mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - prosilec iz Maroka - varna izvorna država - ekonomski razlog
Po presoji sodišča je toženka pravilno ocenila, da tožnik ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki mu tožnik v tožbi ni določno nasprotoval, je namreč očitno, da je izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2, 18, 18/1, 18/1-b, 20, 20/5. ZMZ-1 člen 51.
mednarodna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi članici - Dublinska uredba - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - sistemske pomanjkljivosti
Tožnik v azilnem domu niti še ni bil, zaradi tega na podlagi njegovih izkušenj še ni mogoče sklepati na obstoj sistemskih pomanjkljivosti in zato v konkretnem primeru ne obstaja nevarnost, da bi bil tožnik podvržen nečloveškemu ravnanju, če bi bil izročen Republiki Hrvaški.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 29, 29/1, 29/2.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - rok za predajo prosilca - potek roka - odprava odločbe - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III)
Sodišče ugotavlja, da se je šestmesečno obdobje od 5. 10. 2023 zaključilo po izdaji izpodbijane odločitve (5. 4. 2024), zato je navedeno upoštevalo v postopku v upravnem sporu. Tej ugotovitvi tožena stranka na naroku za glavno obravnavo 11. 4. 2024 ni nasprotovala. Glede na navedeno se je odgovornost za obravnavanje prošnje tožeče stranke za mednarodno zaščito v skladu z drugim odstavkom 29. člena Uredbe Dublin III prenesla na Republiko Slovenijo.
Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 4.
mednarodna zaščita - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - predaja prosilca odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti - predaja Republiki Hrvaški
Tožnikove navedbe o slabem ravnanju hrvaških policistov se nanašajo na policijsko obravnavo tožnika kot osebe, ki je nezakonito na ozemlju Republike Hrvaške, torej ko tožnik še ni imel statusa prosilca za mednarodno zaščito. Kot izhaja iz ugotovitev tožene stranke, tožnik ni bil v azilnem domu in ni imel stikov z uradnimi osebami, ki odločajo v postopku za priznanje mednarodne zaščite. Tudi če so tožnikove navedbe o slabem ravnanju policije resnične, pa po presoji sodišča ob upoštevanju v postopku v upravnem sporu predloženih poročil, različnih člankov ter mnenj in sodnih odločb nižjih sodišč drugih držav v posameznih primerih, ne izkazujejo tehtnih razlogov ne za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Uredbi Dublin III, ne drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo tožnik med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine.
Vsaka posamična kršitev (tudi pravice do tolmača) ne pomeni splošne in sistemske pomanjkljivosti azilnega sistema, saj je v zvezi s tem treba upoštevati tudi okoliščino, da tožnik v Republiki Hrvaški ni počakal na odločitev o svoji prošnji.
Tožnikove navedbe so premalo verjetne, preveč nekonsistentne skozi različne faze postopka in so nenatančne do te mere, da tožnik ne samo, da ni izkazal utemeljenih razlogov za prepričanje, da mu grozi preganjanje, oziroma ni izkazal tehtnih razlogov, ki utemeljujejo sklep o obstoju resnične nevarnosti, da bo izpostavljen omenjenemu tveganju, ampak tudi ni izkazal, da bi imel zahtevek glede prepovedi nečloveškega ravnanja, ki ne bi bil očitno neutemeljen, ugotavljanje s strani tožene stranke, da ni izkazal oziroma da bi mu izvorna država lahko nudila zaščito, sploh ne pride v poštev.
Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 4.
mednarodna zaščita - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - predaja prosilca odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti - predaja Republiki Hrvaški
Tudi če so tožnikove navedbe o slabem ravnanju policije resnične, pa po presoji sodišča ob upoštevanju v postopku v upravnem sporu predloženih poročil, različnih člankov ter mnenj in sodnih odločb nižjih sodišč drugih držav v posameznih primerih, ne izkazujejo tehtnih razlogov ne za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Uredbi Dublin III, ne drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo tožnik med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine.
