ZLS člen 21, 88. ZVRS člen 5. ZIMI člen 6, 13. ZPP člen 70, 70-6, 74, 286, 286a, 286b, 356. Sodni red člen 163. URS člen 140.
odškodninska odgovornost države - odškodninska odgovornost države za protipravna ravnanja nosilcev javnih pooblastil - lokalna skupnost - nadzor države - protipravnost ravnanja občine - obvestitev države - diskriminacija zaradi invalidnosti - prepoved diskriminacije - zagotovitev drugega primernega stanovanja - zagotovljeno stanovanje - primerno stanovanje - neprofitno stanovanje - najemna pogodba za neprofitno stanovanje - zavrnitev prepoznega dokaznega predloga - prekluzija - izločitev sodnika - okoliščina, ki bi lahko vzbudila dvom o nepristranosti sodišča
Ker je za pogodbo med občino in tožnikom, ki je invalid, pristojna občina, ni odškodninske odgovornosti države, da ni nadzirala občine. Tožnik ni obvestil nobenega izmed državnih organov, da bi lahko bile njegove temeljne pravice kršene.
ZNP člen 19, 19/1, 20, 20/1. ZVEtL člen 7, 7/4, 26, 26/3, 27, 30, 30/6. ZVEtL-1 člen 43, 43/1, 46. ZPP člen 319, 319/2.
postopek za ugotovitev pripadajočega zemljišča - upravičeni predlagatelj - skupnost etažnih lastnikov - pravnomočno razsojena stvar (res iudicata) - določitev pripadajočega zemljišča k stavbi, zgrajeni pred januarjem 2003 - subjektivne meje pravnomočnosti - objektivne meje pravnomočnosti - etažni lastniki večstanovanjske stavbe - materialni in formalni udeleženci nepravdnega postopka - sprememba zakona
Subjektivne meje pravnomočnosti odločbe, izdane v nepravdnem postopku, se praviloma raztezajo le na osebe, ki so imele možnost sodelovati v postopku, v katerem je bila ta sodna odločba izdana.
Objektivne meje pravnomočnosti se vežejo na dejansko stanje ob zaključku obravnavanja na prvi stopnji. Sprememba zakona ni okoliščina, ki bi omogočala ponovno odločanje o identičnem predlogu, oprtem na isti sklop dejstev, na katerega se nanaša pravnomočna odločitev.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00041536
KZ-1 člen 245, 245/1, 245/2, 245/3. ZKP člen 358, 358/1, 358/1-3, 372, 372/1, 372/1-1, 373.
kaznivo dejanje pranja denarja - oprostitev obtožbe - zakonski znaki kaznivega dejanja - celovita dokazna ocena - prepovedana dejavnost - nepopolna in zmotna ugotovitev dejanskega stanja - predhodno kaznivo dejanje - hramba denarja - prikrivanje izvora denarja - utemeljen sum o storitvi kaznivega dejanja - kršitev kazenskega zakona - oprostilna kazenska sodba - izvršitvena ravnanja - dokazni standard gotovosti
Pri posameznih možnih izvršitvenih ravnanjih, zlasti pri izvršitvenem ravnanju hrambe, ravnanje storilca ni mogoče presojati ločeno od dejanskega učinka, ki bi ga naj tako ravnanje imelo, to je, da se z njim zakrije (ali vsaj poskusi zakriti) izvor takšnega premoženja. To pomeni, da morajo biti njegova ravnanja oziroma subjektivni odnos do njih takšna, da bi jih bilo mogoče opredeliti kot hrambo z namenom zakritja izvora denarja oziroma premoženja. Pri obdolženemu D. Ž. pa niti iz opisa kaznivega dejanja niti iz izvedenih dokazov nič od tega ne izhaja. Poleg že navedene hrambe denarja ne izhaja nobeno zahtevano in pričakovano ravnanje, ki bi bilo usmerjeno k zakritju izvora premoženja. Prejemanje kupnine za prepovedano drogo v virtualni valuti ne predstavlja prepovedane dejavnosti, temveč predstavlja poslovanje z uveljavljenim plačilnim sredstvom, ki ne obstaja v fizični obliki in je zato potrebna menjava v valuto v obliki bitcoinov. Spremljajoče okoliščine iz tega predhodnega kaznivega dejanja, povzete zgoraj v točki 7 te sodbe, pa ne zadoščajo za opredelitev obdolženčeve hrambe kot uresničitev zakonskega znaka kaznivega dejanja pranja denarja.
lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja - odločitev o pravdnih stroških
Po stališču pritožbenega sodišča tožnik utemeljeno opozarja, da je s svojim zahtevkom uspel v celoti. Tožnik je izpodbijal prvostopenjsko in drugostopenjsko odločbo tožene stranke, s katerimi je tožena stranka ugotovila lastnost zavarovanca za sporno obdobje, in sicer na podlagi prvega odstavka 16. člena ZPIZ-2. Sodišče je v nasprotju z navedenim ugotovilo, da so izpolnjeni pogoji za zavarovanje tožnika po petem odstavku 14. člena ZPIZ-2. S tem, ko je sodišče ugotovilo, da sta izpodbijani odločbi nepravilni in nezakoniti in ju je odpravilo, je v bistvu ugodilo tudi postavljenemu tožbenemu zahtevku, kot sledi iz prve pripravljalne vloge, saj je presodilo, da je tožnika potrebno vključiti v zavarovanje kot zaposleno osebo pri delodajalcu s sedežem v tujini. Tožnik je tako s svojim zahtevkom uspel v celoti, kar pomeni, da mu je sodišče prve stopnje neutemeljeno priznalo zgolj 50 % odmerjenih stroškov.
V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da naknadna ugotovitev lastnosti zavarovanca za sporno obdobje ne more vplivati na izplačevanje nadomestila za invalidnost. V nasprotju z določbo 125. člena ZPIZ-2 je štelo, da je bil tožnik v tem obdobju upravičen do nadomestila za invalidnost ter izpodbijani odločbi neutemeljeno kot nezakoniti odpravilo. Zmotno je posledično štelo, da ni prišlo do preplačila in s tem tudi ne obveznosti do vračila.
Po stališču novejše sodne prakse, zavarovanec v primeru, da se dejanske okoliščine po izdaji odločbe o pravici spremenijo, lahko pravico še naprej uživa le v primeru, če so še nadalje izpolnjeni vsi zakonski pogoji. Če ti niso več izpolnjeni, je novo dejstvo podlaga za novo upravno odločanje. Za obdobje, v katerem zavarovanec ni izpolnjeval pogojev za izplačevanje dajatve, toženec odloči o preplačilu in dolžnosti vračila izplačanih sredstev v odločbi o ugotovitvi preplačila.
Pravilna je odločitev sodišča, da je tožena stranka pravilno postopala, ko je v okviru predhodnega formalnega preizkusa ugotavljala ali so podani pogoji za ponovno odločanje o zadevi. Tudi po oceni pritožbenega sodišča ni nobene pravne podlage, da bi tožena stranka na podlagi zahteve z dne 14. 3. 2018 ponovno odločala o ponovni odmeri pokojnine. Ponovna odmera, na podlagi dobe dosežene po Zakonu o popravi krivic ni mogoča, ker se dejansko stanje ni spremenilo, tožnik pa ni dokazal, da bi mu bila priznana dodatna doba, zato ne more doseči spremembe višine invalidske pokojnine. Sodišče je pravilno opozorilo, da niti Zakon o popravi krivic niti ZPIZ-2 oziroma prej veljavni zakoni o pokojninskem in invalidskem zavarovanju ne predstavljajo podlage za ponovno odmero invalidske pokojnine s hipotetičnim upoštevanjem višje izobrazbe. Slednje je pravilno obrazloženo, ko je sodišče s pravilnim razlogovanjem opozorilo na elemente, od katerih je odvisna višina invalidske pokojnine.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSK00040444
ZNP-1 člen 19, 19/1, 40, 40/1, 167. SPZ člen 77.
