Tožnica je bila pri toženki zaposlena od 1. 6. 2017 do 30. 6. 2017 za skrajšani delovni čas 10 ur tedensko in od 1. 7. 2017 do 31. 1. 2018 za polni delovni čas na delovnem mestu prodajalec ter nato od 1. 6. 2019 do 31. 12. 2019 na delovnem mestu poslovodja. Sodišče prve stopnje se je do njenih navedb, ki jih ponavlja v pritožbi, da je ves čas zaposlitve pri toženki opravljala isto delo, opredelilo, pri čemer je ugotovilo, da te navedbe ne držijo. Tako je utemeljeno presodilo, da toženka ni ravnala v nasprotju z drugim odstavkom 55. člena ZDR-1, ki delodajalcu prepoveduje, da sklene eno ali več zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas za isto delo, katerih neprekinjen čas trajanja bi bil daljši kot dve leti.
ZFPPIPP člen 399, 399/1, 399/3, 399/4, 399/4-3, 403.
postopek osebnega stečaja - postopek odpusta obveznosti - ustavitev postopka odpusta obveznosti - zavrnitev predloga za odpust obveznosti - zloraba pravice do odpusta obveznosti - prevzemanje nesorazmernih obveznosti
Sporazum je bil v pravdnem postopku ugotovljen za veljavnega. Odločba je pravnomočna. Sodišče je v pravdnem postopku zavrnilo vse očitke dolžnice in ostalih tožnikov, s katerimi so skušali uveljaviti ničnost oz. neveljavnost Sporazuma in so smiselno povsem enaki kot sedaj v tem postopku v zvezi z odpustom obveznosti dolžnici. Zato se sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu do njih pravilno ni še enkrat posebej opredeljevalo, temveč jih je vzelo v dejansko podlago kot pravnomočno ugotovljene, saj je na ugotovitve v skladu s subjektivnimi in objektivnimi mejami pravnomočnosti vezano.
Dokazano je, da dolžnica pred uvedbo postopka osebnega stečaja ni ravnala vestno in pošteno, saj je neupravičeno odtujevala premoženje upnice ter nase tudi prevzemala obveznosti nesorazmerne s svojim premoženjskim položajem. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da obstaja ovira za odpust obveznosti iz tretjega in četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP.
postopek osebnega stečaja - prijava izločitvene pravice - vsebina prijave - sklep o izročitvi nepremičnine kupcu - pritožbeni razlogi - izselitev dolžnika iz stanovanjske hiše - izvršilni naslov za izselitev dolžnika - rok za izselitev dolžnika - podaljšanje roka
Vendar mora biti prijava izločitvene pravice podana tako, da jasno in nedvoumno izraža namen prijave izločitvene pravice. Prijava izločitvene pravice mora vsebovati določen zahtevek za priznanje izločitvene pravice, ki vključuje določen opis premoženja, ki je predmet izločitvene pravice ter opis dejstev, iz katerih izhaja utemeljenost zahtevka za priznanje izločitvene pravice, in dokaze o teh dejstvih. Ničesar od navedenega pa ugovor A. A., ki je bil predmet presoje z izpodbijanim sklepom, ni vseboval.
Za izdajo sklepa o novem roku izselitve sodišče prve stopnje pri odločanju o izročitvi nepremičnine kupcu ni imelo nobene pravne podlage. Če upravitelj v skladu z izvršilnim naslovom dolžnika ni izselil takoj, ko bi to lahko storil, to ne pomeni, da dolžnik s tem pridobi morebitne dodatne pravice, še manj pa, da bi moralo sodišče o izselitvi ponovno odločati v okviru sklepa o izročitvi, saj bi s tem poseglo v že pravnomočno odločeno stvar.
Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožnica glede navedb o neustreznih pogojih dela in prekomernih obremenitev pri delu zaradi delovanja lokalnih vibracij, ponavljajočih se gibov pri delu, uporabe moči pri delu z roko in prsti, prisilno držo in položajev zapestja na delovnem mestu steklobrusilke prekludirana. Po oceni pritožbenega sodišča je tožnica z navedbami, da delodajalec ni ustrezno organiziral delovnega procesa zadostila svojemu začetnemu trditvenemu bremenu v postopku, ki pa bi ga naknadno še lahko dodatno konkretizirala po prejemu izvedeniškega mnenja. Stališče sodišča prve stopnje, da je tožnica odškodninsko odgovornost tožene stranke utemeljevala zgolj na opustitvi ukrepov, ki bi jo zaščitili pred vplivom toksičnih snovi (svinca), ni pa navedla nobene specifične kršitve ali opustitve, ki bi se nanašale na druge okoliščine dela, in da je zato prekludirana, je procesno pravno zgrešeno, saj trditve tožnice že v tožbi in tudi kasneje predstavljajo tožbeno podlago, ki bi jo sodišče prve stopnje moralo upoštevati. Sistema prekluzij, kot ga ureja 286. člen ZPP, sodišče ne sme razlagati tako strogo, da bi njegova uporaba ogrozila vsebinsko odločanje v zadevi.
jamčevanje za stvarne napake - odstop od pogodbe - prevara - zavrnitev dokaznih predlogov - skrbnost pri sklepanju pogodbe
Pritožba sama pove, da mora sodišče prve stopnje najkasneje v sodbi obrazložiti, zakaj je določene dokazne predloge zavrnilo. Pritožba tudi sama pove, da je sodišče prve stopnje takšno obrazložitev podalo.
Z izvlečki zgolj posameznih točk obrazložitve izpodbijane sodbe in pritožbeno osredinjenje na njih, pritožba ne more biti uspešna, saj izpodbijana sodba kot celota v ožjem obrazložilnem delu (od 13. točke dalje) na podlagi dokazne ocene vseh izvedenih dokazov utemeljeno razloguje, da tožeči stranki ni bil prodan tiskarski stroj s stvarno napako niti ni bila pri sklepanju prodajne pogodbe prevarana.
Tožeča stranka kot strokovnjak na področju trgovanja s tiskarskimi stroji je opustila potrebno skrbnost pri pregledu stroja (6. člena OZ) in če bi bila dovolj skrbna, bi lahko ugotovila, da se ji prodaja stroj proizvajalca W. in ne proizvajalca R. in po stališču pritožbenega sodišča se zaradi opustitve skrbnega pregleda, ki se od nje kot profesionalnega kupca pričakuje, ne more sklicevati na to, da je bila s strani tožene stranke namenoma povzročena zmota.
uveljavljanje nujnega deleža - odpoved dedni pravici - izpodbijanje dedne izjave - izjava, dana v zmoti
Pravica do nujnega deleža je dedna pravica zakonitega dediča v primeru dedovanja na podlagi zapustnikove oporoke (27. člen ZD). Zakoniti dedič je nujni dedič (25. člen ZD), nujni delež pa dobi samo, če ga zahteva (40. člen ZD). Izjava o odpovedi pravici do nujnega deleža je izjava o odpovedi dediščini, je izjava volje dediče, da noče biti dedič, njena pravna posledica pa je, da se šteje, da sploh ni postal dedič. Izjave o odpovedi dediščini ali o sprejemu dediščine, ni mogoče preklicati (prvi odstavek 138. člena ZD).
Na podlagi določbe drugega odstavka 138. člena ZD pa lahko dedič, ki je dal izjavo (o odpovedi dediščini ali sprejemu dediščine), zahteva razveljavitev izjave s tožbo v pravdnem postopku kljub pravnomočnemu sklepu o dedovanju, če meni, da je bila izjava dana v zmoti, ali povzročena s silo, grožnjo ali z zvijačo.