Vsaka posamična kršitev (tudi pravice do tolmača) namreč ne pomeni splošne in sistemske pomanjkljivosti azilnega sistema, saj je v zvezi s tem treba upoštevati tudi okoliščino, da tožnik v Republiki Hrvaški ni počakal na odločitev o svoji prošnji.
mednarodna zaščita - zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene - ekonomski razlog - varna izvorna država - prosilec iz Maroka
Zgolj navajanje slabega socialnega stanja v izvorni državi, kateremu je podvrženo celotno prebivalstvo, po presoji sodišča ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 29.
mednarodna zaščita - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - predaja odgovorni državi članici - rok za predajo prosilca
Med strankama ni sporno, da je Republika Bolgarija sprejela odgovornost za obravnavanje tožnikove Prošnje 29. 9. 2023, zato je utemeljen tožbeni ugovor, da je rok za predajo tožnika Republiki Bolgariji potekel 29. 3. 2024 in je na podlagi drugega odstavka 29. člena Uredbe Dublin III Republika Slovenija odgovorna za obravnavno tožnikove Prošnje.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 29.
mednarodna zaščita - predaja Republiki Hrvaški - predaja odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti
Tudi po presoji sodišča je zato pravilna ocena toženke, da tožnikove navedbe, do katerih se je prepričljivo, popolno in obrazloženo opredelila toženka v izpodbijanem sklepu, ne izkazujejo tehtnih razlogov niti za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Uredbi Dublin III, niti drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo tožnik med predajo ali o njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - prosilec iz Maroka - varna izvorna država - ekonomski razlog
Tožena stranka stranka je pravilno ocenila, da tožnik ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki mu tožnik v tožbi ni določno nasprotoval, je namreč očitno, da je izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave. Z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite. Zmanjšanje ekonomskih in socialnih pravic, dostopa do zdravstvenih storitev ali izobrazbe zaradi slabše ekonomske in socialne razvitosti prosilčeve izvorne države, v primerjavi z (ekonomskimi in socialnimi) pravicami, ki jih je užival v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite niti po presoji Vrhovnega sodišča. Za to namreč ni dovolj dokaz o tveganju, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, temveč mora tveganje izvirati s strani dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo javnim organom te države, bodisi da grožnjo za zadevno osebo predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite. Navedenega pa tožnik v upravnem postopku ni zatrjeval. Zgolj dejstvo, da je ekonomski (in socialni sistem) v izvorni državi zanj slabši, torej ne more biti razlog za mednarodno zaščito.
mednarodna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi članici EU - potek roka - pravni interes - umik predloga za izdajo začasne odredbe
Ker je tožena stranka z vlogo z dne 29. 3. 2023 prevzela odgovornost za obravnavo tožnikove prošnje za mednarodno zaščito po vsebini in se je izrekla, da ne bo predala tožnika Hrvaški po Dublinski uredbi, sodišče na podlagi vloge tožnika z dne 4. 4. 2024 ugotavlja, da tožnik nima več pravnega interesa za tožbo na odpravo izpodbijanega akta.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2, 18, 18/1, 18/1-b, 20, 20/5. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4. ZMZ-1 člen 49, 49/8, 51, 51/1, 51/1-4.
mednarodna zaščita - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - predaja odgovorni državi članici - Republika Hrvaška
Tožnik bo imel v primeru vrnitve Republiki Hrvaški povsem drugačen status in se ga bo drugače obravnavalo, ko bo vrnjen na podlagi Dublinske uredbe, kot pa je bil obravnavan, ko je ilegalno prečkal bosansko - hrvaško mejo. Obravnavali ga bodo drugi organi, in sicer pristojni organi za reševanje prošenj za mednarodno zaščito, in ne hrvaška policija.
Tožnik ni uspel izkazati, da bi mu v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško grozilo kakršnokoli nečloveško ali ponižujoče ravnanje, saj bo v tem primeru vrnjen na podlagi Dublinske uredbe in bo imel drugačen status, kot ga je imel takoj po tem, ko so ga hrvaški policisti prijeli po večkratnem prečkanju bosansko - hrvaške meje.
