brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - objektivni pogoj - kazenski postopek - zastaranje kazenskega pregona
Glede na to, da je za kaznivo dejanje krive izpovedbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 289. člena KZ zagrožena kazen zapora do dveh let ter da po 111. členu KZ v takem primeru kazenski pregon ni več dovoljen, če je preteklo tri leta od storitve kaznivega dejanja, po 112. členu pa kazenski pregon zastara v vsakem primeru, če preteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zahteva zakon za zastaranje kazenskega pregona, se sodišče strinja z oceno organa za BPP, da za nadaljevanje kazenskega pregona ni izpolnjen pogoj za dodelitev BPP iz prvega odstavka 24. člena ZBPP, da ne gre za očitno nerazumno zadevo.
obročno plačilo davčnega dolga - odlog plačila davčnega dolga - zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti
To, da tožnica izpolnjuje predpostavke za odlog oziroma obročno plačilo dolga na podlagi 102. člena ZDavP-2, ne izključuje uporabe 111. člena tega zakona. Sklep za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti se izdaja v skladu z namenom in pogoji prostega preudarka.
postopki zaradi insolventnosti - postopek osebnega stečaja - odpust obveznosti - globa za prekršek - davčna izvršba - nastanek terjatve
Odpust obveznosti učinkuje za terjatve upnikov do dolžnika, ki so nastale do začetka postopka osebnega stečaja, ne glede na to, ali je upnik to terjatev prijavil v postopku osebnega stečaja. V konkretnem primeru pa se izterjujejo terjatve, ki so postale izvršljive po 19. 1. 2010, ko je nastopil odpust obveznosti, zato odpust zanje ne velja. Uveljavljeno stališče sodne prakse namreč določa, da terjatev nastane šele z njeno izvršljivostjo, ne pa že z izdajo odločbe o denarni kazni.
ZICPES člen 71, 74. Uredba (EU) št. 608/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. junija 2013 o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine s strani carinskih organov in razveljavitev Uredbe Sveta (ES) št. 1383/2003 člen 17, 23, 23/3.
carinski ukrepi - varstvo pravic intelektualne lastnine - uničenje blaga pod carinskim nadzorom - izpolnitev pogojev za izrek ukrepa
V obravnavani zadevi je bila izdana odločba o začasnem zadržanju blaga, ki je bila izdana na podlagi 17. člena Uredbe (EU) št. 608/2013, zaradi suma kršitve pravic intelektualne lastnine blagovne znamke znamke „H2O MOP“ imetnika te pravice - tožnika. Iz 23. člena Uredbe izhaja, da se blago, pri katerem obstaja sum kršitve pravice intelektualne lastnine, lahko uniči pod carinskim nadzorom, če so izpolnjeni pogoji, ki jih določa. Med drugim je kot pogoj določeno soglasje deklaranta ali imetnika blaga, ki ga le-ta poda v 10 delovnih dneh od datuma, od katerega je bil uradno obveščen o prekinitvi prepustitve blaga. Če deklarant ali imetnik blaga carinskim organom ne potrdi svojega soglasja za uničenje blaga in jih ne obvesti o nasprotovanju uničenju blaga v teh rokih, lahko carinski organi štejejo, da je deklarant ali imetnik blaga potrdil svoje soglasje za uničenje tega blaga. Podobno določa tudi 71. člen ZICPES, ki se še uporablja do uveljavitve vladne uredbe. Iz navedene določbe prav tako izhaja, da je pogoj za uničenje blaga soglasje deklaranta, lastnika blaga ali osebe, ki z blagom razpolaga (4. in 5. odstavek 71. člena ZICPES).
upravni spor - tožba v upravnem sporu - molk organa - po vložitvi tožbe izdana odločba - ustavitev postopka - stroški postopka
Ker je tožnica pisno sporočila sodišču da je tožena stranka po vložitvi tožbe izdala odločbo, in da tožbo v predmetnem upravnem sporu umika, je sodišče zaradi umika tožbe postopek ustavilo.
