KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00041484
KZ-1 člen 20, 20/2, 228, 228/1. ZKP člen 358, 358-1, 372, 372-1.
kaznivo dejanje poslovne goljufije - oprostilna sodba - pritožba državnega tožilca - preslepitveni namen - konkretizacija - lažno prikazovanje dejanskih okoliščin - plačilo dolga
Poleg navedenega je poudariti, da mora biti lažno prikazovanje dejstev izvršeno s ciljem spraviti v zmoto osebo, ki razpolaga s svojim ali tujim premoženjem, med takšnim lažnivim prikazovanjem dejstev (spravljanjem v zmoto) in zmoto (razpolaganjem s premoženjem) pa mora obstajati vzročna zveza, ki ni podana, kadar zmota ne vpliva na motivacijo tistega, ki razpolaga s svojim ali tujim premoženjem. V obravnavani zadevi naknadno (torej po že izvedenem poslu) lažno zatrjevanje plačila preostanka dolgovanega zneska zato samo po sebi ne predstavlja preslepitve, katere ustrezne konkretizacije ne more nadomestiti niti navedba v opisu očitka, ki spada v čas po izvajanju posla, in sicer, da je del pridobljenih sredstev s strani dolžnika zadržal obdolženi B. S. osebno. Le dejanske okoliščine (ki so v konkretnem opisu izostale), navedene v opisu kaznivega dejanja so namreč tiste, ki zanesljivo kažejo na obstoj preslepitve, saj v nasprotnem primeru na preslepitev sklepamo iz samega dejstva, da je obveznost ostala neporavnana, kot se za to (očitno) zmotno zavzema pritožnik. Neutemeljeno je zato sklicevanje pritožnika na sodne odločbe, ki datirajo v čas pred sprejemom odločitve Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju Vrhovno sodišče RS) v zadevi I Ips 93283/2010 z dne 12. 9. 2017, ki predstavlja odstop od dotedanje sodne prakse, po kateri je za uresničitev zakonskih znakov kaznivega dejanja poslovne goljufije v določenih primerih lahko zadostovalo že, če je opis dejanja (v povezavi z abstraktnim delom) vseboval navedbo, da se je dolžnik zavezal, da bo obveznosti izpolnil in/ali obljubljal plačilo, pa do izpolnitve ob dospelosti ni prišlo.
Glede na določbo 109. člena ZPP lahko sodišče izreče denarno kazen po tretjem in četrtem odstavku 11. člena ZPP tistemu, ki v vlogi žali sodišče, stranko ali drugega udeleženca v postopku. Glede na to, da je sodišče prve stopnje ravnalo skladno s pooblastilom v prvem odstavku 109. člena ZPP, mu ni mogoče očitati, da bi ravnalo neskladno s procesno ali materialno zakonodajo.
Pritožba sicer pravilno opozarja, da se izjave v sporni vlogi ne nanašajo na pooblaščenko tožene stranke, vendar pa za kaznovanje zaradi žalitve ni odločilno, ali so žaljive izjave naperjene zoper toženo stranko samo ali njeno pooblaščenko. Odločilna je objektivna žaljivost izjav.
KZ-1 člen 20, 20/2, 99, 99/10, 99/11-2, 228, 230, 230/1. ZKP člen 371, 371/1-11. OZ člen 59, 59/2. ZOPOKD člen 4, 4-3, 25, 25-9. ZDDPO-2 člen 16, 17, 18.