Med državami članicami EU velja načelo vzajemnega zaupanja, ki od vsake od teh držav zahteva, naj, razen v izrednih okoliščinah, šteje, da vse druge države članice spoštujejo pravo EU in temeljne pravice, priznane s tem pravom.
mednarodna zaščita - zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito - določitev roka za prostovoljno zapustitev države - ekonomski razlogi za prihod v državo
Tožena stranka je ustrezno izvedla postopek in v celoti izpolnila svojo obveznost iz 7. člena ZUP. Tožnik je bil ustrezno poučen in je imel v postopku osebno (in po pooblaščencu) večkrat možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, zaradi katerih je zapustil Maroko, v primeru kakršnihkoli nejasnosti pa je imel možnost uradno osebo zaprositi za pojasnilo ali pa se posvetovati s pooblaščencem. Glede na vsebino izjave, ki jih je podal v prošnji in na osebnem razgovoru, pa tožena stranka ni bila dolžna opravljati nadaljnjih preverjanj ali poizvedovanj oz. postavljati dodatnih vprašanj, saj - kot je sodišče predhodno že pojasnilo - nobena od podanih izjav za pridobitev mednarodne zaščite ni pravno relevantna. Nasprotno: vse izjave, ki jih je podal tožnik, kažejo na nevarnost, ki jim je na splošno izpostavljeno prebivalstvo ali del prebivalstva Maroka, ki sama zase običajno ne predstavljajo individualne grožnje, ki bi jo priznavali kot resno škodo9 in s tem razlog za priznanje mednarodne zaščite. Neutemeljen je tudi tožbeni očitek, da bi morala tožena stranka v primeru dvoma pri ugotavljanju dejanskega stanja odločiti v korist prosilca (tožnika). To bi držalo le v primeru, če bi tožnik navajal dejstva in okoliščine, ki bi lahko predstavljale podlago za priznanje mednarodne zaščite, pa bi tožena stranka ostala glede določenega dejstva v dvomu, ki ga ob dosegljivih oz. uporabljivih dokazih v upravnem sporu ne bi mogla razrešiti. V tej zadevi pa ne gre za tak primer, saj tožnikove navedbe (četudi o njihovi resničnosti ni dvoma) že same po sebi ne predstavljajo razlogov za priznanje mednarodne zaščite. Naslovno sodišče sicer ugotavlja, da je ESČP že ugotovilo kršitve 3. člena EKČP zaradi pomanjkanja hrane kot osnovne dobrine, pri čemer je šlo predvsem za primere, ko je bilo pritožnikom hkrati omejeno gibanje oz. odvzeta prostost. Le izjemoma je bila kršitev 3. člena EKČP ugotovljena v drugačnih okoliščinah (npr. ko je šlo za posebej ranljive osebe, ki niso bile same sposobne zadovoljevati svojih osnovnih potreb), nikoli pa zgolj na podlagi revščine same po sebi. ESČP je pomanjkanje hrane kot osnovne dobrine kot obliko ponižujočega ravnanja obravnavalo zlasti v treh kontekstih, in sicer v okviru prisilne hospitalizacije, pripora oz. zapora ter neustreznih pogojev bivanja prosilcev za azil in otrok. Z izjemo naštetih primerov ESČP kršitev 3. člena v primerih, ko gre za pomanjkanje hrane oz. slabe življenjske razmere, ni ugotovilo.
mednarodna zaščita - pogoji za uvedbo ponovnega postopka - nova dejstva in novi dokazi - ponovna prošnja za priznanje mednarodne zaščite
Tožnikove navedbe o zatrjevanem krvnem maščevanju v izvorni državi predstavljajo novo dejstvo, ki pa ni nastalo šele po izdaji predhodne odločitve, ampak je - glede na tožnikove izjave, podane ob vložitvi zahtevka za uvedbo ponovnega postopka - obstajalo že v času prvega postopka oz. že ob odhodu iz izvorne države. V takšnem primeru bi moral tožnik zatrjevati in izkazati, da obravnavanih dejstev brez svoje krivde ni mogel uveljaviti v času prvega postopka, tj. konkretno pred izdajo odločbe z dne 7. 6. 2023, s katero je bila tožnikova prošnja zavrnjena kot očitno neutemeljena. Tega bremena pa tožnik ni zmogel.
mednarodna zaščita - samovoljna zapustitev azilnega doma - pravni interes
Evropski zakonodajalec je samovoljno zapustitev določenega kraja ali pa neizpolnjevanje obveznosti javljanja predvidel kot domnevni umik oziroma odstop od prošnje ne glede na to, ali se je prosilec v državo kasneje vrnil, oziroma ne glede na to, ali se prosilec v času odločanja še nahaja v državi članici.
mednarodna zaščita - samovoljna zapustitev azilnega doma - pravni interes
Iz tožnikovega ravnanja je razvidno, da je s tem, ko je zapustil azilni dom in ni sporočil, kje se nahaja, prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana odločba očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito. Stik s pooblaščenko kljub temu, da ni v Republiki Sloveniji, po presoji sodišča ne pomeni, da ni bila tožnikova zapustitev azilnega doma samovoljna.
