ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-2.. ZPP člen 318.. KZ-1 člen 209.
zamudna sodba - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - neupravičena uporaba tujega premoženja - neprava (zavrnilna) zamudna sodba - sklepčnost
Tožnikove navedbe glede neobstoja odpovednega razloga iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 niso sklepčne. Tožena stranka je tožniku v izredni odpovedi očitala, da si je neugotovljenega dne v spornem obdobju protipravno prilastil dva mobilna telefona, ki sta last delodajalca in sta mu bila zaupana v zvezi z zaposlitvijo pri delodajalcu. Tožnik je v zvezi s tem zatrjeval, da je imel navedena mobilna telefona pri sebi doma, pri čemer je bil prvi telefon dan iz prometa in je bil več let v njegovem predalu, drugi telefon pa je domov odnesel pomotoma, saj je bil zaradi telefonskega klica, da je babica v zelo slabem zdravstvenem stanju in da bo zoper njega opravljena hišna preiskava, zmeden. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnik ni zanikal, da sta mu bila oba telefona zaupana v zvezi z zaposlitvijo pri toženi stranki, da je bil na delovnem mestu telefonski operater upravičen do posesti in do uporabe le enega mobilnega telefona in da je imel navedena mobilna telefona poleg že enega (ustrezno evidentiranega) telefona. Pravilno je tudi presodilo, da iz tožnikovih trditev, da je šlo za mobilna telefona tožene stranke in da sta bila oba telefona toženi stranki vrnjena, izhaja, da je tožnik vedel, da nista njegova in da ju ne sme zadržati. Pritožbeno sodišče zato soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da iz dejstev, ki jih je zatrjeval tožnik, ne izhaja, da očitek iz izredne odpovedi, ki se nanaša na prilastitev dveh mobilnih telefonov, ki sta bila tožniku zaupana v zvezi z zaposlitvijo, ni utemeljen.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00029112
ZKP člen 18, 18/1, 23, 23/1, 25, 25/1-2, 441. KZ-1 člen 37, 37/1, 257, 257/1. ZLS člen 33, 33/1. ZJN-2 člen 48, 48/4, 80. ZPrCP člen 90, 90/2. Pravilnik o spremljevalcih pri prevozu skupin otrok (2011) člen 2.
kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic - postopek javnega naročila - merila za izbor - diskriminacija - izobrazba - odgovornost župana - direktor občinske uprave - napeljevanje h kaznivemu dejanju - opis napeljevanja - krajevna in stvarna pristojnost - predhodno vprašanje - pristojnost državne revizijske komisije - nepravočasen ugovor krajevne pristojnosti - načelo proste presoje dokazov - zavrnitev dokaznega predloga
Po 441. členu ZKP se sme ugovor krajevne pristojnosti v skrajšanem postopku podati do začetka glavne obravnave, torej do predstavitve obtožnega predloga s strani tožilca (prvi odstavek 443. člena ZKP), zato pritožbeno sodišče ugovora krajevne pristojnosti, vloženega šele v pritožbi zoper končno odločbo, kot nepravočasnega ni vsebinsko obravnavalo.
Sodišče zavrne predlagani dokaz, če na podlagi že izvedenih dokazov oceni, da so v zadostni meri razčiščena vsa odločilna dejstva, ali če oceni, da ni izkazana verjetnost, da bo mogoče s predlaganim dokazom ugotoviti ali izključiti obstoj dejstev, pomembnih za razsojo. Prav tako ne sme izvajati nedovoljenega dokaza in dokaza, s katerim bi se zaobšle dokazne prepovedi.
Obdolženi A. A. je bil v obravnavanem časovnem obdobju župan Občine D. Po prvem odstavku 33. člena Zakona o lokalni samoupravi (v nadaljevanju ZLS) je predstavljal in zastopal občino, prav tako je skrbel za njeno zakonito delovanje. Občina preko župana, ki razpolaga z izvirnim pooblastilom, izjavlja svojo voljo v pravnem prometu, zaradi česar se ni mogoče strinjati s pritožnikoma, ko smiselno navajata, da se je obdolženi A. A. razbremenil svoje odgovornosti kot odgovorna oseba samoupravne lokalne skupnosti, ker je postopek izvedbe javnega naročila vodil obdolženi B. B.
Napeljevanje je naklepno vplivanje na drugega, ki pri njem povzroči odločitev, da izvrši dejanje, ki ima znake kaznivega dejanja in je protipravno. Naklep napeljevalca se mora nanašati na napeljevanje in kaznivo dejanje, h kateremu se napeljuje (t.i. dvojni naklep napeljevalca).
