Kreditna pogodba veljavno sklenjena in je še vedno veljavna, saj je toženec ni izpodbijal v prekluzivnih zakonskih rokih, poleg tega pa je bila veljavno sklenjena kljub temu, da je bila sklenjena pod vplivom prevare tretje osebe, t.j. A. P., saj tožeča stranka za prevaro ni vedela ali bi morala vedeti, hkrati pa je tožeča stranka izpolnila tudi zahtevo iz 6. člena ZPotK.1 o zagotovitvi predhodne informacije o kreditu.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - NELOJALNA KONKURENCA - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00041228
OZ člen 807, 807/2, 809, 814, 836. ZIZ člen 226, 227. URS člen 22, 23. ZPOmK-1 člen 3, 3/1, 3/1-1, 63a, 63a/1, 63a/2, 63a/3, 63a/3-1, 63a/3-2, 63a/3-3.
nelojalna konkurenca - nastopanje na trgu - trgovski zastopnik - prodaja blaga - zmeda potrošnika glede izvora blaga - električna energija - prekinitev poslovnih razmerij - pogodba o posredovanju - objava sodbe - nedoločen tožbeni zahtevek
Tožena stranka opozarja na konkurenčni položaj zastopnika na trgu. Vendar pa je treba poudariti, da se zastopnikov konkurenčni položaj lahko obravnava na dveh ravneh. Po eni strani gre za razmerje med enakovrstnimi podjetji, torej med zastopniškimi podjetji, ki nastopajo na istem trgu in govorimo o horizontalni konkurenčni ravni. Druga raven pa se nanaša na razmerje med naročiteljem in zastopnikom. Stranki tega razmerja nastopata na različnih konkurenčnih ravneh. Govorimo lahko o vertikalni konkurenčni povezanosti.
V konkretnem primeru se je ravnanje zastopnika na trgu v pojmovanju konkurenčnega prava, ki je opredeljeno v 63.a členu ZPOmK-1, prilegalo delovanju naročitelja kot tistega podjetja na trgu, ki je na podlagi nelojalnega ravnanja zastopnika v imenu in na račun naročitelja, sklenilo pogodbe s tretjimi osebami, kot je v vseh posamičnih primerih ugotovilo sodišče prve stopnje.
Tožbeni zahtevek je preveč pomensko odprt tedaj, če tožena stranka ne bi mogla vedeti, kako naj spoštuje odločbo sodišča in bi bil tožbeni zahtevek v morebitnem izvršilnem postopku neizvršljiv. Za to pa v konkretnem primeru ne gre. Tožbena zahtevka pod I in II sta toliko jasna in dovolj določna, da tožena stranka ve, katerih ravnanj se mora vzdržati, da ne bi kršila kar ji je bilo prepovedano.
Vsebino standarda zanemarljivo ali nezanemarljivo število prizadetih udeležencev ter primerjavo z možnimi potencialnimi deleži z vidika novo pridobljenih odjemalcev tožene stranke, je treba presojati ne le glede na konkretno število ugotovljenih kršitev, ampak glede na možno število vseh potencialnih kršitev. Upoštevati je torej treba, da v obravnavanem primeru niso zajete vse možne bodoče kršitve, ki se jim je prav z objavo sodbe možno izogniti.
Na pravno naravo pravnega razmerja med pravdnima strankama ne vpliva niti dejstvo, da tožeča stranka ni nepremičninski posrednik, da ne izpolnjuje pogojev za nepremičninskega posrednika in nima zavarovane svoje odgovornosti. Le zato, ker tožeča stranka ne izpolnjuje pogojev, ki jih zakon zahteva od posrednika v prometu z nepremičninami, namreč ni mogoče zaključiti, da zanjo kogentna določila o varnem in skrbnem poslovanju pri nepremičninskem posredovanju, ki jih določa ZNPosr v III. Poglavju, ne veljajo. Takšno stališče bi bilo v izrecnem nasprotju z namenom zakonodajalca ob sprejemanju ZNPosr. Namen zakonodajalca je namreč bil podrobneje pravno urediti področje storitev nepremičninskega posredovanja predvsem s ciljem udejanjanja varstva šibkejše stranke (naročitelja), kar posledično med drugim zahteva tudi prepoved opravljanja te dejavnosti subjektom, ki ne izpolnjujejo zakonskih pogojev. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je pri odločitvi v tem primeru treba upoštevati določila ZNPosr, saj bi v nasprotnem primeru, v kolikor bi sledilo trditvam tožeče stranke, da je bila njena volja in volja pravne prednice tožene stranke skleniti običajno posredniško pogodbo po OZ, dopustilo obid (kogentnih) zakonskih določb, ki veljajo za posredovanje v prometu z nepremičninami.