kaznivo dejanje preslepitve pri pridobitvi in uporabi posojila ali ugodnosti - zakonski znaki kaznivega dejanja - opis kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskega znaka - kršitev kazenskega zakona - dejanje ni kaznivo dejanje - preslepitev pri pridobitvi posojila ali ugodnosti - civilnopravno razmerje - izpolnitev obveznosti - pogodbeni odložni pogoj - privolitev oškodovanca - izključitev protipravnosti - opravljanje gospodarske dejavnosti - predložitev neresničnih podatkov - donacija - odgovornost pravne osebe za kaznivo dejanje
Pogodbene obveznosti so se izrecno nanašale na izplačilo na podlagi priložene dokumentacije z navedbo, da v primeru, če ta ne bo popolna in resnična ter pravočasno dostavljena, odobrena sredstva ne pripadajo. Obligacijsko pravno gledano je šlo za zavezo z odložnim pogojem, iz česar izhaja, da preslepitev o izpolnitvi pogoja za učinkovanje pogodbe (v smislu pridobitve posojila ali ugodnosti) predstavlja izpolnitev biti kaznivega dejanja po prvem odstavku 230. člena KZ-1. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno zavrnilo stališče obrambe, da je obdolžena pravna oseba ugodnost sofinanciranja pridobila že s sklenitvijo Pogodbe o sofinanciranju s Fundacijo z dne 13. 10. 2015 in ne šele z izplačilom denarnih sredstev na njen račun.
Na izvršitev očitanega kaznivega dejanja ne vpliva dejstvo, da je obdolžena pravna oseba društvo katerega osnovni namen ni pridobivanje dobička oziroma opravljanje gospodarske dejavnosti. Skladno z drugo alinejo enajstega odstavka 99. člena KZ-1 lahko opravljajo gospodarsko dejavnost vse pravne osebe javnega ali zasebnega prava, pomemben pa je vsebinski kriterij, katerega je obdolžena pravna oseba brez dvoma izpolnila.
V zvezi s presojo storilčevega naklepa je obramba zmotnega stališča, da oškodovanec sam s svojo naivnostjo, malomarnostjo oziroma lastno neaktivnostjo v smeri opustitve preverjanja podatkov, ki jih predloži stranka, pripomore k lastni preslepitvi, saj neskrbno ravnanje oškodovanca ne more predstavljati privolitve v sklenitev tveganega posla oziroma v škodo, ki oškodovancu nastane.
nasilje v družini - ukrepi po zpnd - predlog za podaljšanje - šestmesečni prekluzivni rok - namen instituta - trajanje ukrepa - prepustitev stanovanja v izključno uporabo - ukrep prepovedi približevanja in vzpostavljanja stikov - povzročitelj nasilja v družini - žrtev nasilja v družini - nasilna ravnanja - okoliščine, ki kažejo na ponovitveno nevarnost
Podobno kot pri presoji o trajanju ukrepa je tudi pri odločanju o njegovem podaljšanju treba ovrednotiti tako okoliščine na strani žrtve kot tudi na strani povzročitelja nasilja. Presoja o tem, ali žrtev še potrebuje varstvo, temelji tako na oceni o verjetnosti ponavljanja nasilnih ravnanj kot tudi na ovrednotenju vpliva že izvršenih nasilnih ravnanj na žrtev. Pomembne so torej tako okoliščine, ki so bile podlaga za prvi izrek ukrepa, kot tudi ravnanja povzročitelja nasilja in žrtve med izvrševanjem ukrepa. Še posebej v primerih, ko je bil s prvim sklepom ukrep izrečen za najdaljši možni čas, je odločitev o potrebnosti podaljšanja osredotočena na presojo, ali je prvo obdobje zadostovalo za zaščito žrtve. Pri tem ne more biti odločilno, ali je bilo storjeno novo nasilno ravnanje, in še manj, ali je bilo storjeno v šestih mesecih pred iztekom obdobja, za katerega so bili ukrepi izrečeni. Taka razlaga bi iz presoje izločila vse druge okoliščine na strani žrtve in povzročitelja nasilja in bi bila zato preveč omejujoča do žrtve. Ker ni nujna niti zaradi varovanja položaja povzročitelja nasilja, ni sprejemljiva.
tržna vrednost nepremičnine - cenilno poročilo - osebna služnost stanovanja - ugotavljanje vrednosti nepremičnine - obremenjena nepremičnina - zmotna uporaba materialnega prava - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - uradni preizkus pritožbenega sodišča - več cenilnih poročil - pomanjkljiva in neobrazložena dokazna ocena - pravna kvalifikacija - pravica do predlaganja dokazov
Sodišče postavi praviloma enega cenilca, ki ga izbere sodišče (prvi odstavek 244. in prvi odstavek 245. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Le če so v izdelanem mnenju (ali več mnenjih, če je postavljenih več cenilcev) nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, te pomanjkljivosti ali dvom pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem cenilca, je šele dopustno postaviti novega cenilca (tretji odstavek 254. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).