Napeljevanje konkretizirano s tem, da je napeljevalec "nagovoril" storilca h kaznivemu dejanju (kot v obravnavanem primeru), kaže na aktivnost napeljevalca z besedami, torej z govorjeno besedo prepričati drugega, da stori določeno kaznivo dejanje. Opis napeljevalčevega ravnanja je v takem primeru zadosten, medtem ko še konkretnejša opredelitev, kako je bilo to storjeno, sodi v obrazložitev sodbe.
predlog za obnovo postopka - zavrženje predloga - zastaranje terjatve
Do vpogleda v kazenski spis sta se sodišče prve stopnje in pritožbeno sodišče opredelili že v pravnomočno končanem postopku. Zato na odločitev o predlogu za dovolitev obnove v ničemer ne vpliva navedba tožeče stranke, da se je z listinami seznanila šele, ko ji je bil omogočen vpogled v kazenski spis.
Zaradi zastaranja odškodninske terjatve za tožečo stranko na podlagi novih dejstev oziroma dokazov ne bi mogla biti izdana ugodnejša odločba.
ZDR člen 6a, 184.. OZ člen 131.. ZVZD-1 člen 5.. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
poklicna bolezen - trpinčenje na delovnem mestu - mobing - odškodninska odgovornost delodajalca - izvedenec ustrezne stroke - absolutna bistvena kršitev določb postopka
Četudi je tožnica na delu pri toženi stranki utrpela sporno poklicno bolezen, v obravnavani zadevi ni podana objektivna odgovornost tožene stranke. Tožnica namreč ni opravljala nevarnega dela oz. dela v nevarnih okoliščinah, temveč je do alergijske reakcije v obliki ekcema prišlo zaradi njene preobčutljivosti na posamezne materiale iz delovnega okolja, ki po svoji naravi niso pomenili povečane nevarnosti za življenje in zdravje ljudi.
Sodišče prve stopnje je s postavitvijo izvedenke za medicino dela ugotavljalo obstoj in vzrok bolezenskih stanj kardiološke, psihiatrične, pulmološke in gastroenterološke narave, ki jih je tožnica zatrjevala kot posledico vplivov iz delovnega okolja tožene stranke, čeprav je izvedenka za medicino dela specializirana predvsem za oceno delavčeve delazmožnosti za konkretno delovno mesto. Pritožba pravilno navaja, da bi bili za podajo strokovnega mnenja o obstoju teh bolezenskih stanj in vzrokih zanje primernejši bodisi zdravniki, ki so tožnico zaradi zatrjevanih težav obravnavali v relevantnem obdobju, bodisi izvedenci medicinske stroke ustreznih medicinskih področij. Ker je sodišče prve stopnje zavrnilo vse tožničine dokazne predloge v tej smeri, je vsaj preuranjeno zaključilo, da ni dovolj dokazov o tem, da bi zatrjevana bolezenska stanja povzročili vplivi iz sfere tožene stranke.
ZIZ člen 16, 16-1, 17, 17/2-2, 20a, 20a/1. OZ člen 82, 299, 299/1, 378.
izvršba na podlagi izvršilnega naslova - neposredno izvršljiv notarski zapis kot izvršilni naslov - notarski zapis pogodbe - soglasje z neposredno izvršljivostjo - razlaga določil pogodbe - razlagalna pravila - denarna terjatev - zakonske zamudne obresti - obstoj izvršilnega naslova - skupen namen pogodbenikov
Notarski zapis izvršljiv, če je dolžnik v njem soglašal z neposredno izvršljivostjo in če je terjatev, ki izhaja iz notarskega zapisa, zapadla. Pri denarni terjatvi z izrazom terjatev razumemo pravico do denarnega zneska.
Dolžniku je lahko plačilo denarnega zneska naloženo v odločbi, upravni ali sodni, zato je zavzeto izhodišče v tem primeru, ki ne temelji na sodni odločbi temveč na pogodbi, ki je oblikovana v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa, privedlo do napačne odločitve.
V notarskem zapisu, ki je tudi po stališču sodišča prve stopnje neposredno izvršljiv, je zapisana pogodba. Zato se za razlago njene vsebine uporabljajo tudi razlagalna pravila, ki jih določa OZ.