KZ-1 člen 90, 90/1, 90/1-4, 90/1-5, 196, 196/1, 196/2. ZKP člen 293, 293/3, 354, 354/2, 370, 370/1, 370/1-2, 402, 402/3. ZDR člen 42, 126.
kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev - zastaranje kazenskega pregona - kvalificirana oblika kaznivega dejanja - enovito kaznivo dejanje - kolektivno kaznivo dejanje - eno kaznivo dejanje - trajajoče kaznivo dejanje - realni stek - opis kaznivega dejanja - nevezanost sodišča na pravno kvalifikacijo - sprememba pravne kvalifikacije - neizplačilo plače - čas izvršitve kaznivega dejanja - kršitev kazenskega zakona
Vrhovno sodišče je s sodbo I Ips 13230/2013 z dne 13. 6. 2019 zavzelo stališče, da ima obravnavano kaznivo dejanje v določenih primerih naravo enovitega in kolektivnega kaznivega dejanja, kar pomeni, da kljub temu, da posamezna izvršitvena ravnanja izpolnjujejo zakonske znake po prvem odstavku 196. člena KZ-1, gre pri njih za kvantitativno povečanje znotraj istega neprava in so življenjsko gledano vsa obsojenčeva ravnanja del enotne kriminalne dejavnosti, zato predstavljajo eno kaznivo dejanje. Celotno storilčevo ravnanje se v teh primerih opredeli po strožji obliki kaznivega dejanja, po drugem odstavku 196. člena KZ-1.
Da gre za primer enovitega kaznivega dejanja tudi v konkretni zadevi, izhaja predvsem iz okoliščin, da naj bi bilo dejanje storjeno zoper istega oškodovanca, visoka frekvenca izvršitvenih ravnanj in ozka časovna povezanost (skorajda vsakomesečno neizplačevanje ali delno izplačevanje različnih dajatev v obdobju od marca 2008 do maja 2012), izvršitveni način pa nakazuje tudi na homogenost ravnanja. Delitev posameznih ravnanj storilca na samostojna kazniva dejanja bi nasprotovala tako vsebini samega historičnega dogodka kot smislu in namenu predmetne kazenskopravno varovane dobrine - najosnovnejših pravic in socialne varnosti delavcev. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da vsa očitana izvršitvena ravnanja obdolženca predstavljajo eno kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic, in sicer po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1.
V primeru, da gre za ponavljajočo se kaznivo dejavnost v določenem časovnem obdobju (ne glede na to, ali gre za enovito kaznivo dejanje, nadaljevano ali kolektivno kaznivo dejanje, ali dejanje z nedoločenim številom ponavljanj) velja, da je kaznivo dejanje storjeno, ko je storjeno zadnje dejanje, ki sodi v sestavo kaznivega dejanja. Nadalje je treba upoštevati posebno naravo tega kaznivega dejanja kot trajajočega delikta glede nekaterih izvršitvenih načinov. Skladno s kazenskopravno teorijo, kot tudi sodno prakso, je v primeru opustitvenih izvršitvenih oblik (na primer neizplačilo plač ali prispevkov) to kaznivo dejanje nedvomno trajajoče. Pri obravnavani normi se kot formalno dokončanje upošteva čas prvega neizplačila, kot materialno dokončanje pa čas zadnjega neizplačila.
Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da nastavitev za 9 stopinj previsoke temperature na preši ne pomeni takšne napake, ki bi utemeljevala podajo pisnega opozorila pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je predvsem na podlagi ugotovitev, da zaradi previsoko nastavljene temperature lahko pride do hitrejše obrabe pnevmatike, da časovna vzdržljivost pnevmatike in njena kvaliteta predstavljata zelo pomembni okoliščini za varnost cestnega prometa in da je zato bistvenega pomena, da v postopku izdelave pnevmatik ne pride do nikakršnih odstopanj od predpisanih delovnih operacij, pravilno odločilo, da je bilo pisno opozorilo podano iz utemeljenega razloga.
Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tudi navedbe tožnika, da očitana kršitev po vsebini ni takšne narave, da bi utemeljevala podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. V zvezi s tem je s sklicevanjem na sodno prakso Vrhovnega sodišča pravilno poudarilo, da je treba pri presoji zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga upoštevati tudi okoliščino, da četudi kršitve, zaradi katerih je bila podana redna odpoved, same zase morda ne bi bile dovolj resne in utemeljene, prejšnje opozorilo ni doseglo svojega namena in je tožnik s kršitvami nadaljeval.
Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 37, 40, 40/2.
nagrada izvedenca - dopolnilno izvedensko mnenje - nagrada za dopolnilno izvedensko mnenje - dodatna vprašanja izvedencu - nagrada za zbiranje in proučevanje dodatne dokumentacije
Ker je sodišče prve stopnje naložilo izvedencu, da odgovori na dodatna vprašanja, ki jih prej ni terjalo, je bil izvedenec upravičen do nagrade za dopolnilni izvid in mnenje.
Glede na to, da je sodišče prve stopnje zahtevalo od izvedenca odgovor na večje število dodatnih vprašanj, je to terjalo ponovno oziroma dodatno proučevanje spisa in listin.
obrazložen ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine - dokazno breme dolžnika - negativna dejstva
Dolžnik je zanikal terjatev upnika, zatrjeval je negativna dejstva, ki jih ne more dokazati, zato je dokazno breme terjatve prešlo nazaj na upnika. Vendar to lahko stori zgolj v rednem pravdnem postopku, saj skrajšani postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine ni temu namenjen. Prav dokazovanju terjatve upnika so namenjene pritožbene navedbe.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO
VSL00041195
ZNPosr člen 5, 5/2, 5/2-5, 13, 13/1. OZ člen 190, 190/3, 193. ZPP člen 353.
posredniška provizija - nepremičninsko posredovanje - pogodba o posredovanju - sklenitev pogodbe - naročitelj - ogled nepremičnine - pravica do plačila provizije - izvršba na podlagi verodostojne listine - razveljavitev sklepa o izvršbi - nasprotna tožba - predlog za razveljavitev klavzule o pravnomočnosti
Obligacijskopravno razmerje med nepremičninsko družbo ali kupcem ali iskalcem za nakup nepremičnine ne nastane v trenutku ogleda nepremičnine in seznanitve prodajalca s potencialnim kupcem, temveč s sklenitvijo pogodbe o posredovanju v prometu z nepremičninami, ki pa med strankama nesporno ni bila sklenjena.
Nadzorovanje psa mora biti prilagojeno vsaki obstoječi oziroma predvidljivi situaciji. Od imetnika psa se pričakuje, da poskrbi, da okolica in z njo ljudje okrog psa niso ogroženi.
Sodišče prve stopnje za ugotavljanje soodgovornosti delavca tožene stranke ozioroma zavarovanca tožeče stranke in posledično za odločanje o deljeni odgovornosti ni imela trditvene podlage. Zgrešeno je pritožbeno stališče tožene stranke, da iz njenih trditev, da ni podana vzročna zveza in da za nezgodo ni odgovorna, izhaja tudi soprispevek delavca kot eden izmed vzrokov za nastalo poškodbo. Tožena stranka bi morala, če bi želela uveljavljati soprispevek delavca za nastalo nezgodo, tega obrazložiti, podati bi morala določne trditve v zvezi s soprispevkom delavca. Navesti bi morala kako in zakaj ter s čim in v kakšni višini je delavec prispeval k nastanku škode ali povzročll, da je bila škoda večja kot bi bila sicer in opredeliti višino soprispevka delavca.
ZDR-1 člen 14, 14/1, 38, 38/1, 38/2, 40, 40/3, 74, 74/1, 79, 79/1.. OZ člen 35, 37, 247, 247/1.. ZGD-1 člen 39, 39/1.
pogodba o zaposlitvi za določen čas - konkurenčna klavzula - pogodbena kazen - poslovna skrivnost
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je določba o konkurenčni klavzuli v pogodbi o zaposlitvi nična in iz istega razloga je nična tudi pogodbena določba, s katero se toženec v pogodbi o zaposlitvi za določen čas zavezuje, da bo plačal pogodbeno kazen v znesku 22.000,00 EUR, v primeru kršitve konkurenčne klavzule. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da bi upoštevanje dogovorjene pogodbene kazni izven konteksta prepovedi sklepanja konkurenčne klavzule, v primeru sklepanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas, pomenilo obid zakonske prepovedi glede konkurenčne klavzule iz tretjega odstavka 40. člena ZDR-1.
