ZMZ člen 55, 55/1, 55/1-1, 55/1-2, 55/1-3, 55/1-5.
mednarodna zaščita - pospešen postopek - razlogi za zavrnitev prošnje v pospešenem postopku - bistvena kršitev pravil postopka - mladoletni prosilec - invalidni otrok - prosilec iz Ukrajine
Sodišče je že večkrat izrazilo stališče, da mora pristojni organ o prošnji za mednarodno zaščito praviloma odločiti v rednem postopku. Izjemoma lahko odloči v pospešenem postopku ali v posebnih postopkih, če so izpolnjeni zakonski pogoji.
Prva tožnica je v prošnji za mednarodno zaščito navedla, da bi jo v primeru vrnitve v Ukrajino v kakšen drug kraj šteli za „banderovko“ oziroma pripadnico fašističnega zgodovinskega ukrajinskega režima iz druge svetovne vojne. Iz teh navedb prve tožnice, ki jih je podala v upravnem postopku, torej izhajajo dejstva, da bi v njenem primeru lahko šlo za preganjanje na podlagi političnega prepričanja v smislu 5. alineje 1. odstavka 27. člena ZMZ. Sodišče zato meni, da bi morala tožena stranka v rednem postopku to vprašanje podrobneje razčistiti z zaslišanjem tožnice in po potrebi s pridobitvijo morebitnih drugih dodatnih dokazov.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - upravičena odsotnost - otrok
Zgolj dejstvo, da tožnik po polnoletnosti ni oddal vloge za začasno prebivanje v RS, niti ne vloge za sprejem v državljanstvo RS, ne zadostuje za presojo, da tožnik ni izkazal poskusov vračanja. Posebej še ob dejstvu, da je bil tožnik do dne 29. 2. 2002 mladoleten in da sta v času njegove mladoletnosti tožnikov status urejala njegova starša kot zakonita zastopnika. V času tožnikove mladoletnosti pa je bila njegova prošnja za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje v RS zavrnjena, česar prvostopenjski organ ni upošteval. Tožnikova starša sta izpovedala, da sta si oba ves čas zelo prizadevala za to, da bi se družina vrnila v Slovenijo. Tožnikova mati se je vrnila v Slovenijo, ko ni bila več potrebna viza. Vse navedeno pa kaže na to, da družina ni živela ločeno zaradi svoje volje.
mednarodna zaščita - pospešeni postopek - razlogi za zavrnitev prošnje v pospešenem postopku - mladoletni prosilec - dokazno breme
Tožničin oče je za tožnico vložil prošnjo za mednarodno zaščito dne 16. 4. 2015, v kateri se je v celoti skliceval na svojo izjavo v postopku mednarodne zaščite in v prošnji za svojo hči (tožnico v tem upravnem sporu) ni omenjal, da se boji, da bi se njegovi hčerki kaj zgodilo v izvorni državi, bodisi, da bi bila preganjana, bodisi, da bi ji grozila resna škoda v povezavi z njegovim preganjanjem.
Po določbi 1. odstavka 21. člena ZMZ je primarna obveznost na prosilcu, da navede vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem in resno škodo. Vsaj subjektivna komponenta strahu se mora izkazati v izpovedbah prosilca.
lekarniška dejavnost - verifikacija lekarne - lekarna na območju druge občine - soglasje ustanovitelja - stvarna legitimacija
Tožena stranka je tudi v ponovljenem postopku nepravilno obravnavala vlogo tožnika, saj jo je nepravilno in nezakonito z izpodbijanim sklepom zavrgla iz razlogov, ker tožnik v postopku verifikacije po 5. členu ZLD za vložitev takšne vloge naj ne bi imel stvarne legitimacije. Tožnik je po presoji sodišča legitimiran za vložitev vloge za verifikacijo nove lekarne oz. podružnice za opravljanje lekarniške dejavnosti na območju druge občine, kar pa ne pomeni, da bo lahko takoj tudi začel s poslovanjem te podružnice.
