Vrhovno sodišče je v predhodni zadevi presodilo, da je trenutek odobritve specializacije tudi trenutek pridobitve pravice do plačila stroškov specializacije iz obveznega zdravstvenega zavarovanja (oziroma trenutek pridobitve pravice do "brezplačne" specializacije). Zato bi pomenila uporaba kasnejše zakonske novele o dolžnosti povrnitve teh stroškov poseg v toženkine že pridobljene pravice in bi šlo za prepovedano pravo retroaktivnost.
Ker bi drugačna razlaga ustavnopravno nevzdržno posegala v življenjski položaj toženke, ki je svojo pomembno življenjsko odločitev o načinu specializacije sprejela pred sprejemom novelirane ureditve, Vrhovno sodišče tudi v tej zadevi vztraja pri zgornji razlagi.
Trenutek odobritve zdravniške specializacije je tudi trenutek pridobitve pravice do plačila stroškov specializacije iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Sodišči sta zato odločitev o utemeljenosti zahtevka za povrnitev stroškov celotne (petletne) specializacije pravilno oprli na zakon, ki je veljal v času, ko je bila tožencu specializacija odobrena in jo je pričel opravljati in ne na njegovo novelo (ZZdrS-D). Uporaba kasnejše zakonske novele o dolžnosti povrnitve teh stroškov bi pomenila poseg v tožnikove že pridobljene pravice in bi šlo za prepovedano pravo retroaktivnost.
V drugem odstavku 45. člena Dogovora so navedeni 4 primeri kvalificirane oblike kršitev pogodbene obveznosti izvajalca iz 3. točke prvega odstavka 45. člena Dogovora. Kršitve so kvalificirane »s ciljem pridobitništva«. Ena od kvalificiranih oblik kršitev je pogojevanje opredeljevanja ali obravnave zavarovanih oseb s posebnimi plačili ali prispevki zavarovanih oseb (1. točka drugega odstavka 45. člena Dogovora). Iz strukture drugega odstavka 45. člena Dogovora (naštevanja) in njegove ubeseditve (tudi v povezavi s prvim odstavkom 45. člena Dogovora) po presoji Vrhovnega sodišča izhaja, da gre za navedbo kvalificiranih kršitev in ne za njihovo normiranje z uporabo pravne domneve. Kvalificirane kršitve se namreč ne domnevajo, ker so že konkretizirane. Tako Dogovor v drugem odstavku 45. člena ne šteje neka dejstva za v naprej dokazana, temveč z navedbo dejanskih stanov konkretizira kvalificirane kršitve pogodbene obveznosti.
Za odločitev v obravnavani zadevi ni pomembno to, ali je mogoče, upoštevaje predpise, ki ji nalagajo dolžnosti v zvezi z varstvom pri delu, samozaposleno osebo šteti za „delodajalca“. Ker gre pri razlagi 87. člena ZZVZZ za položaj samozaposlene osebe v razmerju do Zavoda, je bistveno to, da je bil tretji toženec kot samozaposlena oseba hkrati tudi zavarovanec in oškodovanec. Namen predpisov o zdravstvenem varstvu in zavarovanju je v varstvu položaja oškodovanca (zavarovanca). V nasprotju s tem namenom bi bila ureditev, po kateri bi mu Zavod najprej zagotovil sredstva za njegovo zdravstveno oskrbo (stroške za zdravstvene in druge storitve ter zneske denarnih nadomestil in drugih dajatev, ki jih plačuje Zavod - 91. člen ZZVZZ), nato pa od njega terjal njihovo povračilo. Taka interpretacija 87. člena ZZVZZ, ki bi Zavodu omogočala povrnitev škode od oškodovanca, bi imela za oškodovanca kaznovalni učinek. Zato ZZVZZ Zavodu v razmerju do oškodovanca (zavarovanca) načeloma ne daje regresnega zahtevka, četudi je odgovoren za nastalo škodo. Regresni zahtevek mu daje le v razmerju do delodajalca (ki v klasičnem delovnem razmerju - za razliko od samozaposlene osebe - ne bo mogel nastopati v vlogi oškodovanca), pa še to le v delu, v katerem je kot organizator delovnega procesa za škodo tudi dejansko odgovoren. Vrhovno sodišče je namreč že zavzelo stališče, da je v primeru soodgovornosti oškodovanca (njegovega delavca) za nastanek škode regresni zahtevek Zavoda omejen na del, za katerega odgovarja delodajalec
Vrhovno sodišče pritrjuje stališču revidenta, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko pri presoji utemeljenosti zahtevka ni upoštevalo vprašanja, ali je o delavkini nezmožnosti za delo za sporno obdobje odločeno s strani imenovanega zdravnika tožene stranke skladno z 81. členom ZZVZZ. Glede na določbo 3. alineje četrtega odstavka 229. člena Pravila o obveznem zdravstvenem zavarovanju se kot predpostavka za utemeljenost zahtevka delodajalca do tožene stranke na refundacijo plačanih nadomestil plače delavke ne pojavlja zgolj dejansko vprašanje dela zmožnosti delavke v spornem obdobju, temveč tudi na kakšen način se je nezmožnost za delo ugotavljala.