Pogodba o posredovanju v prometu z nepremičninami mora biti sklenjena pisno (prvi odstavek 13. člena ZNPosr). Skladno z določilom 53. člena OZ je oblične pogodbe mogoče razvezati z neobličnim sporazumom, razen če je za določen primer z zakonom predvideno kaj drugega, ali če namen, zaradi katerega je za sklenitev pogodbe predpisana oblika, zahteva za razvezo pogodbe enako obliko. Za razvezo posredniške pogodbe veljavni predpisi izrecno ne določajo pisne oblike. Sankcija za kršitev določila o pisnosti pogodbe o posredovanju v prometu z nepremičninami ni predvidena. Zato je mogoče sklepati, da je pisna oblika posredniške pogodbe v prometu z nepremičninami predpisana zgolj v interesu pogodbenih strank (zaradi varnega in skrbnega nepremičninskega posredovanja in varstva naročnika). Torej pogodba o posredovanju v prometu z nepremičninami ni neveljavna le zato, ker ni sklenjena v pisni obliki. Posledično tudi za veljaven odstop od pogodbe ni obvezna pisna oblika. Glede na navedeno tako tožeča stranka ne more uspeti s pritožbenim očitkom, da odpoved ni veljavna, ker je tožena stranka ni podala v pisni obliki.
Ker je tožeča stranka bila že poleti 2016 seznanjena s stališčem tožene stranke glede plačila provizije in se je sama odločila, da bo še naprej sodelovala s toženo stranka, do plačila provizije ni upravičena niti na podlagi določil o neupravičeni obogatitvi (prvi in tretji odstavek 190. člena OZ). V tem primeru je Pogodba med pravdnima strankama prenehala veljati. Zato tožeča stranka za izvajanje posredovanja od poletja 2016 dalje ni imela več pravne podlage. Če ga je še naprej izvajala, je to izvajala samovoljno, v nasprotju z voljo tožene stranke, in zato od tožene stranka ne more zahtevati plačila niti na podlagi določil o neupravičeni obogatitvi.
ZFPPIPP člen 399, 399/1, 399/4, 399/4-3, 406, 406/1, 406/1-1. OZ člen 5, 5/1, 9, 9/1, 1012.
postopek osebnega stečaja nad dolžnikom - postopek odpusta obveznosti - ugovor upnika proti odpustu obveznosti - poroštvo - nesorazmerno prevzemanje obveznosti - zloraba pravic
Namen odpusta obveznosti je vestnemu in poštenemu stečajnemu dolžniku omogočiti odpust tistih obveznosti, ki jih ni zmožen izpolniti iz premoženja, ki ga ima ob začetku postopka osebnega stečaja ali ki ga lahko pridobi med postopkom osebnega stečaja do poteka preizkusnega obdobja. Dolžnik je upravičen do pravne dobrota odpusta obveznosti le, če je ravnal v skladu z načelom vestnosti in poštenja.
Na upnikove očitke v ugovoru, dolžnik ni navedel nobenih dejstev (okoliščin), s katerimi bi lahko izpodbil domnevo zlorabe pravice do odpusta obveznosti, ki jo je kot domnevno bazo uveljavljal upnik.
Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo pravila o trditvenem in dokaznem bremenu. Dolžnik namreč niti v odgovoru na ugovor, niti na naroku za obravnavo ugovora proti odpustu obveznosti, ni navedel nobenih trditev, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, da je bilo njegovo ravnanje vestno in pošteno. Dolžnik ni zmogel trditvenega in dokaznega bremena, da bi uspel izpodbiti domnevo zlorabe pravice do odpusta obveznosti iz 3. točke četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP.