ZG člen 3, 3/1, 3/1-14, 22, 22/1, 23, 23/1. ZUS-1 člen 20, 20/1.
gozd - obnova gozda - ukrepi za obnovo gozda - sanacija goloseka - lastnik gozda - tožbena novota
Organ je odločitev oprl na 23. člen ZG. Po prvem odstavku tega člena mora obnoviti gozd, ki je bil opustošen ali v nasprotju s predpisi posekan na golo, lastnik gozda. Tožbene navedbe, da očitanega goloseka tožnik ni izvedel sam, so tako neutemeljene; po citirani zakonski določbi se namreč obnovo gozda naloži lastniku zemljišča, na katerem je bil izveden golosek (ne glede na morebitnega drugega povzročitelja).
Določbe ZG, torej tudi o obveznosti lastnika, da obnovi na golo posekan gozd, se uporabljajo za gozd, kot je opredeljen v tem zakonu (2. člen ZG), če gre torej za zemljišče, poraslo z gozdnim drevjem ter ki obsega kot najmanjšo površino 0,25 ha (ter tako dejanska raba, ki je podatek zemljiškega katastra, ni pomembna).
V zadevi je sporno učinkovanje odločbe Ustavnega sodišča U-I-175/11-12 z dne 10. 4. 2014 na že izvršeno plačilo davka, in sicer samo v delu, ki se nanaša na obračunane in plačane obresti iz tretjega odstavka 55. člena ZDavP-2. Pri tem pa iz odločbe Ustavnega sodišča ne sledi, da bi se izrecno nanašala na obračun in plačilo obresti, tudi ne tistih, ki so posledica samoprijave. Z odločbo Ustavnega sodišča se razveljavijo določbe ZDoh-2, ki se nanašajo na obračun davka od dividend. Obračunu davka kot takšnemu pa tožeča stranka ne ugovarja. Zato po presoji sodišča že iz tega razloga ne more uspeti z zahtevo, da se ji vrnejo obresti, ki se v primeru, ko gre za samoprijavo, v obračunu prikažejo kot nujni oziroma obvezni del premalo obračunanih davkov. Za učinkovanje odločbe Ustavnega sodišča, ki ga zahteva tožeča stranka, pa tudi ni podlage v primeru, če je vlogo tožeče stranke šteti za zahtevo, da se ji vrne del plačanega zneska po obračunu. Davčna obveznost tožeče stranke, ki temelji na razveljavljenem delu tretjega odstavka 90. člena ZDoh-2, je namreč ne le nastala pred začetkom učinkovanja odločbe Ustavnega sodišča, temveč je bila pred začetkom učinkovanja tudi že izpolnjena. To pa pomeni, da se z ozirom na način izvršitve odločbe, opredeljen v 2. točki izreka, v takšnem primeru v obračun ne poseže, temveč se z uporabo 9. točke 95. člena in šestega odstavka 98. člena ZDoh-2 zgolj prepreči, da bi bile dividende, ki so bile obdavčene ob pripisu kapitalskemu deležu družbenikov, ponovno obdavčene ob izplačilu dobička.
Za izpolnjevanje pogoja komunalne opremljenosti z javnim cestnem omrežjem je treba izkazati obstoj zgrajenih javnih dovoznih poti, ki so bile priključene na javno cestno omrežje ali nahajanje zemljišča v 60 m pasu ob javni dovozni poti, ki je bila priključena na javno cestno omrežje
dohodnina - obnova odmere dohodnine - verodostojna knjigovodska listina - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - obdavčitev fizične osebe
Ko gre za obdavčitev tožnice kot fizične osebe je za odločitev ključno dejansko vračilo prejetih sredstev, ki ga je mogoče dokazovati tudi z listinami, ki ne štejejo za verodostojne knjigovodske listine v smislu SRS. Ugotovitev, da vračilo ni bilo opravljeno na TRR družbe in da družba izplačevalka obravnavanih poslovnih dogodkov ni izkazovala v svojih poslovnih knjigah pa predstavljajo je le enega od dokazov, ki se upoštevajo pri presoji dokazanosti zatrjevanega vračila. To pa pomeni, da dejansko stanje, ki je podlaga za izpodbijano odločitev, tudi na drugi stopnji ni bilo ugotovljeno popolno. Nepravilno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje pa predstavlja razlog za odpravo odločbe.
