mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito - varna izvorna država - prosilec iz Alžirije
Tožnik v prošnji ne navaja okoliščin, s katerimi bi izkazoval pogoje za priznanje statusa begunca, saj ekonomski razlogi nedvomno ne predstavljajo razlogov (in v posledici katerih bi bil prosilec preganjan), določenih v drugem odstavku 20. člena ZMZ-1. Tudi drugi sklop okoliščin je po oceni sodišča toženka pravilno presodila kot okoliščine, ki ne izkazujejo dejstev, ki so pomembna za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite, tako po drugem kot po tretjem odstavku 20. člena ZMZ-1. Pri tožniku gre namreč izključno za spor med sorodniki (iz zasebnih družinskih razlogov), kot je v izpodbijani odločbi tudi v zadostni meri pojasnjeno, sorodniki pa glede na citirani 24. člen ZMZ-1 in njegov namen tudi po presoji sodišče praviloma ne morejo biti subjekti preganjanja ali resne škode.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - predkazenski postopek
Z vložitvijo ovadbe pri pristojnem državnem tožilcu se prične predkazenski postopek, torej predhodni postopek pred uvedbo sodnega, v tem primeru, kazenskega postopka. Ker je tožnik zaprosil za BPP za postopek, ki ni sodni, prav tako pa tudi ne gre za postopek izvensodnega poravnavanja sporov oziroma postopek, ki teče pred Ustavnim sodiščem RS ter drugimi, v prejšnji točki obrazložitve citiranimi sodišči oziroma organi ter institucijami, je tudi po presoji sodišča toženka pravilno zaključila, da je prošnja neutemeljena.
omejitev gibanja - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - dvom v prosilčevo identiteto - pogoji za omejitev gibanja tujcu
Sodišče meni, da zgolj odsotnost osebnih dokumentov, sama po sebi ne zadostuje za dvom v istovetnost določene osebe. Glede na zakonsko določbo se namreč navedeni ukrep lahko odredi le, če obstoji očiten dvom v verodostojnost zatrjevane identitete. Res je sicer, da tožnik osebnih dokumentov ni imel, vendar pa je povedal, kako mu je ime, kako se piše, katerega dne je rojen, v katerem kraju, iz katere države je doma in kakšno državljanstvo ima. Tožnik je med postopkom in tudi na naroku vseskozi navajal iste osebne podatke. Toženka tudi ni pojasnila, da bi se tožnik kadarkoli in kjerkoli izdajal za nekaj drugega, torej da bi navajal drugačno osebno ime, drugačne rojstne podatke, podatke o državljanstvu in podobno. Šele v slednjem primeru bi bilo po presoji sodišča mogoče govoriti o očitnem dvomu v istovetnost ali državljanstvo. Zgolj odsotnost osebnega dokumenta pa je po presoji sodišča premalo, da bi bil izpolnjen pogoj očitnega dvoma.
ukrep gradbenega inšpektorja - izvršba s prisilitvijo - denarna kazen
ZUP v primerih, kot je obravnavani, izrek denarne kazni, ki je bila zagrožena s sklepom o dovolitvi izvršbe, veže na eno samo okoliščino: da je tudi naknadni, v sklepu o dovolitvi izvršbe postavljeni rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti iz izvršilnega naslova, pretekel brez uspeha.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - finančni pogoj - premoženje prosilca - načelo zaslišanja strank
Ne glede na to, da se podatki v GURS in zemljiški knjigi do izdaje izpodbijane odločbe niso spremenili, okoliščine sedaj obravnavanega primera niso takšne, da bi toženki ob sklicevanju na zadevo Bpp 559/2017 (katere upravni spis je toženka priložila odgovoru na tožbo) omogočale odločitev brez izvedbe ugotovitvenega postopka.
ZVOP-1 člen 6, 30, 30/1, 30/1-2, 30/1-3, 36, 36/1, 36/2. URS člen 38.
varstvo osebnih podatkov - zbirka osebnih podatkov - obrazložitev odločitve
Sodišče opozarja na stališče o dosegu pravice do seznanitve z lastnimi osebnimi podatki, ki se nanaša izključno na osebne podatke, ne pa na celotne listine, ki take podatke vsebujejo. Jasna in določna obrazložitev, zakaj gre za take podatke, je zato v obravnavanem primeru toliko pomembnejša, toženka pa bi jo po presoji sodišča zlahka oprla tudi na opis oziroma naravo podatka, ne da bi podatek povzela po vsebini in ga s tem že vnaprej razkrila.