Zakonski pogoji za izdajo nadomestne sodbe so jasni. Izda se lahko le pod pogojem, da je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. ali 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in da stranka to kršitev uveljavlja v pritožbi. V konkretnem primeru ti pogoji niso bili izpolnjeni - toženka v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje ni uveljavljala absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, sodišče prve stopnje pa je pravilno ocenilo, da uveljavljena kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Poleg tega sodišče prve stopnje sploh ni izdalo nadomestne sodbe v smislu določbe 343.a člena ZPP, saj je, ne da bi o zadevi odločilo (v senatu), zgolj dopolnilo obrazložitev sodbe. S tem je za isto odločitev izdalo dve sodbi z različno obrazložitvijo in z izdajo izpodbijane sodbe storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00041472
KZ-1 člen 172, 172/1. ZKP člen 148, 148/4, 247, 247/1, 249, 249/1, 371, 371/1-11, 371/2, 372, 391. URS člen 23, 29.
spolna zloraba slabotne osebe - zaslišanje osumljenca brez navzočnosti zagovornika - uradni zaznamek o izjavi osumljenca - uradni zaznamek v kazenskem postopku kot dokaz - zavrnitev dokaznega predloga - pravica do obrambe - presoja verodostojnosti izpovedb oškodovanke in prič - posredni dokaz - strokovno mnenje Nacionalnega forenzičnega laboratorija (NFL) - in dubio pro reo
Zatrjevana kršitev ni podana. Primarno je poudariti, da sme sodišče v skladu z ustaljeno sodno prakso zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo, ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo. Iz zagovornikovih navedb pa je razbrati, da ne sprejema argumentov prvostopenjskega sodišča, da dokaza z zaslišanjem priče M. P. ni bilo mogoče izvesti zaradi njegove nedosegljivosti, nenazadnje pa tudi zaradi nepotrebnosti. Iz podatkov spisa je razvidno, da si je sodišče prve stopnje dalj časa prizadevalo izvesti s strani obrambe predlagan dokaz ter zaslišati pričo M. P., za kar je uporabilo vsa razpoložljiva sredstva, vendar neuspešno.
ZPP člen 185, 185/1, 185/5, 280, 280/2, 339, 339/2, 339/2-8.. ZDR-1 člen 179, 179/1.. OZ člen 131, 131/1, 131/2, 153, 153/3.
bistvena kršitev določb postopka - pravica do izjave
Izvedba naroka in zaključek glavne obravnave 1. 6. 2020 predstavlja kršitev določb ZPP, saj tožena stranka pred zaključkom glavne obravnave ni bila seznanjena s spremembo tožbe niti ni imela dovolj časa za pripravo na narok. Toženi stranki sprememba tožbe, ki je na sodišče prispela na dan zadnjega naroka, pred zaključkom glavne obravnave ni bila vročena, da bi se lahko skladno s prvim odstavkom 185. člena ZPP do nje izjasnila ter bi sodišče prve stopnje lahko o njej odločalo. Skladno s petim odstavkom 185. člena ZPP bi tožena stranka morala v primeru, da bi sodišče prve stopnje dovolilo spremembo tožbe (o čemer sicer ni odločilo, je pa o spremenjenem tožbenem zahtevku odločilo), imeti dovolj časa za pripravo za obravnavanje spremenjene tožbe. Tudi sicer je treba glede na drugi odstavek 280. člena ZPP datum naroka za glavno obravnavo določiti tako, da ostane strankam dovolj časa za pripravo, vendar najmanj petnajst dni od prejema vabila. Sodišče prve stopnje je že razpisani narok preklicalo in prestavilo na več kot dva tedna zgodnejši datum, ki je bil hkrati tudi prvi dan po izteku ukrepov, sprejetih zaradi epidemije po ZZUSUDJZ. O prestavitvi datuma obravnave na 1. 6. 2020 je bil pooblaščenec tožene stranke obveščen manj kot 15 dni prej. Glede na navedeno je bila toženi stranki kršena pravica do sodelovanja v postopku iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
sodna poravnava - sporazum o varstvu in vzgoji otrok - bivša zakonca - višina preživnine za otroka - sprememba višine preživnine - nasprotna tožba - epidemija - COVID-19 - ogroženo lastno preživljanje - zasebni vrtec - menjava vrtca - največja otrokova korist
Pritožbeno sodišče se pridružuje stališču sodišča prve stopnje, da tretja menjava vrtca za deklico, ki je bila v kritičnem času stara dve leti in pol, ne bi bila v njeno korist, trditev da bi bili stroški v vrtcu s koncesijo nižji, pa ni dokazana.
