ZEKom-1 člen 6. ZUP člen 260, 260/1, 260/1-1, 260/1-5.
zagotavljanje javnih komunikacijskih storitev - odmera letnega plačila - odmera na podlagi obvestila - obnova postopka - nova dejstva in novi dokazi
Ker je tožnik svojo obveznost izpolnil (torej toženki poslal obvestilo o svojih prihodkih), ne gre očitati toženki, da ker so bili (na novo ugotovljeni) prihodki na spletnih straneh A. oziroma AJPES-a že objavljeni v času izdaje odločbe, da bi toženka zanje morala vedeti, saj je podatke, potrebne za izdajo ustrezne odločbe, imela. Iz tega pa sledi, da je v tem postopku ugotovljena višina prihodkov novo dejstvo oziroma nov dokaz, ki bi mogel tudi (sam zase) pripeljati do drugačne odločbe, če bi toženka zanj vedela in ga uporabila, saj je razlika med prijavljenimi prihodki in na spletnih straneh navedenimi prihodki bistvena. Toženka pa zato tudi ni uvedla postopka obnove prepozno, saj je po preveritvi poslovanja tožnika na navedenih spletnih straneh v novembru 2014 (z začetkom 4. 11. 2014) izpodbijani sklep izdala v roku enega meseca, kot to določata 1. in 4. točka prvega odstavka 263. člena ZUP.
Tožnik zahteva izdajo dopolnilne odločbe, s katero naj bi se uredilo vprašanje dejanskega izvrševanja posesti za predmetno parcelo med zavezancem za vrnitev solastniškega deleža parcele v last in posest (SKZG) ter tožnikom (skrbnikom za posebni primer). Vendar pa izdaje takšne odločbe s strani upravnega organa niti ZDen, niti katerikoli drugi zakon ne predpisuje in torej pravna podlaga za izdajo takšne odločbe, kot je zahteva tožnik, ni podana.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - verjetni izgled za uspeh - stroški za postavitev začasnega zastopnika - izvršilni postopek
Ne more biti verjetnih izgledov za uspeh z ugovorom tretjega, če stroški za postavitev začasnega zastopnika v odrejenem roku ne morejo biti več plačani oziroma če v tem času ne more biti več odločeno o oprostitvi (ob tem ko pa tudi ni bila vložena prošnja za podaljšanje roka), saj je sodišče za tak primer ob smiselni uporabi petega odstavka 82. člena ZPP zagrozilo z zavrženjem ugovora.
ZDDV-1 člen 41, 146. Izvedbena uredba Komisije (EU) št. 927/2012 z dne 9. oktobra 2012 o spremembi Priloge I k Uredbi Sveta (ES) št. 2658/87 o tarifni in statistični nomenklaturi ter skupni carinski tarifi.
carina - dodatna določitev uvoznih dajatev - uvrstitev blaga v kombinirano carinsko nomenklaturo - davčna stopnja
Carinski urad je odločil, da se blago z opisom: „demonetizirani bankovci Papue Nove Gvineje (K2, K10, K20, K50 in K100), nevnovčljivi, z numizmatočnim (zbirateljskim) pomenom, sproščeni v prost promet, prijavljeno v tarifno oznako 9705 00 00 KN in TARIC kode 90, z davčno stopnjo davka na dodano vrednost 9,5%“ razvrsti v tarifno oznako 4907 00 30 KN in TARIC kodo 00 s predpisano 22% davčno stopnjo DDV.
ZDavP-2 člen 97. ZDDV-1 člen 39, 39/4, 73, 73/4. ZFPPIPP člen 264.
DDV - vračilo presežka DDV - postopek prisilne poravnave oz. stečajnega postopka
Iz šestega odstavka 97. člena ZDavP-2 (vračilo davka), izhaja, da se, ne glede na prvi do peti odstavek tega člena, zavezancu za davek, ki mu je potekel rok za plačilo drugih davkov, vrne preveč plačani davek, zmanjšan za znesek davkov, ki jim je potekel rok plačila pri davčnem organu, z upoštevanjem omejitev iz petega odstavka 93. člena ZDavP-2, če ni z zakonom drugače določeno. Določbe 73. člena ZDDV-1 pa se nanašajo na vračilo DDV na podlagi obračuna DDV-O. Iz četrtega odstavka tega člena ZDDV-1 izhaja, da če je davčnemu zavezancu potekel rok za plačilo drugih davkov, se presežek vrne po poplačilu davčnega dolga.
