Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje se na podlagi prvega odstavka 2. člena ZST-1 v postopkih o delovnih in socialnih sporih takse plačujejo, razen če gre za posamezne vrste postopkov o delovnih in socialnih sporih, ko zakon določa drugače. Tožnik je poleg zahtevka za ugotovitev obstoja delovnega razmerja uveljavljal še druge zahtevke o pravicah in obveznostih iz delovnega razmerja in sicer zahtevke nepremoženjske narave (zahtevek za sklenitev pogodbe s točno določeno vsebino in zahtevek za izvedbo postopka pred komisijo za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi), kot tudi zahtevke premoženjske narave (plačilo 9.000,00 EUR zaradi prikrajšanja iz naslova prejemkov iz delovnega razmerja ter 40.000,00 EUR iz naslova odpravnine).
ZKP člen 372, 372/1, 372/1-1. KZ-1 člen 228, 228/1.
dejanje ni kaznivo dejanje - naklep - način storitve kaznivega dejanja - razlogi sodbe - kaznivo dejanje poslovne goljufije
Zagovornik z navedbo, da v očitanem kaznivem dejanju ni izkazanega direktnega niti eventualnega naklepa, smiselno uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP. Takšni pavšalni trditvi ni mogoče pritrditi. Izrek sodbe mora namreč vsebovati vsa odločilna dejstva, ki po objektivni in subjektivni plati konkretizirajo določeno kaznivo dejanje, čemur je bilo v obravnavani zadevi nedvomno zadoščeno. Glede naklepa obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, ki ga zagovornik neutemeljeno pogreša, pa je dodati le, da gre za stvar notranjega dogajanja storilca, ki kot tako ni razvidno navzven, kakor to velja za način storitve kaznivega dejanja. Gre za presojo dejstev in dokazov, ki ne sodijo v izrek sodbe, temveč v obrazložitev, kar je v konkretni zadevi (ob preostalih razlogih) pojasnjeno zlasti v točki 118 obrazložitve izpodbijane sodbe.
Potem, ko je prvo sodišče uspešno argumentiralo svojo dokazno oceno o izrečenih besedah obtoženca zoper oškodovanca, je v nadaljevanju obrazložitve pod točkami 12, 13 in 20 uspešno utemeljilo, da njihova vsebina pomeni ogrozitev osebne varnosti uradne osebe ter njenih bližnjih sorodnikov kot prepovedane posledice obravnavanega kaznivega dejanja. V besedah obtoženca, izrečenih iz neposredne bližine direktno oškodovancu, da bo ob svoji smrti s seboj vzel še eno družino ter da tega R. O. kot policist ne bo mogel preprečiti, je povsem jasno izražena obtoženčeva grožnja zoper osebno varnost policista ter njegovih bližnjih sorodnikov. Z zagovorom, da grožnje niso bile mišljene resno, obtoženec ne more izničiti njihovega učinka, ki se je nenazadnje izražal v občutku ogroženosti oškodovanca zase in za družino, ko se je upravičeno bal, da bo obtoženec izrečene grožnje uresničil.
Obtožencu je bil prepis sodbe Okrožnega sodišča v Celju z dne 14. 2. 2020, opr. št. IV K 49894/2018, s pravnim poukom, da je pritožba dopustna v roku tridesetih dni od dneva prejema pisnega odpravka sodbe, osebno vročen dne 7. 7. 2020. Tridesetdnevni zakonski pritožbeni rok se je, upoštevaje določbe Zakona o interventnih ukrepih za omilitev in odpravo posledic epidemije COVID-19 (skrajšane sodne počitnice) iztekel v petek 21. 8. 2020, pritožba pa je bila vložena priporočeno na pošto šele v ponedeljek 24. 8. 2020.
