ZInfP člen 10. ZDIJZ člen 6, 27,27/4. ZUP člen 238, 247.
dostop do informacij javnega značaja - delni dostop - nadzor nad bankami - odločba o izrednih ukrepih - javna objava odločbe - pravni interes - odločanje organa druge stopnje o pritožbi
Toženka ni pravilno uporabila določb zakona, ko je izpodbijano odločbo, s katero je ugodila prosilčevi pritožbi in delno odpravila odločbo prve stopnje, oprla na golo dejstvo, da je tožnica zahtevano odločbo o izrednih ukrepih dne 14. 3. 2014 objavila na svetovnem spletu, torej na dejstvo, ki je nastalo šele po izdaji prvostopenjske odločbe. Takšnega odločanja tudi s sklicevanjem na določbe 2. ter (petega odstavka) 6. člena ZDIJZ in 14. člena ZUP ne more utemeljiti.
sprememba zastopnika društva - vpis spremembe zastopnika društva v register - vezanost upravnega organa na pravno mnenje sodišča
Tožena stranka pri izdaji izpodbijane odločbe ni upoštevala v predhodni sodbi izraženih stališč sodišča, ki zadevajo postopek, prav tako pa tudi v nasprotju z določilom 4. odstavka 64. člena ZUS-1 ni upoštevala mnenja sodišča glede uporabe materialnega prava. Sodišče še pripominja, da tudi v tem upravnem sporu ni našlo nobenih razlogov za spremembo svojega stališča, podanega v prejšnji sodbi. Zgolj zatrjevanje (člana društva), da so bila pri sprejemu sprememb temeljnega akta društva kršena pravila, ne zadostuje za izkazovanje pravnega interesa.
denacionalizacija - obnova postopka - nova dejstva in novi dokazi - nepravilna uporaba materialnega prava
Postopek denacionalizacije je bil obnovljen, ker upravni organ pri odločitvi ni upošteval FIP, ki pomeni oviro za denacionalizacijo na podlagi drugega odstavka 10. člena ZDen. Navedeno pomeni, da predlog za obnovo postopka zatrjuje nepravilno uporabo materialnega prava, ki pa ni razlog za obnovo postopka.
Konvencija o izvajanju schengenskega sporazuma člen 25, 96. URS člen 8.
dovoljenje za začasno prebivanje - podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje iz razloga zaposlitve ali dela - zavrnitev vstopa v schengenski informacijski sistem - neposredna uporabo mednarodnega prava
Država pogodbenica lahko tujcu, za katerega je druga država pogodbenica v SIS razpisala ukrep zavrnitve vstopa, po posvetovanju s to državo pogodbenico na podlagi 1. odstavka 25. člena Schengenske konvencije zavrne izdajo dovoljenja bodisi za stalno bodisi za začasno prebivanje, kot tudi za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje, ne da bi posebej še dodatno ugotavljala, ali je tujec po njenih nacionalnih predpisih upravičen do izdaje dovoljenja za prebivanje, oziroma, ne da bi posebej ugotavljala, ali pri njem morebiti obstajajo razlogi za zavrnitev podaljšanja dovoljenja, določeni z nacionalnim pravom, v konkretnem primeru po ZTuj-2.
inšpekcijski postopek - ukrep tržnega inšpektorja - obrtno dovoljenje - delo na črno - prepoved opravljanja obrtne dejavnosti
Tožeča stranka obrtnega dovoljenja ni imela, zato ni imela vseh z zakonom predpisanih listin o izpolnjevanju pogojev za opravljanje dejavnosti. Navedeno pomeni, da je v skladu s prvo alineo 3. člena ZPDZC-1 delo opravljala na črno. V tem primeru pa pristojni organ izreče ukrep po prvem odstavku 19. člena ZPDZC-1.