brezplačna pravna pomoč - odmera nagrade in stroškov odvetniku - upravičeni stroški - pred dodelitvijo brezplačne pravne pomoči nastali stroški
Iz predmetne zadeve izhaja, da je bila BPP odobrena za čas od 8. 5. 2014 dalje. Zato tožnik iz naslova predmetne BPP ne more biti upravičen do stroškov, ki so mu nastali, preden je bil določen za odvetnika iz naslova BPP. Nesporno pa je, da je tožnik vložil tožbo za omenjenega upravičenca še preden je bil upravičencu sploh določen za odvetnika.
avtorska pravica - kolektivno upravljanje avtorskih pravic - nadzor pristojnega organa - mnenje revizorja o pravilnosti in skladnosti poslovanja - ukrep za odpravo ugotovljene kršitve - dokazovanje
Glede na ugotovljena dejstva ni mogoče z gotovostjo zaključiti, da tožnik svoje obveznosti po četrtem odstavku 162. člena ZASP ni izpolnil, zato bi moral organ izvesti še druge dokaze skladno z določbami ZUP, da bi lahko sprejel tak zaključek, kot izhaja iz izpodbijanega sklepa. Ker tega ni storil, je ostalo dejansko stanje nepopolno oziroma zmotno ugotovljeno.
DDV - izdaja identifikacijske številke - instrument zavarovanja
Davčni organ je tožniku po vložitvi zahtevka za izdajo ID številke za DDV, s sklepom naložil, da v roku osmih dni predloži instrument zavarovanja, ki zagotavlja izpolnitev davčne obveznosti. Ker tožnik ni izpolnil naložene obveznosti in ni predložil instrumenta zavarovanja, je davčni organ z izpodbijano odločbo zavrnil njegovo zahtevo za izdajo ID številke, za kar je imel imel pravno podlago v 77a. členu ZDDV-1. Gre za določbo, ki je bila v naš pravni red sprejeta z novelo ZDDV-1B, in je predvidena za primere, ko davčni organ utemeljeno pričakuje, da bo izpolnitev oziroma plačilo davčne obveznosti onemogočeno ali precej oteženo.
Ugotovitvi davčnega organa, da tožnik ni upravičen do zamudnih obresti niti na podlagi 97. niti na podlagi 100. člena ZDavP-2 oziroma da ni izkoristil rednih pravnih sredstev, ki jih je imel na voljo za uveljavljanje obrestnega zahtevka, tožnik ne ugovarja. Po mnenju sodišča je zato pravilen zaključek drugostopenjskega davčnega organa, da je tožnikov zahtevek vložen v zadevi, o kateri je že bilo pravnomočno odločeno. Posledično je pravilen sklep o zavrženju tožnikove vloge na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP.
ZUS-1 člen 4, 4/1, 4/2, 28, 28/1, 36, 36/1, 36/1-2.
predhodni preizkus tožbe - rok za vložitev tožbe - prepozna tožba - subsidiarni upravni spor - zavrženje tožbe
Iz tožbenih navedb in tožbenega zahtevka izhaja, naj bi zatrjevane kršitve ustavnih pravic trajale od 1. 5. 2014 do 30. 5. 2015, ko naj bi tožena stranka nezakonito posegla v ustavne pravice tožeče stranke do zasebne lastnine, ker tožeča stranka zaradi nezakonite izdaje navedenih odločb ter zaradi opustitve predpisanega nadzora gostinskega subjekta ni mogla uporabljati svoje nepremičnine. Upoštevaje ustaljeno sodno prakso je potrebno tožbo po 4. členu ZUS-1 vložiti v roku 30 dni, kot to določa prvi odstavek 28. člena ZUS-1. Kadar se s tožbo izpodbija posamično dejanje, s katerim naj bi bilo poseženo v ustavne pravice, pa prične rok za vložitev tožbe teči takrat, ko je bilo posamično dejanje storjeno. Glede na to, da je od časa, ko naj bi se poseg v ustavne pravice tožeče stranke zaključil, do vložitve tožbe poteklo več kot 30 dni, je sodišče ob predhodnem preizkusu tožbe, na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo kot prepozno zavrglo.