ZMZ-1 člen 51, 51/1, 51/1-4. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 18, 18/1, 18/1-6.
mednarodna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi članici EU - družina - sistemske pomanjkljivosti - pomanjkljiva obrazložitev
Tožena stranka v obravnavani zadevi ni konkretno preverjala, kako bi slabe higienske razmere vplivale na dojenčico v primeru vrnitve, vključno z možnostjo oskrbe le-te in možnostjo staršev, da zagotovita ustrezno varstvo in oskrbo dojenčice. Spanje med ščurki lahko označimo kot nečloveško ali ponižujoče ravnanje v smislu 4. člena Listine EU, zlasti, ko gre za dojenčke.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - prosilec iz Maroka - varna izvorna država - ekonomski razlog
Po presoji sodišča je tožena stranka stranka pravilno ocenila, da tožnik ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki mu tožnik v tožbi ni določno nasprotoval, je namreč očitno, da je izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave, saj iz spisov, ki se nanašajo na zadevo, ni razvidno njegovo zatrjevanje utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1). V zvezi z razlogi za zapustitev izvorne države je tako v prvi vrsti navedel revščino, glede katere pa je Vrhovno sodišče že sprejelo odločitev, da z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju.
Tožnik niti v tožbi ne navaja vsebinskih argumentov, da je izkazal tehtne razloge, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da njegova izvorna država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1 zanj ni varna.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2, 18, 18/1, 18/1-b.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - predaja Republiki Hrvaški - sistemske pomanjkljivosti - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III)
Tožena stranka je s tožnikom opravila osebni razgovor, kjer se je imel ta možnost izjaviti o vseh relevantnih dejstvih in okoliščinah. Njegove izjave o domnevno neprimernem postopanju hrvaške policije je pravilno štela kot izjave o policijskem postopanju z nezakonitimi migranti, ki še niso prosilci za mednarodno zaščito, ne pa kot relevantne trditve o sistemskih pomanjkljivostih v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev v Republiki Hrvaški, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU. Tožnik ni izkazal, da bi na Hrvaškem pristojni organi z njim kot s prosilcem ravnali ponižujoče ali nečloveško oziroma, da bi bil tam deležen posledic sistemskih pomanjkljivosti.
Tožnik navaja, da hrvaška policija tujcem onemogoča podajo namer in prošenj, s tem pa dostop do azilnega postopka, kar je sistemska pomanjkljivost. Ta tožbena navedba za ta primer ni relevantna, saj ni sporno, da je hrvaška policija tožnika obvravnavala kot prosilca za mednarodno zaščito in ga kot takšnega tudi vnesla v Eurodac. Tožnik bo v primeru vrnitve na Hrvaško v okviru dublinskega postopka obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito in ne kot tujec. Glede na navedeno, njegove navedbe o zatrjevanem policijskem ravnanju po prijetju, tudi po presoji sodišča niso relevantne. Nanašajo se na njegovo obravnavo kot tujca, ki se je na ozemlju države nahajal nezakonito, zato ne dokazujejo sistemskih pomanjkljivosti.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene - ekonomski razlog - varna izvorna država - prosilec iz Maroka
Tožnik je izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave (po končanih dveh letnikih pravne fakultete po lastni oceni ni zaslužil dovolj za preživljanje družine), težav zaradi neizdaje gradbenega dovoljenja (o čemer je v izvorni državi v teku sodni postopek) in naravne katastrofe (potres). Sodišče pritrjuje oceni tožene stranke, da ti razlogi ne morejo utemeljiti upravičenosti do mednarodne zaščite.