Te zakonske določbe omejujejo pravico, ki izhaja iz četrtega odstavka 39. člena ZDDV-1, po katerem lahko davčni zavezanec popravi (zmanjša) znesek obračunanega in neplačanega DDV od vseh priznanih terjatev, ki jih je prijavil v postopku prisilne poravnave oziroma stečajnem postopku. Izpodbijana odločitev tudi ni v nasprotju z 264. členom ZFPPIPP, ki določa, da ni dovoljeno pobotati terjatve upnika do stečajnega dolžnika, ki je nastala do začetka stečajnega postopka, z nasprotno terjatvijo stečajnega dolžnika do tega upnika, ki je nastala po začetku stečajnega postopka.
Iz izpodbijane odločbe in upravnega spisa ne izhaja dejanska površina prodajanih parcel (in ne površina tožniku že lastnih parcel), ne njihova izračunana primerljiva površina, zato ima tožnik prav, da trditve prvostopnega organa, da bi z nakupom parcel ne mogla nastati nova zaščitena kmetija, ker dejanska površina ne presega 5 ha, primerljive kmetijske površine pa je še bistveno manj, ni mogoče preizkusiti, kar pomeni, da je organ storil bistveno kršitev pravil upravnega postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP.
Ker iz izpodbijane odločbe izhaja, da ima tožnik status kmeta ter da je v postopku uveljavljal, da je kmet mejaš, bi bil prvostopenjski organ dolžan preizkusiti njegovo upravičenje tudi na podlagi 2. alinee prvega odstavka 18. člena ZKZ, kar pomeni, da je izpodbijana odločitev sprejeta na podlagi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in posledično napačni uporabi materialnega prava.
V primeru, ko več kupcev prestane preizkus pogojev iz 18. člena ZKZ, se za določitev prednostnega upravičenca do nakupa uporabi določbo 23. člena ZKZ.
zaščitena kmetija - preveritev pogojev za zaščito kmetije - vpis zaznambe zaščitene kmetije
Prvostopenjski organ je glede na določbo prvega odstavka 2. člena ZDKG pravilno upošteval vse nepremičnine, ki so sedaj v lasti pokojnice, in ugotovil, da le-te obsegajo več kot 5 ha primerljive kmetijske površine. Pri tem je smel upoštevati tudi tiste nepremičnine, ki ob izdaji odločbe o zaščiteni kmetiji z dne 7. 2. 2001 niso bile v lasti pok. A.A., ker so v njeni lasti sedaj, ko se pogoji ponovno preverjajo. Pri določitvi obsega kmetije pa se je prvostopenjski organ oprl na podatke iz zemljiškega katastra o dejansko rabi in razredih bonitet vseh nepremičnin, ki spadajo v obseg kmetije in ob upoštevanju teh podatkov pravilno prišel do izračuna in tako do rezultata o izpolnjevanju pogojev po 2. členu ZDKG.
nepovratna sredstva - zahteva za izplačilo sredstev - pogoji za izplačilo sredstev - stroški za opremo kuhinje - sprememba obveznosti - odločitev o spremembi obveznosti
Glede na določbo 54. člena ZKme-1 mora biti s strani stranke predlagana sprememba obveznosti o pravici do sredstev odobrena. Brez predhodne odobritve organa se namreč namen in kvaliteta naložbe, ki je bila upoštevana v odločbi o pravici do sredstev, do vložitve zahtevka za izplačilo ne sme spreminjati. Stranka namreč ni omejena le z višino sredstev, ki so ji odobrena z odločbo o pravici do sredstev, temveč tudi z vsako postavko, ki jo je organ upošteval v odločbi o pravici do sredstev.