OZ člen 346, 347, 349, 355, 355/1, 355/1-1, 355/1-6.
zastaranje terjatev iz naslova stroškov upravljanja in obratovanja poslovnega prostora - poslovni prostor - subsidiarna odgovornost lastnika stanovanja
Namen določbe 6. točke prvega odstavka 355. člena OZ je torej v izenačitvi pravnega položaja etažnih lastnikov stanovanj. Nasprotno pa ni podana potreba po izenačitvi pravnega položaja etažnih lastnikov poslovnih prostorov, saj enoletni zastaralni rok iz 1. točke prvega odstavka 355. člena OZ ne pride v poštev v primeru poslovnega odjema, ki se po naravi stvari nanaša na poslovne prostore. Takšne terjatve (v zvezi s poslovnimi prostori) zastarajo po pravilih za občasne terjatve iz 347. člena OZ ali po pravilih za zastaranje terjatev iz gospodarskih pogodb iz 349. člena OZ (oboje, če so izpolnjeni pogoji) ali v splošnem zastaralnem roku iz 346. člena OZ.
Določba 24. člena SZ-1 namreč ne zajema subsidiarne odgovornosti lastnika poslovnih prostorov. Že jezikovna razlaga citirane določbe povsem nedvoumno določa meje pomena konkretnega pravnega pravila: subsidiarna odgovornost lastnika stanovanja. Glede na izrecno ločitev stanovanjskih in poslovnih prostorov v 2. členu SZ-1, poslovni prostori tako že po jezikovni razlagi spadajo izven meja konkretnega določila.
zapisnik kot javna listina - podpis zapisnika o glavni obravnavi - pravica do poštenega sojenja - postulacijska sposobnost stranke
Zaradi odsotnosti pravne pomoči na naroku ni bilo poseženo v tožničino pravico do poštenega sojenja. Tožnica, ki ima polno postulacijsko sposobnost, se je namreč odločila, da bo pravdna dejanja na naroku opravljala sama.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00043262
ZDR-1 člen 179.. OZ člen 131, 131/1, 147, 147/1, 171, 171/1, 179.. ZVZD-1 člen 5, 9.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo krivdno odgovornost tožene stranke, ki tožniku ni zagotovila varnih delovnih pogojev, saj ni poskrbela za varnost delavcev pri skladiščenju ivernih plošč, nameščeno kovinsko varovalo namreč ni moglo preprečiti padca ali zdrsa neustrezno naslonjenih plošč na transportno pot, poleg tega pa je njen delavec iverne plošče nepravilno naslonil na varovalo, namesto na steno, zaradi česar so zdrsnile in je prišlo do poškodbe tožnika. Prav tako je pravilno upoštevalo, da je k nastanku škode prispeval tudi tožnik, saj je po tem, ko je videl, da so iverne plošče nepravilno nameščene in ko se je odločil, da jih bo popravil, na poti do viličarja stopil v območje nevarnosti padca teh plošč. Glede na navedeno je zavzelo pravilno stališče, da odgovarja tožena stranka za posledice nesreče pri delu v deležu 80 %, tožnik pa 20 %.
ZIZ člen 178. ZPP člen 253, 253/4, 339, 339/2, 339/2-8.
izvršba na nepremičnine - ugotovitev vrednosti nepremičnine - smiselna uporaba ZPP - poziv sodišča na izjavo o cenitvi - načelo kontradiktornosti
Samo tisto cenitveno poročilo in njegova dopolnitev, v kateri cenilec odgovori na pripombe strank ali na poziv sodišča, glede cenitve vrednosti nepremičnin in na katero stranke ne podajo več pripomb, je lahko pravilna podlaga za ugotovitev vrednosti nepremičnin.