Pritožnik bo zmogel plačevati preživnino 265,00 EUR mesečno, saj mu bo za lastno preživljanje še vedno ostalo 700,00 EUR mesečno, ob tem, da stroškov za najemnino nima, za stroške bivanja pa prispeva 120,00 EUR mesečno.
IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSM00041664
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 4, 4/2, 5, 6, 6/1, 7, 7/1, 8. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 17, 38. Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 3, 3/3. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 267. URS člen 1, 2, 34, 35, 36, 53, 67. OZ člen 5, 6, 6/2, 88, 90, 372, 1012, 1019, 1019/3, 1057, 1057/2. ZVPot člen 22, 22/4, 23, 24. ZS člen 113a. ZN člen 4. ZIZ člen 17, 17/1, 20a, 55, 55/1, 55/1-2, 59, 71, 71/1, 71/2. ZPP člen 3, 3/3. ZBan-1 člen 111, 111/5, 127, 177, 177/4.
kredit v CHF - valutno tveganje - nepošteni pogodbeni pogoji - bančno poslovanje - neposredno izvršljiv notarski zapis kot izvršilni naslov - načelo formalne legalitete - pojasnilna dolžnost banke - načelo vestnosti in poštenja - načelo socialne države - solidarnost - varstvo šibkejše stranke - socialna funkcija lastnine - omejitev pogodbene avtonomije - pravica do osebnega dostojanstva in varnosti - javni red - ničnost kreditne pogodbe - predpostavke za izvršbo na podlagi izvršljivega notarskega zapisa - predhodno vprašanje v postopku izvršbe - načelo lojalne razlage nacionalnega prava s pravom EU - varstvo potrošnikov - ugovor dolžnika - sprememba prvostopenjske odločitve
Presoja nepoštenega pogodbenega pogoja, ki je po slovenskem pravu ničen (23. člen Zakona o varstvu potrošnikov - v nadaljevanju ZVPot), se nanaša na presojo, ali ima obravnavan notarski zapis učinek (pomen) izvršilnega naslova.
Sodišče druge stopnje je oblikovalo nov, omiljen pristop k razumevanju načela formalne legalitete (glede vezanosti na izvršilni naslov), ki v potrošniškem razmerju, obseženem v neposredno izvršljivem notarskem zapisu, dopušča izvršilnemu sodišču presojo nedopustnih (nepoštenih) pogojev, ki niso skladni z (domačim) javnim redom (prisilnimi predpisi).
V okviru zagotavljanja visoke ravni varstva potrošnikov sta temeljna cilja učinkovita vzpostavitev enakosti v podrejenem razmerju in odvrnitev ponudnikov od nadaljnje uporabe nepoštenih pogojev (zagotoviti t. i. odvrnitveni učinek).
Navedene cilje zasleduje načelo varstva šibkejšega, ki bistveno vpliva na vsebino temeljnega procesnega načela varstva dolžnika, ki svojo vsebino črpa v ustavnem načelu socialne države.
Ker je odločilno razumevanje, da je pri notarskem zapisu učinek izvršilnega naslova utemeljen na procesni dispoziciji dolžnika glede neposredne izvršljivosti (soglasju z neposredno izvršljivostjo), enako kot ostale procesne dispozicije strank (npr. pripoznava zahtevka, sodna poravnava), ta ne sme omogočiti, da se z njo zaobide prisilne zapovedi in prepovedi materialnega prava.
Učinki vezanosti na izvršilni naslov so podani tudi pri notarskem zapisu, a so ti omejeni na področje, kjer lahko stranke svobodno določajo vsebino obveznosti.
