Za čas pridobitve kapitala, se šteje datum sklenitve pogodbe ali drugega pravnega posla oziroma datum pravnomočnosti sodne odločbe ali dokončnosti odločbe upravnega organa oziroma datum, ki je razviden iz drugih dokazil, ki pravzaprav določa fikcijo časa pridobitve kapitala (kdaj se v tem smislu šteje), ki velja za davčne namene, v zvezi z obdavčitvijo davka od dobička iz kapitala.
To, za kar se v tožbi zavzema tožnica, da je treba v primeru pridobitve kapitala na podlagi dedovanja kot datum pridobitve šteti datum, ko je kapital pridobil zapustnik, v relevantni zakonodaji ni pravne podlage. Glede na čas pridobitve kapitala v letu 2009 in čas odsvojitve v letu 2021, je tožnica kapital imela več kot 10 in manj kot 15 let.
Tožnik je obravnavano pritožbo zoper odločbo sodišča vložil sam, pri čemer ni zatrjeval in tudi ne izkazal, da ima opravljen pravniški državni izpit, navedeno pa ne izhaja niti iz drugih vlog in listin, ki jih je vložil v sodni spis.
Pritožbo je vložila oseba, ki nima te pravice. Tožnik je bil v pravnem pouku izpodbijanega sklepa izrecno opozorjen, da lahko pritožbo vloži le po kvalificirani osebi, prav tako pa je bil opozorjen na pravne posledice zavrženja pritožbe v nasprotnem primeru.
O dolžnostnem ravnanju organa je mogoče govoriti šele po presoji dokumentov, ki jih je v postopku posredoval tožnik, pri tem pa so pravno upoštevni le tisti, ki se nanašajo na dejanske sistemske in splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ta presoja mora potekati v luči načela medsebojnega zaupanja in ob upoštevanju stopnje resnosti zatrjevanega nečloveškega ravnanja, pri čemer je kot razlagalno oporo treba uporabiti kriterije, ki jih je razvila sodna praksa v zvezi z okoliščinami, ki ovirajo predajo prosilca odgovorni državi članici. Le v takem primeru je mogoče toženi strani očitati, da ni pridobila posodobljenih informacij o stanju azilnega sistema. S tožnikovo izjavo zaobjeta ravnanja bi morala dosegati minimalno stopnjo resnosti, ki je relativna in odvisna od okoliščin konkretnega primera, da bi se vzpostavila obveznost tožene stranke do preverjanja aktualnih podatkov o stanju azilnega sistema. Tožnikove navedbe na osebnem razgovoru pa takih pomislekov ne odpirajo, saj z azilnim sistemom v Kraljevini Španiji ni imel nobenih izkušenj, torej z njegovo izjavo zaobjeta ravnanja ne dosegajo minimalne stopnje resnosti.
Postopek za mednarodno zaščito po ZMZ-1 in postopek izdaje prvega enotnega dovoljenja za prebivanje in delo po ZTuj-2 se izključujeta.
V takšnem dejanskem položaju, ko se predaja prosilca ni izvršila v okviru časovne omejitve, ki izhaja iz izpodbijanega sklepa toženke, odgovornost za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito v skladu z navedeno določbo 29. člena Uredbe Dublin III prenese na Republiko Slovenijo.
Okoliščina, da je tožnik zapustil nastanitvene kapacitete v Ljubljani in se ni vrnil, je v obravnavani zadevi izkazana.
Sodišče je zato v konkretnem primeru ob upoštevanju upravičenosti oziroma dopustnosti (sorazmernosti) posega v pravico do učinkovitega pravnega sredstva iz člen 46(3) in (11) Procesne direktive 2013/32/EU v zvezi z prvim in drugim odstavkom 47. člena in člena 52(1) Listine EU o temeljnih pravicah zaradi pomanjkanja pravnega interesa tožnikov za tožbo zavrglo (6. točka 1. odstavka 36. člena ZUS-1), ker upravni akt, ki se izpodbija, zaradi odločitve tožnika, da zapusti Slovenijo in se vanjo ne vrne, očitno ne posega več v pravico ali neposredno na zakon oprto korist tožnika.
Izvršitev odločbe zadržijo zgolj tožbe, vložene s strani organov, ne pa tožbe, vložene s strani drugih udeležencev postopka. Sodišče je zato ugodilo zahtevi za izdajo začasne odredbe, saj je izhajalo iz stališča, da ko so sporni podatki enkrat razkriti, se prejšnjega stanja ne da več vzpostaviti.
V takšnem dejanskem položaju, ko se predaja prosilca ni izvršila v okviru časovne omejitve, ki izhaja iz izpodbijanega sklepa toženke, odgovornost za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito v skladu z navedeno določbo 29. člena Uredbe Dublin III prenese na Republiko Slovenijo.