sodna določitev meje - lastninski spor - mejni ali lastninski spor - močnejša pravica - nepravdni postopek - pravdni postopek - ustavitev nepravdnega postopka - ustavitev nepravdnega postopka in nadaljevanje v pravdnem postopku - stroški nepravdnega postopka
Po določbi 167. člena Zakona o nepravdnem postopku sodišče v postopku za ureditev meje uredi mejo med nepremičninami, če je ta sporna, razen če zakon izključuje sodno ureditev meje. Če je med udeleženci spor o določeni površini nepremičnine (lastninski spor), pri čemer meja ni sporna, ne gre za ureditev meje.
gospodarski spor majhne vrednosti - obligatornost glavne obravnave - nedovoljeni pritožbeni razlogi - zmota ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Pravna teorija in sodna praksa sta si enotni, da ni mogoče šteti, da dokazni predlog za zaslišanje stranke ali priče vsebuje tudi predlog za izvedbo naroka, saj ni nujno, da bo sodišče dokaznemu predlogu ugodilo.
IZVRŠILNO PRAVO - STVARNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSK00053763
ZIZ člen 38, 38/5, 170, 170/2.. SPZ člen 142.. ZZK-1 člen 31.
izvršba na nepremičnino - lastninska pravica v pričakovanju - lastninska pravica v pričakovanju na predmetu izvršbe - istovetnost nepremičnine - stroški ugovornega postopka
V primeru nevpisane nepremičnine mora zemljiškoknjižno sodišče po vpisu nepremičnine v zemljiško knjigo na predlog lastnika dovoliti vpis lastninske pravice, če lahko iz zemljiškoknjižnega dovolila nedvomno ugotovi, da gre za isto nepremičnino.
začasna nezmožnost za delo - plačilo nadomestila - zavrženje zahteve - aktivna legitimacija dediča
Ni mogoče šteti, da bi tožnica v predsodnem postopku uveljavljala pravice A.A., umrlega dne 24. 8. 2018, temveč izvedeno premoženjsko pravico, ki je v trenutku njegove smrti prešla nanjo. Že sodišče prve stopnje pravilno razloguje, da pri nadomestilu plače za čas začasne nezmožnosti za delo ne gre le za pravico po ZZVZZ, temveč tudi po 137. členu ZDR-1. V bistvu gre za premoženjsko pravico delavca-zavarovanca za čas nezmožnosti za delo zaradi bolezni. Denarno dajatev praviloma obračunava in izplačuje delodajalec, izplačane zneske za odsotnost, daljšo od 30 dni pa refundira od nosilca in izvajalca obveznega zdravstvenega zavarovanja, tj. tožene stranke.
duševno zdravje - zadržanje na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve - zdravljenje v psihiatrični bolnišnici v oddelku pod posebnim nadzorom - pogoji za prisilno zadržanje na zdravljenju - čas zdravljenja - izvedensko mnenje
Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu obrazloženo izpostavilo tiste ključne dejanske okoliščine, na podlagi katerih je moč utemeljeno zaključiti, da so glede A. A. izpolnjene vse predpostavke za izrek ukrepa zadržanja in zdravljenja (brez privolitve) na oddelku pod posebnim nadzorom, kakor to predvideva 39. v zvezi s 53. členom ZDZdr.
privilegirana priča - izjava, dana policiji - izločitev dokazov - pravni pouk privilegirani priči
Zagovornica s pritožbo zmotno uveljavlja avtomatično ekskluzijo izpovedi privilegirane priče in pri tem prezre razlikovanje med ekskluzijama po 235. in 236. členom ZKP, t.j. izjavama, ki jo je dala policiji v fazi zbiranja obvestil po 148. členu ZKP oseba, za katero se kasneje izkaže, da je absolutno privilegirana priča (235. člen ZKP) in izjavo, ki jo je dala policiji v fazi zbiranja obvestil po 148. členu ZKP oseba, za katero se kasneje izkaže, da je relativno privilegirana priča (236. člen ZKP). Izjava absolutno privilegirane priče se po tretjem odstavku 83. člena ZKP mora izločiti, izjava relativno privilegirane priče pa samo pod pogojem, da se je ta priča kasneje odrekla pričevanju.
določitev preživnine za mladoletnega otroka - preživninske zmožnosti staršev - preživninske potrebe otroka - kredit
Res je sicer, da izdatek, namenjen pridobivanju premoženja, praviloma ni okoliščina, ki bi lahko pripeljala do ocene o neugodnejši premoženjski sliki preživninskega zavezanca, vendar v tem primeru to ne drži. Če je namreč sodišče štelo, da materi oddajanje nepremičnine prinese v povprečju 500,00 EUR mesečno, je logično posledica tudi to, da je treba od najemnin odbiti znesek, ki ga mora mesečno odplačevati, da ta prihodek pridobi.