ZPIZ-2 člen 413.. Kolektivna pogodba za obrt in podjetništvo (2013) člen 33, 33/3.
poklicno zavarovanje - plačilo prispevkov - nadurno delo
Ker tožniku pravica do poklicnega zavarovanja ni bila priznana, sodišče ni imelo pravne podlage za naložitev prispevkov, zato je zahtevek iz tega naslova pravilno zavrnilo. Tožnik se v tej zvezi neutemeljeno sklicuje na odločitev Vrhovnega sodišča RS v zadevi VIII Ips 30/2019. Bistvena razlika med navedeno in obravnavano zadevo je v tem, da je bila v zadevi vrhovnega sodišča tožnikom, kot poklicnim voznikom avtobusov v mestnem prometu, predhodno - do 31. 1. 2013 dejansko že priznana pravica do poklicnega zavarovanja, nakar je delodajalec s plačilom prispevkov nezakonito prenehal. Zato je bila ključna podlaga za ugoditev njihovim zahtevkom prehodna določba 413. člena ZPIZ-2, ki pa v tožnikovem primeru ni uporabljiva.
kaznivo dejanje nevarne vožnje v cestnem prometu - vožnja pod vplivom alkohola - bistveno zmanjšana prištevnost - odmera kazni
Kot olajševalne okoliščine sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo obtoženkine bistveno zmanjšane prištevnosti. V skladu z določbo tretjega odstavka 29. člena KZ-1 se tak storilec sicer sme mileje kaznovati. Takšno zakonsko pooblastilo pa sodišče ne more uporabiti, če se storilec, tako kot v obravnavanem primeru obtoženka, v takšno stanje sam spravi s prekomernim uživanjem alkoholnih pijač, kljub zavesti, da je kot voznik udeležen v cestnem prometu in da kot tak neposredno ogroža varnost cestnega prometa.
Tožnica je dokazala vzročno zvezo med nastavitvijo magneta, ki ga je toženec nastavil protipravno, in škodnim dogodkom torej poškodb motorja tovornega vozila tožnice, ki je nastala zaradi ročnega upravljanja menjalnika tovornega vozila in s tem nadobratov motorja. Napačna pa je ugotovitev sodišča, da toženec pri tem ni ravnal iz hude malomarnosti.
Napačno je stališče, da je potrebno toženčevo skrbnost ravnanja primerjati s skrbnostjo ravnanja povprečnega človeka in ne povprečnega voznika tovornjaka. Skladno z določbo 33. člena ZDR-1 mora delavec vestno in skrbno opravljati delo na delovnem mestu oziroma v okviru vrste dela, za katerega ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Že samo zaradi te določbe je potrebno delavčevo stopnjo skrbnosti primerjati s stopnjo skrbnosti delavcev, ki opravljajo enako ali podobno delo, in ne s skrbnostjo povprečnega človeka, saj povprečen človek tega dela ne pozna. Tako bi moralo sodišče prve stopnje njegovo ravnanje primerjati s stopnjo skrbnosti povprečnega poklicnega voznika, česar pa ni storilo.
pojasnilna dolžnost zdravnika - razlogi o odločilnih dejstvih - nasprotje med dejstvi
Izostanek pojasnilne dolžnosti v zvezi z možnostjo nastalih mrtvin pod krasto torej ni mogel odločilno vplivati na poslabšanje stanja tožničine rane, zato izostanek razlogov v prvostopenjski sodbi v zvezi s tem, ni izostanek razlogov o odločilnih dejstvih.
spor o krajevni pristojnosti - negativni kompetenčni spor - ustalitev krajevne pristojnosti
Preizkus krajevne pristojnosti je časovno omejen, zato je potrebno, kljub spremembi kraja storitve kaznivega dejanja, odločiti, da je krajevno pristojno Okrajno sodišče v Mariboru, ki je kazenski postopek že začelo in opravilo navedena procesna dejanja.
