obrazložen ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine - dokazno breme dolžnika - negativna dejstva
Dolžnik je zanikal terjatev upnika, zatrjeval je negativna dejstva, ki jih ne more dokazati, zato je dokazno breme terjatve prešlo nazaj na upnika. Vendar to lahko stori zgolj v rednem pravdnem postopku, saj skrajšani postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine ni temu namenjen. Prav dokazovanju terjatve upnika so namenjene pritožbene navedbe.
ZDavP-2 člen 126, 126/2. OZ člen 335, 335/3,. ZIZ člen 7, 38, 38/5, 55, 55/1, 55/1-11, 293.
zastaranje davčnih obveznosti - zastaranje obligacijske pravice - stroški izvršitelja
Napačno je dolžnikovo sklicevanje na zastaranje v davčnem postopku. V obravnavani zadevi ne gre za davčno obveznost, zato veljajo pravila o zastaranju, kot jih predpisuje OZ. Ta v tretjem odstavku 335. člena OZ določa, da se sodišče ne sme ozirati na zastaranje, če se dolžnik nanj ne sklicuje. Navedeno pomeni, da se zastaranje ne upošteva po uradni dolžnosti, kot pri izterjavi davčne obveznosti po pravilih davčnega postopka. Če upnik izterjuje terjatev, ki je že zastarala, lahko njeno prisilno izterjavo prepreči zgolj dolžnik z jasnim in nedvoumnim ugovorom zastaranja v rednem pravnem sredstvu (ugovoru) zoper sklep o izvršbi, s katerim sodišče dovoli izvršbo.
tožba za ugotovitev nedopustnosti izvršbe na predmetu izvršbe - zavrženje tožbe na nedopustnost izvršbe - procesne predpostavke za vložitev tožbe - zavrženje prepoznega ugovora
Sodišče prve stopnje je tožbo zavrglo zaradi neizpolnjenega pogoja iz prvega odstavka 59. člena ZIZ oziroma pomanjkanja pravnega interesa (pravne koristi tožnika) za vložitev tožbe. Ugovor zoper sklep o izvršbi predstavlja samostojno in edino pravno sredstvo dolžnika zoper sklep o izvršbi (53. člen ZIZ), zaradi česar v primeru zamude ugovornega roka te določbe ni mogoče preprosto zaobiti z vložitvijo tožbe na nedopustnost izvršbe na podlagi 59. člena ZIZ.
URS člen 2. ZNP člen 44, 45, 45/3, 50. ZZZDR člen 208, 208/2.
delni odvzem poslovne sposobnosti - razlogi za odvzem poslovne sposobnosti - kverulantstvo - poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine - načelo sorazmernosti - postavitev skrbnika
Sodišče prve stopnje je izhajalo iz ustavnega načela sorazmernosti, kot enenega izmed načel pravne države (2. člen Ustave RS) ter delni odvzem poslovne sposobnosti presojalo restriktivno in poslovno sposobnost nasprotnega udeleženca omejilo, tako da ne bo več mogel samostojno vlagati aktov pred pravosodnimi organi, pred organi pregona (policija in Državno tožilstvo) in ne bo mogel samostojno nastopati pred pravosodnimi organi na aktivni ali pasivni strani ter pred organi pregona.
Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo določbe ZPP o imenovanju začasnega zastopnika za sprejem pisanj. ZPP v 146. členu ne določa, koga imenuje sodišče za začasnega zastopnika za sprejem pisanj, zato se smiselno uporablja določba četrtega odstavka 82. člena ZPP. Ta določa, da začasnega zastopnika postavi sodišče med odvetniki ali drugimi strokovno usposobljenimi osebami. Skladno s sodno prakso mora svojo izbiro sodišče ustrezno utemeljiti. Sodišče prve stopnje je sicer svojo izbiro utemeljilo s sklicevanjem na dejstvo, da je v drugem sodnem postopku pred drugim sodiščem v Republiki Sloveniji pritožnica pooblaščenka za sprejemanje pisanj tožene stranke iz tega postopka. Vendar pa je pritožnica v pritožbi navedla, da to ne drži več. Glede na to, da je odločilno, ali bo začasni zastopnik sposoben opravljati svojo funkcijo, je odločilno, da pritožnica s toženo stranko glede na odpoved pooblastila ni v stiku, torej je ne bo mogla obveščati o prejetih sodnih pisanjih oziroma ji jih pravočasno dostavljati. Tudi sicer pa se instituta začasnega zastopnika za sprejemanje pisanj in pooblaščenca za sprejemanje pisanj bistveno razlikujeta, saj prvega imenuje sodišče, drugega pa stranka sama.
odmor med delovnim časom - primopredaja - plačilo za dejansko delo
Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno materialnopravno stališče, da samo dejstvo, da delavec med delovnim časom ne sme zapuščati prostorov delodajalca, ne pomeni kršitve pravice do odmora. Posledično je pravilno presojalo, ali je bilo delo pri toženi stranki glede na samo naravo tega dela organizirano tako, da je bil tožniku zagotovljen 45-minutni odmor med delovnim časom, kadar je delal v izmeni sam. Na podlagi izvedenih dokazov je ugotovilo, da tožena stranka glede na kadrovsko podhranjenost dela nima organiziranega tako, da bi delavcem, ki so sami v izmeni, omogočila koriščenje odmora med delovnim časom v skladu z njegovim namenom (obnovitev psihofizičnih sposobnosti delavca za delo, ki je tudi pogoj za varno opravljanje dela).
Stališče, da bi tožnik moral dokazati, na katere datumsko opredeljene dneve je bil v izmeni sam, da bi mu lahko pripadalo nadomestilo zaradi neizkoriščenega odmora med delovnim časom oziroma plačilo za primopredajo dela, ni pravilno. Pritožba utemeljeno opozarja, da je za odločitev odločilno število izmen v spornem obdobju, ko je delo v izmeni opravljal sam, in ne natančni datumi teh izmen v celotnem vtoževanem obdobju.
ZPP člen 140, 140/2, 142.. ZDR-1 člen 88, 88/2, 88/3, 88/6.
zavrženje tožbe - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - vročanje odpovedi - fikcija vročitve - dejansko prebivališče
Glede na način vročanja vlog ZPP določa, da v primeru če se tisti, ki mu je treba pisanje vročiti, ne najde v stanovanju, se mu pisanje vroči tako, da se izroči kateremu od njegovih odraslih članov gospodinjstva, ki so ga dolžni sprejeti (prvi odstavek 140. člena ZPP). V kolikor osebna vročitev ni mogoča, vročevalec pisanje izroči pošti, v hišnem predalčniku oziroma na vratih stanovanja pa pusti obvestilo, v katerem je navedeno, kje je pisanje, in rok 15 dni, v katerem mora naslovnik pisanje dvigniti. Če naslovnik pisanja ne dvigne v 15 dneh, se šteje, da je bila vročitev opravljena s potekom tega roka. Po preteku tega roka vročevalec pusti pisanje v hišnem predalčniku naslovnika (fikcija vročitve; tretji in četrti odstavek 142. člena ZPP). Pri tem sodna praksa poudarja, da ni dovolj, da ima naslovnik formalno registrirano prebivališče na naslovu, kjer se poskuša opraviti vročitev, ampak mora dejansko bivati v stanovanju, na naslovu katerega se vročitev opravlja. Zato je v sporni zadevi odločilno dejstvo, kje je v kritičnem času tožnik dejansko bival.