ZDIJZ člen 6, 6/1, 6/1-2, 6/1-7, 6/1-9, 6/1-11. ZGD-1 člen 39, 40.
dostop do informacij javnega značaja - izjeme od dostopa do informacij javnega značaja - poslovna skrivnost
Sodišče je izpodbijano odločbo odpravilo le iz razloga, ker meni, da je, če je gospodarska družba zahtevano informacijo skladno z določbami ZGD-1 opredelila kot poslovno skrivnost, to treba upoštevati pri odločitvi. S tem ko je toženka odločbo oprla na stališče, da zgolj zato, ker družba sklepa o določitvi zahtevane informacije za poslovno skrivnost organu ni posredovala že takoj s samo informacijo, ni podlage za varovanje te informacije kot poslovne skrivnosti v smislu prvega odstavka 39. člena ZGD-1, toženka ni pravilno uporabila določb materialnega prava.
ZBPP nima določbe, po kateri mora biti prošnja za brezplačno pravno pomoč »utemeljena«, sicer jo pristojni organ zavrne, niti nima določbe, po kateri bi moralo biti že v času odločanja o prošnji »gotovo«, da bodo stroški postopka sploh nastali in katera stranka jih bo dolžna plačati. Kajti, če morebiti stroški v postopku po izdani pozitivni odločbi organa za brezplačno pravno pomoč ne nastanejo oziroma ne bremenijo prosilca, se na podlagi ZBPP temu prosilcu tudi ne izplačajo. V predmetni zadevi pa tudi niso izkazane okoliščine, da bi tožnik povsem brez kakršne koli povezave s sodnim postopkom za nek hipotetični primer uveljavljal brezplačno pravno pomoč, ampak v tožbi prepričljivo navaja, da je bila potreba po sodnem izvedencu izražena s strani sodišča v nepravdnem postopku.
brezplačna pravna pomoč - prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči - pravočasno vložena prošnja - po dnevu vložitve prošnje nastali stroški
Tožnik je izkazal, da je prošnjo za dodelitev BPP vložil v fazi teka roka za vložitev revizije in da je bil predlog za dopustitev revizije po odvetniku tudi pravočasno vložen dne 1. 4. 2015. Tožnik je vložil prošnjo 31. 3. 2015 priporočeno na pošti in to je dan, ko je bila prošnja vložena, stroški pa so nastali z dnem vložitve revizije, to je po dnevu vložitve prošnje dne 1. 4. 2015. To sicer pomeni, da je tožnik prevzel tveganje za primer, če bi bila njegova prošnja v postopku zavrnjena, vendar pa njegova prošnja iz razloga, ki ga navaja tožena stranka, ni bila »očitno nerazumna« v smislu 2. odstavka 24. člena ZBPP. Odločitev oziroma utemeljitev izpodbijanega akta tožene stranke torej nima pravne podlage.
ZInfP člen 2, 2/1, 2/1-1. ZDDV-1 člen 138. ZUP člen 237.
informacije javnega značaja - nadomestilo za uporabo informacij javnega značaja - DDV - pravilnost obračuna DDV - pristojnost za odločanje o pravilnosti obračuna DDV
V skladu s 1. alinejo prvega odstavka 2. člena Zakona o informacijskem pooblaščencu tožena stranka ne more odločati o tem, ali je zaračunavanje DDV upravičeno ali ne. Iz 34.a člena ZDIJZ sicer res izhaja, da lahko organ za ponovno uporabo informacij v pridobitne namene zaračuna ceno, vendar pa to pomeni, da lahko drugostopenjski organ preverja zgolj to, ali je osnovna cena pravilno zaračunana. To, da v konkretnem primeru tožena stranka ne more biti pristojna za odločanje o tem, ali prvostopenjski organ upravičeno obračunava DDV, pa izhaja tudi iz prvega odstavka 138. člena ZDDV-1, ki določa, da obračunavanje in plačevanje DDV nadzoruje davčni organ v skladu z zakonom, ki ureja davčni postopek, in z zakonom, ki ureja davčno službo.
ZDDV-1 člen 45, 67, 67/5. Pravilnik o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost člen 78.