DDV - dodatna odmera DDV - davek od dohodkov iz dejavnost - povečanje davčne osnove - davčno priznani odhodki - verodostojna knjigovodska listina - navidezni pravni posel
Pri spornih računih, ki jih je izdala družba C. d.o.o., gre za odhodke, ki niso potrebni za pridobivanje prihodkov tožnika, saj niso neposredni pogoj za opravljanje dejavnosti in tudi niso posledica opravljanja dejavnosti ter prav tako tudi niso v skladu z običajno poslovno prakso. Za ugotavljanje dobička pa se priznajo le odhodki, ki so potrebni za pridobitev prihodkov, ki so obdavčeni po ZDDPO-2. Glede na to, da davčni organ ni priznal odhodkov, ki jih je tožnik uveljavljal na podlagi spornih računov za prevajanje, ki jih je v letih 2010 in 2011 izdala družba C. d.o.o., je posledično pravilno povečal davčno osnovo tožnika za izračun davka od dohodka iz dejavnosti.
davčna izvršba - izvršba na denarno terjatev davčnega dolžnika - ugovori dolžnikovega dolžnika - posojilna pogodba - neobstoj dolga
Odločitev je sporna v delu, ki se nanaša na sredstvo izvršbe: tožeča stranka namreč kot dolžnikova dolžnica trdi, da dolg iz posojilne pogodbe (delno) več ne obstoji. Vendar tega po presoji sodišča ni uspela dokazati. Iz bančnih računov ni razvidno nobeno vračilo denarja. Knjiženja, na katera se sklicuje, pa so bila nesporno opravljena naknadno in so zato neverodostojna. Zgolj nestrinjanje z odločitvijo ter zatrjevanje (v tožbi), da je zmanjšala svoj dolg z izplačilom plač delavcem v gotovini, na drugačno odločitev ne vpliva.
Iz dispozitiva (krivdoreka) obsodilne sodbe kazenskega sodišča izhaja, da se je tožnik kot obsojenec „preživljal izključno s pridobljenim delom zaslužka zgoraj navedenih deklet“ ter da je „v tem času na tak način dobil najmanj 80.000,00 EUR“. Omenjene dejanske okoliščine, ki se nanašajo na zaslužek oziroma premoženje tožnika, so torej ugotovljene s pravnomočno sodno odločbo in se štejejo za resnične. Tako ni videti ovire za to, da se omenjena sodba upošteva kot dokaz pri odločanju o tožnikovi prošnji za BPP, kot tudi ni videti ovire za to, da je pristojni organ pri odločanju o tožnikovi prošnji za BPP štel ugotovitve sodbe o denarju, pridobljenem s kaznivim dejanjem, za neizpodbitne. Dokazovanje porabe sredstev, pridobljenih s kaznivim dejanjem (80.000,00 EUR najmanj), pa ni na strani toženke, temveč na strani tožnika, ki pa o nadaljnjem razpolaganju z denarjem ne pove ničesar niti ne ponudi nobenega dokaza v tej smeri.
ZDavP-2 člen 102, 102/1, 102/4, 110. ZPIZ-2 člen 159, 159/3. ZUJF člen 10, 203. ZUP člen 65, 65/4, 129, 129/1, 129/1-4. Pravilnik o izvajanju Zakona o davčnem postopku člen 40, 43.