V drugem odstavku 38. člena ZDR-1 je dodano objektivno merilo za določanje poslovne skrivnosti in zanjo ni potrebno, da bi bila v kakršnem koli aktu izrecno navedena; odločilna je sama vsebina podatka in izpolnjen mora biti pogoj, da z izdajo podatka nastane občutna škoda. Torej subjektivno merilo zahteva izrecno odredbo o tem, kateri podatki se štejejo za poslovno skrivnost in je odredba lahko dana v splošnem aktu ali posamičnem, v konkretnem primeru v pogodbi o zaposlitvi in sporazumu. Objektivno merilo za določanje poslovne skrivnosti se torej nanaša na podatke, za katere je očitno, da bi nastala občutna škoda, če bi zanje izvedela nepooblaščena oseba. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo, da toženec ni izpolnil objektivnega merila, po katerem se za poslovno škodo štejejo podatki, za katere je očitno, da bi nastala občutna škoda in bi občutno škodo moral tožnik tudi izkazati, česar pa v konkretnem sporu ni storil. Vendar pa je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da tožnik ni zatrjeval niti dokazal, da bi s pisnim sklepom določil podatke, ki predstavljajo poslovno skrivnost (po prvem odstavku 39. člena ZGD-1) in da zato tožencu ni mogoče očitati kršitve poslovne skrivnosti. Tožnik je že v pogodbi o zaposlitvi navedel, kateri podatki se štejejo za poslovno skrivnost (med drugim pogodbeni partnerji in z njimi dogovorjeni pogoji sodelovanja, tržne analize, nabavni in prodajni kanali in kalkulacija cen) in prav tako se je toženec v sporazumu o prenehanju delovnega razmerja obvezal varovati podatke, ki predstavljajo poslovne skrivnosti delodajalca.
ZDR-1 člen 33, 130, 130/1, 130/2.. Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine Slovenije (2014) člen 72.
povračilo stroškov prevoza na delo - službeno vozilo
Delodajalec tožnici ni izplačal stroškov prevoza, ji je pa dal na razpolago vozila, katera je lahko v dogovoru z drugimi delavci uporabljala za prevoz na delo in z dela. Zato je za odločitev v sporni zadevi bistveno, ali je toženka tožnici nudila organiziran prevoz na delo in z dela.
Dajanje delodajalčevih vozil delavcem na razpolago, da se medsebojno organizirajo glede sopotništva in organizirano pripeljejo na delo in z dela, ne pomeni organiziranega prevoza. Takšno ravnanje toženke je zahtevalo dodatno aktivnost tožnice, ki ne ustreza bistveni dolžnosti delavca iz delavnega razmerja, to je, da opravlja delo za delodajalca (33. člen ZDR-1). Organizirani prevoz ni bil zagotovljen s tem, da je imela toženka na določeni lokaciji parkiranih več vozil in bi eno od takih tožnica lahko tudi uporabljala.
odmor med delovnim časom - primopredaja - plačilo za dejansko delo
Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno materialnopravno stališče, da samo dejstvo, da delavec med delovnim časom ne sme zapuščati prostorov delodajalca, ne pomeni kršitve pravice do odmora. Posledično je pravilno presojalo, ali je bilo delo pri toženi stranki glede na samo naravo tega dela organizirano tako, da je bil tožniku zagotovljen 45-minutni odmor med delovnim časom, kadar je delal v izmeni sam. Na podlagi izvedenih dokazov je ugotovilo, da tožena stranka glede na kadrovsko podhranjenost dela nima organiziranega tako, da bi delavcem, ki so sami v izmeni, omogočila koriščenje odmora med delovnim časom v skladu z njegovim namenom (obnovitev psihofizičnih sposobnosti delavca za delo, ki je tudi pogoj za varno opravljanje dela).
