Agencija mora v postopkih spoštovati tudi temeljna načela ZUP ter zagotavljati spoštovanje ustavnih pravic in svoboščin. Po presoji sodišča bi Agencija predlagani dokaz za zaslišanje priče morala obravnavati in ga izvesti ali pa zavrniti iz zakonsko dopustnih razlogov. Med temi razlogi pa ni dopustna vnaprejšnja dokazna ocena.
Če stranka zatrjuje, da listine, četudi naj bi izkazovale resnično stanje stvari, tega ne izkazujejo, in to stranka izpodbija z drugimi dokazi oz. jih predlaga (npr. zaslišanje prič), mora organ oceniti dokazno vrednost te listine in drugih predlaganih dokazov, ki jih mora zato pred tem tudi izvesti. Ker je v obravnavanem primeru tožnik ugotovljenim dejstvom, ki naj bi izhajali iz listinske dokumentacije ugovarjal in v ta namen predlagal izvedbo drugih dokazov in sicer zaslišanje priče in tudi tožnika, bi morala toženka opraviti ustno obravnavo in izvesti predlagane dokaze.
Tožnik kot fizična oseba očitno ima ustrezno pravno sposobnost, prav tako pa ni že na prvi pogled razvidno, torej očitno, da mu priznanje BPP po materialnih predpisih ne pripada. Da temu ni tako izhaja že iz dejstva, da je tožena stranka v upravnem postopku pred zavrženjem izvedla obširne poizvedbe o tožnikovem materialnem položaju (kar predpostavlja vsebinsko obravnavo vloge), poleg tega je celo v bistveno podobnih okoliščinah, le da je šlo za drug zasebni zavod, katerega direktor je bil tožnik, v odločbi Bpp 869/2023 z dne 12. 9. 2023 tožniku dodelila BPP. Navedeno ne kaže na to, da je že na prvi pogled razvidno, da tožniku po ZBPP brezplačna pravna pomoč ne pripada.
Tožnik v postopku ni dokazal, da je bilo predmetno dobavljeno blago in storitve uporabljeno za namene njegove obdavčljive dejavnosti, kar je eden od pogojev iz 63. člena ZDDV-1 za uspešno uveljavljanje pravice do odbitka DDV. Tožnik kljub pozivu davčnemu organu ni predložil verodostojnih listin, iz katerih bi izhajalo, da je blago in storitve, ki so ga dobavile slovenske družbe in navedene družbe iz Evropske Unije uporabil za namen svoje obdavčljive dejavnosti.
Davčni organ ni izvedel presoje ali gre za prejemke, ki jih je tožnik dejansko dosegel s svojo aktivnostjo in ali je bila tožnikova aktivnost opravljena z namenom povečanja tožnikovega premoženja s pridobitvijo predmetnih prejemkov. Davčni organ tudi ni ugotavljal, ali sporni prejemki ne sodijo v nobeno izmed zakonsko opredeljenih vrst dohodka, tj. da se da ne šteje za dohodek iz zaposlitve, za dohodek iz dejavnosti, za dohodek iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti, za dohodek iz oddajanja premoženja v najem in iz prenosa premoženjske pravice ter ne za dohodek iz kapitala in ne za dohodek, ki se ne šteje za dohodek po ZDoh-2 oz., da ni dohodek, oproščen plačila dohodnine po ZDoh-2.
Brez pravne kvalifikacije podlage za obdavčenje, zgolj z ugotovitvijo nastale ekonomske koristi s prejemom dohodka, obdavčenje z dohodnino ni mogoče.
Za odgovor na vprašanje, ali gre oškodovancu pravica do BPP, ni bistveno, ali se zadeve šteje za kazensko ali ne in ali je obdolženec upravičen do BPP, temveč ali gre v postopku posameznih preiskovalnih dejanj za uveljavljanje sodnega varstva kakšne njegove pravice ali pravne koristi v smislu 1. člena ZBPP.
Materialnopravno zmotno je stališče tožene stranke, da oškodovanec kot tožilec v predkazenskem postopku ne more biti upravičen do BPP, ker še ni prišlo do vložitve obtožnega predloga in s tem do kazenskega postopka. Treba je namreč presoditi, ali tožnik kot oškodovanec v postopku posameznih preiskovalnih dejanj uveljavlja sodno varstvo kakšne svoje pravice ali pravne koristi in hkrati upoštevati, da ima oškodovanec kot tožilec v kazenskem postopku položaj stranke. Navedeno iz izpodbijane odločbe ni razvidno.
Tožena stranka je zaključila, da tožniku ni mogoče dodeliti BPP, ker postopek še ni prešel v sodno fazo, nato pa ob sklicevanju na 24. člen ZBPP, ocenila, da je zadeva očitno nerazumna, brez pojasnila, na podlagi katerih dejstev oziroma okoliščin je navedeno presodila, kar poleg ugotovljene protispisnosti prav tako onemogoča presojo odločbe v tem delu (absolutna bistvena kršitev pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP).
Za postopek v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika - prosilca, ki mora sam predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.
Že zato, ker tožnik ni zatrjeval novih dejstev in predložil novih dokazov, njegovo trditveno gradivo po presoji sodišča ne more pomembno povečevati verjetnosti, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite.
Tožnik v času odločanja ne izkazuje pravnega interesa za vodenje upravnega spora. Glede na navedeno obvestilo tožene stranke je namreč 18. 3. 2025 samovoljno, torej po svoji volji, ne oziraje se na navedene zakonske zahteve, zapustil azilni dom in se vanj ni vrnil. Ker tožnik očitno nima namena počakati na odločitev sodišča o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in na dokončanje postopka, ne izkazuje pravnega interesa za upravni spor.