prispevki za socialno varnost - prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje - prispevki za zdravstveno zavarovanje - prispevki za zaposlovanje - prispevki za starševsko varstvo - odlog plačila - obročno plačilo
Po določbah 110. člena ZDavP-2 se 102. člen tega zakona, ki se uporablja pri odločanju o odlogu oziroma obročnem plačevanju davčnega dolga, v primeru, ko gre za davčnega zavezanca, ki je pravna oseba, ne uporablja za prispevke za zdravstveno zavarovanje ter za prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Podlage za odločanje o odlogu oziroma obročnem plačilu teh prispevkov torej v davčnem zakonu ni, temveč jo je treba iskati v področnih predpisih, kakršna sta ZPIZ-2 in ZZVZZ. V teh predpisih pa podlage za odpis oziroma obročno plačilo od 1. 1. 2013 (ZPIZ-2) oziroma od 31. 5. 2012 (ZUJF) ni več, zato je davčni organ vlogo tožeče stranke v delu, ki se nanaša na odpis oziroma obročno plačilo navedenih prispevkov za leto 2014, utemeljeno zavrgel.
Tožeči stranki kot pravni osebi ni mogoče odobriti odloga ali obročnega plačevanja davka za akontacijo dohodnine, saj je tako izrecno določeno v četrtem odstavku 102. člena ZdavP-2.
Prav tako ni podlage za ugoditev vlogi v delu, ki se nanaša na plačilo prispevkov za zaposlovanje in prispevkov za starševsko varstvo, saj je že glede na višino tega (preostalega) dolga, ki znaša 70,41 EUR, davčni organ pravilno presodil, da grožnja hujše gospodarske škode, ki bi lahko nastala tožeči stranki iz tega naslova, ni izkazana ter da zato pogoji za odobritev odloga oziroma obročnega plačila davčnega dolga iz prvega odstavka 102. člena ZDavP-2 niso podani.
Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da davčni organ ugotavlja, da obstoji nevarnost, da bo izpolnitev oziroma plačilo dodatno naložene davčne obveznosti onemogočeno ali precej otežena. Pravna podlaga za odločitev v predmetni zadevi je drugi odstavek 111. člena ZDavP-2, kjer razlogi glede onemogočene ali otežene izpolnitve davčne obveznosti niso posebej navedeni kot pogoj za zavarovanje davčne obveznosti, kolikor pričakovana davčna obveznost presega 50.000 EUR, kar je tudi v obravnavanem primeru.
ZUP člen 57, 57/2, 74, 98, 98/1. ZUS-1 člen 2, 36, 36/1, 36/1-4.
davčna izvršba - zapisnik - sklep o davčni izvršbi - vročitev sklepa - upravni spor - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu
Vsebini izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi tožnica ne ugovarja. Ugovarja vročitvi sklepa, to je vročitvi po pooblaščencu (odvetniku) namesto njenemu zakonitemu zastopniku, in sicer zato, ker naj bi za vročitev odvetniku ne bilo predloženo veljavno pooblastilo. Glede na podatke spisov to ne drži, saj se tudi v izvršilnem postopku, ki ga je šteti za nadaljevanje inšpekcijskega, lahko upošteva (splošno) pooblastilo, ki ga je dala odvetniku (takrat še) zakonita zastopnica tožnice. Sicer pa to za odločitev v konkretnem primeru niti ni bistveno - bistveno je, da je oseba, ki ji je bil spis namenjen, ta spis dejansko dobila. Zakoniti zastopnik tožnice je izpodbijani sklep očitno prejel in je tudi seznanjen z njegovo vsebino, saj je zoper sklep (po istem pooblaščencu - odvetniku) vložil tožbo in pred tem že pritožbo. Zato ne more uveljavljati nepravilne vročitve kot razlog za nezakonitost izpodbijanega sklepa in s tem kot razlog za njegovo odpravo.
