Obvestilo vročevalca organu o tem, da je bila vročitev opravljena na podlagi fikcije iz tretjega in četrtega odstavka 87. člena ZUP, ni javna listina. To obvestilu ne jemlje dokazne vrednosti tako, da lahko tako toženka kot sodišče, ob odsotnosti prepričljivih nasprotnih dokazov, upošteva navedeno listino kot dokaz o pravilni izvedbi vročitve. Vendar je v primeru nastopa fikcije sodišče pri presoji, ali je bila vročitev zakonito opravljena na podlagi tretjega in četrtega odstavka 87. člena ZUP, dolžno ravnati po načelu proste presoje dokazov.
Tožnik blaga po računih kupcu A. ni dobavil iz ozemlja Slovenije, temveč naj bi bilo blago neposredno prepeljano iz Italije v skladišče v Litvi. Zato pogoji za oproščeno dobavo blaga v EU, kot jih določa določba prvega odstavka 46. člena ZDDV-1, že iz tega razloga niso izpolnjeni. Se pa sodišče tudi strinja z ugotovitvijo davčnih organov, da je bilo v postopku DIN s strani prvostopenjskega organa ugotovljeno, da blago ni prispelo v namembni kraj v Litvi (saj je tako potrdil direktor logističnega centra C., kamor naj bi bilo blago pripeljano, žigi tega podjetja na prevoznih listinah pa so bili napačni), tožnik pa tudi ni uspel dokazati drugače.
Priznanje pravic iz sistema DDV se davčnemu zavezancu lahko zavrne tudi, če je z objektivnimi elementi dokazano, da prodajalec ni izpolnil obveznosti dokazovanja ali je vedel ali bi moral vedeti, da je bila transakcija, ki jo je izvedel, del kupčeve davčne utaje, in ni sprejel vseh razumnih ukrepov, ki bi jih lahko, zato da bi preprečil sodelovanje pri tej utaji. To pomeni, da je pravica do oprostitve plačila DDV odvisna od prodajalčeve dobre vere.
Z dejanjem ko je tožena stranka odločila, da tožnik kot pooblaščeni inženir ne sme biti imenovan za vodjo projekta, je brez dvoma posegla v pravico tožnika, da opravlja delo vodenja projektne dokumentacije v primeru konkretnega projekta "D.". Ta poseg je predpisan z zakonom, kajti zakonodajalec je predpisal, če glede na namen gradnje prevladuje arhitekturna stroka, potem je prav, da je za vodenje projektne dokumentacije določen pooblaščeni arhitekt. Tako navodilo oziroma usmeritev pristojnega organa projektantski družbi oziroma investitorju tekom upravnega postopka je tudi primeren ukrep, saj je z njim mogoče doseči legitimen cilj, to pa je, da je za vodenje izdelave projektne dokumentacije za objekt "D.", določen arhitekt in ne inženir, seveda pod pogojem, da arhitekturna stroka prevladuje glede na namen gradnje "D."; gre nedvomno tudi na nujen ukrep, ki ga ni mogoče doseči z milejšim posegom v pravico inženirja opravljati vodenje izdelave projektne dokumentacije, ki bi lahko v enaki meri dosegel isti legitimen cilj. Sodišče tudi ne vidi nesorazmerja v ožjem pomenu besede med omejitvijo pravice tožnika, da opravlja delo vodje projekta v primeru "D.," in na drugi strani varstvom javnega interesa, da je za vodenje izdelave projektne dokumentacije zadolžen arhitekt, pod pogojem da v primeru "D." glede na namen objekta prevladuje arhitekturna stroka.
Če je pouk v odločbi napačen, se lahko ravna vsaka stranka po veljavnih predpisih ali po pouku. Če se stranka ravna po napačnem pouku, ne more imeti to zanjo nobenih škodljivih posledic. Tožnik je glede na pravni pouk štel, da lahko vloži tožbo le zoper odločbo Javnega štipendijskega, razvojnega, invalidskega in preživninskega sklada Republike Slovenije, kar je tudi storil. Njegovo tožbo je moralo sodišče kot nedovoljeno sicer zavreči, vendar pa tožniku zaradi napačnega pravnega pouka v odločbi toženke še ni potekel rok za vložitev tožbe v upravnem sporu zoper odločbo, s katero je bila njegova pritožba zavržena kot prepozna.
Za utemeljenost predloga za izdajo začasne odredbe je treba zatrjevati in dokazati dejstva, na podlagi katerih bi bilo mogoče z dovolj veliko verjetnostjo predvideti nastanek težko popravljive škode iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1 v povezavi s skupnimi standardi iz sodne prakse SEU.
Za postopek v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika - prosilca, ki mora sam predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.
Organ je v tovrstnih postopkih dolžan seznaniti z navedbami stranke in jih ob kumulativnih pogojih dopustnosti in bistvenosti obravnavati, se do njih opredeliti ter jih ob odločitvi obrazložiti.
Sodišče je razpisalo narok za glavno obravnavo in nanj povabilo tožnika, med drugim tudi z namenom, da bi mu dalo pravico do izjave in da mu omogočilo neposredno izpoved o dogodku, s katerim tožnik utemeljuje predmetni zahtevek. Tožnik te procesne možnosti ni izkoristil, saj na narok ni pristopil in svojega izostanka ni opravičil.
Rok za tožnikovo predajo je potekel, zato je na podlagi drugega odstavka 29. člena Uredbe Dublin III za obravnavo Prošnje postala odgovorna Republika Slovenija.