V odmernih odločbah sta bila k plačilu davčnega dolga zavezana kot solidarna dolžnika po 150. členu Carinskega zakonika tožnik in družba A. d.o.o. Tožnik zoper odločbe ni vložil pritožb, zato so zoper njega postale odločbe izvršljive in pravnomočne. Dolžnik A. d.o.o. je zoper vse odločbe vložil pritožbe. Drugostopenjski organ je pritožbam ugodil in v delu, ki se nanaša na družbo A. d.o.o. odločbe odpravil. Prvostopenjski organ je postopke zoper navedeno družbo ustavil zaradi zastaranja naknadnega obračuna carinskega dolga ter vrnil plačana sredstva. S tem ni ugasnila obveznost za plačilo carinskega dolga nasproti tožniku kot solidarnemu dolžniku. Ker je carinski dolg po navedenih odmernih odločbah nastal pred vstopom Slovenije v Evropsko skupnost, je potrebno upoštevati 105. člen Zakona o izvajanju carinskih predpisov Evropske skupnosti in glede zastaranja pravice do izterjave upoštevati 157. člen CZ. V konkretnih zadevah je bil zastaralni rok pretrgan z izdajo odmernih odločb, izdanih v obdobju med 13. 1. 2006 in 1. 12. 2006 ter s pozivom k plačilu z dne 13. 5. 2011. Izrek o stroških za izdajo sklepa temelji na 66. členu Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - določitev pogoja - neizpolnitev pogoja - kršitev določb postopka
Neobvestitev organa za BPP o izpolnitvi pogoja ne more imeti za posledico izgubo pravice do BPP. Za takšno tolmačenje določbe tretjega odstavka 28. člena ZBPP v ZBPP ni zakonske podlage.
Organ za BPP dejstva, ali je tožnica v danem roku izpolnila pogoj in pri pristojnem sodišču vložila ustrezno tožbo, ni ugotavljal. Izhajal je iz napačne predpostavke, da ker tožnica pristojnega organa v danem roku ni obvestila o vloženi tožbi, ustrezne tožbe pri pristojnem sodišču sploh ni vložila. V primeru dvoma, ali je tožnica v danem roku ustrezno tožbo pri pristojnemu sodišču res vložila ali ne, pa bi to moral organ za BPP ugotovil sam, po uradni dolžnosti, za kar ima podlago v 139. členu ZUP.
ZŠtip-1 člen 12. Direktiva Sveta 2003/109/ES z dne 25. novembra 2003 o statusu državljanov tretjih držav, ki so rezidenti za daljši čas člen 11.
sofinanciranje iz javnih sredstev - štipendija za izobraževanje - državljani tretjih držav - status rezidenta - doktrina lojalne razlage
Na podlagi 12. člena ZŠtip-1 se štipendija za izobraževanje lahko dodeli tudi državljanom tretjih držav, ki so pridobili status rezidenta za daljši čas. Tako je potrebno v skladu z doktrino lojalne razlage oz. razlage nacionalnega prava v duhu Direktive Sveta 2003/109/ES krog subjektov, ki so upravičeni do štipendij Ad futura v letu 2014, razlagati tako, da kot upravičene subjekte zajema tudi državljane tretjih držav, ki so pridobili status rezidenta za daljši čas v smislu Direktive Sveta 2003/109/ES. Iz določbe 11. člena predmetne direktive nesporno izhaja namen, da se rezidenti za daljši čas obravnavajo enako kot državljani glede izobraževanja in poklicnega usposabljanja, vključno s štipendiranjem za študij.
Prvostopenjski organ nima prav, da ni treba ugotavljati pogojev za predkupnega upravičenca za stranko z interesom, ker je edina sprejemnica ponudbe, ki je vložila vlogo za odobritev pravnega posla s sodbo, ki nadomešča kupoprodajno pogodbo, saj to ne izhaja iz četrtega odstavka 23. člena ZKZ in ga tudi ni možno tako razlagati. Prodajalcu je namreč omogočena prosta izbira kupca le v primeru, če nihče od predkupnih upravičencev ne uveljavlja predkupne pravice, kar arg. a contrario pomeni, da je v primeru, ko vlagatelj vloge za odobritev pravnega posla uveljavlja predkupno pravico, treba preveriti, ali izpolnjuje pogoje za zatrjevano predkupno pravico (v času sprejema ponudbe), ne glede na to, ali je morebiti edini vlagatelj vloge, podane po 22. členu ZKZ.