Stališče, da bi tožnik moral dokazati, na katere datumsko opredeljene dneve je bil v izmeni sam, da bi mu lahko pripadalo nadomestilo zaradi neizkoriščenega odmora med delovnim časom oziroma plačilo za primopredajo dela, ni pravilno. Pritožba utemeljeno opozarja, da je za odločitev odločilno število izmen v spornem obdobju, ko je delo v izmeni opravljal sam, in ne natančni datumi teh izmen v celotnem vtoževanem obdobju.
priposestvovanje - dobra vera posestnika - desetletna priposestvovalna doba - izvrševanje posesti - uporaba poslovnega prostora - posredni posestnik - pravica do posesti - pravni naslov za posest - prodajna pogodba - stečajni postopek - izbris iz sodnega registra - pravni naslednik - pravdna sposobnost - izdaja sklepa o nadaljevanju postopka - statusna sprememba - veljavnost pooblastila
Stečajni postopek zoper prvotno toženko se je začel avgusta 2009, torej pred vložitvijo tožbe v tej pravdi, in končal novembra 2018. Temu je sledil izbris prvotne toženke iz sodnega registra. Prvotna toženka je s tem res prenehala obstajati kot pravni subjekt, vendar ne brez pravnega naslednika. Pravice in obveznosti iz te pravde je namreč prevzela sedanja toženka - v stečaju. Pritožbeni dvom o pravdni sposobnosti tožene stranke je torej odveč. Čeprav sodišče prve stopnje ni izdalo sklepa o nadaljevanju postopka zoper novo toženko, ta opustitev ni mogla vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Bistveno je, da se je postopka tudi po navedeni statusni spremembi udeleževala prava stranka, torej sedanja toženka, in da se je njen pooblaščenec, ki jo zastopa v tej pravdi, izkazal s pooblastilom stečajne upraviteljice. Pritožbeni pomislek glede veljavnosti pooblastila je brez podlage. Za povrh se lahko na absolutno bistveno kršitev iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP sklicuje samo stranka, ki v pravdi ni bila pravilno zastopana, ne pa njen nasprotnik.
URS člen 2. ZNP člen 44, 45, 45/3, 50. ZZZDR člen 208, 208/2.
delni odvzem poslovne sposobnosti - razlogi za odvzem poslovne sposobnosti - kverulantstvo - poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine - načelo sorazmernosti - postavitev skrbnika
Sodišče prve stopnje je izhajalo iz ustavnega načela sorazmernosti, kot enenega izmed načel pravne države (2. člen Ustave RS) ter delni odvzem poslovne sposobnosti presojalo restriktivno in poslovno sposobnost nasprotnega udeleženca omejilo, tako da ne bo več mogel samostojno vlagati aktov pred pravosodnimi organi, pred organi pregona (policija in Državno tožilstvo) in ne bo mogel samostojno nastopati pred pravosodnimi organi na aktivni ali pasivni strani ter pred organi pregona.
Dolžnik neutemeljeno navaja, da bi morala biti zagotovljena vročitev plačilnega naloga samo njegovemu zakonitemu zastopniku. V dejanskih okoliščinah tega primera se najemnik na naslovu sedeža dolžnika, ki z njegovo vednostjo prevzema pošto, šteje za delavca dolžnika.
Ne drži pa, da je obveznost Občine zagotavljati izvajanje javnih služb (tudi) tožnikom odvisna od uspeha tožnikov v tej motenjski pravdi. Poudariti gre, da se v njej presoja le zadnje posestno stanje in nastalo motenje, ne pa pravica do posesti (426. čl. ZPP), zato je neutemeljeno opozarjanje, da se bo kot pomembno za tožnike in za intervenientko v tej pravdi ugotovilo, ali ima toženec pravico do posesti dela javne poti.