ZDavP-2 člen 126, 126/2. OZ člen 335, 335/3,. ZIZ člen 7, 38, 38/5, 55, 55/1, 55/1-11, 293.
zastaranje davčnih obveznosti - zastaranje obligacijske pravice - stroški izvršitelja
Napačno je dolžnikovo sklicevanje na zastaranje v davčnem postopku. V obravnavani zadevi ne gre za davčno obveznost, zato veljajo pravila o zastaranju, kot jih predpisuje OZ. Ta v tretjem odstavku 335. člena OZ določa, da se sodišče ne sme ozirati na zastaranje, če se dolžnik nanj ne sklicuje. Navedeno pomeni, da se zastaranje ne upošteva po uradni dolžnosti, kot pri izterjavi davčne obveznosti po pravilih davčnega postopka. Če upnik izterjuje terjatev, ki je že zastarala, lahko njeno prisilno izterjavo prepreči zgolj dolžnik z jasnim in nedvoumnim ugovorom zastaranja v rednem pravnem sredstvu (ugovoru) zoper sklep o izvršbi, s katerim sodišče dovoli izvršbo.
URS člen 2. ZNP člen 44, 45, 45/3, 50. ZZZDR člen 208, 208/2.
delni odvzem poslovne sposobnosti - razlogi za odvzem poslovne sposobnosti - kverulantstvo - poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine - načelo sorazmernosti - postavitev skrbnika
Sodišče prve stopnje je izhajalo iz ustavnega načela sorazmernosti, kot enenega izmed načel pravne države (2. člen Ustave RS) ter delni odvzem poslovne sposobnosti presojalo restriktivno in poslovno sposobnost nasprotnega udeleženca omejilo, tako da ne bo več mogel samostojno vlagati aktov pred pravosodnimi organi, pred organi pregona (policija in Državno tožilstvo) in ne bo mogel samostojno nastopati pred pravosodnimi organi na aktivni ali pasivni strani ter pred organi pregona.
objektivna odškodninska odgovornost - vzročna zveza med škodljivim ravnanjem in škodo - pretrganje vzročne zveze - opustitev dolžnega ravnanja
Nedopustne opustitve dolžnih ravnanj tožnikovega delodajalca in upravnika stroja so pretrgale vzročno povezavo med ugotovljenimi nedopustnimi ravnanji zavarovanca toženke in tožniku nastalo škodo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00040848
KZ-1 člen 135, 135/1. OZ člen 179. ZKP člen 105, 105/2, 269, 269/1, 355, 392, 392/1.
grožnja - obarvani naklep - opis kaznivega dejanja - subjektivni znaki kaznivega dejanja - opis subjektivnih znakov kaznivega dejanja - namen ustrahovanja ali vznemirjanja oškodovanca - obstoj resne grožnje - premoženjskopravni zahtevek - nepremoženjska škoda - strah
Določen namen storilca je značilen primer zakonskega znaka kaznivega dejanja, ki ga je odveč ali pa celo nemogoče konkretizirati z drugimi besedami. Tako tudi za ustreznost opisa kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 zadošča že navedba abstraktnih subjektivnih zakonskih znakov, in sicer, da je storilec dejanje storil "zato, da bi (ko)ga ustrahoval ali vznemiril". Obdolženčev ustrahovalni namen se je objektiviziral v opisanem izvršitvenem ravnanju, prav tako pa iz opisa nadalje izhaja tudi posledica njegovega ravnanja pri oškodovanki: "..., zaradi česar se je močno vznemirila in prestrašila, saj se je zbala, da bi lahko grožnje uresničil in je poklicala policijo".
Po presoji pritožbenega sodišča so izrečene besede obdolženca dosegle prag intenzivnosti za zahtevano objektivno zmožnost povzročiti ogroženost drugega kot objektivnega znaka kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1. Posplošeno pritožbeno sklicevanje na specifičnost notorno vulgarnega zasavskega žargona v smislu ekskulpacijskega razloga pritožbenega sodišča ne prepriča. Obdolženčeva močna razburjenost in jeza v času storitve kaznivega dejanja, vpitje, uporaba intenzivnih vulgarnih besed, predvsem pa izjava o morebitnem streženju po življenju oškodovanke tudi v konkretnem primeru nedvomno dosegajo zahtevani prag resnosti grožnje, tudi ob upoštevanju posebnosti konkretnih odnosov med obdolžencem in oškodovanko.