Po presoji sodišča ne 30. člen ZVOP-1, ne katera druga določba tega zakona, glede pravice do vpogleda v lastne osebne podatke ne daje podlage za razlikovanje med podatki, ki jih je upravljavec osebnih podatkov zbral sam, in podatki, ki so mu bili posredovani iz drugih zbirk. Odločilno je zgolj to, da gre za osebne podatke prosilca, ki so uvrščeni v zbirko osebnih podatkov, ki jo upravlja zavezanec. Sodišče ponavlja, da gre za izraz temeljne ustavne pravice varstva osebnih podatkov, ki jih je zakonodajalec v skladu s tem v prvi točki prvega odstavka 6. člena ZVOP-1 opredelil zelo široko, zato mora za kakršnokoli omejitev te pravice obstajati jasna in izrecna pravna podlaga.
Vsako stavbno zemljišče, ki ne presega dovoljene velikosti funkcionalnega zemljišča (organ se v tem pogledu sklicuje na 9. člen PUP), namreč še ni funkcionalno zemljišče, če ni kot tako tudi formalno odmerjeno oziroma če po svoji dejanski rabi nima te vsebine. Zato zgolj ugotovitev, da z upoštevanjem obravnavanega zemljišča funkcionalno zemljišče k stanovanjski stavbi predlagateljev ničnosti ne bo preseglo dovoljene velikosti iz PUP, ne zadostuje za ugotovitev, da je obravnavano zemljišče res funkcionalno zemljišče.
Omejitev gibanja tožnika (strožji ukrep) je potreben tudi zato, da pristojni organ ugotovi relevantna dejstva, na katerih temelji tožnikova prošnja za mednarodno zaščito. Tožnik je namreč spreminjal razloge, zaradi katerih je zapustil izvorno državo.
Vse okoliščine v povezavi s sistemom varovanja v Azilnem domu, po presoji sodišča kažejo na to, da je pravilna ugotovitev toženke, da milejšega ukrepa zadrževanja na prostore in območje Azilnega doma v tožnikovem primeru ne bi bilo mogoče učinkovito izvršiti, kar pomeni, da cilj v zagotovitvi izvedbe postopka odločanja o tožnikovi prošnji za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, ne bi bil dosežen.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - ugotavljanje istovetnosti prosilca - dvom v prosilčevo identiteto - ugotavljanje dejstev
Glede na pomembnost osebnih dokumentov se sodišču ne zdi nelogično, da tožnik na pot ni vzel vseh svojih osebnih dokumentov (torej tudi osebne izkaznice). Da je organizator poti kot pogoj zahteval izročitev potnega lista, pa se glede na zavržno naravo tihotapljenja ljudi, sodišču tudi ne zdi tako zelo nelogično, da bi brez posebne utemeljitve lahko sledilo posplošenemu razlogovanju toženke. Za dvom, da tožnik sploh prihaja iz Alžirije, tudi ne more zadostovati posplošena ugotovitev, da govori jezik, ki se govori v večjem delu severne Afrike. Toženka sicer navaja tudi, da je tožnik ob podaji prošnje za mednarodno zaščito v Grčiji navedel lažne podatke o svojem imenu, priimku in starosti (ne pa tudi o izvorni državi), kar bi lahko vzbujalo dvom v njegovo istovetnost. Vendar pa sodišče glede tega šteje za pomembno, da te okoliščine ob podaji prošnje v Republiki Sloveniji tožnik ni prikrival in jo je potrdil tudi ob zaslišanju na sodišču, zlasti pa da se je toženki izkazal tudi s sliko potnega lista na svojem mobilnem telefonu, ki se ujema z osebnimi podatki, ki jih navaja. Tega tožnikovega dejanja in tako predloženega dokaza, na katerega se tožnik v tožbi sklicuje, pa toženka v izpodbijani odločbi sploh ni ocenila.
Nekonkretizirani so tudi razlogi, ki jih toženka navaja za tožnikovo begosumnost, saj navaja le, da je na poti do Slovenije prečkal več varnih držav, kjer kljub možnosti ni zaprosil za zaščito, ter svojo oceno, da več kot 80 % prosilcev za mednarodno zaščito po kratkem času samovoljno zapusti azilni dom oziroma njegovo izpostavo.