DDV - odmera DDV - obdavčitev transakcij v zvezi z nepremičninami - izbira obdavčitev transakcij
Določba drugega odstavka 45. člena ZDDV-1 je jasna in nedvoumna glede načina izvršitve pravice do izbire za obdavčitev transakcij v zvezi z nepremičninami. Iz te določbe nedvoumno izhaja, da morata v primeru, da se davčni zavezanec (prodajalec) dogovori s kupcem nepremičnine (davčnim zavezancem), da bo od transakcij, ki bi morale biti oproščene in so tam navedene, obračunal DDV po predpisani stopnji, oba pred opravljeno dobavo davčnemu organu, predložiti vsak svojo izjavo, torej tako prodajalec kot tudi kupec. Iz ugotovitev DIN torej izhaja, da v obravnavanem primeru ni bil izpolnjen zakonski pogoj iz drugega odstavka 45. člena ZDDV-1 za uveljavitev pravice do izbire obdavčitve transakcije v zvezi z nepremičninami po drugem odstavku 45. člena ZDDV-1. Predmetni račun se nanaša na dobavo, ki je oproščena plačila DDV, takšnega zneska pa prejemnik računa ne more odbiti kot vstopni DDV (peti odstavek 67. člena ZDDV-1), saj znesek davka, ki je na računu izkazan neutemeljeno, prejemnik računa ne sme odbiti kot vstopni DDV.
dohodnina - odmera dohodnine - davčni rezident - odločba o rezidentskem statusu - središče osebnih in ekonomskih interesov - mednarodna konvencija o izogibanju dvojnega obdavčenja - prelomna pravila
Kriterij središča osebnih in ekonomskih interesov iz 5. točke 6. člena ZDoh-2 se presoja z upoštevanjem Komentarja k 4. členu Vzročne Konvencije OECD. Pri določanju rezidentstva se prednost pripisuje tesnejšim osebnim odnosom. S tem je skladno stališče, da posameznik središča svojih osebnih interesov ni prenesel v državo, v kateri dela, če je njegova družina ostala v državi, v kateri je delal in prebival pred odhodom v tujino. Sodišče dodaja, da se družinske in družbene povezave ne prekinejo s samim odhodom v tujino, prav tako se z njim njihova vzpostavitev v tujini ne predpostavlja. Ne glede na zatrjevano formalnost zakonske zveze v Sloveniji po izselitvi tožnika ostajajo tožnikova žena in dve sicer polnoletni hčerki, ki pa se po navedbah tožnika redno šolata in ju tožnik ne le mora, temveč ju tudi dejansko preživlja.
Pravila, določena v 4. členu konvencije o izogibanju dvojnemu obdavčenju, so namenjena razreševanju položaja, v katerem osebo po svoji notranji zakonodaji štejeta za rezidenta za davčne namene obe državi pogodbenici. Rezidentski status za potrebe konvencije je torej relevanten šele v postopku davčne odmere, če zavezanec izkaže, da ga za rezidenta po svojem notranjem pravu šteje tudi država vira. Razlogi izpodbijane odločbe, v katerih se davčni organ opredeli do rezidentskega statusa tožnika za potrebe konvencije, so tako za tožnika lahko zgolj informativne narave in ne pomenijo podlage za odločitev o njegovem statusu rezidenta za davčne namene po določbah ZDoh-2, ki je predmet odločitve.
ZDDV-1 člen 41, 146. Izvedbena uredba Komisije (EU) št. 927/2012 z dne 9. oktobra 2012 o spremembi Priloge I k Uredbi Sveta (ES) št. 2658/87 o tarifni in statistični nomenklaturi ter skupni carinski tarifi.
carina - dodatna določitev uvoznih dajatev - uvrstitev blaga v kombinirano carinsko nomenklaturo - davčna stopnja
Carinski urad je odločil, da se blago z opisom: „demonetizirani bankovci Papue Nove Gvineje (K2, K10, K20, K50 in K100), nevnovčljivi, z numizmatočnim (zbirateljskim) pomenom, sproščeni v prost promet, prijavljeno v tarifno oznako 9705 00 00 KN in TARIC kode 90, z davčno stopnjo davka na dodano vrednost 9,5%“ razvrsti v tarifno oznako 4907 00 30 KN in TARIC kodo 00 s predpisano 22% davčno stopnjo DDV.