Prepoved nepoštenih pogojev spada med določila javnega reda, torej v področje, ki je zunaj avtonomije strank.
Pojasnjeno stališče o obvezni sodni kontroli nedopustnega procesnega razpolaganja je še posebej pomembno v neenakovrednih razmerjih, kjer je intervencija tretjega (oblasti) nujna, da lahko pride do izravnave moči in s tem šele do dejanskega svobodnega ravnanja (pozitivna svoboda - svoboda z aktivno pomočjo šibkejšemu). Upoštevati je treba, da potrošnik nima pogajalske moči, da bi lahko navedeno soglasje z neposredno izvršljivostjo odklonil in si zagotovil učinkovito varstvo sodišča po uradni dolžnosti v fazi pridobitve izvršilnega naslova.
V skladu z načelom atrakcije in koncentracije postopka lahko izvršilno sodišče odloči o vseh spornih vsebinskih ugovorih kot o predhodnem vprašanju.
Nepošten (nedopusten) je v obravnavanem notarskem zapisu zajet pogodbeni pogoj o vezanosti dolgoročnega stanovanjskega potrošniškega kredita na tujo valuto švicarski frank (CHF), ker ne vsebuje ustrezne omejitve valutnega tveganja.
Zasnova minimalne uskladitve državam članicam pušča široko diskrecijsko pravico. Slovenski zakonodajalec jo je uveljavil s tem, da v slovenski pravni red ni prenesel omejitve presoje nepoštenih pogojev, ki pomenijo glavno pogodbeno obveznost, le na tiste pogoje, ki so nejasni.
Slovenski zakonodajalec ni izboljšal varstva potrošnikov le s presojo tudi jasnih pogodbenih pogojev glavne obveznosti, ampak je tudi opredelil v 23. in 24. členu ZVPot širša, dodatna merila presoje nepoštenih pogojev, kot ta izhajajo iz člena 3(1) Direktive 93/13, ki olajšujejo presojo nedopustnosti.
Valutno tveganje mora biti s strani banke kot profesionalne osebe celovito pojasnjeno, kar zajema tudi pojasnilo intenzivnosti oziroma obsega tveganja, in ne le, da tveganje obstoji.
Če je banka v kreditno pogodbo vključila element, ki povsem spremeni njeno temeljno naravo in namen, mora biti tudi opozorilo o tem elementu bistveno obsežnejše in bolj poglobljeno, kot to velja za običajne elemente, s katerimi potrošnik redno računa. Zato ne zadošča le seznanjenost z možnostjo zvišanja in znižanja, ampak mora banka izrecno opozoriti potrošnika, da je sprememba cene kredita neomejena (izrecno opozorilo na neomejenost tveganja) in da je sprememba lahko tudi znatno v škodo potrošnika, tudi do te mere, da je lahko tveganje zanj neobvladljivo.
Za presojo nepoštenosti ni bistveno, ali se je po sklenitvi pogodbe valutno tveganje dejansko uresničilo in v kakšni meri. Za presojo je odločilno, da je valutna klavzula, ki ni ustrezno omejena, nedopustna pogodbena vsebina.
Ustavno sodišče je načelo vestnosti in poštenja opredelilo kot samostojno podlago za omejitev pogodbene svobode in gospodarske pobude, na katero se sodišče lahko neposredno opre. Pri tem je navedeno načelo opredelilo tudi kot vstopno mesto, preko katerega se v pogodbenem pravu uresničuje ustavna vsebina socialne varnosti, socialna funkcija lastnine in načelo socialne države.
Če navedeno načelo povežemo z načelom varstva šibkejše stranke, je v obravnavani zadevi potrošniškega kreditnega razmerja poudarjena obveznost banke, da vnaprej pripravljeno vsebino pogodbe oblikuje tako, da se lahko učinkovito uresničijo potrošnikovi interesi. V povezavi z načelom profesionalne skrbnosti pa lahko navedeno razumevanje nadgradimo v zahtevo po odgovornem kreditiranju (responsible lending).
