mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito - navajanje nepomembnih ali zanemarljivih dejstev - ekonomski razlog - varna izvorna država - prosilec iz Maroka
Tožnik ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki mu tožnik v tožbi ni določno nasprotoval, je namreč očitno, da je izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave, saj iz spisov, ki se nanašajo na zadevo, ni razvidno njegovo zatrjevanje utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito - ekonomski razlogi za zapustitev izvorne države
Glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki mu tožnik v tožbi ni določno nasprotoval, je očitno, da je izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave, saj iz spisov, ki se nanašajo na zadevo, ni razvidno njegovo zatrjevanje utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju.
mednarodna zaščita - pospešeni postopek - očitno neutemeljena prošnja - ekonomski razlog
Po presoji sodišča je toženka pravilno ocenila, da tožnik kljub temu, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani z njegovimi navedbami, ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Tožnik Prošnjo utemeljuje z razlogi ekonomske narave (revščina) in osebnimi okoliščinami (očetova bolezen).
ZMZ-1 člen 15. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4, 7, 24, 24/2, 47, 52, 52/3. Konvencija ZN o otrokovih pravicah člen 3, 3/1. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2, 17, 17/1. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3, 8.
mednarodna zaščita - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - predaja odgovorni državi članici - uporaba prava EU - pravo EU - nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja - sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka - največja korist otroka - dokazno breme - dokazni standard - pravica do pritožbe - Republika Hrvaška
EKČP v Sloveniji v določenih primerih velja brez omejitev, ki jih morebiti postavlja pravo EU glede učinkovitega varstva človekovih pravic v zadevah, ki se nanašajo na uporabo Dublinske uredbe in načela medsebojnega zaupanja iz prava EU.
V tovrstnih zadevah lahko pride do konflikta med pravom EU in EKČP, če pristojni organ ali sodišče v upravnem sporu na podlagi Dublinske uredbe pri interpretaciji diskrecijske klavzule upošteva(ta) samo načelo medsebojnega zaupanja med državami članicami EU, ne da bi ob tem skrbno upoštevala tudi metodo razlage prava EU, po kateri je v smislu člena 52(3) Listine "treba zagotoviti potrebno usklajenost med Listino in EKČP, ne da bi to škodilo avtonomiji prava Unije in Sodišča Evropske unije" in da je treba, sekundarni akt EU, "če je le mogoče, razlagati tako, da se ne vzbuja dvom o njegovi veljavnosti, in skladno s celotnim primarnim pravom ter predvsem z določbami Listine."
Kadar z vidika sodne prakse ESČP ne pride v poštev domneva o enakovrednem varstvu človekovih pravic po pravu EU, kot to velja v konkretnem primeru zaradi diskrecije Republike Slovenije na podlagi člena 17(1) Dublinske uredbe, standard, ki aktivira obveznosti stroge presoje tveganja z vidika 3. člena EKČP ni ta, da je stranka predložila zelo resne in utemeljene argumente za pretečo nevarnost kršitve 3. člena EKČP, ampak te obveznosti nastopijo že, če njeni argumenti v zvezi s 3. členom EKČP niso očitno neutemeljeni.
Če gre za prosilca, ki izkazuje določeno izstopajočo ranljivost, je zaradi odsotnosti prepričljivih informacij o tem, ali so spoštovane pravice prosilcev ali tujcev, ki so vrnjeni na Hrvaško po Dublinski uredbi, glede na Direktivo o sprejemu 2013/33/EU in 4. člen Listine, treba pred izdajo sklepa o predaji pridobiti konkretno, individualizirano zagotovilo pristojnega hrvaškega organa, da bodo spoštovane omenjene pravice.
Ločnica med okoliščinami in informacijami o stanju na področju dostopa tujcev do azilnega postopka po tem, ko tujci vstopijo iz BiH na Hrvaško in pridejo v prvi stik s policijo, ter okoliščinami in postopkom, ko pride do predaje prosilca iz Slovenije hrvaškim organom na podlagi Dublinske uredbe, "sicer do neke mere relevantna, ne more pa biti odločilna" za oceno, ali se organ lahko avtomatično opre na načelo medsebojnega zaupanja, ali pa mora v okviru tega pridobiti tudi posebno zagotovilo hrvaških organov, da ne bo prišlo do kršitve človekovih pravic.