ocenjevalec vrednosti nepremičnin - izrek opomina - kršitev pravil revidiranja - metoda zemljiškega ostanka
Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zaradi kršitev pravil ocenjevanja, tožniku kot pooblaščenemu ocenjevalcu vrednosti nepremičnin izrekla ukrep opomin. Ugotavlja, da je tožnik v postopku ocenjevanja vrednosti pri pripravi Poročila o ocenjevanju zemljišč kršil 88. člen Zakona o revidiranju, ki med drugim določa, da mora ocenjevanje vrednosti potekati na način, določen s pravili ocenjevanja vrednosti, ki poleg Mednarodnih standardov ocenjevanja vrednosti, vključujejo druga pravila ocenjevanja vrednosti, ki jih izdaja oziroma določa Slovenski inštitut za revizijo ter druge zakone, ki urejajo ocenjevanje vrednosti posameznih oblik premoženja.
dohodnina - odmera dohodnine - davčni rezident - uradno prijavljeno stalno prebivališče
V skladu s 6. členom zakonov o dohodnini, ki sta veljala v obravnavanem obdobju, je zavezanec rezident Slovenije v kateremkoli času v davčnem letu, če v tem času izpolnjuje katerega od pogojev, ki so v tem členu taksativno navedeni. Med njimi je na prvem mestu pogoj, da ima uradno prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji. Tožbeno stališče, da je po tej določbi relevantno dejansko prebivanje, je v direktnem nasprotju z zakonskim besedilom, iz katerega izhaja, da gre za formalni in ne za dejanski pogoj. Dejstvo, da tožnik ob odhodu v tujino ni imel zakonske dolžnosti odjave prebivališča, na odločitev ne more imeti vpliva, saj ga je na tem področju nesporno zavezoval kasneje sprejeti Zakon o prijavi prebivališča. Da ga Republika Slovenija šteje za svojega davčnega rezidenta, pa je bil tožnik seznanjen tudi z odločbami o odmeri dohodnine oziroma informativnimi izračuni, ki so bili podlaga za vračilo akontacije dohodnine od dohodka iz premoženja.
DDV - odmera DDV - odbitek DDV - popravek obračuna DDV - pravica do popravka odbitka izstopnega DDV - dobra vera - kupoprodajna pogodba za nepremičnine
Davčni zavezanec lahko popravi (zmanjša) znesek obračunanega DDV, če pisno obvesti kupca o znesku DDV, za katerega kupec nima pravice do odbitka. Razlogi, zaradi katerih tožnik navedene pravice nima, izhajajo iz namena omenjene zakonske določbe v povezavi s sodbami SEU, ki se nanašajo na načelo nevtralnosti in z njim povezano nevarnostjo izgube davčnih prihodkov. V konkretni zadevi bi v primeru, če bi tožniku bila odobrena pravica do popravka odbitka izstopnega DDV prišlo do izgube davčnih prihodkov in ne bi bilo zagotovljeno načelo nevtralnosti. To izhaja iz okoliščin obravnavane zadeve, saj ni sporno, da prejemnik spornih računov ni zmanjšal odbitka vstopnega DDV, ki ga je uveljavljal od navedenih računov.
V obravnavanem primeru gre za vprašanje, ali tožniku utemeljeno ni priznan popravek izstopnega DDV na podlagi dobropisa, ki ga je tožnik izdal v smislu drugega odstavka 39. člena ZDDV-1. Po navedeni določbi lahko davčni zavezanec pri preklicu naročila, vračilu ali znižanju cene po opravljeni dobavi za davčno osnovo ustrezno zmanjša, popravi (zmanjša) znesek obračunanega DDV, če pisno obvesti kupca o znesku DDV, za katerega kupec nima pravice do odbitka. Tožnik ne more popraviti izstopnega DDV z izdanim dobropisom kupcu (družbi A. d.d.), saj ni v celoti odpravljeno tveganje vsake izgube davčnih prihodkov, predvsem zaradi pritožbe prejemnika računa na odločitev davčnega organa v zvezi z odbitkom vstopnega DDV. Iz ugotovitev dejanskega stanja izhaja, da prejemnik računa dejansko ni zmanjšal dobitka vstopnega DDV, čeprav je to navedel v obvestilu tožniku.