ZST-1 člen 34, 34a, 34a/3. ZKP člen 92, 92/2, 92/2-6, 95, 95/1.
dolžnost plačila sodne takse - odločitev o ugovoru zoper plačilni nalog - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - odmera sodne takse po ZST-1
Veljavne določbe ZST-1 namreč po pravnomočnosti sodbe ne zahtevajo izdaje še posebnega sklepa o dolžnosti plačila sodne takse, temveč sodišče po določbi prvega odstavka 34. člena ZST-1 taksnemu zavezancu zgolj pošlje plačilni nalog. Slednji je bil torej v obravnavani zadevi obsojenki posredovan povsem upravičeno, na podlagi pravnomočne obsodilne sodbe ter citirani pravni podlagi ZST-1.
nadurno delo - voznik tovornega vozila - izvedensko mnenje
Kot je pravilno opredelilo sodišče prve stopnje, je bilo med pravdnima strankama sporno, ali je verodostojen izpis tahografa (toženka) ali pa so verodostojni potni nalogi, ker je tožnik opravil še določeno delo, ki iz izpisa tahografa ni razvidno (tožnik). Za ugotovitev, katere listine so bolj verodostojne, oziroma ugotovitev, koliko ur dela je tožnik opravil, je tako pravilno izvedlo predlagani dokaz s sodnim izvedencem. Kot je nadalje sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo iz izvedenskega mnenja, so potni nalogi pomanjkljivo izpolnjeni. Iz tega razloga sodni izvedenec ni mogel na podlagi potnih nalogov ugotoviti, koliko časa je tožnik opravljal delo. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da tahograf oziroma voznikova kartica ne odraža časa drugega dela oziroma časa razpoložljivosti, odmorov in počitkov. Dejstvo, da je tožnik nedosledno evidentiral ta čas, ne pomeni, da tožnik do plačila za nadurno delo ni upravičen ali da je edina verodostojna listina s strani toženke predložena evidenca delovnega časa, ki jo je vodila na podlagi podatkov iz tahografskih izpiskov, za katere je v odgovoru na tožbo navedla, da ti niso točni. Sodišče prve stopnje je obseg opravljenega dela tožnika pravilno ugotavljalo iz izvedenskih mnenj.
V premoženjskopravnem delovnem sporu, kakršen je konkretni spor za plačilo nadur, ne veljajo nobena posebna pravila o (obrnjenem) dokaznem bremenu. Za takšno stališče ni podlage v materialnem pravu, prav tako v tovrstnih sporih ne obstajajo zakonske domneve, neutemeljenost katerih bi bil dolžan zatrjevati in dokazovati delodajalec.
KZ-1 člen 90, 90/1, 90/1-4, 90/1-5, 196, 196/1, 196/2. ZKP člen 293, 293/3, 354, 354/2, 370, 370/1, 370/1-2, 402, 402/3. ZDR člen 42, 126.
kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev - zastaranje kazenskega pregona - kvalificirana oblika kaznivega dejanja - enovito kaznivo dejanje - kolektivno kaznivo dejanje - eno kaznivo dejanje - trajajoče kaznivo dejanje - realni stek - opis kaznivega dejanja - nevezanost sodišča na pravno kvalifikacijo - sprememba pravne kvalifikacije - neizplačilo plače - čas izvršitve kaznivega dejanja - kršitev kazenskega zakona
Vrhovno sodišče je s sodbo I Ips 13230/2013 z dne 13. 6. 2019 zavzelo stališče, da ima obravnavano kaznivo dejanje v določenih primerih naravo enovitega in kolektivnega kaznivega dejanja, kar pomeni, da kljub temu, da posamezna izvršitvena ravnanja izpolnjujejo zakonske znake po prvem odstavku 196. člena KZ-1, gre pri njih za kvantitativno povečanje znotraj istega neprava in so življenjsko gledano vsa obsojenčeva ravnanja del enotne kriminalne dejavnosti, zato predstavljajo eno kaznivo dejanje. Celotno storilčevo ravnanje se v teh primerih opredeli po strožji obliki kaznivega dejanja, po drugem odstavku 196. člena KZ-1.