dohodnina - odmera dohodnine - davčni rezident - uradno prijavljeno stalno prebivališče
V skladu s 6. členom zakonov o dohodnini, ki sta veljala v obravnavanem obdobju, je zavezanec rezident Slovenije v kateremkoli času v davčnem letu, če v tem času izpolnjuje katerega od pogojev, ki so v tem členu taksativno navedeni. Med njimi je na prvem mestu pogoj, da ima uradno prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji. Tožbeno stališče, da je po tej določbi relevantno dejansko prebivanje, je v direktnem nasprotju z zakonskim besedilom, iz katerega izhaja, da gre za formalni in ne za dejanski pogoj. Dejstvo, da tožnik ob odhodu v tujino ni imel zakonske dolžnosti odjave prebivališča, na odločitev ne more imeti vpliva, saj ga je na tem področju nesporno zavezoval kasneje sprejeti Zakon o prijavi prebivališča. Da ga Republika Slovenija šteje za svojega davčnega rezidenta, pa je bil tožnik seznanjen tudi z odločbami o odmeri dohodnine oziroma informativnimi izračuni, ki so bili podlaga za vračilo akontacije dohodnine od dohodka iz premoženja.
Tožnik zahteva izdajo dopolnilne odločbe, s katero naj bi se uredilo vprašanje dejanskega izvrševanja posesti za predmetno parcelo med zavezancem za vrnitev solastniškega deleža parcele v last in posest (SKZG) ter tožnikom (skrbnikom za posebni primer). Vendar pa izdaje takšne odločbe s strani upravnega organa niti ZDen, niti katerikoli drugi zakon ne predpisuje in torej pravna podlaga za izdajo takšne odločbe, kot je zahteva tožnik, ni podana.
ZDavP-2 člen 88. ZUS-1 člen 64, 64/4. ZGD člen 569. ZDDPO člen 6.
odprava odločbe po nadzorstveni pravici - kršitev materialnega prava - obrazložitev odločbe - vezanost upravnega organa na pravno mnenje sodišča
Stališču toženke, da na sodbo (Vrhovnega) sodišča, izdano v drugi, pa čeprav istovrstni zadevi, ter na uporabo oziroma razlago zakona, ki jo vsebuje takšna sodba, ni vezana, je sodišče že pritrdilo. Je pa tudi že poudarilo, da nevezanost na odločitev sodišča ne velja, če upravni organ na podlagi sodne odločbe ponovno odloča v isti zadevi. V takšnem primeru je pri ponovnem odločanju v skladu z določbo četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka.
ZEKom-1 člen 6. ZUP člen 260, 260/1, 260/1-1, 260/1-5.
zagotavljanje javnih komunikacijskih storitev - odmera letnega plačila - odmera na podlagi obvestila - obnova postopka - nova dejstva in novi dokazi
Ker je tožnik svojo obveznost izpolnil (torej toženki poslal obvestilo o svojih prihodkih), ne gre očitati toženki, da ker so bili (na novo ugotovljeni) prihodki na spletnih straneh A. oziroma AJPES-a že objavljeni v času izdaje odločbe, da bi toženka zanje morala vedeti, saj je podatke, potrebne za izdajo ustrezne odločbe, imela. Iz tega pa sledi, da je v tem postopku ugotovljena višina prihodkov novo dejstvo oziroma nov dokaz, ki bi mogel tudi (sam zase) pripeljati do drugačne odločbe, če bi toženka zanj vedela in ga uporabila, saj je razlika med prijavljenimi prihodki in na spletnih straneh navedenimi prihodki bistvena. Toženka pa zato tudi ni uvedla postopka obnove prepozno, saj je po preveritvi poslovanja tožnika na navedenih spletnih straneh v novembru 2014 (z začetkom 4. 11. 2014) izpodbijani sklep izdala v roku enega meseca, kot to določata 1. in 4. točka prvega odstavka 263. člena ZUP.