Pri presoji nepoštenih pogojev je poudarek na odgovornosti in (samo)omejitvi bank, da pripravijo ustrezne izbire, in ne na odgovornosti potrošnikov za prevzemanje neomejenega ali neustrezno omejenega tveganja, ki ga v bančnem prostoru pri kreditiranju ne pričakujejo.
Pri intervenciji države, ki omeji svobodo banke glede v naprej pripravljene vsebine bančnega produkta s sklicevanjem na vestnost in poštenje, gre za postavitev in varstvo skrajne meje, ki je bančno okolje glede na svoj družbeni pomen zagotavljanja stabilnega in odgovornega financiranja in odgovornost za upravljanje tveganj ne sme prestopiti.
Razlaga, ki bi dopustila, da kreditiranje potrošnikov postane špekulativno poslovanje s tveganjem pojasnjenega neomejenega ogrožanja kreditojemalčevega ekonomskega položaja, izgubi razumen stik s predmetom pravnega urejanja.
Dobro vero je mogoče razumeti sorodno, kot to velja glede načela vestnosti in poštenja, ki ga je sodišče druge stopnje povezalo s spoštovanjem utemeljenega interesa potrošnika po stabilnem kreditiranju in zavrnitvijo razumevanja, da je tovrstno financiranje po namenu špekulativni posel.
Ker je podana tako kršitev po slovenskem pravu, kot tudi po Direktivi 93/13, nacionalno sodišče nepoštenega pogoja ne sme spreminjati oziroma prilagoditi na dopustno mero.
NEPRAVDNO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL00041157
ZVEtL-1 člen 3, 42, 43, 43/1-2, 43/1-3, 44. ZGJS člen 76. ZPP člen 254, 254/3. URS člen 33. ZNP člen 37.
stanovanjska soseska - večstanovanjska stavba - skupno pripadajoče zemljišče - funkcionalno zemljišče k stavbi - zaznamba vrstnega reda - zemljiška knjiga - etažna lastnina - elaborat - dostop do nepremičnine - pretekla raba zemljišča - splošna raba poti - javna pot - grajeno javno dobro - zelenica - parkirišče - igrišče - sodni izvedenec - gospodarska javna služba - lokacijska dokumentacija - sosedsko pravo
Pritožbene navedbe, da navedene nepremičnine, ki predstavljajo parkirišče, dovozno pot in zelene površine, predstavljajo javne površine, ki so v splošni rabi, niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je tudi na podlagi ogleda ugotovilo, da na navedenih nepremičninah ni zaslediti javne rabe. Za navedene površine ni bila izdana pravnomočna odločba o javnem dobru, zato sklicevanje pritožnice na določilo 76. člena ZGJS, na podlagi katerega nasprotna udeleženka utemeljuje pridobitev lastninske pravice, ni utemeljeno.
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da del nepremičnin, ki predstavljajo skupno pripadajoče zemljišče, predstavlja parkirišče stanovalcev, zaradi česar je nebistvena pritožbena navedba, da je bil prometni znak, ki dovoljuje parkiranje zgolj za predlagatelje, postavljen nelegalno. Prav tako je neutemeljena pritožbena navedba, da je parkirišče pred stanovanjskim objektom javno, saj v dokaznem postopku javna raba parkirišča ni bila potrjena.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00041820
KZ-1 člen 54, 204, 204/1, 205, 205/1, 205/1-1.
kaznivo dejanje velike tatvine - odločitev o kazenski sankciji - razlogi odločbe - izpodbijanje primernosti izrečene kazni - olajševalne in obteževalne okoliščine
Prav tako je sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča kot obteževalno upoštevalo tudi stopnjo obdolženčeve kazenske odgovornosti, saj se obdolžencu očitano kaznivo dejanje lahko stori le z direktnim naklepom, kar je najvišja stopnja krivde, kar kaže, da je ocena sodišča prve stopnje pravilna, pomisleki zagovornika pa zmotni.