upravni spor - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - objava zaključnih ugotovitev o posameznem primeru - začasna odredba
Tožnik kot dejanje, s katerim je poseženo v njegove ustavne pravice, navaja objavo Zaključnih ugotovitev toženke, do katere naj bi prišlo zaradi kršitve njegovih ustavnih procesnih pravic. Po presoji sodišča to dejanje samo po sebi ne more biti predmet presoje v upravnem sporu, saj je objava ugotovitev zakonska posledica njihove izdaje. Tožnik zahteva tudi odpravo dela ugotovitev, ki se nanašajo nanj, ki vsebujejo mnenje o koruptivnem ravnanju tožnika pri opravljanju javne funkcije. Zato pomenijo akt, s katerim je lahko poseženo v tožnikove ustavne pravice. Po določbah ZIntPK, pa tožniku ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Gre torej za zadevo, ki je v skladu s prvim odstavkom 4. člena ZUS-1 lahko predmet preizkusa zakonitosti v upravnem sporu.
Tožnik zatrjuje tudi škodo, do katere prihaja zaradi trajajočega posega v njegovo čast in dobro ime, to je v ustavno pravico do dostojanstva oziroma zaradi izrazito negativnega odziva javnosti na Zaključne ugotovitve. Ta škoda pa še traja, saj se njegovo ime vsakodnevno, z negativno konotacijo, pojavlja v medijih. Tožnik je obstoj in intenzivnost posega ustrezno izkazal s številnimi kopijami objav v medijih in na spletnih portalih, ki jih je k tožbi priložil. Tožnik je v predlogu za izdajo začasne odredbe z zadostno stopnjo verjetnosti navedel prepričljive okoliščine in dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek težko popravljive škode in je ta dejstva in okoliščine tudi podkrepil s konkretnimi dokazi.
ZON člen 66, 66/3, 66/3-12, 104, 104/1. Uredba o Krajinskem parku Strunjan člen 3, 3/1, 3/1-1, 7, 9, 9-4.
naravovarstveno soglasje - pogoji za izdajo naravovarstvenega soglasja - presoja sprejemljivosti posega v naravo - varstveni režim - naravni rezervat
Poseg, ki ga želi izvesti tožeča stranka je v nasprotju z varstvenim režimom, ki velja za območje naravnega rezervata Strunjan in je to zadostni razlog za zavrnitev izdaje dovoljenja za poseg v prostor na podlagi 104. člena ZON.
V konkretnem primeru gre za poseg v naravo, za katerega ni treba pridobiti dovoljenja po predpisih o urejanju prostora. Gre pa za poseg v naravo, ki lahko ogrozi biotsko raznolikost, naravno vrednoto ali zavarovano območje, zato je treba na podlagi prvega odstavka 104. člena ZON pred izvršitvijo posega pridobiti dovoljenje za poseg na podlagi predpisov o urejanju prostora in drugih predpisih, to je Uredbe o Krajinskem parku Strunjan ter Pravilnika o določitvi in varstvu naravnih vrednot.
ZSZ (1984) člen 58, 58/2. ZDavP-2 člen 404. ZGO-1 člen 218b, 218b/1, 218/1-2.
nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča - odmera nadomestila - nezazidano stavbno zemljišče
Prvostopenjski organ ni mogel ravnati v nasprotju s prostorskim aktom, po katerem se sporni parceli štejeta za stavbno zemljišče, saj je dolžan ravnati v skladu s predpisi samoupravnih lokalnih skupnosti.
Tudi če držijo tožnikove navedbe o tem, da gradnja na navedenih zemljiščih ni mogoča, prvostopenjski organ tega ni mogel upoštevati, dokler so v veljavi predpisi, ki tožnikovo zemljišče uvrščajo med stavbna zemljišča.