Tožnik je upravičen do povračila stroškov na podlagi prvega odstavka 158. člena ZPP, ki določa, da tožeča stranka ni zavezana povrniti stroškov nasprotni stranki, če tožbo umakne takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Pri presoji, kateri so za pravdo potrebni stroški, pa je treba upoštevati, da so ti potrebni le v delu, ki se nanaša na umaknjeni del tožbe, torej na zahtevek za priznanje vseh pravic iz predhodnih aktov delodajalca. Na ta del pa se navedbe v prvi in drugi pripravljalni vlogi ne nanašata in tako sestava teh dveh pripravljalnih vlog ni bila za pravdo potreben strošek. Oziroma je bila sestava prve pripravljalne vloge potrebna le v delu, v katerem vsebuje delni umik tožbe, kar pa opravičuje nižjo nagrado.
ZJU člen 24, 25, 25/1, 25/2, 25/3.. ZDSS-1 člen 42, 72.. ZS člen 83.. ZDR-1 člen 200.
zavržena tožba - rok za vložitev tožbe - materialni rok - procesni rok - sodno varstvo
Četudi ZJU vsebuje določbe o sodnem varstvu, to ni odločilno za presojo narave roka za vložitev tožbe v postopku, ki poteka po pravilih ZPP oziroma ZDSS-1.
Če bi bi bil npr. v 42. členu ZDSS-1, ki se nanaša na spore javnih uslužbencev, rok za vložitev tožbe predpisan na takšen način kot v 72. členu ZDSS-1, potem bi lahko šlo za procesni rok, sicer pa ne.
stroški postopka - delni uspeh v pravdi - sprememba vrednosti spornega predmeta
Če je uspeh stranke v pravdi delen, je stranka upravičena le do povrnitve ustreznega dela stroškov (drugi odstavek 154. člena ZPP). Pri takšnem pa je treba upoštevati vrednost spornega predmeta. Ta se lahko v teku postopka spreminja. To lahko vpliva tudi na izračun uspeha v postopku.
razvrstitev v plačilni razred - plačilo razlike plače
Po prvem odstavku 20. člena ZSPJS javni uslužbenec ob premestitvi na drugo delovno mesto oziroma ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi o delu na drugem delovnem mestu na nižjem ali istem tarifnem razredu, obdrži število plačnih razredov napredovanj, ki jih je dosegel na prejšnjem delovnem mestu, če gre za premestitev oziroma sklenitve pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu v isti plačni podskupini ali na istovrstnih ali sorodnih delovnih mestih, v različnih plačnih podskupinah. Tožnik je sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto "svetovalec III" (z izhodiščnim plačnim razredom 28) in je bil upoštevajoč citirano določilo pravilno uvrščen v 29. plačni razred, torej mu je bilo tudi upoštevano že doseženo eno napredovanje. Tožniku je tako bila plača določena pravilno.
Določbe 3.a člena ZSPJS ni mogoče uporabiti v primeru morebiti nezakonito sklenjenih pogodb o zaposlitvi za določen čas, kar zmotno meni pritožba, temveč le v primeru nezakonite določitve plače, kar pa v konkretnem primeru ni podano.
ZSPJS člen 17.. ZOFVI člen 119.. Odvetniška tarifa (2015) tarifna številka 15b, 15c.
ocena delovne uspešnosti - javni uslužbenec - odločitev o pravdnih stroških - individualni delovni spor
Sodišče prve stopnje je toženi stranki neutemeljeno priznalo 100 % povišanje tarife skladno s tarifno št. 15/1c Odvetniške tarife (OT), ki predvideva, da se v zadevah, opredeljenih pod tarifno št. 15/1b, tarifa za zastopanje delodajalca zviša za 100 %. To zvišanje pravdnih stroškov temelji le na lastnosti ene stranke spora (delodajalca), kar je v nasprotju z ustavnim načelom enakosti. Po stališču pritožbenega sodišča bi zato v primeru uporabe določbe OT (tar. št. 15/1c) o 100 % povišanju stroškov postopka v individualnih delovnih sporih v primerih, ko odvetnik zastopa delodajalca, prišlo do kršitve ustavno zagotovljenega načela enakosti, ko bi moral delavec v primeru neuspeha nasprotni stranki (delodajalcu) povrniti dvojne stroške postopka zgolj zaradi lastnosti nasprotne stranke, ki je delodajalec. Takšna ureditev je tudi v neskladju z načelom varovanja delavca kot šibkejše stranke in specifično naravo delovnopravnih sporov.
prispevki za socialno zavarovanje - poklicno zavarovanje - poklicna pokojnina
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo zakonitost izpodbijane odločbe toženke z dne 11. 4. 2017, s katero je tožniku prenehala plačevati prispevke za poklicno zavarovanje na podlagi desetega odstavka 202. člena ZPIZ-2, ki določa, da lahko zavezanec za plačilo preneha s plačevanjem prispevkov za poklicno zavarovanje za zavarovanca-člana, ki izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do poklicne pokojnine. Jasno je, da se ta določba nanaša ravno na tiste zavarovance, ki kljub izpolnitvi pogojev za pridobitev pravice do poklicne pokojnine nadaljujejo z delom. Zato opozarjanje pritožbe na dejstvo, da tožnik ni prenehal z opravljanjem dela, ni pomembno.