Pogoj za veljavnost pripoznave je, da je izražena jasno, nepogojno in določno, iz dolžnikove izjave oz. konkludentnega ravnanja mora biti nesporno razvidno, da dolžnik priznava obstoj določene svoje obveznosti. Mora se nanašati na konkretno pravno razmerje z vsemi njegovimi konstitutivnimi elementi. Sodišče mora oceniti, ali se dolžnikova izjava, glede na okoliščine, v katerih je dana, navzven kaže kot jasen izraz dolžnikove volje, da priznava dolg.
ZUP člen 253, 253/2, 274, 274/2, 279.. ZSVarPre člen 4, 31, 31/1, 31/1-3, 31/2, 49, 50, 51, 51/2, 52.. Pravilnik o načinu ugotavljanja premoženja in njegove vrednosti pri dodeljevanju pravic iz javnih sredstev ter o razlogih za zmanjševanje v postopku dodelitve denarne socialne pomoči (2012) člen 12.
varstveni dodatek - prepoved reformacije in peius
Tudi po stališču pritožbenega sodišča je bila odločitev Centra za socialno delo A. pri odločanju o tožničini pritožbi vloženi zoper odločbo v nasprotju z določbo 253. člena ZUP. Ta v drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom določa, da lahko organ II. stopnje z namenom, da bi se stvar rešila pravilno, ob reševanju pritožbe v mejah zahtevka, ki je bil postavljen v postopku na prvi stopnji, s svojo odločbo spremeni odločbo v škodo pritožnika, vendar samo iz razlogov, ki so določeni v 274., 278. in 279. členu tega zakona. V citirani določbi je urejena t. i. dopustna prekoračitev prepovedi reformatio in peius, kadar organ odloča v škodo pritožnika v tistem delu, ki presega meje preizkusa iz 274. člena ZUP in preizkuša odločbo tudi v delu, v katerem je pritožnik ne izpodbija, oziroma ko jo preizkuša iz razlogov, ki jih pritožnik v pritožbi ne uveljavlja. Poleg tega pogoja pa mora biti izpolnjen še nadaljnji pogoj, da je za spremembo odločbe v škodo pritožnika podan kateri izmed razlogov, ki so določeni v 274. členu, če gre za odpravo oziroma razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici ali v 278. členu, če gre za izredno razveljavitev ali v 279. členu ZUP, če gre za ničnost odločbe. Če ni podan nobeden od teh razlogov, pritožbeni organ ne more odločiti v škodo pritožnika.
Že na podlagi nespornih dejstev, ki jih ni potrebno dokazovati in jih strankam ni potrebno ugovarjati ter še dodatnih ugotovitev, je zato odločitev tožene stranke, da šteje bivanje tožnice na istem naslovu kot njena hči v stanovanju, ki ni njena last in ne plačuje najemnine in si stroške med seboj delijo, za okoliščino, ki utemeljuje znižanje dodeljenega varstvenega dodatka za 15 %, izdana v okviru mej prostega preudarka in v skladu z njenim namenom.
spor majhne vrednosti - pritožbeni razlogi - gospodarski spor - nedovoljen pritožbeni razlog
Pritožba izpodbija dejansko stanje tako kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, vendar pa pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v sporih majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog. Navedeno pomeni, da pritožbeno sodišče ne sme presojati ali je sodišče prve stopnje glede na izvedene dokaze dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in mora ne glede na pritožbene navedbe upoštevati dejansko stanje kot izhaja iz izpodbijane sodbe.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSL00040946
Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 53. ZIZ člen 15, 76, 76/1, 76/2. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
tuja sodna odločba kot izvršilni naslov - potrdilo o pravnomočnosti in izvršljivosti - razveljavitev izvršilnega naslova - ustavitev izvršbe in razveljavitev izvršilnih dejanj
Sodišče prve stopnje je na predlog upnika z dne 17. 4. 2019 s sklepom o izvršbi z dne 31. 5. 2019 zoper dolžnico dovolilo izvršbo na podlagi izvršilnega naslova, pravnomočne in izvršljive tuje sodne odločbe, odločbe sodišča Midden - Nederland z dne 10. 12. 2018, in potrdila, izdanega v skladu s 53. členom Uredbe (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah. S sodbo o pritožbi z dne 3. 6. 2020 je bila odločba sodišča Midden - Nederland z dne 10. 12. 2018, ki predstavlja izvršilni naslov predmetnega izvršilnega postopka, razveljavljena.