V obravnavanem primeru gre za vprašanje, ali tožniku utemeljeno ni priznan popravek izstopnega DDV na podlagi dobropisa, ki ga je tožnik izdal v smislu drugega odstavka 39. člena ZDDV-1. Po navedeni določbi lahko davčni zavezanec pri preklicu naročila, vračilu ali znižanju cene po opravljeni dobavi za davčno osnovo ustrezno zmanjša, popravi (zmanjša) znesek obračunanega DDV, če pisno obvesti kupca o znesku DDV, za katerega kupec nima pravice do odbitka. Tožnik ne more popraviti izstopnega DDV z izdanim dobropisom kupcu (družbi A. d.d.), saj ni v celoti odpravljeno tveganje vsake izgube davčnih prihodkov, predvsem zaradi pritožbe prejemnika računa na odločitev davčnega organa v zvezi z odbitkom vstopnega DDV. Iz ugotovitev dejanskega stanja izhaja, da prejemnik računa dejansko ni zmanjšal dobitka vstopnega DDV, čeprav je to navedel v obvestilu tožniku.
razlastitev - lastninska pravica na nepremičnini - javna cesta - javna pot
V primeru javne ceste iz 19. člena ZJC-B gre tako za ceste kot za poti, ki so bile kategorizirane kot javne, z nadaljnjo skupno lastnostjo, da potekata obe po nepremičninah, ki so v lasti drugih oseb, kot to določa prvi odstavek 3. člena ZJC (občina oziroma država) oziroma sedaj Zakon o cestah.
ZDavP-2 člen 97. ZDDV-1 člen 39, 39/4, 73, 73/4. ZFPPIPP člen 264.
DDV - vračilo presežka DDV - postopek prisilne poravnave oz. stečajnega postopka
Iz šestega odstavka 97. člena ZDavP-2 (vračilo davka), izhaja, da se, ne glede na prvi do peti odstavek tega člena, zavezancu za davek, ki mu je potekel rok za plačilo drugih davkov, vrne preveč plačani davek, zmanjšan za znesek davkov, ki jim je potekel rok plačila pri davčnem organu, z upoštevanjem omejitev iz petega odstavka 93. člena ZDavP-2, če ni z zakonom drugače določeno. Določbe 73. člena ZDDV-1 pa se nanašajo na vračilo DDV na podlagi obračuna DDV-O. Iz četrtega odstavka tega člena ZDDV-1 izhaja, da če je davčnemu zavezancu potekel rok za plačilo drugih davkov, se presežek vrne po poplačilu davčnega dolga.
Te zakonske določbe omejujejo pravico, ki izhaja iz četrtega odstavka 39. člena ZDDV-1, po katerem lahko davčni zavezanec popravi (zmanjša) znesek obračunanega in neplačanega DDV od vseh priznanih terjatev, ki jih je prijavil v postopku prisilne poravnave oziroma stečajnem postopku. Izpodbijana odločitev tudi ni v nasprotju z 264. členom ZFPPIPP, ki določa, da ni dovoljeno pobotati terjatve upnika do stečajnega dolžnika, ki je nastala do začetka stečajnega postopka, z nasprotno terjatvijo stečajnega dolžnika do tega upnika, ki je nastala po začetku stečajnega postopka.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - verjetni izgled za uspeh - stroški za postavitev začasnega zastopnika - izvršilni postopek
Ne more biti verjetnih izgledov za uspeh z ugovorom tretjega, če stroški za postavitev začasnega zastopnika v odrejenem roku ne morejo biti več plačani oziroma če v tem času ne more biti več odločeno o oprostitvi (ob tem ko pa tudi ni bila vložena prošnja za podaljšanje roka), saj je sodišče za tak primer ob smiselni uporabi petega odstavka 82. člena ZPP zagrozilo z zavrženjem ugovora.