DRUŽINSKO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO
VSL00041153
ZPND člen 19, 22č. ZIZ člen 33, 226.
nasilje v družini - preprečevanje nasilja v družini - ogroženost otroka - žrtev nasilja v družini - ukrep prepovedi približevanja - omejitev stikov med hčerko in očetom - ravnanje nasprotnih udeležencev - naključje - denarna kazen - načelo sorazmernosti - epidemija - prepoved nadaljnjih kršitev
Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je nasprotni udeleženec s svojimi ravnanji večkrat zavestno prekršil izrečeni ukrep prepovedi približevanja, to pa pomeni, da je izpolnjen pogoj za izrek denarne kazni.
Pritožnik ima prav, da situacije, kot je njegova, ZFPPIPP direktno ne ureja. V takih primerih pa je treba odločiti po analogiji. Vendar te analogije za obravnavano zadevo ni mogoče najti v pravilih o zastaranju terjatev, za kar se zavzema pritožnik. Podobne primere, kot je obravnavani, urejajo pravila ZFPPIPP o roku, v katerem je treba prijaviti terjatev.
Namen roka za prijavo terjatev, ki se poplačajo iz razdelitvene mase, je torej nek razumen rok, v katerem naj bo jasno, kateri upniki in s katerimi terjatvami bodo sodelovali v razdelitvi stečajne mase. Temu so namenjena tudi pravila, po katerih je dopustno terjatve prijaviti tudi po izteku roka iz drugega odstavka 59. člena ZFPPIPP, vendar pa je to treba storiti v enem mesecu po nastopu določenega pravnega dejstva.
Vložnica je sicer sodišču predložila vlogo, ki jo je poimenovala tožba. Ni pa predložila izpodbijane dokončne upravne odločbe. Prav navedena opustitev pa je odločilna za zakonito zavrženje vloge. Ker vložnica ni ravnala tako, kot je bilo odrejeno s sklepom, je sodišče prve stopnje, na podlagi petega odstavka 108. člena ZPP, utemeljeno njeno vlogo kot nepopolno zavrglo.
ZS člen 83a. ZFPPIPP člen 221f, 221f/2, 221f/3, 221f/6, 221f/6-3.
poenostavljena prisilna poravnava - tek rokov - tek rokov v času veljavnosti posebnih ukrepov zaradi epidemije SARS-Cov-2 (COVID-19) - odredba predsednika VSRS o posebnih ukrepih zaradi nastanka pogojev po 83. a členu ZS
Sodišče je pritožniku pojasnilo tek rokov. Ko je pritožnik vložil zahtevo za potrditev poenostavljene prisilne poravnave, podrejeno novo prošnjo za sporočilo o teku rokov, so ukrepi še vedno veljali. Ukrepi so bili na podlagi Preklica odredbe o posebnih ukrepih zaradi nastanka pogojev iz prvega odstavka 83.a člena Zakona o sodiščih in razlogov iz 1. člena ZZUSUDJZ z dnem 31. 5. 2020 preklicani in od 1. 6. 2020 niso več veljali. To pa ne pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje pritožniku ponovno posebej pisno pojasnjevati tek rokov, še zlasti, ker je bil pritožnik – po tem, ko je sodišče izdalo izpodbijani sklep – povsem pasiven: sodnega pisanja ni dvignil na pošti, pač pa mu je bil sklep vročen s fikcijo vročitve prav tako ni dopolnil zahteve za potrditev poenostavljene prisilne poravnave. Svoje procesne neaktivnosti zato ne more opravičevati z očitkom sodišču, da mu ni (ponovno) sporočilo, kako je s tekom rokov.
zahtevek za znižanje preživnine - sprememba višine preživnine - bistveno spremenjene razmere - naknadno spremenjene okoliščine - občutno zmanjšanje sredstev za preživljanje - ponovna določitev preživnine
Sodišče na zahtevo upravičenca ali zavezanca zviša, zniža ali odpravi v izvršilnem naslovu določeno preživnino, če se spremenijo potrebe upravičenca ali zmožnosti zavezanca, na podlagi katerih je bila preživnina določena (132. člen ZZZDR). Dokazno breme o spremembi okoliščin je na tožeči stranki. V predhodni fazi sodišče najprej ugotavlja, ali se je v času od določitve preživnine katera od okoliščin, ki so bile relevantne za odločitev, tako spremenila, da to narekuje novo presojo višine preživninskega prispevka vsakega od staršev v sorazmerju z njunimi zmožnostmi in otrokovimi potrebami.