Tudi ne gre za nedopustni poseg v pridobljeno pravico. Glede tega ni pomembno opozarjanje na razliko med odločbo z dne 5. 12. 2014 in odločbo z dne 11. 4. 2017. Z izdajo izpodbijane odločbe ni bilo poseženo v tožnikova upravičenja, ki izhajajo iz plačanih prispevkov (bistveno je npr. ravno upravičenje do poklicne pokojnine).
ZPP v 335. členu v zvezi s 366. členom določa, da mora pritožba obsegati: navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija sklep v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge ter podpis pritožnika. Ob navedenem se v postopku s pritožbo ne uporabljajo določbe 108. člena ZPP o vračanju nepopolnih vlog v dopolnitev, kot to izhaja iz 336. člena ZPP. Ker tožnikova pritožba ne obsega vsega, kar mora obsegati - ne obsega navedbe sklepa, zoper katerega je vložena pritožba, je sodišče pravilno pritožbo zavrglo.
ZGD-1 člen 263, 263/1, 263/2.. ZPP člen 4, 217, 236.a, 236.a/2, 286.a, 286.a/5, 287.
odškodninska odgovornost uprave po ZGD - elementi odškodninske odgovornosti - obstoj protipravnosti - krivda odgovornost - obrnjeno dokazno breme - skrbnost vestnega in poštenega gospodarstvenika - prosta podjetniška presoja - načelo ustnosti in neposrednosti - prebrana izjava priče
Tožnica odškodninsko odgovornost toženca utemeljuje z določbo 263. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1). Kot v točki 9 obrazložitve navaja sodišče prve stopnje, morajo biti za obsodbo odgovorne osebe podani vsi elementi odškodninske odgovornosti. V skladu s prvim odstavkom citirane določbe ZGD-1 mora član organa vodenja (ali direktor) pri opravljanju svojih nalog ravnati v dobro družbe s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika. Za škodo, ki je nastala kot posledica kršitve njihovih nalog, so (solidarno) odgovorni, razen če dokažejo, da so pošteno in vestno izpolnjevali svoje dolžnosti (drugi odstavek 263. člena ZGD-1).
Namen pravila o obrnjenem dokaznem bremenu je olajšati uveljavljanje odškodninskih zahtevkov. Pri tem je treba upoštevati, da skrbnost vestnega in poštenega gospodarstvenika ni le merilo za presojo krivde, ampak tudi objektivna dolžnost ravnanja. Zato se omenjeno pravilo ne nanaša le na predpostavko krivde, ampak tudi na predpostavko protipravnosti.To pa pomeni, da mora tožeča stranka dokazati nastanek škode in njeno višino ter vzročno zvezo med škodo in določenim ravnanjem člana uprave (direktorja). Zatrjevati mora tudi indice, ki kažejo na to, da bi lahko bilo ravnanje, obremenjujoče za odgovorno osebo, kvalificirano kot protipravno (iz trditev mora biti razvidna vsebina očitka in njegove posledice). Tožena stranka pa mora zatrjevati in dokazati, da je ravnala v skladu s svojimi dolžnostmi ali da ji ni mogoče očitati krivde (ravnanje v nasprotju z dolžno skrbnostjo). V ta okvir sodi tudi dokazovanje trditev (če se odgovorna oseba nanje sklicuje), da je ravnala v okviru praviloma širokega polja podjetniške presoje - da je smela razumno domnevati, da je (bila) odločitev sprejeta na podlagi ustreznih informacij, v dobro družbe.
V izreku sodbe je ugodeno (predhodno zmanjšanemu) tožbenemu zahtevku iz naslova bruto rente in bruto izgubljenega dobička, medtem ko je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe povzelo ekspertizo in njeno dopolnitev, s katerima se ugotavlja neto izpad prihodkov tožnika in ki jima upoštevaje pritožbo ter odgovor nanjo sledita tudi pravdni stranki. Sodišče prve stopnje je nato, ker mora odločati v mejah postavljenega zahtevka (ZPP ne pozna vezanosti na zahtevek, kot zmotno omenja sodišče prve stopnje – glej 2. člen ZPP), predvsem v 27. točki obrazložitve na nejasen, nerazumljiv in neobrazložen način iz predmetnega s strani izvedenke ugotovljenega neto prikrajšanja zaključilo, da tožnik z zahtevanim bruto prikrajšanjem vtožuje nekaj manj, zato je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. Gre za dokaj pavšalno, nerazumljivo in neobrazloženo pojasnilo, kako je sodišče prve stopnje iz ugotovljenega neto prikrajšanja v izreku sodbe ugodilo vtoževanemu bruto prikrajšanju, in izpodbijane sodbe zaradi navedenega ni mogoče preizkusiti.