V predmetni zadevi gre za posebno ranljivost vseh petih otrok in njihove matere, ki je sama in zato tudi ona spada med posebej ranljive osebe.
V primeru, ko obstaja "resen dvom" o primernosti nastanitvenih kapacitet za družine z mladoletnimi otroci, je potrebno podrobno in prepričljivo ter konkretizirano zagotovilo o bivanjskih razmerah, kamor bo družina nameščena iz razloga, ker obstajajo dve specifike pri opredeljevanju prepovedi nečloveškega ravnanja, ko gre za predajo mladoletnih otrok v drugo državo članico EU bodisi, da so otroci v spremstvu staršev, ali pa ne. Prva specifika je v tem, da mora nečloveško ravnanje doseči določeno minimalno raven resnosti, ki pa je relativna in je odvisna med drugim tudi od starosti prosilca, pa tudi od trajanja izpostavljanja nečloveškim razmeram in fizičnim in psihičnim učinkom bivanjskih razmer na prosilca, odvisna je lahko tudi od spola, ali od zdravstvenega stanja prosilca. Druga specifika pa je v tem, da gre pri prosilcih za mednarodno zaščito na splošno za posebej ranljivo skupino.
Za to, da bi se resničnost pomanjkljivosti glede sprejema prosilcev v drugi državi EU natančneje in strogo preverjala, je dovolj, da stranka nima v zvezi s tem očitno neutemeljenega zahtevka.
Za ugotavljanje, ali ima prosilec očitno neutemeljeni zahtevek in s tem za oceno tveganja, ali bi lahko prišlo za kršitev pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja, ki posledično zahtevata strogo in natančno oceno tveganja z vidika 4. člena Listine, ni vse dokazno breme in v vsakem primeru na prosilcu. To je odvisno od narave elementov, ki izkazujejo tveganja za morebitno kršitev 4. člena Listine oziroma 3. člena EKČP. Razumljivo je, da prosilci nosijo dokazno breme glede tistih elementov, ki se nanašajo na njihove osebne okoliščine, in ki jih sami najbolje poznajo in z njimi razpolagajo. Z razliko od dokaznega bremena glede individualnih okoliščin pa je po sodni praksi ESČP morda bolj izrecno, jasno in večkrat poudarjeno, kot s strani Sodišča EU, da je glede splošnih razmer v državi, kamor naj bi bili prosilci predani, dokazno breme na pristojnem organu, zato ker ima ta organ lahko bistveno lažji dostop do teh informacij.
Če prosilec v dublinskem postopku izpolni svoj del dokaznega bremena v zvezi z razčiščevanjem, ali ima zahtevek v zvezi s 4. členom Listine, ki ni očitno neutemeljen, potem ni podlage za stališče, da zgoraj naveden princip "sodelovanja” v postopku ugotavljanja pravno relevantnih dejstev ne bi veljal tudi v dublinskem postopku.
Procesne dimenzije varstva pravice iz 3. člena EKČP zahtevajo, da imajo organi ne glede na ravnanja stranke dolžnost, da tudi po uradni dolžnosti preverijo tveganja v zvezi s pravico iz 3. člena EKČP, kar pomeni, da ne pridejo v poštev samo tisti, elementi, ki jih v postopku predloži stranka, ampak mora po potrebi relevantna dejstva organ pridobiti in preveriti proprio motu.
Ko prosilec izpolni svoj del dokaznega bremena z vidika dokaznega bremena in dokaznih standardov ni nobenih morebitnih nejasnosti med sodno prakso ESČP in Sodišča EU v dublinskih zadevah. Povsem ustaljena sodna praksa obeh sodišč je, da se dokazno breme takrat prevali na toženo stranko, da "odpravi vsakršen resen pomislek”, oziroma da "izključi vsakršno dejansko nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja”, kar lahko pomeni, da mora preveriti z informacijami, ki jih pridobi proprio motu in morebiti tudi s "preventivnimi ukrepi”, na kakšen način bi bilo potrebno zavarovati okoliščine predaje, da do kršitve pravice iz 4. člena Listine ne bi prišlo.
Določene informacije oziroma pravno relevantne elemente za varstvo pravice iz 4. člena Listine oziroma 3. člena EKČP bistveno lažje dobijo pristojni organi kot pa prosilci. Takšne informacije so ravno informacije o tem, kaj se dejansko dogaja s prosilci za mednarodno zaščito, ki so po Dublinski uredbi predani Hrvaški, v smislu njihove nastanitve, bivanjskih razmer in šolanja, ko gre za mladoletne otroke.