Dvom v istovetnost mora biti očiten, da je podan ta razlog za omejitev gibanja. Zgolj odsotnost osebnih dokumentov sama po sebi še ne zadostuje za dvom v istovetnost določene osebe. Res je sicer, da tožnik osebnih dokumentov ni imel, vendar pa je povedal, kako mu je ime, kako se piše, katerega dne je rojen, v katerem kraju, iz katere države je doma in kakšno državljanstvo ima. Razen tega, da nima osebnih dokumentov, tožena stranka ni obrazložila, zakaj tožniku ne verjame, da je tista oseba, za katero se izdaja. Dejstvo je, da je tožnik v Republiki Sloveniji vseskozi navajal iste osebne podatke, vključno na zaslišanju na sodišču, tožena stranka pa ni pojasnila, da bi se kadarkoli in kjerkoli izdajal za nekaj drugega, torej da bi navajal drugačno osebno ime, drugačne rojstne podatke, podatke o državljanstvu in podobno.
Tožena stranka je tožniku omejila gibanje tudi iz razloga po 2. alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, po kateri lahko pristojni organ prosilcu odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma tudi iz razloga, da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti in obstaja utemeljena nevarnost, da bi prosilec pobegnil. V konkretni zadevi pa ni nikjer razvidno, katero dejstvo, na katerem je tožnik utemeljil svojo prošnjo za mednarodno zaščito, ima namen tožena stranka ugotavljati, niti ni razvidno, v kakšni vzročno posledični povezavi je omejitev gibanja z ugotavljanjem tega dejstva. Šele ko so vsi trije pogoji izpolnjeni, je lahko podan razlog za omejitev gibanja iz 2. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1.
To, da je potrebno opraviti osebni razgovor s prosilcem, ne ustreza zakonskemu dejanskemu stanu iz 2. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1.
koncesije - podelitev koncesije za opravljanje storitev za trg dela - obrazložitev odločbe
Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe zgolj navedla skupno število točk, s katero je bila ocenjena vloga vsakega ponudnika po vseh kriterijih in merilih javnega razpisa ter zaključek, da je bil izbran ponudnik, ki je dosegel najvišje število točk. Odločba tako o odločilnih dejstvih nima nobenih razlogov.
vodno dovoljenje - raba vode za proizvodnjo električne energije - za odločanje relevanten predpis
Relevantna pravna podlaga, ki jo je moral upoštevati upravni organ pri odločanju o obeh vlogah za izdajo vodnega dovoljenja, je tista, ki je veljala pred novelo ZV-1D, t. j. zakon po noveli ZV-1C, ki je bil veljaven v časovnem obdobju od 21. 12. 2013 do 17. 6. 2014. Takšen sklep izhaja iz ustrezne gramatikalne razlage besedne zveze „v skladu z dosedanjimi predpisi“ iz 37. člena navedene novele.
Ker je tožeča stranka podala vlogo za izdajo vodnega dovoljenja za rabo vode za potrebe MHE na zemljišču, za katerega je po gradbeni zakonodaji potrebno pridobiti dovoljenje za poseg v prostor oziroma gradbeno dovoljenje, Odlok o prostorskem redu Občine Braslovče kot občinski prostorski akt pa ne predvideva gradenj MHE na območju občine, je prvostopenjski upravni organ pravilno ugotovil, da tožeča stranka ne izpolnjuje pogojev za pridobitev vodnega dovoljenja po takrat veljavni zakonski ureditvi.
pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - objektivni pogoj - verjetni izgled za uspeh - dolžnost preživljanja
Dolžnost otrok preživljati svoje starše je subsidiarna, torej je podana le v primeru, če otrokom, ki so dolžni preživljati svoje otroke in/ali zakonca, po plačilu teh zakonitih obveznosti ostane še kaj razpoložljivih sredstev za preživljanje staršev, pri tem pa preživninski zavezanec zaradi dolžnosti tega preživljanja ne sme sam zaiti v pomanjkanje. Glede na navedeno je zaključek tožene stranke, da prosilec ne izpolnjuje pogojev iz 24. člena ZBPP, torej, da niso izkazani verjetni izgledi za uspeh v pravdni zadevi, v kateri bi od svoje hčere zahteval lastno preživljanje, pravilen.
Samoprijava je posebna pravna možnost, katero zakon nudi davčnemu zavezancu, ki davčne napovedi ni oddal pravočasno. Sistematično je inštitut umeščen v splošni del zakona in sicer za določbo o pravočasni davčni napovedi (61. člen ZDavP-2) in določbo o predložitvi davčne napovedi po izteku predpisanega roka, ki se pod določenimi pogoji ravno tako šteje za pravočasno vloženo (62. člen ZDavP-2). Samoprijava je torej poseben institut, ki predstavlja odstop od splošnih pravil o pravočasnosti vlog, zato v zvezi z njo ni mogoče uporabiti zakonskih določb o rokih in procesnih omejitvah v postopkih pobiranja posameznih davkov iz posebnega dela ZDavP-2, ki se nanašajo na pravočasno vložene vloge.