OZ člen 569, 574. ZPP člen 7, 212, 258, 279c, 281.
glavna obravnava v odsotnosti toženca - neudeležba na naroku - neizvedba dokaza z zaslišanjem stranke - opravičljiv razlog za odsotnost - neizkazanost razloga - pomanjkljiva trditvena in dokazna podlaga - izvajanje dokazov - informativni dokaz - vračilo posojila - rok za vračilo - odlog plačila - zapadlost terjatve - nekonkretizirane trditve
Toženec zatrjuje, da sodišče prve stopnje ne bi smelo opraviti obravnave v njegovi odsotnosti, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da to ne drži. Toženec je bil na narok pravilno vabljen, vendar ni pristopil, niti ni pred narokom opravičil svoje odsotnosti in predlagal preložitve. Vse to je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v 5. točki obrazložitve. Stranka mora morebitno odsotnost z naroka opravičiti še pred narokom (primerjaj 281. člen ZPP), zato je navajanje razlogov za odsotnost z naroka šele v pritožbi prepozno in neupoštevno.
Sodišče je imelo podlago za takojšnjo izvedbo prvega naroka za glavno obravnavo. Podlaga je prav v 279.c členu ZPP. Sodišče lahko tudi brez soglasja strank takoj po pripravljalnem naroku nadaljuje s prvim narokom, če je stranke na to možnost poprej opozorilo. In toženec je bil na to možnost izrecno opozorjen v kombiniranem vabilu za pripravljalni in prvi narok z dne 13. 3. 2020.
Sodišče ni bilo dolžno zaslišati toženca. Prvič zato, ker se toženec brez opravičila ni udeležil naroka (drugi odstavek 258. člena ZPP). Drugič in predvsem pa zato, ker toženec sploh ni podal ustreznih trditev, ki bi jih bilo mogoče ali potrebno dokazovati z zaslišanjem strank. V pravdnem postopku velja pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu (7. in 212. člen ZPP), ki nalaga stranki, da najprej navede ustrezna pravno pomembna dejstva, ki se nato, če so sporna, dokazujejo. Izvajanje dokazov (npr. zaslišanje strank ali prič) z namenom, da bi se šele ugotovila pravno pomembna dejstva (t. i. preiskovalni dokazi), v pravdnem postopku načeloma ni dovoljeno, saj se lahko stranka brani pred zahtevki ali ugovori nasprotne stranke le, če so le-ti ustrezno zatrjevani. Toženčeva pravica do izjave torej ni bila z ničemer kršena.
Trditveno breme o tem, do kdaj je bilo plačilo odloženo, je bilo na tožencu, ki ga ni zmogel. Zato je njegov ugovor nesklepčen in posledično neutemeljen.
IZVRŠILNO PRAVO - NELOJALNA KONKURENCA - USTAVNO PRAVO
VSL00040966
URS člen 22. ZIZ člen 225, 226, 227, 228, 229. ZPOmK-1 člen 63b, 63b/3. OZ člen 178.
ustavna pravica do enakega varstva pravic - nelojalna konkurenca - dejanje nelojalne konkurence - dejanje, ki ga lahko opravi tudi kdo drug - dejanje, ki ga more opraviti le dolžnik - vzpostavitev prejšnjega stanja - dopustitev in opustitev - ponovno motenje posesti - objava sodbe - prepovedni zahtevek - izvršilni naslov
Sodbo se prisilno lahko objavi samo enkrat.
Višje sodišče je toženko v točki I.4 obsodilo na: "Ta sodba bo ...objavljena... enkratno v tiskani in spletni izdaji časnika Delo." S tem je bila civilna sankcija, ki jo je višje sodišče v izvršilnem naslovu naložilo toženki (dolžniku), izčrpana. Nobene podlage ni ne v izvršilnem naslovu ne v zakonu (ne v ZIZ - tudi ne v 228. členu ZIZ - niti ne v sedaj veljavnem 63.b členu ZPOmK-1), da bi lahko upnik na podlagi v tem postopku uveljavljenega izvršilnega naslova zahteval več zaporednih izvršb, vsakič za ponovno objavo taiste sodbe.