Povsem je razumljivo, da tožnica ne more na zaslišanju dokazati, da bi bili tožniki v primeru predaje ogroženi v smislu 4. člena Listine oziroma ali obstajajo na Hrvaškem sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine. Iz odgovorov na vprašanja uradne osebe ne izhaja, da se tožnica ne bi potrudila in da ne bi razkrila okoliščin, problemov in stisk iz časa bivanja v nastanitvenem centru na Hrvaškem, ki bi bile očitno nepomembne, premalo natančne, pavšalne, nepovezane, nasprotujoče ali kako drugače pomanjkljive z vidika standardov dokaznega bremena, ki ga je treba tožnici upravičeno naložiti. Od tožnice ni mogoče pričakovati, da bi morala tudi sama predložiti kakšne pravno-relevantne informacije o stanju prosilcev za mednarodno zaščito v hrvaških nastanitvenih centrih po predaji na podlagi Dublinske uredbe. Iz tega izhaja, da ni izkazano, da tožnica na osebnem razgovoru ne bi izpolnila svojega dela dokaznega bremena v zvezi z utemeljevanjem, da njen zahtevek glede 4. člena Listine ni očitno neutemeljen. Nadalje je z vidika presoje izpolnitve dokaznega bremena na strani tožečih strank važno, da so pooblaščenci iz PIC pred dnem izdaje izpodbijanega akta v postopku predložili informacije o Hrvaški. Vse te informacije niso nepomembne z vidika vprašanja, ali imajo tožniki zahtevek, ki ni očitno neutemeljen, saj se te informacije niso nanašale samo na migrante, ki so bili nezakonito na ozemlju Hrvaške, ampak tudi na prosilce za azil. Vsi tožniki v predmetni zadevi pa spadajo med ranljive osebe.
Tožena stranka se je namesto, da bi sledila dokaznim standardom in pravilom iz sodbe ESČP v zadevi Tarakhel in da bi pridobila od pristojnega organa Hrvaške konkretno zagotovilo o tem, kam bodo tožnik nastanjeni, ali je nastanitev prilagojena za potrebe otrok v starosti, kot so tožniki, in ali imata starejša otroka dejansko zagotovljen dostop do osnovnošolskega izobraževanja in v kateri šoli, ukvarjala z oceno neverodostojnosti tožnice o tem, ali je s petimi mladoletnimi otroci na Hrvaško vstopila v prvem ali v drugem poskusu, ali je vstopila na Hrvaško iz Srbije ali iz BiH in ali je ob prijetju s strani hrvaške policije na območju Hrvatske Kostanjice dne 27. 7. 2023 deževalo, ali pa morda ni deževalo.
Če je oziroma če bi tujka - mati s petimi majhnimi in mladoletnimi otroki na Hrvaškem že izrazila željo za mednarodno zaščito, pa le-ta kljub očitni ranljivosti prosilcev (tujcev) njihove prošnje ni evidentirala, potem to ni nujno brez pomena za predajo oziroma pravilno uporabo določila člena 3(2) Dublinske uredbe, še posebej ne, če gre za majhen časovni zamik med dvema dogodkoma.
Tožečim strankam ni bilo treba dokazati sistemskih pomanjkljivosti na Hrvaškem v zvezi s sprejemom prosilcev po Dublinski uredbi in dejstvo, da je Hrvaška že sprejela pristojnost za obravnavanje prošenj, ne pomeni, da predaja tožnikov Hrvaški ne more povzročiti posega v njihove pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja iz 4. člena v povezavi z določilom člena 24(2) Listine in navedeno tudi ne pomeni, da predaja ne more povzročiti nesorazmernega posega v pravico do varstva zasebnosti iz 7. člena Listine v povezavi z določilom člena 24(2) Listine. Da bi tožena stranka akt predaje presojala v luči omenjenih dveh pravic v navezavi na člen 24(2) Listine, bi morala najprej od pristojnega hrvaškega organa dobiti ustrezna pojasnila in zagotovila o tem, kam bodo nastanjeni tožniki, ali je nastanitveni center prilagojen starosti in potrebam otrok, tudi najstarejše hčerke, da ni nastanjena skupaj z odraslimi prosilci za azil in da bosta najstarejša otroka sprejeta v izobraževalni proces v osnovni šoli na Hrvaškem. Ker se je po izpolnitvi dokaznega bremena na strani tožnikov, le-to prevalilo na toženo stranko, bi ta morala v upravnem postopku odpraviti vsakršen resen pomislek, oziroma bi morala izključiti vsakršno dejansko nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Zato bi morala preveriti z informacijami, ki bi jih brez težav lahko pridobila po uradni dolžnosti na podlagi sodelovanja s hrvaškimi organi in morebiti tudi s preventivnimi ukrepi zavarovati okoliščine predaje, da do kršitve pravice iz 4. člena Listine ali 7. člena Listine v zvezi z členom 24(2) Listine ne bi prišlo.