Tožnik je zmotno mislil, da je bila njegova prošnja za mednarodno zaščito zavrnjena in da je ta narok namenjen presoji zavrnitve prošnje za mednarodno zaščito. Želi pa ostati v Centru za tujce. Ker je tožeča stranka tožbo umaknila, je sodišče na podlagi drugega odstavka 34. člena ZUS-1 postopek ustavilo.
Ni sporno, da je tožnik predstavil nove elemente glede prošnje za mednarodno zaščito. Sporno pa je, ali teh brez svoje krivde ni mogel navajati že prej, predvsem pa, ali mu te novote znatno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za pridobitev statusa mednarodne zaščite. Glede na pojasnjeno, velja, da tudi če bi tožnik utemeljil, da okoliščin v povezavi z opravljanjem odvetniške službe brez krivde ni mogel navesti že ob prvi podaji prošnje za mednarodno zaščito, še vedno kot ključna ostane presoja, ali mu te pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za pridobitev statusa mednarodne zaščite. Tega tožnik ni izkazal.
Tožnik trditvenega bremena glede okoliščin, ki bi mu pomembno povečevale verjetnost za priznanje mednarodne zaščite, ni zmogel. Zato tudi ni bistveno, ali bi izpostavljene okoliščine opravljanja poklica odvetnika v izvorni državi lahko predstavil že ob prvi prošnji (krivdni oz. nekrivdni razlogi).
Dokler teče upravni spor med istima strankama o istem izpodbijanem aktu pod opr. št. I U 1251/2026, se nov upravni spor glede tega ne more začeti.
Kljub večkratnemu pravilnemu in pravočasnemu vabljenju na zaslišanje se tožnik nanj ni odzval. Razlogi za njegovo odsotnost tudi po presoji sodišča niso opravičljivi, kot trdi v tožbi, ampak gre za namerno zavlačevanje postopka (ob hkratnem izogibanju vročitvi), za kar razen potrdila o odprtem bolniškem staležu (kar samo po sebi še ne potrjuje, da se zaslišanja ne more udeležiti, saj morajo biti zdravstvene težave dovolj resne, da stranki onemogočajo prihod k organu) ni predložil. S tem je sam onemogočil svoje zaslišanje, zato v upravnem sporu ne more uspešno zatrjevati bistvene kršitve pravil upravnega postopka zaradi neizvedbe takega dokaza.
Tožnik ni uspel izkazati dvoma v nepristranskost C. C. pri odločanju v obravnavani zadevi. Da bi moral biti C. C. izločen, tožnik utemeljuje s tem, da se je na sestanku dne 7. 10. 2021 negativno izražal o tožniku, očita pa mu tudi dvoličnost in različne etične standarde glede lastnega obnašanja. Tožnik procesno kršitev utemeljuje na svojem osebnem mnenju, vendar pa vsako negativno izražanje o posamezniku še ne pomeni njegove pristranskosti, lahko gre npr. za konstruktivno kritiko in ne nujno za osebno obračunavanje z dotično osebo. Zato tožnikove splošne navedbe, tudi če so resnične, ne porajajo resnih pomislekov o subjektivni pristranskosti uradne osebe.
Za opravljanje nalog odvetniškega poklica ZOdv ne zahteva zgolj strokovne usposobljenosti, temveč tudi višji standard obnašanja odvetnikov pri opravljanju odvetniške dejavnosti. Odvetništvo je namreč kot del pravosodja ustavna kategorija in je ključen element za uspešno delovanje pravosodja, zato je nujno, da ga tvorijo posamezniki z visoko moralno integriteto. Zakonodajalec je pogoj, da mora biti odvetnik vreden zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica, določil zaradi varstva drugih, prav tako pomembnih ustavnih pravic. Zato tožnik očitka, da ni vreden zaupanja, ne more ovreči s sklicevanjem na zastaranje ob hkratnem zavlačevanju postopkov in zlorabi procesnih pravic, ki jih ugotavlja tudi sodišče v tem postopku.
Tožnik je večino dejanj priznal, razen tega, da pri dogodku z dne 4. 6. 2026 ni bil pijan in da steklenica z alkoholom ni bila njegova ter glede dogodka z dne 1. 3. 2026, da GSM telefoni niso bili njegovi in da so bili pokvarjeni. Četudi se izhaja iz predpostavke, da ti dejanji zaradi tožnikovega zanikanja nista dovolj dokazani, pa že druga očitana ravnanja zadostujejo za oceno, da je zaradi tožnikovih ravnanj ogrožena osebna varnost in drugi primerljivi razlogi javnega reda, med katere spada tudi vnašanje prepovedanih substanc v prostore azilnega doma. Glede na tožnikovo priznanje po mnenju sodišča toženi stranki ni bilo še dodatno treba izvajati in vrednotiti posameznih dokazov ter ugotavljati medsebojno skladnost, kot se to navaja v tožbi.