Eden od razlogov za ustavitev izvršbe po uradni dolžnosti je tudi dejstvo, da je bil izvršilni naslov, na podlagi katerega je bil izdan sklep o izvršbi, naknadno pravnomočno odpravljen, spremenjen, razveljavljen ali izrečen za neveljavnega. O terjatvi, ki je bila ugotovljena v izvršilnem naslovu – zamudni sodbi, je namreč tekel še nadaljnji postopek, saj je dolžnica zoper zamudno sodbo vložila pritožbo. Dne 3. 6. 2020 je bila izdana odločba o pritožbi in iz njene točke 4.1. izhaja, da se zamudna sodba razveljavi, upnikov zahtevek pa se zavrne. Iz Potrdila o sodni odločbi v civilnih in gospodarskih zadevah z dne 24. 6. 2020 pa je razvidno, da je odločba o pritožbi tudi postala izvršljiva, dne 3. 6. 2020. Izvršilni naslov, ki je bil podlaga za predmetni izvršilni postopek, je bil torej razveljavljen z učinkom takojšnje izvršljivosti in je zato izpodbijana odločitev o ustavitvi izvršbe pravilna, posledično pa je pravilna tudi odločitev o razveljavitvi vseh opravljenih izvršilnih dejanj.
Napačno pritožba meni, da je sodišče prve stopnje na pravnomočnost izvršilnega naslova še vedno vezano, ker ta ni bil odpravljen na podlagi izrednih pravnih sredstev. Če je bil sklep o izvršbi (lahko) izdan na podlagi izvršljive zamudne sodbe, ta pa je bila nato na podlagi vložene pritožbe razveljavljena, pri čemer je tudi odločba o pritožbi izvršljiva, je razumljivo, da sedaj izvršilnega postopka na podlagi razveljavljene zamudne sodbe ni več mogoče voditi. V kolikor bi upnik uspel z izrednimi pravnimi sredstvi zoper odločbo o pritožbi, za katere trdi, da jih bo vložil, pa bo lahko zoper dolžnico ponovno zahteval izvršbo.
varstvo solastnika in skupnega lastnika - upravljanje s stvarjo - redno upravljanje solastne stvari - soglasje solastnikov - ekonomski interes - privilegirana sprememba tožbe - istovetnost tožbenega zahtevka - drugačna dejanska in pravna podlaga
Za skupno lastnino se smiselno uporabljajo določila o solastnini, če ni z zakonom drugače določeno (peti odstavek 72. člena SPZ), deleži skupnih lastnikov pa so določljivi. Za upravljanje s parc. št. 13/1 kot solastno stvarjo je zato treba določila drugega odstavka 67. člena SPZ razumeti tako, da lahko vsak dedič A. A. st. poda v notranjem razmerju do prvega toženca kot solastnika izjavo, ali soglaša z izvedbo posla, ki sodi v redno upravljanje solastne stvari kot celote. Samo tako se lahko učinkovito zagotavlja uresničevanje gospodarske funkcije lastnine v smislu 67. člena Ustave RS tudi v primeru, kakršen je obravnavani (parc. št. 13/1 je kot celota v solastnini, pri čemer je polovični delež na njej tudi skupna lastnina dedičev A. A. st.). Ker je prvi toženec solastnik parc. št. 13/1 do polovice, B. A. pa je kot dedinja A. A. st. soglašala z izvedbo omenjenega posla rednega upravljanja (izdelava betonske plošče), to po naravi stvari same in osnovnih pravilih logičnega sklepanja pomeni, da je bilo za ta posel podano soglasje večine solastnikov v skladu z drugim odstavkom 67. člena SPZ.