Zbornični prispevek sam po sebi res ni davek. Ker je Kmetijsko gozdarska zbornica pravna oseba javnega prava (prvi odstavek 2. člena ZKGZ), katere cilji ustanovitve in delovanja so varovanje in zastopanje interesov kmetijstva, gozdarstva in ribištva; svetovanje posameznikom in pravnim osebam, ki opravljajo kmetijsko, gozdarsko in ribiško dejavnost ter pospeševanje gospodarnega in okolju prijaznega kmetovanja, gozdarstva in ribištva, je treba prispevek ne glede na to, da ne gre za davek, opredeliti kot javna sredstva.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - pogoji za izdajo dovoljenja - dejansko življenje v Republiki Sloveniji - upravičena odsotnost
Tožnik je bil 23. 8. 1991 na lastno željo oziroma željo staršev odjavljen iz registra stalnega prebivalstva v Republiki Sloveniji in odšel v tujino po lastni odločitvi družine, ker je ta sledila takratnemu tujemu delodajalcu. Tožnik tudi ni izkazal, da se ni mogel vrniti v Republiko Slovenijo zaradi vojnih razmer v drugih državah ali zdravstvenih razlogov. Ker ni izkazal upravičene odsotnosti iz Republike Slovenije za prvih 5 let po odhodu iz te države, je prvostopenjski organ pravilno štel, da gre za prekinitev dejanskega življenja v Republiki Sloveniji in zato mu tudi ni bilo treba ugotavljati, ali ravnanje tožnika v naslednjih letih kaže na to, da se je v času odsotnosti poskušal vrniti v Republiko Slovenijo in nadaljevati z dejanskim življenjem v Republiki Sloveniji.
Tožeča stranka je ravnala povsem v skladu z navodili upravnega organa, ki odloča o odmeri in tudi vrnitvi komunalnega prispevka. Tako je v skladu z navodili organa začela postopek ugotovitve (ne)veljavnosti izdanega gradbenega dovoljenja, glede na to, da dve leti po njegovi izdaji ni izvedla nobene gradnje. V spornem primeru torej ne gre za predhodno vprašanje, ampak samo za dejansko vprašanje, ali se res po izdaji gradbenega dovoljenja dejansko na objektu, kot zatrjuje tožeča stranka, ni več gradilo, kar bi moral upravni organ ugotoviti z izvedenim dokaznim postopkom.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - objektivni pogoj - verjetni izgled za uspeh - odškodninska tožba
Listine spisa P 209/2015 izkazujejo, da so izpolnjeni vsi elementi za ugotavljanje tožnikove škodne odgovornosti po določbah OZ. Tožena stranka je izčrpno utemeljila ugotovitev, da obstaja verjetnost, da je tožba utemeljena. V skladu s 131. členom OZ mora namreč oškodovanec za uspešno uveljavljanje povračila škode dokazati tako protipravna ravnanja, kot tudi škodo in vzročno zvezo med škodo in protipravnim ravnanjem oziroma v primeru objektivne odgovornosti le škodo in da je škoda nastala iz nevarne dejavnosti ali nevarne stvari. Sodišče zato kot neutemeljenega (za potrebe odločanja o dodelitvi BPP) zavrača tožbeni ugovor, ki se nanaša na odsotnost ugotavljanja oškodovančevega soprispevka. Sodišče zavrača tudi tožbeni ugovor, ki se nanaša na ugotovitev tožene stranke, da bo o višini odškodnine odločalo sodišče, saj je vprašanje višine odškodnine materialnopravno vprašanje, o katerem odloča pravdno sodišče.
inšpekcijski postopek - ukrep gradbenega inšpektorja - odlog izvršbe - vrstni red obravnavanja zadeve - pravni interes - ponovno odločanje o odlogu že odložene izvršilne odločbe
Drugostopenjski organ je v izpodbijanem sklepu pojasnil, zakaj tožnika nimata pravnega interesa za ponovno odločanje o odlogu že odložene izvršitve inšpekcijske odločbe. Glede na pritožbene navedbe je pojasnil tudi, da se postopek po 156.a členu ZGO-1 začne in vodi na zahtevo stranke ter da je od njene volje odvisno, ali bo uveljavljala odlog izvršbe in iz katerega izmed razlogov po tem členu ga bo uveljavljala.
Iz časovnega poteka vlaganja vlog, s katerimi sta tožnika poskušala doseči odlog izvršbe, izhaja, da je upravni organ odločal v skladu z datumom prejetja predlogov.