Iz zapisnika in njegove vsebine je jasno razvidno, da ne gre za akt, s katerim bi bilo (dokončno) odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika ali pravne osebe, temveč za akt procesne narave, izdan med postopkom izvršbe. Gre torej za akt, ki po določbah ZUS-1 ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Zato je sodišče tožbo zoper zapisnik kot nedopustno zavrglo.
dohodnina - davek od dobička iz kapitala - odsvojitev nepremičnine - vrednost kapitala ob pridobitvi - stroški na nepremičnini opravljenih investicij in vzdrževanja - dokazno breme
V obravnavani zadevi je sporna ugotovljena vrednost kapitala ob pridobitvi in v tej zvezi, ali je bila 1. točka sedmega odstavka 98. člena ZDoh-2 pravilno uporabljena. Ob upoštevanju tretjega odstavka 76. člena ZDavP-2 mora davčni zavezanec, če želi uveljavljati stroške na nepremičnini opravljenih investicij in vzdrževanja ter s tem znižati davčno osnovo, dokazati, da so ti stroški dejansko nastali. Pri tem mora izkazati, da gre za tako vrsto stroška, ki ga je mogoče priznati, in da ga je tudi plačal.
Na podlagi drugega odstavka 111. člena ZDavP-2 davčni organ izda začasni sklep za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti še pred izdajo odločbe oz. po poteku roka za predložitev obračuna, če obračun davka ni bil predložen, kadar pričakovana davčna obveznost presega 50.000,00 EUR. Gre za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti v primeru večjega davčnega dolga, ki ga je opredelil z zakonodajalec s spremembami ZDavP-2, in sicer z novelo ZDavP-2F, ki se uporablja od 1. 1. 2013 dalje. V takih primerih je davčni organ dolžan izdati začasen sklep za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti in nima diskrecijske pravice oz. pravice prostega preudarka. Po mnenju sodišča je obrazložitev izpodbijanega sklepa glede verjetnega obstoja davčne obveznosti zadostna, prav tako pa je tudi v zadostni meri obrazložena njegova verjetna višina.
Pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - objektivni pogoj - verjetni izgled za uspeh
Namen BPP je uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti upoštevajoč pri tem finančni in tudi t.i. objektivni pogoj, ki ga določa 24. člen ZBPP. Kot izhaja iz tega določila, se prošnja za dodelitev BPP zavrne, če je očitno, da zadeva nima (niti) verjetnega izgleda za uspeh. Ta okoliščina mora biti torej očitna. To določilo je treba tolmačiti restrektivno, saj bi sicer lahko prišlo do neupravičenega posega v pravico do sodnega varstva. Šele sodni postopek sam bo namreč lahko zanesljivo pokazal, kakšne možnosti za uspeh je imel prosilec za BPP. Če torej ni očitno, da zadeva nima niti verjetnega izgleda za uspeh, na tej podlagi prošnje za BPP ni mogoče zavrniti.
ZFPPIPP člen 5, 21, 21/2, 221b, 221b/4, 221d, 221d/4.
postopki zaradi insolventnosti - prednostne terjatve - poenostavljena prisilna poravnava - posodobljeni seznam terjatev - prispevki za socialno varnost - prispevki za zdravstveno zavarovanje - prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje - davčna izvršba
V postopku (poenostavljene) prisilne poravnave so nezavarovane terjatve za plačilo prispevkov, ki so nastale v zadnjem letu pred začetkom postopka, navadne terjatve, za katere skladno s četrtim odstavkom 221.b člena ZFPPIPP učinkuje poenostavljena prisilna poravnava, če so navedene v posodobljenem seznamu terjatev iz četrtega odstavka 221.d člena tega zakona.
dohodnina od dobička iz kapitala - odsvojitev nepremičnine - vrednost kapitala ob pridobitvi - stroški investicij - ocenjena vrednost nepremičnine - dokazovanje z izvedencem
Vrednost na nepremičnini opravljenih investicij se v vrednost kapitala ob pridobitvi všteva le v višini dokazanih stroškov investicij pod pogojem, da jih je plačal zavezanec. Investiranje torej samo po sebi ni dovolj. Cenitveno poročilo odraža le vrednost nepremičnine, ne dokazuje pa stroškov investicij, ki jih je plačal tožnik, kar je pogoj za njihovo upoštevanje.