Če bi držalo pritožnikovo stališče, bi izvršilno sodišče v izvršilnem postopku moralo ugotavljati, ali je uresničen zakonski dejanski stan iz tretjega odstavka 63.b člena ZPOmK-1, ki upnika opravičuje do civilnopravne sankcije v obliki objave sodbe. Kar seveda ne drži. To je stvar pravdnega postopka. Izvršilno sodišče odloča le na podlagi izvršilnega naslova, kar prevedeno na ta konkretni primer pomeni, da sme zgolj v okviru že prisojenega dajatvenega zahtevka (tj. prepovednega zahtevka) odločati, ali je kasnejše dolžnikovo ravnanje takšno, da dolžnik z njim krši s sodbo naloženo mu opustitev.
Civilnopravna sankcija na prepoved ponovnih dejanj je tista, ki zajema prihodnost, zajema potencialne prihodnje kršitve ali njihove ponovitve, če do njih dejansko pride. Če do njih pride, tožniku ni treba vlagati ponovne tožbe. Na voljo ima izvršbo zaradi izvršitve nedenarne terjatve opustitve (227. člen ZIZ). Izvršilni naslovi, s katerimi je tožencu naložena določena pasivnost (konkretno opustitev) se praviloma ne nanašajo na enkratno izpolnitev te dolžnikove obveznosti, temveč je praviloma njihov učinek trajne narave. Takšni izvršilni naslovi zagotavljajo ohranitev ali ponovno vzpostavitev v izvršilnem naslovu določenega pravnega stanja. Takšen "trajen" učinek ima v konkretni zadevi izvršilni naslov v točkah I.1 in I.2.
nepremoženjska in premoženjska škoda - odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo - predhodne degenerativne spremembe - izguba na dobičku
Razpočno rano na glavi, zlom 2. vratnega vretenca, zlome od 4. do 7. rebra desno in od 3. do 10. rebra levo, udarnine pljuč, udarnine in odrgnine prsnega koša in trebuha, odprti zlom leve podlakti na več mestih, zlom spodnjega dela desne podlakti, razpočno rano na hrbtišču desnice, razpočno rano nad levo pogačico.
pripor - utemeljen sum - podaljšanje pripora ob vložitvi obtožnice
Ker je v predmetni zadevi utemeljen sum pravnomočno ugotovljen in ker se od pravnomočnosti obtožnice niso ugotovila nova dejstva ali okoliščine, ki bi bile pomembne za presojo utemeljenosti suma glede obtoženemu P. očitanih kaznivih dejanj, tudi tokrat pritožbenih navedb, ki se nanašajo na izpodbijanje utemeljenega suma, ni mogoče šteti za utemeljene.
mladoletnik - otrok - nesoglasje med sodnikom za mladoletnike in javnim tožilcem
Prvi odstavek 468. člena ZKP med drugim določa, da če se sodnik za mladoletnike z zahtevo državnega tožilca za uvedbo pripravljalnega postopka ne strinja, zahteva, naj o tem odloči senat za mladoletnike višjega sodišča. Sodnica za mladoletnike je v zahtevi pravilno ugotovila, da mladoletnica v času od julija do 15. septembra 2019, ko se ji očita, da bi naj storila kaznivo dejanje po tretjem odstavku 176. člena KZ-1, še ni bila stara 14 let, torej je bila še otrok. 452. člen ZKP določa, da če se med postopkom ugotovi, da mladoletnik ob storitvi kaznivega dejanja še ni bil star 14 let, se kazenski postopek ustavi in o tem obvesti organ socialnega varstva.