Vsak uveden postopek še ne pomeni dejanske nevarnosti za javni red, vendar pa je šlo v konkretnem primeru za taka ravnanja, ki predstavljajo nevarnost za javni red.
Trditveno in dokazno breme v zvezi z zatrjevanjem nastale težko popravljive škode je na stranki, torej tožniku. Sodišče je ob odgovoru toženke, ki je prerekala navedbe tožnika o navedbah glede nastale materialne škode, dalo tožniku možnost dopolnitev navedb in iz tega razloga ni posebej izvajalo materialno procesnega vodstva, saj je že toženka opozorila na pavšalnost navedb o zatrjevani škodi. Tožnik je v pripravljalni vlogi bolj ali manj ponavljal že podane navedbe, podal je namreč le navedbe o potencialni, bodoči škodi, iz podanih navedb pa ne izhaja, da težko popravljiva škoda neposredno preti tožniku.
Ker tožnik ni izkazal nastanka težko popravljive škode, je sodišče predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo.
Izdana sta bila dva upravna akta, s katerima je bilo tožniku omejeno gibanje na Center za tujce, ki učinkujeta hkrati. Dva upravna akta o odvzemu prostosti prosilcu za mednarodno zaščito z različnim trajanjem ne moreta obstajati in učinkovati hkrati, zato je kršeno tudi načelo pravne države v smislu pravne varnosti in zaupanja v pravo (2. člen Ustave), ko gre za posege v pravico do svobode iz 6. člena Listine.
Sodišče ne more slediti tožbenim navedbam, da je tožnica medicinsko dokumentacijo želela predložiti, vendar ji je bilo onemogočeno, saj to ne izhaja iz uradnih zaznamkov v upravnem spisu. Nasprotno, iz spisa izhaja, da je bila tožnica pozvana k dopolnitvi prošnje ter seznanjena s tem, katera dokumentacija je potrebna za odločitev o njeni prošnji, zato tožnica pogojev za dodelitev BPP ni izkazala. Ker kljub pozivu ni predložila dokumentacije, ki bi jo omogočalo presojo okoliščin zadeve in verjetnih izgledov za uspeh, toženki ni mogoče očitati nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja niti nepravilne uporabe materialnega prava.
Sodišče je že predhodno, tj. 23. 6. 2026 prejelo tožnikovo tožbo, ki jo je tožnik naperil zoper isti sklep tožene stranke o omejitvi gibanja, tj. sklep št. 2142-4303/2025/42 (1221-06) z dne 18. 6. 2026. Zahtevka v zadevi I U 1229/2026 in v obravnavani zadevi sta istovetna. Ker je bila o isti zadevi v upravnem sporu že izdana pravnomočna sodba in je bilo torej o predmetni zadevi že pravnomočno odločeno, je sodišče moralo tožbo v tem upravnem sporu na podlagi 8. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavreči.
Ko se predaja prosilca ni izvršila v okviru časovne omejitve, ki izhaja iz izpodbijanega sklepa toženke, odgovornost za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito v skladu z navedeno določbo 29. člena Uredbe Dublin III prenese na Republiko Slovenijo.
Ker so torej nastopile med strankama nesporne okoliščine, zaradi katerih tožena stranka izpodbijanega akta ne more (več) izvršiti, si tožnik z vztrajanjem pri izpodbojni tožbi v tem upravnem sporu ne more (več) izboljšati svojega pravnega položaja. Pravni interes v tem upravnem sporu za tožnika torej ne obstoji (več), saj so učinki, ki jih zasleduje, že obstoječi.
Ni sporno, da je bila tožnikova prošnja registrirana 10. 6. 2026. Toženka glede na to okoliščino v izpodbijanem sklepu sicer zapiše, da se za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, uporabijo merila iz Uredbe Dublin III. Toda v nadaljevanju ne pojasni, kako je uporabila ta merila in določila Republiko Hrvaško za odgovorno državo članico. Razlogi o tem so v celoti izostali. Če odločba nima obrazložitve, je kršena pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) in gre za bistveno kršitev pravil postopka. Brez obrazložitve namreč ni mogoče preizkusiti, ali je odločitev zakonita in pravilna.
Pogoj, da bi tožnik v konkretnem primeru dobil BPP za vloženo pritožbo je, da bi mu pravno pomoč (že) nudil odvetnik.
Ker je torej tožnik prošnjo za BPP vložil glede pravnega sredstva, ki ga je vložil sam, je pravilna ugotovitev toženke, da je bila prošnja za dodelitev BPP neutemeljena. Stroški zastopanja po odvetniku tožniku niso nastali, odločitev toženke o zavrnitvi prošnje za BPP pa so tako pravilni.