Cenitev drugega stanovanja v istem objektu, ki ga je isti izvedenec izdelal v pravdnem postopku, ne vzbuja dvoma v pravilnost za potrebe tega postopka izdelane cenitve. Dvoma v njeno pravilnost tudi ne vzbuja cenitveno poročilo izvedenca, ki ga je kot dokaz tržne vrednosti stanovanja predložil tožnik, saj je bilo izdelano po naročilu tožnika in torej ne predstavlja dokaza z izvedencem. Zato tudi ni mogoče slediti stališču, da bi primerjavo metode cenitev moral s postavitvijo izvedenca opraviti davčni organ. Ta je namreč opravil dokaz z izvedenem ter izvedenskemu mnenju in pojasnilom postavljenega izvedenca v celoti sledil. Zahteva po uradni postavitvi drugega izvedenca je zato neutemeljena, tožnik pa izvedbe dokaza z drugim cenilcem tudi v tem postopku ni predlagal.
zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti - prepoved razpolaganja z nepremičninami
Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da davčni organ ugotavlja, da obstoji nevarnost, da bo izpolnitev oziroma plačilo dodatno naložene davčne obveznosti onemogočeno ali precej otežena. Pravna podlaga za odločitev v obravnavani zadevi drugi odstavek 111. člena ZDavP-2, kjer pa razlogi glede onemogočene ali otežene izpolnitve davčne obveznosti, niso posebej navedeni kot pogoj za zavarovanje davčne obveznosti, kolikor pričakovana davčna obveznost presega 50.000 EUR.
davek od premoženja - poslovni prostori - davčna oprostitev
V skladu z 2. točko 19. člena ZDO se davek od premoženja ne plačuje le od poslovnih prostorov, ki jih lastnik oziroma uživalec uporablja za opravljanje dejavnosti. Ta oprostitev velja le za lastnika oziroma uživalca v isti osebi. V obravnavanem primeru pa tožnik kot fizična oseba premoženje oddaja v najem pravni osebi in ga nesporno sam ne uporablja za opravljanje dejavnosti. Za dejavnost ga torej uporablja najemnik, pravna oseba (v lasti njegove hčere), kar pa na odmero davka tožniku ne vpliva.
davčna izvršba - davčna izvršba na denarno terjatev dolžnika - ugovor dolžnikovega dolžnika - pobot - tožbena novota
Navedbe, ki se nanašajo na pobot zarubljenega zneska s terjatvijo, ki naj bi jo imela tožnica do davčnega dolžnika, so nedovoljena tožbena novota. Kot izhaja iz tožbe, so se skladno z ugotovitvami davčnega organa pogoji za zatrjevani pobot iztekli dober mesec dni pred izdajo sklepa o rubežu terjatve. Čim pa je tako, je imela tožnica možnost navajati dejstva in predlagati dokaze že v postopku pred izdajo akta.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - verjetni izgled za uspeh - ustavna pritožba
Pravica do izrednih pravnih sredstev v pravdnem postopku ni človekova pravica. Ustavno sodišče konkretne ustavne pritožbe ne bi sprejelo v obravnavo, saj zatrjevane kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin niso podane. Po določbi drugega odstavka 55.b člena Zakona o ustavnem sodišču se ustavna pritožba sprejme v obravnavo, če gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, ki je imela hujše posledice za pritožnika ali če gre za pomembno ustavnopravno vprašanje, ki presega pomen konkretne zadeve.
Da se lahko odobri prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči, mora biti hkrati podanih več pogojev. Eden od njih je tudi vsebinski pogoj, ki je podrobneje določen z 24. členom ZBPP. To pomeni, da se lahko brezplačna pravna pomoč odobri le, če ima zadeva verjeten izgled za uspeh. Po mnenju sodišča pa je tožena stranka dovolj podrobno obrazložila, zakaj vložitev ustavne pritožbe nima verjetnega izgleda za uspeh.