Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 29.
mednarodna zaščita - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - predaja prosilca odgovorni državi - predaja Republiki Hrvaški - rok za predajo prosilca
Predpostavka za podaljšanje roka je izdan sklep o zavrženju prošnje za mednarodno zaščito in o predaji, in v njem določen začetek teka šestmesečnega roka. Da je bil tožnik odsoten iz azilnega doma od 10. 7. 2025 in se je vanj vrnil po skoraj mesecu dni, to je 4. 8. 2025, med strankama ni sporno. Tožnik se je v azilni dom torej vrnil 21 dni pred izdajo izpodbijanega sklepa. Toženka mu pri tem očita samovoljno zapustitev. Za take primere pa ZMZ-1 določa, da se prošnja prosilca v primeru več kot tri dnevne neopravičene odsotnosti iz azilnega doma, šteje za umaknjeno ter organ postopek ustavi.
mednarodna zaščita - pogoji za priznanje mednarodne zaščite - ekonomski razlog - varna izvorna država - očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito
Tožena stranka je pravilno ocenila, da tožnik ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je namreč očitno, da je izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave, kar je razvidno tudi iz njegove izpovedbe na glavni obravnavi, ko se je skliceval na svoje izjave v upravnem postopku. V zvezi s tem pa je Vrhovno sodišče že sprejelo odločitev, da z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite. Zmanjšanje ekonomskih in socialnih pravic, dostopa do zdravstvenih storitev ali izobrazbe zaradi slabše ekonomske in socialne razvitosti prosilčeve izvorne države, v primerjavi z (ekonomskimi in socialnimi) pravicami, ki jih je užival v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, prav tako ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite. Za to namreč ni dovolj dokaz o tveganju, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, temveč mora tveganje izvirati s strani dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo javnim organom te države, bodisi da grožnjo za zadevno osebo predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite. Navedenega pa tožnik v upravnem postopku ni zatrjeval.
Tožnik niti v tožbi ne navaja vsebinskih argumentov, da je izkazal tehtne razloge, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da njegova izvorna država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1 zanj ni varna, saj s tožbenimi navedbami ne izkazuje resne škode iz 2. točke 28. člena ZMZ-1.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito - ponovna prošnja - družinski spor - nedržavni subjekt preganjanja - ekonomski razlogi prosilca za azil - varna izvorna država
Okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, sta definirani s prosilčevimi navedbami. Organ o prošnji za mednarodno zaščito namreč odloča v okviru izjave prosilca.
Predpostavlja se prosilčevo aktivno ravnanje, torej njegova obveznost, da sodeluje z organom.
Dolžnost prosilca, ki v prošnji za mednarodno zaščito zatrjuje nezmožnost izvorne države, da bi ga zaščitila pred preganjanjem je, da izkaže trditve, ki bi lahko utemeljevale zatrjevano nezmožnost izvorne države nuditi zaščito, nadalje pa tudi, da mora izkazati, da se je v izvorni državi glede zatrjevanih dejanj obrnil po pomoč na organe pregona, ki mu niso hoteli oziroma niso zmogli nuditi zaščite.
Z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite.
Eden izmed pogojev za priznanje statusa begunca ali subsidiarne zaščite tudi, da zatrjevano preganjanje ali resno škodo izvajajo oziroma povzročijo subjekti preganjanja ali resne škode. To so (1) država, (2) politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, ali (3) nedržavni subjekti (24. člen ZMZ-1). Pojem nedržavnih subjektov sicer lahko zajema družinske člane, vendar pa slednji ne morejo biti subjekti preganjanja ali resne škode, če ni mogoče dokazati, da država oziroma navedene politične stranke ali organizacije, vključno z mednarodnimi organizacijami, prosilcu niso sposobne ali nočejo nuditi zaščite pred njimi (tretja alineja 24. člena ZMZ-1). Iz tožnikovih navedb ne izhaja, da in zakaj ga izvorna država pred dekletovo družino (torej tudi pred njihovim maščevanjem) ne bi bila pripravljena in zmožna učinkovito zaščititi. Zgolj pavšalna trditev, da bi dekletova družina lahko podkupila policijo, zato da bi ju našla v kakšnem drugem kraju v Maroku, pa temu ne more zadostiti.
mednarodna zaščita - zahtevek za uvedbo ponovnega postopka - nova dejstva in novi dokazi - zavrženje zahtevka - služenje vojaškega roka
Za postopek v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika - prosilca, ki mora sam predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.
Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik kot razlog, zakaj se ne želi vrniti v Alžirijo, izrecno navedel, da zato, ker ga v tam čaka obvezno služenje vojaškega roka in da je stanje v vojski zelo slabo zaradi slabega obnašanja. Ob tako posplošenih navedbah in glede na izhodišča v zvezi z dokaznim bremenom prosilca v tovrstnih postopkih, je po presoji sodišča pravilna odločitev tožene stranke, da navedena nova dejstva in nov dokaz sami po sebi ne morejo pomembno povečevati verjetnosti, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Posameznik namreč ne more biti begunec, če je njegov edini razlog za dezerterstvo ali izmikanje vojaški službi odpor od vojaške službe ali strah pred borbo.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3.
mednarodna zaščita - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - predaja odgovorni državi članici - predaja Republiki Hrvaški - sistemske pomanjkljivosti
O dolžnostnem ravnanju organa je mogoče govoriti šele po presoji elementov, ki jih je v postopek predložil prosilec za mednarodno zaščito. Prvenstveno je torej na prosilcu dokazno breme, da zatrjuje dejstva in dokaze. Ti morajo biti ustrezne teže, da se vzpostavi dolžnost tožene stranke, da pridobiva podatke iz države, v katero se prosilca predaja. Pravno upoštevna so tista dejstva in dokazi, ki se nanašajo na dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ta presoja mora potekati v luči načela medsebojnega zaupanja in ob upoštevanju stopnje resnosti zatrjevanega nečloveškega ravnanja.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - ekonomski razlog - revščina - zapisnik - javna listina - pravica do izjave - varna izvorna država
Tožnik kljub temu, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani z njegovimi navedbami, ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo.
Tožnik je izvorno državo zapustil zaradi ekonomskih in družinskih težav, hkrati pa ni niti zatrjeval, da bi imel utemeljen strah pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju.
Zmanjšanje ekonomskih in socialnih pravic, dostopa do zdravstvenih storitev ali izobrazbe zaradi slabše ekonomske in socialne razvitosti prosilčeve izvorne države, v primerjavi z (ekonomskimi in socialnimi) pravicami, ki jih je užival v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - ekonomski razlogi prosilca za azil - revščina - varna izvorna država - prosilec iz Maroka
Z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite. Zmanjšanje ekonomskih in socialnih pravic, dostopa do zdravstvenih storitev ali izobrazbe zaradi slabše ekonomske in socialne razvitosti prosilčeve izvorne države, v primerjavi z (ekonomskimi in socialnimi) pravicami, ki jih je užival v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, prav tako ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite. Za to namreč ni dovolj dokaz o tveganju, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, temveč mora tveganje izvirati s strani dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo javnim organom te države, bodisi da grožnjo za zadevno osebo predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite.
mednarodna zaščita - ponovna prošnja - nova dejstva in dokazi - obstoj novih okoliščin - subsidiarna zaščita - zdravstveni razlog
Tožnik v zahtevku ni navajal novih dejstev niti predlagal novih dokazov, ki bi pomembno povečala verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite.
Tožnikovo pojasnjevanje zdravstvenih težav in zdravstvenega stanja brez navedb, da bi tožnik zaradi zdravstvenega stanja utrpel resno škodo v smislu 20. člena ZMZ-1, ni dejstvo, ki pomembno povečuje verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite v smislu prvega odstavka 64. člena ZMZ-1.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3.
Prosilec ne more sam izbirati, katera država članica bo obravnavala njegovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Skladno z Uredbo Dublin III mora namreč prošnjo za mednarodno zaščito obravnavati ena sama država članica Evropske unije, in sicer tista, ki je glede na merila iz poglavja III za to odgovorna.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - jezik postopka - pravica do izjave - načelo nevračanja - sistemske pomanjkljivosti - začasna odredba
Prosilec si ne more sam izbirati katera država članica bo obravnavala njegovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Pritožbene navedbe o tem, da je bila prošnja za mednarodno zaščito v pristojni državi članici že pravnomočno zavrnjena in da bo pristojna država članica samo nadaljevala postopek deportacije v izvorno državo, niso ovira za dublinski postopek. V pristojni državi članici ima namreč prosilec pravico vložiti vlogo za vložitev ponovne prošnje, če so za to izpolnjeni predpisani pogoji. Tudi, če je bil v pristojni državi članici že začet postopek deportacije v izvorno državo, pa se ta vodi po predpisanih pravilih in je prosilcu zagotovljeno sodno varstvo za primer, da bi bila deportacija v nasprotju z načelom o nevračanju, ki ga je treba spoštovati.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4.
mednarodna zaščita - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - predaja odgovorni državi članici - načelo medsebojnega zaupanja med državami članicami - sistemske pomanjkljivosti - nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja - predaja Republiki Hrvaški - začasna odredba
Hrvaška je kot odgovorna država članica dolžna sprejeti tožnika — prosilca, po sprejemu pa je to prošnjo na podlagi prvega pododstavka drugega odstavka istega člena dolžna tudi obravnavati. Glede na navedeno sodišče ne dvomi, da bodo v tej državi spoštovane tožnikove procesne garancije v zvezi z dostopom do azilnega postopka, skladnost postopanja hrvaških organov s pravom EU pa ni v pristojnosti Upravnega sodišča Republike Slovenije.
Naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III, je treba oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji, so po presoji sodišča pomembne tiste sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje prosilcev za mednarodno zaščito, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na druga ravnanja organov države članice.
Glede na položaj, ko ni relevantnih poročil pristojnih evropskih organov (na primer organov EU, ESČP, UNHCR) in tožnik ni izkazal drugih svojih osebnih okoliščin, ki bi lahko vplivale na drugačno presojo dopustnosti njegove predaje Hrvaški z vidika varstva pravic iz 4. člena Listine, je tožena stranka lahko izključila obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v Republiki Hrvaški; zato ji od te države niti ne bi bilo treba pridobiti posebnih zagotovil, da ne bo prišlo do kršitve navedenih pravic. Ob takih okoliščinah toženi stranki torej ni mogoče očitati, da ni storila vsega, kar bi lahko, da tožnika ne bi izpostavila tveganju nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Tožniku je bila torej zagotovljena podrobna in natančna presoja, vključno z oceno, da predaja Hrvaški ne bo povzročila ogroženosti njegovega življenja ali svobode oziroma izpostavljenosti mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju.
Izvršitev predaje po Uredbi Dublin III sama po sebi ni nepopravljiva posledica, saj način odprave posledic izvršenega sklepa o predaji v primeru uspeha v upravnem sporu ureja že sama Uredba Dublin III, ki določa, da če je bila oseba predana pomotoma ali je bila odločitev o predaji na podlagi pritožbe ali ponovnega pregleda razveljavljena, potem ko je predaja izvedena, država članica, ki je predajo izvedla, osebo nemudoma ponovno sprejme (tretji odstavek 29. člena).
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3.
mednarodna zaščita - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - predaja prosilca odgovorni državi - predaja Republiki Hrvaški - sistemske pomanjkljivosti - prepoved nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja - začasna odredba
Pristojni organ mora pri presoji nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezne posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske, sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine.
V kolikor je bil tožnik deležen grdega ravnanja policistov, je tako ravnanje popolnoma nesprejemljivo, vendar pa to še ne izkazuje sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu. V primeru vrnitve na Hrvaško na podlagi Dublinske uredbe bodo tožnika obravnavali drugi organi, in sicer organi, ki so pristojni za reševanje prošenj za mednarodno zaščito. Iz ravnanja hrvaških policistov po presoji sodišča še ni mogoče sklepati na to, da bi obstajale sistemske pomanjkljivosti v azilnih postopkih na Hrvaškem po tem, ko so prosilci vrnjeni na podlagi Dublinske uredbe in se odločijo za to, da bodo ob vrnitvi v Republiko Hrvaško izrazili namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito. Ko je tožnik na osebnem razgovoru opisoval njegove izkušnje po tem, ko je na Hrvaškem prišel v azilni dom, iz njegove izpovedi ni mogoče sklepati, da bi bile na Hrvaškem podane sistemske pomanjkljivosti v azilnem sistemu ali pogojih za sprejem prosilcev, saj je povedal, da v azilnem domu na Hrvaškem ni imel težav, da je imel na voljo hrano, da je dobil sobo in da si je tam tudi odpočil.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3.
mednarodna in subsidiarna zaščita - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - predaja odgovorni državi članici - predaja Republiki Hrvaški - sistemske pomanjkljivosti
Sistemske pomanjkljivosti so podane takrat, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Pristojni organ se mora pri presoji nevarnosti opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 18, 18/1, 18/1-b.
mednarodna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi članici - predaja Republiki Hrvaški - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - trditveno in dokazno breme - prepoved nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja - začasna odredba
Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici je ugotovitev, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali pri namestitvi prosilcev. Pristojni organ se mora pri presoji nevarnosti opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine.
Sklicujoč se na stališče Ustavnega sodišča RS v zadevi Up 613/2016 z dne 28. 9. 2016 ter SEU v zadevi C.K. in drugi proti Sloveniji, tožnik izraža stališče, da ne drži, da lahko prosilci domnevo o varnosti v državah članicah EU izpodbijajo zgolj takrat, ko tveganje za nastanek nečloveškega in ponižujočega ravnanja izhaja iz sistemskih pomanjkljivosti. Sodišče temu pritrjuje, ocenjuje pa, da tožnik ni navajal, da bi mu v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško kaj takšnega grozilo.