Uporaba načela enakovrednosti pripelje do sklepa, da tožena stranka v primeru, kot je obravnavani, ne bi smela imeti možnosti vložiti pravnega sredstva zoper odločitev sodišča v prvi točki izreka te sodbe, in s tem odložiti pravnomočnost sodne odločbe, ki gre v prid prosilcu.
Primerljivost in enakovrednost ureditve oziroma pravnih pravil v nacionalnem pravu je treba glede možnosti pritožbe zoper prvostopno sodbo presojati glede na položaj upravičenca/ke do pravice, ki mu/ji pripada po pravu EU, ne pa zgolj abstraktno za državni oziroma pristojni organ in za upravičenca. Bistvena so torej pravila o pravnih sredstvih brez razlikovanja za pravna sredstva, ki temeljijo na kršitvi prava EU, in tista, ki temeljijo na kršitvi nacionalnega prava. Kršitve prava pa uveljavljajo posamezniki in zasebne pravne osebe kot tožniki, ne pa pristojni državi organi, ki so sporne odločitve sprejeli. Človekove pravice in med njimi tudi pravica do pravnega sredstva po azilnem pravu EU namreč pripada(jo) prosilcem, ki so tožniki v upravnih sporih, kjer se izvaja pravo EU, ne pa pristojnim organom, ki odločajo o teh pravicah.
Enakovrednost pravnih sredstev v azilnih zadevah in v domačih zadevah, kjer ne gre za uporabo prava EU, je treba presojati po predmetu, podlagi in bistvenih elementih ureditve pravnih sredstev. Načelo enakovrednosti v pravu EU ni reducirano na vprašanje, ali imata obe stranki enakopraven položaj v postopku.
mednarodna zaščita - ponovna prošnja za mednarodno zaščito - zavrženje ponovne vloge - nova dejstva in novi dokazi
V primeru ko tožnik ne navaja ustreznih novih dejstev ali ne predloži novih dokazov, torej ne spoštuje zaostrenih dokaznih standardov, toženi stranki ni treba po uradni dolžnosti pridobivati informacij o izvorni državi.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/1. ZMZ-1 člen 49, 49/9, 51, 51/1, 51/1-4.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - predaja Republiki Hrvaški - sistemske pomanjkljivosti
Sodišče ugotavlja, da tožnik niti v postopku pred toženo stranko, niti v tožbi ni navajal nobenih okoliščin, iz katerih bi izhajalo, da bi Hrvaška kot odgovorna država članica za presojo njegove prošnje za mednarodno zaščito onemogočila njegov dostop do azilnega postopka oziroma da ga bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomeni ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Tožnik dejansko ni prerekal oziroma nasprotoval ugotovitvi tožene stranke, da na Hrvaškem sploh ni šel v azilni dom in torej sploh ni bil izpostavljen življenjskim razmeram v Azilnem domu na Hrvaškem, iz katerih bi izhajalo nečloveško ravnanje.