ZUS-1 člen 2. ZUP člen 293, 293/3, 298, 298/2, 298/3.
upravna izvršba - izvršba s prisilitvijo - odlog upravne izvršbe - pogoji za odlog - rok za izpolnitev obveznosti - pravni interes
Iz upravnih spisov ni razvidno, da bi organ prve stopnje odločal o predlogu za odlog izvršbe, vendar vložitev predloga za odlog izvršbe sama po sebi avtomatično ne zadrži samega upravnega postopka. Tožeča stranka v predlogu za odlog izvršbe ni ne zatrjevala ne izkazovala verjetnosti nastanka nepopravljive škode z izvršbo, ki je zakonski pogoj, na podlagi katerega bi organ lahko izjemoma odložil izvršbo na njen predlog.
Pristojni organ je imel zakonsko podlago izdati sklep o dovolitvi izvršbe s prisilitvijo, saj v konkretnem primeru med strankama ni sporno, da tožeča stranka do danega roka ni izpolnila svoje obveznosti, čemur v tožbi niti ne ugovarja.
Tožnica v tožbi okoliščinam, ki so relevantne za ugotavljanje pravočasnosti vložene pritožbe, ne ugovarja, temveč navaja le ugovore, ki se nanašajo na sklep o dovolitvi izvršbe. Ti ugovori pa v obravnavani situaciji za odločitev niso upoštevni, kar je tožeči stranki že pravilno pojasnila tožena stranka, saj zaradi zamude roka za ugovor ni mogoče sklepa o izvršbi vsebinsko obravnavati.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - finančni pogoj - lastni dohodek prosilca
Ugotovljeni povprečni mesečni neto dohodek, pokojnina, je v času izdaje izpodbijane odločbe presegal dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka, zato je tožena stranka ravnala pravilno, ko je prošnjo tožnice za dodelitev BPP zavrnila.
brezplačna pravna pomoč - vračilo prejete brezplačne pravne pomoči - uspeh v postopku - pridobitev premoženja - vrednost nepremičnin
V obravnavani zadevi je tožena stranka vrednost premoženja, pridobljenega v zapuščinskem postopku, oprla na podatke GURS-a. Tako ugotovljena vrednost utemeljuje zahtevek tožene stranke za vračilo zneska 1.507,53 EUR, kot zneska (nesporno) izplačanega iz sredstev BPP na podlagi odločbe tožene stranke z dne 23. 1. 2012. Te ugotovitve sodišča ne more spremeniti niti tožbena navedba, da bi morala tožena stranka upoštevati v postopku dedovanja upoštevano vrednost premoženja, ki je znašala 65.936,50 EUR. Sodišče namreč ugotavlja, da bi ob upoštevanju v zapuščinskem postopku priglašene vrednosti te nepremičnine, znašala vrednost tožnikovega deleža 3.434,19 EUR, torej na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve ne bi vplivala.
V ZDavP-2 je zakonodajalec umestil določbo o samoprijavi med splošne določbe zakona, kar kaže na to, da je ta institut želel vsebinsko okrepiti. Njegov namen je, da se davčne zavezance spodbudi k samoiniciativni sanaciji zamude roka za oddajo davčne napovedi oziroma k odpravi kasneje ugotovljenih nepravilnosti v sicer pravočasno vloženi davčni napovedi.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - razžalitev - obrekovanje - pravno priznana škoda - načelo sorazmernosti - pravica do sodnega varstva
Z izpodbijano odločitvijo je bila tožničina prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči zavrnjena z obrazložitvijo, da tožeča stranka pravno priznane škode ni izkazala. Po presoji sodišča je razlaga standarda "verjetnosti" izkazane škode v izpodbijani odločbi strožja, kot sledi iz namena (teleološka razlaga) in umestitve (sistematična razlaga) določbe prve alineje 8. člena ZBPP. Namen te zakonske določbe je, da se iz obsega dodeljenih brezplačnih pravnih pomoči izločijo zadeve, ki za oškodovance nimajo posledic v obliki pravno priznane škode. Ker je namen ZBPP uresničevanje pravice do sodnega varstva, ki je ustavna kategorija (23. člen Ustave RS), je treba to določbo razlagati upoštevajoč načelo sorazmernosti, torej tako, da pri tem ne pride do nedopustnega posega v pravico do sodnega varstva.