spor majhne vrednosti - odstop od pogodbe - odstop od pogodbe zaradi odstopa od dogovorjenih pogojev
Po stališčih pravne teorije in sodne prakse je vprašanje, kakšna je bila dogovorjena vsebina pogodbe, dejansko vprašanje. Glede na navedeno zaključka, da tožeča stranka ni opravila osnovne optimizacije ter da osnovna optimizacija ni bila predmet sklenjene Pogodbe, predstavljata ugotovitev dejanskega stanja in sta posledica opravljene dokazne ocene. Tožena stranka je zato s pritožbenim očitkom, da sta ta zaključka sodišča prve stopnje zmotna, v bistvu grajala dokazno oceno sodišča prve stopnje. Torej je dejansko uveljavljala pritožbeni razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, ki pa v skladu z določilom prvega odstavka 458. člena ZPP, kot je zgoraj že pojasnjeno, ni dovoljen. Ker torej v postopkih v sporih majhne vrednosti pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni dovoljen, tožena stranka s temi pritožbenimi navedbami ne more uspeti.
začasna odredba o varstvu in vzgoji otroka - restriktiven pristop pri ureditvenih začasnih odredbah - nasilje v družini - tajno snemanje pogovora - dokazovanje z izvedencem - strokovne izvedenske metode
Z začasnimi odredbami v družinskopravnih zadevah se začasno uredi izjemen položaj, v katerem je varstvo otroka tako ogroženo, da ni mogoče čakati na zaključek postopka in pravnomočnost odločbe. Izdaja začasne odredbe v tovrstnih postopkih je omejena na nujne (izjemne) primere, v katerih bi lahko prišlo do nesorazmerno težko popravljive škode ali nasilja.
zavrženje tožbe - razlog za zavrženje tožbe - smrt stranke pred vložitvijo tožbe - nepravilna uporaba materialnega zakona - novela ZPP-E - odpravljiva procesna pomanjkljivost - poziv sodišča
Po določilu prvega odstavka 81. člena ZPP, kadar sodišče ugotovi, da je stranka umrla ali prenehala obstajati pred vložitvijo tožbe, ali da tisti, ki nastopa kot stranka, ne more biti pravdna stranka, pa se da ta pomanjkljivost odpraviti, zahteva od tožeče stranke, naj v tožbi popravi, kar je treba, ali ukrene kaj drugega, da se postopek lahko nadaljuje z osebo, ki je lahko pravdna stranka.
Predkupno pravico je mogoče uveljaviti zgolj v primeru prodaje stvari, ne pa tudi v primeru prenosa lastništva na podlagi drugih pravnih poslov (na primer darilne ali menjalne pogodbe).
Prodajna pogodba, kjer se stvar proda po bistveno nižji ceni, je glede presežka darilna pogodba (mešano darilo, mešani pravni posel), če je bil namen prodajalca, da z nižjo ceno nakloni kupcu brezplačno premoženjsko korist.
Tretji odstavek 50. člena OZ varuje pošteno osebo, ki bi zaradi navideznosti pogodbe utrpela kakšno škodo oziroma bila prikrajšana za kaj, kar bi ji sicer po zakonu pripadalo.
Če se je nepremičnina prodala za ceno, bistveno nižjo od tržne z darilnim namenom (mešano darilo), bi bilo uveljavljanje predkupne pravice tudi v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja ter prepovedjo neupravičene obogatitve na škodo drugega.
Ker tožnik v vlogi z dne 11. 6. 2019, ki po vsebini predstavlja ugovor zoper plačilni nalog, ni navedel razlogov, iz katerih je izdani plačilni nalog dopustno izpodbijati (34a. člen ZST-1), je sodišče prve stopnje njegovo vlogo pravilno zavrnilo.
Ker dopis sodišča stranki z dne 12. 6. 2019 (s katerim je sodišče prve stopnje tožnika pozvalo, da v roku 8 dni pojasni, ali naj njegovo vlogo z dne 30. 1. 2019 obravnava kot tožbo zaradi plačila odškodnine ali ne) ne predstavlja odločbe, zoper katero je dovoljena pritožba, je odločitev o zavrženju vloge tožnika z dne 4. 7. 2019 pravilna.