ZST-1 člen 5, 5/1, 5/1-18, 18, 18/5, 19, 19/3, 34, 36. ZPP člen 105a, 105a/1, 105a/3.
pritožba zoper sklep o ugovoru zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse - napaka v označbi stranke - odmera sodne takse - napoved pritožbe
Ker je bil plačilni nalog toženi stranki kljub pravopisni napaki v navedbi firme tožene stranke pravilno vročen in je zoper njega vložila pritožbo, je očitno da v zvezi s plačilnim nalogom niso podane kršitve postopka, ki bi vplivale na pravilnost odločbe in na pravilnost vročitve plačilnega naloga. Pravopisna napaka v navedbi firme tožene stranke in navedba starega naslova tožene stranke na nastanek in obstoj taksne obveznosti nista imeli nobenega vpliva.
Tožena stranka v napovedi pritožbe zoper sodbo ni navedla, da bo sodbo s pritožbo le delno izpodbijala in tudi ni navedla v kateri višini naj bi jo izpodbijala. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je takso za pritožbo odmerilo od vrednosti spornega predmeta.
Glede na 18. točko prvega odstavka 5. člena ZST-1 in na prvi odstavek 105.a člena ZPP velja taksna tarifa 1121 ZST-1 tudi za napoved pritožbe. Če se bo izkazalo, da je tožena stranka plačala sodno takso za sodno dejanje, ki ne bo opravljeno, bo imela pravico do vrnitve takse po 36. členu ZST-1.
utemeljen sum - odstop kazenskega spisa tuji državi v sojenje - dejansko stanje
Navedbe, v katerih zagovornik problematizira obstoj utemeljenega suma obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, se nanašajo na dejansko stanje obdolžencu očitanega kaznivega dejanja in jih ni mogoče uveljavljati v okviru pritožbe zoper sklep o odstopu kazenskega spisa Republiki Italiji.
URS člen 26. OZ člen 131. ZGO-1 člen 66, 66/1, 66/1-1, 95, 95/1, 96. ZUN člen 39, 40. Odlok o ureditvenem načrtu območja Skladišča C3 - "OB POTOKU" v naselju Logatec (2000) člen 3, 3/1, 3/2, 15, 15/1.
pravica do povračila škode - odgovornost države za ravnanje upravnega organa - odškodnina za premoženjsko škodo - podlage odškodninske odgovornosti - protipravnost ravnanja - kvalificirana stopnja napačnosti - izdaja gradbenega dovoljenja - skladnost projekta s prostorskim aktom - občinski prostorski akti - občinski odlok - kota pritličja - izdaja uporabnega dovoljenja - poplavno območje - odprava posledic poplav - poplave - vzročna zveza
Standard protipravnosti ni izenačen z razlogi, katerih utemeljenost terja ugoditev pravnim sredstvom, temveč se zahteva kvalificirana stopnja napačnosti, zlasti nerazumno odstopanje od jasnih določb materialnega prava in uveljavljene prakse, napake ki so povsem izven okvira pravno še dopustnega delovanja, zlasti v smislu arbitrarnosti.
Upravni enoti ni mogoče očitati protipravnosti: ne v postopku izdaje gradbenega dovoljenja in ne v postopku izdaje uporabnega dovoljenja.
Tožena stranka ne more biti odgovorna za lastnosti stanovanja, ki ga je tožnica kupila od tretje osebe, ampak gre izključno za odnos med njo in prodajalcem. Iz opisane kronologije je očitno, da se tožnica za nakup nepremičnine ni mogla odločiti zaradi tega, ker bi stanovanje imelo gradbeno in uporabno dovoljenje, ampak je kupila stanovanje brez pridobljenih dovoljenj. Pričakovanja, da je stanovanje brezhibno, postavljeno na varnem območju in ni podvrženo morebitni nevarnosti poplav, pa ne zadoščajo za utemeljitev vzročne zveze med zatrjevanim protipravnim ravnanjem toženke in premoženjskim položajem tožnice, do katerega je prišlo leta 2009 in 2010 v posledici naravnega pojava - poplav.