Pritožbeno sodišče je zato o zahtevi sodnice za mladoletnike odločilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa. Sodnica bo po pravnomočnosti sklepa o ustavitvi kazenskega postopka obvestila o tem pristojni organ socialnega varstva, da lahko le ta ukrepa skladno s svojimi pristojnostmi. V obvestilu bo navedla podroben opis kaznivega dejanja, ki naj bi ga mladoletnica storila in druge zbrane podatke, ki so pomembni za organ socialnega varstva. Sodišče pa od organa socialnega varstva ne more zahtevati poročila, kako je ukrepal na podlagi tega obvestila.
pogoji za sprejem na zdravljenje brez privolitve - odklanjanje zdravljenja - prava volja - najbližja oseba - prepozna pritožba v nepravdnem postopku
Zadržankino sedanje odklanjanje hospitalnega zdravljenja nima realne podlage in ne odraža njene prave volje in razumske odločitve, pač pa je vpliv bolezni. Kar pomeni, da nima sposobnosti oblikovati pravno relevantne izjave volje glede zdravljenja, trenutno pa predvsem njenega ogrožanja ni mogoče preprečiti in odpraviti z milejšimi ukrepi.
V zvezi z zagovornikovimi pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na ponovitveno nevarnost pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da zaključke o ponovitveni nevarnosti zagovornik izpodbija zgolj na načelni ravni, saj navaja zgolj to, da ni podanega elementa ponovitvene nevarnosti, ker je obtoženi doslej nekaznovan.
ZPIZ-2 člen 413.. Kolektivna pogodba za obrt in podjetništvo (2013) člen 33, 33/3.
poklicno zavarovanje - plačilo prispevkov - nadurno delo
Ker tožniku pravica do poklicnega zavarovanja ni bila priznana, sodišče ni imelo pravne podlage za naložitev prispevkov, zato je zahtevek iz tega naslova pravilno zavrnilo. Tožnik se v tej zvezi neutemeljeno sklicuje na odločitev Vrhovnega sodišča RS v zadevi VIII Ips 30/2019. Bistvena razlika med navedeno in obravnavano zadevo je v tem, da je bila v zadevi vrhovnega sodišča tožnikom, kot poklicnim voznikom avtobusov v mestnem prometu, predhodno - do 31. 1. 2013 dejansko že priznana pravica do poklicnega zavarovanja, nakar je delodajalec s plačilom prispevkov nezakonito prenehal. Zato je bila ključna podlaga za ugoditev njihovim zahtevkom prehodna določba 413. člena ZPIZ-2, ki pa v tožnikovem primeru ni uporabljiva.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00043000
ZDR-1 člen 156.. ZObr člen 97f.
neizrabljen tedenski počitek - vojak - misija
Kot navaja pritožba, je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi o tem, kaj ne pomeni kršitve pravice do tedenskega počitka upoštevalo novejše primere sodne prakse (npr. VIII Ips 11/2019, VIII Ips 18/2019, VIII Ips 31/2019 etc.). Npr. glede nošenja uniforme, sodelovanja pri dvigu zastave, urejenosti in skrbi za osebno higieno, nošenja vode. S strani sodišča obrazloženo upoštevanje spremenjene sodne prakse ne more pomeniti kršitve ustavne pravice enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS) in ustavne pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS). Vrhovno sodišče RS je v omenjeni zadevi VIII Ips 31/2019 med drugim tudi jasno nakazalo, da dnevno informiranje o nalogah za naslednji dan, ki je nujno za nemoteno delovanje ustroja, kakršen je vojaška misija, sami po sebi ne pomeni kršitve pravice do tedenskega počitka. Tožnikova navedba, da naj bi vsakodnevno poročanje o stanju (npr. številčnem) v skupini v skladu s sodno prakso pomenilo kršitev pravice do tedenskega počitka, torej ne drži.
Tožnik pavšalno vztraja, da je kot vodja skupine skrbel za svojo skupino, ter nedoločno navaja, da je nadomeščal poveljnika oddelka v času njegove odsotnosti. Zaradi preveč splošnih trditev ne more biti utemeljen pritožbeni očitek, da so iz obrazložitve sodbe izostali razlogi o odločilnih dejstvih (očitana postopkovna kršitev neobrazloženosti sodbe po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP).