Prvostopenjsko sodišče je dejansko stanje glede duševne simptomatike oškodovanke ugotavljalo ob osredotočenju na obdolženčevo ravnanje, z namenom utemeljitve obstoja kaznivega dejanja. Za ugotavljanje primarnega strahu, kar predstavlja predmet premoženjskopravnega zahtevka, pa bi se moralo prvostopenjsko sodišče v večji meri osredotočiti na oškodovanko ter ob tem uporabiti vsa ustrezna pravila in standarde odškodninskega prava glede nepremoženjske škode. Prav imajo pritožniki, da iz obrazložitve sodbe niso razvidni ne intenzivnost, čas trajanja strahu ter morebiten soprispevek oškodovanke, niti kako so vse navedene okoliščine vplivale na višino prisojene odškodnine. Čeravno je sodišče pri oškodovanki ugotovilo določene posledice, ki so nastale vsled obdolženčevega ravnanja, pa te niso bile ugotovljene dovolj poglobljeno, da bi lahko utemeljevale konkretno odškodninsko sankcijo. Prvostopenjsko sodišče je sicer predmetno odločbo pravilno oprlo na 179. člen Obligacijskega zakonika, pri čemer pa je bilo dejansko stanje glede okoliščin, povezanih z obstojem vzročne zveze med obdolženčevim ravnanjem in utrpljeno škodo, nezadostno raziskano. Iz izpodbijane sodbe ob upoštevanju burne preteklosti obravnavanega razmerja namreč ne izhaja, v kolikšni meri sta strah in čustvena vznemirjenost oškodovanke posledici izključno storjenega kaznivega dejanja ali nemara ne izhajata (tudi) iz morebitnih drugih dogodkov.
zahteva za izločitev sodnikov - zavrnitev zahteve za izločitev - dvom o nepristranosti - dolgotrajnost postopka
Pravilnost odločitev in ravnanj sodnikov v dejanskem ali pravnem smislu je predmet pravnih sredstev v postopku o glavni stvari in ne pravnih sredstev v vzporedno potekajočem postopku, katerega predmet je sodnikova nepristranskost. Čeprav predmeta nista povsem ločena, spet nista toliko povezana, da bi bilo mogoče zaradi nepravilnosti odločitev ali nepravilnega ravnanja sodnikov sklepati na njihovo nepristranskost, kaj šele, ko kakršnakoli nepravilnost predhodno ni bila ugotovljena, temveč je bila po nezadovoljni stranki zgolj zatrjevana. V nasprotnem vzporedno potekajoč postopek preraste v pritožbeni postopek v postopku o glavni stvari, kar je sistemsko nezdružljivo in povsem v nasprotju z nameni obeh postopkov.
priposestvovanje - dobra vera posestnika - desetletna priposestvovalna doba - izvrševanje posesti - uporaba poslovnega prostora - posredni posestnik - pravica do posesti - pravni naslov za posest - prodajna pogodba - stečajni postopek - izbris iz sodnega registra - pravni naslednik - pravdna sposobnost - izdaja sklepa o nadaljevanju postopka - statusna sprememba - veljavnost pooblastila
Stečajni postopek zoper prvotno toženko se je začel avgusta 2009, torej pred vložitvijo tožbe v tej pravdi, in končal novembra 2018. Temu je sledil izbris prvotne toženke iz sodnega registra. Prvotna toženka je s tem res prenehala obstajati kot pravni subjekt, vendar ne brez pravnega naslednika. Pravice in obveznosti iz te pravde je namreč prevzela sedanja toženka - v stečaju. Pritožbeni dvom o pravdni sposobnosti tožene stranke je torej odveč. Čeprav sodišče prve stopnje ni izdalo sklepa o nadaljevanju postopka zoper novo toženko, ta opustitev ni mogla vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Bistveno je, da se je postopka tudi po navedeni statusni spremembi udeleževala prava stranka, torej sedanja toženka, in da se je njen pooblaščenec, ki jo zastopa v tej pravdi, izkazal s pooblastilom stečajne upraviteljice. Pritožbeni pomislek glede veljavnosti pooblastila je brez podlage. Za povrh se lahko na absolutno bistveno kršitev iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP sklicuje samo stranka, ki v pravdi ni bila pravilno zastopana, ne pa njen nasprotnik.