ZG člen 49. ZUOPŽ člen 27. Uredba o pristojbini za vzdrževanje gozdnih cest člen 3, 6, 6/1.
pristojbina za vzdrževanje gozdnih cest - osnova za odmero pristojbine - katastrski dohodek - ukrepi za odpravo posledic žleda
Osnova za odmero pristojbine za vzdrževanje gozdnih cest je katastrski dohodek gozdov, ugotovljen po predpisih o ugotavljanju katastrskega dohodka. Relevantni so podatki uradne evidence - zemljiškega katastra. Drugačno določanje osnove za izračun pristojbine tudi ni predpisano z ZUOPŽ, ki v prvem odstavku 27. člena širi oprostitev iz 18. točke prvega odstavka 73. člena ZDoh-2 oziroma v drugem odstavku uvaja znižanje davčne osnove za davek od osnovne kmetijske oziroma gozdarske dejavnosti in torej ne znižuje katastrskega dohodka, ugotovljenega v skladu z zakonom, ki ureja ugotavljanje katastrskega dohodka. Zato ni mogoče slediti stališču tožnika, da je treba znižanje katastrskega dohodka na tej podlagi upoštevati pri odmeri vseh obveznosti, ki se, kot ta v obravnavani zadevi, odmerijo v odvisnosti od višine katastrskega dohodka.
ZDoh-2 člen 45, 109, 113. Sporazum med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o izogibanju dvojnega obdavčevanja in preprečevanju davčnih utaj v zvezi z davki od dohodka in premoženja člen 23.
Tožnik je uveljavljal plačan davek na Hrvaškem. V Sloveniji ni plačal akontacije dohodnine, zato nima pravice do vračila iz naslova preveč plačane akontacije dohodnine.
davek na dediščine in darila - pravica do odmere davka - zastaranje
V davčnih zadevah se glede ugotavljanja davčne osnove, davčne stopnje in opredelitve davčnega zavezanca praviloma uporabi materialni zakon, ki je veljal v času nastanka davčne obveznosti, kar je izjema od splošnega pravila iz prvega odstavka 6. člena ZUP. Vendar pa je to izjemo treba razlagati ozko in je ni dopustno uporabiti za vprašanje zastaranja odmere davka, ampak se (če zakon ne določa drugače) uporabi zakon, ki je veljal v času odločanja organa prve stopnje. To pomeni, da se novela ZDavP-2B, s katero je določen daljši – desetletni zastaralni rok, uporablja tudi pri odmeri davčnih obveznosti, ki so nastale pred njeno uveljavitvijo, če po prej veljavnih predpisih do uveljavitve novele niso zastarale. S takšno razlago zakona ni kršena prepoved povratne veljave pravnih aktov.
prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje - davčna izvršba - izpodbijanje izvršilnega naslova
Iz tožbe in pred tem pritožbe jasno izhaja, da se tožnik ne strinja z vključitvijo v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ki nastopi z dnem vložitve prijave v zavarovanje, in s tem posredno z izvršilnimi naslovi – odločbami o odmeri prispevka za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Tovrstnih ugovorov v izvršilnem postopku ni mogoče z uspehom uveljavljati, zato jim tudi sodišče, ki v upravnem sporu presoja pravilnost in zakonitost sklepa o davčni izvršbi, ne more ugoditi.
ZZI člen 1, 1/1, 1/1-12. Pravilnik o minimalnih sanitarno zdravstvenih pogojih za opravljanje dejavnosti higienske nege in drugih podobnih dejavnosti člen 2, 4, 8, 8/1.