Nenazadnje tudi sama povišana pripravljenost ne pomeni kršitve tedenskega počitka (VIII Ips 21/2018). Tako se je Vrhovno sodišče RS opredelilo tudi v najnovejši sodbi VIII Ips 40/2020 z dne 27. 10. 2020, v kateri pa je ponovilo tudi že predhodno strogo zavzeto stališče glede (neupoštevanja) dosegljivosti pri presoji kršene pravice do tedenskega počitka (VIII Ips 22/2020).
oškodovanje upnikov - kaznivo dejanje oškodovanja upnikov - zavedanje o nastanku škode - zahteva za uvedbo preiskave - oškodovanec kot tožilec
Ker začetek kazenskega postopka ni mogoče vezati na bodoča negotova dejstva, kot to neutemeljeno trdi pritožba, torej ni dvoma, da je prvo sodišče zanesljivo ugotovilo, da obdolženec v času, ki izhaja iz opisa dejanja, še ni imel status dolžnika. Zato pritožba tudi nima prav, da se je obdolženec ves čas tudi zavedal, da bo do nastanka škode oškodovancu prišlo in kakšna bo njena intenziteta. Takšne trditve pritožbe so po prepričanju pritožbenega sodišča lahko relevantne le za civilnopravna razmerja, ki jih za takšne očitke, ki jih na obdolženca v tem postopku naslavlja pritožba, predvidevajo določbe člena 263 ZGD-1, ki uzakonjajo odškodninsko obveznost menedžerjev, ki se uporablja tako za člane uprave delniške družbe, kot za člane nadzornega sveta in ki v določbi prvega odstavka tega istega zakonitega določila najprej opredeljuje dolžna ravnanja menedžerjev, ki se morajo odraziti v njihovem skrbnem ravnanju in njihovi dolžnosti zvestobe do gospodarskega subjekta.
ZIZ člen 17, 17/2, 17/2-1, 53, 53/1, 53/2, 55, 55/1. GZ člen 3, 3/1, 3/1-25.
izvršba za uveljavitev nedenarne terjatve - ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi - obrazložen ugovor zoper sklep o izvršbi - izvršilni naslov - sodna poravnava - sodna poravnava kot izvršilni naslov - vsebina sodne poravnave - razlaga vsebine sodne poravnave - razlaga sodne poravnave - metoda razlage - načelo stroge formalne legalitete izvršilnega postopka - jezikovna razlaga - uporaba razlagalnih pravil - prepoved gradnje na določenem območju - gradnja objekta - definicija objekta - montažni objekt - nadstrešek - predlog za izvršbo - sprememba predloga za izvršbo
V obravnavanem primeru je bila izvršba dovoljena na podlagi izvršilnega naslova, na katerega je izvršilno sodišče po načelu stroge formalne legalitete vezano. To med drugim pomeni, da nima pristojnosti, da bi presojalo namen, pravno pravilnost ali logičnost sklenjene sodne poravnave, temveč je strogo vezano na jezikovni pomen v njej sklenjenih zavez. Obširne pritožbene navedbe o bistvu, namenu in vzrokih za sklenitev sodne poravnave se ob pojasnjenem izkažejo za pravno nepomembne.
Ob sklicevanju na definicije gradnje in grajenega objekta po gradbenih predpisih je sodišče obrazložilo, da kovinska konstrukcija iz aluminijastih profilov, ki je brez temeljev, ki nima ne vrat ne zidov in je brez elektrike in brez priključka za vodo, ne predstavlja grajenega objekta. Posledično s postavitvijo take konstrukcije dolžnik sodne poravnave ni kršil, saj ga na delu parcele, kjer je ta konstrukcija, po prej pojasnjenem veže le prepoved gradnje. S pritožbenim vztrajanjem, da sta stranki s poravnavo na tem pasu določili prepoved postavljanja kakršnihkoli objektov ne glede na definicijo tega pojma po gradbeni zakonodaji ter da zato skladišče spada med prepovedano gradnjo, upnik torej ne more uspeti.