psihiatrično zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom - obrazloženost odločbe - pogoji za pridržanje na zdravljenju pod posebnim nadzorom brez privolitve
Sodišče prve stopnje je pravilno in dokazno podprto ugotovilo in zaključilo, da so izpolnjeni vsi zakonski pogoji za sprejem nasprotne udeleženke na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice.
obrazložen ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine - zatrjevanje negativnega dejstva - prehod trditvenega in dokaznega bremena
Dolžnik je zanikal terjatev upnika, zatrjeval je negativna dejstva, ki jih ne more dokazati, zato je dokazno breme terjatve prešlo nazaj na upnika. Vendar to lahko stori zgolj v rednem pravdnem postopku, saj skrajšani postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine ni temu namenjen. Prav dokazovanju terjatve upnika so namenjene pritožbene navedbe.
Gre za poslovno odškodninsko odgovornost toženke, predpostavke le-te pa so kršitev pogodbene obveznosti (kar je vsako dejanje in tudi vsaka opustitev, ki je v nasprotju s pogodbeno obveznostjo), vzrok za kršitev izvira iz toženkine sfere, ki bi morala izpolniti pogodbeno obveznost in podana je vzročna zveza med njeno kršitvijo pogodbene obveznosti in nastalo škodo, ki je nastala drugi pogodbeni stranki – tožniku. Če je tožniku nastala škoda zaradi toženkine kršitve pogodbene obveznosti, je tožnik upravičen zahtevati povrnitev škode (drugi odstavek 239. člena OZ).
Ne drži pa, da je obveznost Občine zagotavljati izvajanje javnih služb (tudi) tožnikom odvisna od uspeha tožnikov v tej motenjski pravdi. Poudariti gre, da se v njej presoja le zadnje posestno stanje in nastalo motenje, ne pa pravica do posesti (426. čl. ZPP), zato je neutemeljeno opozarjanje, da se bo kot pomembno za tožnike in za intervenientko v tej pravdi ugotovilo, ali ima toženec pravico do posesti dela javne poti.
odmor med delovnim časom - primopredaja - plačilo za dejansko delo
Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno materialnopravno stališče, da samo dejstvo, da delavec med delovnim časom ne sme zapuščati prostorov delodajalca, ne pomeni kršitve pravice do odmora. Posledično je pravilno presojalo, ali je bilo delo pri toženi stranki glede na samo naravo tega dela organizirano tako, da je bil tožniku zagotovljen 45-minutni odmor med delovnim časom, kadar je delal v izmeni sam. Na podlagi izvedenih dokazov je ugotovilo, da tožena stranka glede na kadrovsko podhranjenost dela nima organiziranega tako, da bi delavcem, ki so sami v izmeni, omogočila koriščenje odmora med delovnim časom v skladu z njegovim namenom (obnovitev psihofizičnih sposobnosti delavca za delo, ki je tudi pogoj za varno opravljanje dela).
Stališče, da bi tožnik moral dokazati, na katere datumsko opredeljene dneve je bil v izmeni sam, da bi mu lahko pripadalo nadomestilo zaradi neizkoriščenega odmora med delovnim časom oziroma plačilo za primopredajo dela, ni pravilno. Pritožba utemeljeno opozarja, da je za odločitev odločilno število izmen v spornem obdobju, ko je delo v izmeni opravljal sam, in ne natančni datumi teh izmen v celotnem vtoževanem obdobju.
izločitev iz zapuščine - skupno premoženje - posebno premoženje - dokazovanje - darilna pogodba - razpolaganje s skupnim premoženjem brez soglasja zakonca - trditveno in dokazno breme - edicijska dolžnost
Ker drugotoženec ni bil seznanjen s tem, da je prvotoženec razpolagal s parcelo brez soglasja pokojne, ni bil v slabi veri in je veljavno pridobil lastninsko pravico na parceli št. 620/11, ki tako ne spada v zapuščino po pokojni.