Kljub temu, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ, definirani s tožnikovimi navedbami, slednji ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem razlogov, ki bi lahko preprečili njegovo predajo Republiki Hrvaški.
Toženka, upoštevaje sklep Vrhovnega sodišča I Up 37/2024 z dne 13. 3. 2024, ni bila dolžna preverjati ali v Republiki Hrvaški morda obstojijo sistemske pomanjkljivosti, zaradi katerih se ga tja ne bi smelo vrniti. Sodišče se strinja s toženko, da tožnik tudi ni izkazal, da bi trpel za posebej hudo duševno ali telesno boleznijo, ki bi lahko kakorkoli vplivala na odločitev o njegovi predaji.
Ključni razlog, zaradi katerega je tožena stranka tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito zavrnila, je v številnih kontradiktornostih, ki jih je tožena stranka ugotovila na zaslišanju, zaradi česar je tožnikove navedbe ocenila kot neverodostojne in mu zaradi tega ni verjela, da bi bil v izvorni državi preganjan.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2, 3/2-2.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti
Pri sprejemu prosilcev po Dublinski uredbi v Francoski republiki res obstajajo določene težave, ki terjajo nekoliko več osebnega angažmaja prosilcev, te pa še ne predstavljajo takih okoliščin, ki bi v smislu sistemskih pomanjkljivosti preprečevale predaje prosilcev oziroma bi bila podana nevarnost, da bi bili ob predaji podvrženi nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju v smislu 4. člena Listine EU.
mednarodna in subsidiarna zaščita - očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito - preganjanje - varna izvorna država
Resno škodo iz 28. člena ZMZ-1 mora povzročiti tretja oseba, ki pripada subjektu preganjanja ali resne škode iz 24. člena ZMZ-1. Sorodniki tožnika v to kategorijo ne spadajo. Tožnik ni izkazal, da v svoji državi ne bi bil deležen ustrezne zaščite s strani pristojnih državnih organov. Toženka je ugotovila, da je policija v izvorni državi tožnika posredovala v zatrjevanih incidentih, da tudi sodišče deluje in da se je tožnik kazenskemu postopku izognil z odhodom iz države.
To le potrjuje ugotovitve toženke, da tožnik v izvorni državi ni oz. ne bi ostal brez ustrezne zaščite pristojnih organov.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito - ekonomski razlogi prosilca za azil - varna izvorna država - prosilec iz Maroka
Tožnik v tožbi ne navaja nobene podlage za preganjanje in nobene okoliščine, ki bi kazala na možnost subsidiarne zaščite. Tožnik ne samo, da že v upravnem postopku ni izkazal utemeljenih razlogov za prepričanje, da mu grozi preganjanje, oziroma ni izkazal tehtnih razlogov, ki utemeljujejo sklep o obstoju resnične nevarnosti, da bo izpostavljen omenjenemu tveganju, ampak tudi ni izkazal, da bi imel zahtevek glede prepovedi nečloveškega ravnanja, ki ne bi bil očitno neutemeljen, kar isto velja tudi v upravnem sporu.
ZMZ-1 člen 20, 20/2, 26, 26/1, 26/1-2, 27, 27/1. ZUS-1 člen 59, 59/1, 59/2, 59/2-3.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito - ekonomski razlogi prosilca za azil - prosilec iz Maroka
Škoda za podelitev subsidiarne zaščite mora biti "povzročena zaradi ravnanja tretje osebe in da torej ne sme biti zgolj posledica splošnih pomanjkljivosti /.../ sistema izvorne države." Šele, če gre za namerno odtegnitev tožniku nekih bistvenih storitev, ki so potrebne za (minimalno) dostojno življenje, država pa ni zmožna ali noče nuditi zaščite, bi lahko bil tožnik upravičen do subsidiarne zaščite. Takšno odtegovanje minimalnih pogojev za preživetje mora biti v določeni meri usmerjeno na tožnika, kajti nevarnosti, ki jim je na splošno izpostavljeno prebivalstvo ali del prebivalstva države, same zase običajno ne predstavljajo individualne grožnje, ki bi jo priznavali kot resno škodo. V konkretnem primeru je tožena stranka pravilno ugotovila, da obravnavani pogoj za subsidiarno zaščito tožnik očitno ni izkazal, saj so bile njegove navedbe, kar je sodišče utemeljilo že v kontekstu pogoje za status begunca, očitno nekonkretizirane.