Za utemeljenost tožbenega zahtevka po 100. členu SPZ izkaz tožničinega ekonomskega interesa ni potreben.
Zmotno je tožničino stališče, da naj bi šlo za privilegirano spremembo tožbe po 186. členu ZPP. Tožnica je s spremembo tožbe uveljavljala uporabnino zaradi uporabe solastnega deleža pokojnega očeta na parc. št. 13/2 (polovica od celote), z njeno položitvijo pri sodišču, ker gre za skupnost dedičev. Takšen zahtevek bi tožnica lahko uveljavljala že v trenutku vložitve tožbe. Razen tega je tožnica spremenila istovetnost zahtevka, saj je v tožbi uveljavljala uporabnino (drug znesek) na drugi dejanski podlagi, in sicer zaradi uporabe navedene nepremičnine v obsegu njenega tedanjega solastninskega deleža (ki je takrat znašal 3/8 od celote), zato ni bilo utemeljenih razlogov za dovolitev spremembe tožbe.
izločitev dokazov - izjava osumljenca, dana policiji - osredotočenost suma
Iz podatkov kazenskega spisa izhaja, da policija v trenutku prostovoljne izjave osumljenca še ni začela z uradnim postopkom. Osumljenec v izjavo ni bil prisiljen, ta je bila dana povsem prostovoljno.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - NELOJALNA KONKURENCA - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00041228
OZ člen 807, 807/2, 809, 814, 836. ZIZ člen 226, 227. URS člen 22, 23. ZPOmK-1 člen 3, 3/1, 3/1-1, 63a, 63a/1, 63a/2, 63a/3, 63a/3-1, 63a/3-2, 63a/3-3.
nelojalna konkurenca - nastopanje na trgu - trgovski zastopnik - prodaja blaga - zmeda potrošnika glede izvora blaga - električna energija - prekinitev poslovnih razmerij - pogodba o posredovanju - objava sodbe - nedoločen tožbeni zahtevek
Tožena stranka opozarja na konkurenčni položaj zastopnika na trgu. Vendar pa je treba poudariti, da se zastopnikov konkurenčni položaj lahko obravnava na dveh ravneh. Po eni strani gre za razmerje med enakovrstnimi podjetji, torej med zastopniškimi podjetji, ki nastopajo na istem trgu in govorimo o horizontalni konkurenčni ravni. Druga raven pa se nanaša na razmerje med naročiteljem in zastopnikom. Stranki tega razmerja nastopata na različnih konkurenčnih ravneh. Govorimo lahko o vertikalni konkurenčni povezanosti.
V konkretnem primeru se je ravnanje zastopnika na trgu v pojmovanju konkurenčnega prava, ki je opredeljeno v 63.a členu ZPOmK-1, prilegalo delovanju naročitelja kot tistega podjetja na trgu, ki je na podlagi nelojalnega ravnanja zastopnika v imenu in na račun naročitelja, sklenilo pogodbe s tretjimi osebami, kot je v vseh posamičnih primerih ugotovilo sodišče prve stopnje.
Tožbeni zahtevek je preveč pomensko odprt tedaj, če tožena stranka ne bi mogla vedeti, kako naj spoštuje odločbo sodišča in bi bil tožbeni zahtevek v morebitnem izvršilnem postopku neizvršljiv. Za to pa v konkretnem primeru ne gre. Tožbena zahtevka pod I in II sta toliko jasna in dovolj določna, da tožena stranka ve, katerih ravnanj se mora vzdržati, da ne bi kršila kar ji je bilo prepovedano.
Vsebino standarda zanemarljivo ali nezanemarljivo število prizadetih udeležencev ter primerjavo z možnimi potencialnimi deleži z vidika novo pridobljenih odjemalcev tožene stranke, je treba presojati ne le glede na konkretno število ugotovljenih kršitev, ampak glede na možno število vseh potencialnih kršitev. Upoštevati je torej treba, da v obravnavanem primeru niso zajete vse možne bodoče kršitve, ki se jim je prav z objavo sodbe možno izogniti.