Da gre za primer enovitega kaznivega dejanja tudi v konkretni zadevi, izhaja predvsem iz okoliščin, da naj bi bilo dejanje storjeno zoper istega oškodovanca, visoka frekvenca izvršitvenih ravnanj in ozka časovna povezanost (skorajda vsakomesečno neizplačevanje ali delno izplačevanje različnih dajatev v obdobju od marca 2008 do maja 2012), izvršitveni način pa nakazuje tudi na homogenost ravnanja. Delitev posameznih ravnanj storilca na samostojna kazniva dejanja bi nasprotovala tako vsebini samega historičnega dogodka kot smislu in namenu predmetne kazenskopravno varovane dobrine - najosnovnejših pravic in socialne varnosti delavcev. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da vsa očitana izvršitvena ravnanja obdolženca predstavljajo eno kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic, in sicer po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1.
V primeru, da gre za ponavljajočo se kaznivo dejavnost v določenem časovnem obdobju (ne glede na to, ali gre za enovito kaznivo dejanje, nadaljevano ali kolektivno kaznivo dejanje, ali dejanje z nedoločenim številom ponavljanj) velja, da je kaznivo dejanje storjeno, ko je storjeno zadnje dejanje, ki sodi v sestavo kaznivega dejanja. Nadalje je treba upoštevati posebno naravo tega kaznivega dejanja kot trajajočega delikta glede nekaterih izvršitvenih načinov. Skladno s kazenskopravno teorijo, kot tudi sodno prakso, je v primeru opustitvenih izvršitvenih oblik (na primer neizplačilo plač ali prispevkov) to kaznivo dejanje nedvomno trajajoče. Pri obravnavani normi se kot formalno dokončanje upošteva čas prvega neizplačila, kot materialno dokončanje pa čas zadnjega neizplačila.
Če je zoper enega solidarnega dolžnika že izdana pravnomočna sodba, nato pa se vodi postopek zoper drugega solidarnega dolžnika, in sta ločeno obsojena, obstaja nevarnost, da upnik v izvršilnem postopku doseže izvršbo zoper oba v celoti. Zato mora sodišče, ki sodi v zadevi pozneje, upoštevati pravnomočno odločbo zoper enega solidarnega dolžnika tako, da v poznejši sodbi zoper drugega solidarnega dolžnika upošteva obstoj solidarne zaveze.
objektivna odškodninska odgovornost - vzročna zveza med škodljivim ravnanjem in škodo - pretrganje vzročne zveze - opustitev dolžnega ravnanja
Nedopustne opustitve dolžnih ravnanj tožnikovega delodajalca in upravnika stroja so pretrgale vzročno povezavo med ugotovljenimi nedopustnimi ravnanji zavarovanca toženke in tožniku nastalo škodo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00040848
KZ-1 člen 135, 135/1. OZ člen 179. ZKP člen 105, 105/2, 269, 269/1, 355, 392, 392/1.
grožnja - obarvani naklep - opis kaznivega dejanja - subjektivni znaki kaznivega dejanja - opis subjektivnih znakov kaznivega dejanja - namen ustrahovanja ali vznemirjanja oškodovanca - obstoj resne grožnje - premoženjskopravni zahtevek - nepremoženjska škoda - strah
Določen namen storilca je značilen primer zakonskega znaka kaznivega dejanja, ki ga je odveč ali pa celo nemogoče konkretizirati z drugimi besedami. Tako tudi za ustreznost opisa kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 zadošča že navedba abstraktnih subjektivnih zakonskih znakov, in sicer, da je storilec dejanje storil "zato, da bi (ko)ga ustrahoval ali vznemiril". Obdolženčev ustrahovalni namen se je objektiviziral v opisanem izvršitvenem ravnanju, prav tako pa iz opisa nadalje izhaja tudi posledica njegovega ravnanja pri oškodovanki: "..., zaradi česar se je močno vznemirila in prestrašila, saj se je zbala, da bi lahko grožnje uresničil in je poklicala policijo".