ukrep zdravstvenega inšpektorja - dejavnost higienske nege - sanitarno zdravstveni pogoji - izpolnjevanje pogojev - oskrba s toplo in hladno pitno vodo
V predmetni zadevi je med strankama sporno, ali je prvostopenjski organ z izpodbijano odločbo pravilno in zakonito tožniku naložil, da mora v kozmetičnem salonu zagotoviti oskrbo s toplo in hladno pitno vodo. Tožniku očita, da nima v prostoru, kjer opravlja dejavnost masaže in depilacije, zagotovljene oskrbe s toplo in hladno vodo, kar je v nasprotju z določbo prvega odstavka 8. člena Pravilnika o minimalnih sanitarno zdravstvenih pogojih za opravljanje dejavnosti higienske nege in drugih podobnih dejavnosti. Tožnik je že v upravnem postopku, kot tudi v tožbi navajal, da dejansko le v enem od treh prostorov, ki se nahaja v kozmetičnem salonu, nima nameščene oskrbe s toplo in hladno pitno vodo, ima pa jo v kozmetičnem salonu, ki se nahaja na naslovu …. Iz navedenega, kot to pravilno ugotavlja tudi pritožbeni organ, med strankama ni sporno dejstvo, da tožnik v prostoru, kjer opravlja dejavnost masaže in nege, nima zagotovljene oskrbe s toplo in hladno pitno vodo.
dohodnina - akontacija dohodnine - pogodba o poslovodenju - dohodek iz zaposlitve - dohodek iz delovnega razmerja - boniteta - glavni delodajalec
Po določbah ZDoh-2 se za zaposlitev in s tem za odvisno pogodbeno razmerje šteje tudi opravljanje dela oziroma storitev direktorjev. Dohodki, prejeti za vodenje ali vodenje in nadzor poslovnega subjekta, ki je pravna oseba, na podlagi poslovnega razmerja, se štejejo za dohodek iz delovnega razmerja. To z ozirom na kogentno naravo navedenih zakonskih določb velja absolutno, ne glede na siceršnjo vsebino pogodbenih razmerij.
Dohodek iz delovnega razmerja vključuje vsako izplačilo in boniteto, ki sta povezana z zaposlitvijo. Tožnica dejanskim ugotovitvam davčnih organov glede plačevanja goriva s strani poslovodje s plačilnima karticama tožnice ter vodenja evidenc v tej zvezi ne ugovarja. Prav tako ne ugovarja dejanskim ugotovitvam, ki se nanašajo na posojila oziroma njihovo obrestovanje. Zato se oboje utemeljeno upošteva kot prejeta ugodnost in s tem boniteta, ki se všteva v bruto znesek osebnega prejemka. Že pritožbeni organ tudi pravilno pojasni, da v zakonu ni podlage za to, da bi bilo treba znesek dohodkov zmanjšati za DDV, razviden iz izstavljenih računov. Kot dohodek se namreč ne upošteva dohodek, ki ga je dosegel izdajatelj računa, temveč se upoštevajo celotni izplačani zneski.
Iz izpodbijane odločbe pa ni razvidna dejanska podlaga za izračun akontacije dohodnine na podlagi šestega odstavka 127. člena ZDoh-2. Obrazložitve v tem pogledu tudi ne dopolni drugostopenjski organ. Res je sicer, da tožnica položaju delodajalca iz šestega odstavka 127. člena prvič ugovarja šele v tožbi, vendar obenem utemeljeno navaja, da obrazložitev izpodbijane odločbe v tem delu nima razlogov in da je zato ni mogoče preizkusiti.
dohodnina - dohodek iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti - način ugotavljanja davčne osnove - priglasitev - podpora za promocijo vina - stroški postopka
Pri izplačilu podpore za promocijo vina gre za državno pomoč v zvezi z opravljanjem osnovne kmetijske dejavnosti. Zato se po določbi 70. člena ZDoh ta všteva v dohodek iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti.
Tožnik v davčnem postopku povrnitve stroškov ni uveljavljal in mu že zato odločitev, da trpi stroške, ki jih ima zaradi davčnega postopka, ne more biti v škodo. Pri tem sodišče še dodaja, da obvestilo o preseganju praga, določenega v 304. členu ZDavP-2, ki ga je davčni organ izdal na podlagi prehodne določbe 94. člena ZDavP-2F, ne predstavlja procesnega dejanja z namenom uvedbe davčnega postopka. Odločba o načinu ugotavljanja davčne osnove od dohodka iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti se namreč izda na podlagi priglasitve ne glede na to, ali je priglasitev po zakonu obvezna, ali pa se zanjo davčni zavezanec prostovoljno odloči.