Po presoji pritožbenega sodišča so izrečene besede obdolženca dosegle prag intenzivnosti za zahtevano objektivno zmožnost povzročiti ogroženost drugega kot objektivnega znaka kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1. Posplošeno pritožbeno sklicevanje na specifičnost notorno vulgarnega zasavskega žargona v smislu ekskulpacijskega razloga pritožbenega sodišča ne prepriča. Obdolženčeva močna razburjenost in jeza v času storitve kaznivega dejanja, vpitje, uporaba intenzivnih vulgarnih besed, predvsem pa izjava o morebitnem streženju po življenju oškodovanke tudi v konkretnem primeru nedvomno dosegajo zahtevani prag resnosti grožnje, tudi ob upoštevanju posebnosti konkretnih odnosov med obdolžencem in oškodovanko.
Prvostopenjsko sodišče je dejansko stanje glede duševne simptomatike oškodovanke ugotavljalo ob osredotočenju na obdolženčevo ravnanje, z namenom utemeljitve obstoja kaznivega dejanja. Za ugotavljanje primarnega strahu, kar predstavlja predmet premoženjskopravnega zahtevka, pa bi se moralo prvostopenjsko sodišče v večji meri osredotočiti na oškodovanko ter ob tem uporabiti vsa ustrezna pravila in standarde odškodninskega prava glede nepremoženjske škode. Prav imajo pritožniki, da iz obrazložitve sodbe niso razvidni ne intenzivnost, čas trajanja strahu ter morebiten soprispevek oškodovanke, niti kako so vse navedene okoliščine vplivale na višino prisojene odškodnine. Čeravno je sodišče pri oškodovanki ugotovilo določene posledice, ki so nastale vsled obdolženčevega ravnanja, pa te niso bile ugotovljene dovolj poglobljeno, da bi lahko utemeljevale konkretno odškodninsko sankcijo. Prvostopenjsko sodišče je sicer predmetno odločbo pravilno oprlo na 179. člen Obligacijskega zakonika, pri čemer pa je bilo dejansko stanje glede okoliščin, povezanih z obstojem vzročne zveze med obdolženčevim ravnanjem in utrpljeno škodo, nezadostno raziskano. Iz izpodbijane sodbe ob upoštevanju burne preteklosti obravnavanega razmerja namreč ne izhaja, v kolikšni meri sta strah in čustvena vznemirjenost oškodovanke posledici izključno storjenega kaznivega dejanja ali nemara ne izhajata (tudi) iz morebitnih drugih dogodkov.
postopek osebnega stečaja - prijava izločitvene pravice - vsebina prijave - sklep o izročitvi nepremičnine kupcu - pritožbeni razlogi - izselitev dolžnika iz stanovanjske hiše - izvršilni naslov za izselitev dolžnika - rok za izselitev dolžnika - podaljšanje roka
Vendar mora biti prijava izločitvene pravice podana tako, da jasno in nedvoumno izraža namen prijave izločitvene pravice. Prijava izločitvene pravice mora vsebovati določen zahtevek za priznanje izločitvene pravice, ki vključuje določen opis premoženja, ki je predmet izločitvene pravice ter opis dejstev, iz katerih izhaja utemeljenost zahtevka za priznanje izločitvene pravice, in dokaze o teh dejstvih. Ničesar od navedenega pa ugovor A. A., ki je bil predmet presoje z izpodbijanim sklepom, ni vseboval.
Za izdajo sklepa o novem roku izselitve sodišče prve stopnje pri odločanju o izročitvi nepremičnine kupcu ni imelo nobene pravne podlage. Če upravitelj v skladu z izvršilnim naslovom dolžnika ni izselil takoj, ko bi to lahko storil, to ne pomeni, da dolžnik s tem pridobi morebitne dodatne pravice, še manj pa, da bi moralo sodišče o izselitvi ponovno odločati v okviru sklepa o izročitvi, saj bi s tem poseglo v že pravnomočno odločeno stvar.
prenos krajevne pristojnosti - videz nepristranskosti - tehten razlog
Po presoji višjega sodišča dejstvo, da je R.S. vložil vlogo, ki se bo obravnavala bodisi kot predlog za opravo posameznih preiskovalnih dejanj bodisi kot obtožni predlog, zoper višjo sodnico A.A., predsednico Okrožnega sodišča v X, katerega organizacijska enota je tudi Okrajno sodišče v X, utemeljuje zaključek, da so podane okoliščine, ki bi pri udeležencih postopka in tudi drugih, glede na različna pojmovanja o delu sodišča, utegnile okrniti videz nepristranskega (poštenega) sojenja pred Okrajnim sodiščem v X.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSL00042377
OZ člen 111, 111/1, 111/2. ZFPPIPP člen 267, 267/1.
prodajna pogodba - predpogodba - pravni interes - tožba - razvezana pogodba - neupravičena obogatitev - osebni stečaj - odstop od pogodbe - odstop od pogodbe v stečajnem postopku
Tožnikovo sklicevanje na neupravičeno obogatitev je brez podlage, saj ima stranka, ki je popolnoma ali deloma izpolnila pogodbo, pravico do vrnitve tistega, kar je dala, če je pogodba razvezana.
Neutemeljeno je tudi pritožbeno stališče, da stečajni upnik po uvedbi stečaja ne more več odstopiti od pogodbe. Za takšno stališče ni opore v ZFPPIPP.
Nadzorovanje psa mora biti prilagojeno vsaki obstoječi oziroma predvidljivi situaciji. Od imetnika psa se pričakuje, da poskrbi, da okolica in z njo ljudje okrog psa niso ogroženi.
jamčevanje za stvarne napake - odstop od pogodbe - prevara - zavrnitev dokaznih predlogov - skrbnost pri sklepanju pogodbe
Pritožba sama pove, da mora sodišče prve stopnje najkasneje v sodbi obrazložiti, zakaj je določene dokazne predloge zavrnilo. Pritožba tudi sama pove, da je sodišče prve stopnje takšno obrazložitev podalo.
Z izvlečki zgolj posameznih točk obrazložitve izpodbijane sodbe in pritožbeno osredinjenje na njih, pritožba ne more biti uspešna, saj izpodbijana sodba kot celota v ožjem obrazložilnem delu (od 13. točke dalje) na podlagi dokazne ocene vseh izvedenih dokazov utemeljeno razloguje, da tožeči stranki ni bil prodan tiskarski stroj s stvarno napako niti ni bila pri sklepanju prodajne pogodbe prevarana.
Tožeča stranka kot strokovnjak na področju trgovanja s tiskarskimi stroji je opustila potrebno skrbnost pri pregledu stroja (6. člena OZ) in če bi bila dovolj skrbna, bi lahko ugotovila, da se ji prodaja stroj proizvajalca W. in ne proizvajalca R. in po stališču pritožbenega sodišča se zaradi opustitve skrbnega pregleda, ki se od nje kot profesionalnega kupca pričakuje, ne more sklicevati na to, da je bila s strani tožene stranke namenoma povzročena zmota.
ZIZ člen 178. ZPP člen 253, 253/4, 339, 339/2, 339/2-8.
izvršba na nepremičnine - ugotovitev vrednosti nepremičnine - smiselna uporaba ZPP - poziv sodišča na izjavo o cenitvi - načelo kontradiktornosti
Samo tisto cenitveno poročilo in njegova dopolnitev, v kateri cenilec odgovori na pripombe strank ali na poziv sodišča, glede cenitve vrednosti nepremičnin in na katero stranke ne podajo več pripomb, je lahko pravilna podlaga za ugotovitev vrednosti nepremičnin.