Glede morebitnih ovir za predajo Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III, je bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilca za mednarodno zaščito.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2, 18, 18/1, 18/1-b.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - predaja Republiki Hrvaški - sistemske pomanjkljivosti - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III)
Ni izpodbita ugotovitev tožene stranke, da ima tožnik na Hrvaškem položaj prosilca za mednarodno zaščito. Tožnik bo v primeru vrnitve na Hrvaško v okviru dublinskega postopka obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito. Bistvenega pomena je to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito. Tudi če so tožnikove navedbe o slabem ravnanju policije resnične, pa po presoji sodišča ob upoštevanju v izpodbijanem sklepu ocenjevanih poročil, različnih člankov ter mnenj in sodnih odločb nižjih sodišč drugih držav v posameznih primerih, ne izkazujejo tehtnih razlogov ne za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Uredbi Dublin III, ne drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo tožnik med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine. Glede na položaj, ko ni relevantnih poročil pristojnih evropskih organov in tožnikovega stališča, da mu ne bo omogočen dostop do postopka za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki ga zagotavlja 3. člen Uredbe Dublin III, ne potrjujeta niti poročili AIDA in EUAA, ter tožnik v tožbi ne zatrjuje drugih svojih osebnih okoliščin (na primer zdravstveno stanje), ki bi lahko vplivale na drugačno presojo dopustnosti njegove predaje Hrvaški z vidika varstva pravic iz 4. člena Listine, je tožena stranka lahko izključila obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v Republiki Hrvaški; zato ji od te države ni bilo treba pridobiti posebnih zagotovil, da ne bo prišlo do kršitve navedenih pravic.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 12, 29.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - sistemske pomanjkljivosti
Glede na to, da, kar niti ni sporno, tožnik poseduje dovoljenje za prebivanje Republike Finske, veljavno do 31. 10. 2022 in da je vložil Prošnjo v Sloveniji dne 2. 10. 2023 (torej prej kot v dveh letih od poteka veljavnosti dovoljenja), je toženka pravilno ugotovila, da je na podlagi četrtega odstavka 12. člena Uredbe Dublin III, za obravnavo Prošnje odgovorna Republika Finska.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 12. ZMZ-1 člen 51.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - dovoljenje za prebivanje
Po določbi četrtega odstavka 12. člena Dublinske uredbe je odgovorna država članica tista, v kateri je imel tožnik dovoljenje za prebivanje, in je preteklo manj kot dve leti od poteka tega dovoljenja. Dejstvo, da je tožnik imel dovoljenje za prebivanje v Republiki Finski in da je od poteka njegove veljavnosti poteklo manj kot dve leti, pa je med strankama nesporno.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2, 18, 18/1, 18/1-b.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - predaja Republiki Hrvaški - sistemske pomanjkljivosti - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III)
Z vidika presoje ovir za predajo Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III je bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito. Tožniku je bil dostop do azilnega postopka zagotovljen že s tem, ko je v Republiki Hrvaški pridobil status prosilca. Ker je ta država svojo odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje torej že potrdila, je vzpostavljen položaj iz točke (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III8, v katerem je Hrvaška kot odgovorna država članica dolžna sprejeti tožnika — prosilca (saj je vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji), po sprejemu pa je to prošnjo na podlagi prvega pododstavka drugega odstavka istega člena dolžna tudi obravnavati. S tem bodo torej spoštovane tožnikove procesne garancije glede dostopa do azilnega postopka, bodoča ravnanja hrvaških organov in skladnost njihovega postopanja s pravom Evropske unije pa niso v pristojnosti Upravnega sodišča. Glede na položaj, ko ni relevantnih poročil pristojnih evropskih organov in tožnikovega stališča, da mu ne bo omogočen dostop do postopka za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki ga zagotavlja 3. člen Uredbe Dublin III, ne potrjujeta niti poročili AIDA in EUAA, ter niso izkazane zatrjevane druge tožnikove osebne okoliščine (na primer zdravstveno stanje), ki bi lahko vplivale na drugačno presojo dopustnosti njegove predaje Hrvaški z vidika varstva pravic iz 4. člena Listine, je tožena stranka lahko izključila obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v Republiki Hrvaški; zato ji od te države ni bilo treba pridobiti posebnih zagotovil, da ne bo prišlo do kršitve navedenih pravic.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 18, 18/1, 18/1-b. ZMZ-1 člen 51, 51/1, 51/1-4.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - Dublinska uredba - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - sistemske pomanjkljivosti - predaja Republiki Hrvaški
Sodišče se sicer strinja s tožbeno navedbo o tem, da presoja zakonitosti predaje prosilca pristojni državi ni omejena samo na presojo sistemskih pomanjkljivosti v odgovorni državi, ampak tudi vseh drugih okoliščin, zaradi katerih bi predaja prosilca lahko predstavljala kršitev 3. člena EKČP. Vendar pa v konkretnem primeru tudi sicer tožnik po presoji sodišča ni izkazal, da bi mu v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško grozila kakršnakoli nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja in da bi prišlo do kršitve 3. člena EKČP, saj tožnik v azilnem domu na Hrvaškem sploh še ni bil in se azilni postopek zanj sploh še ni začel in še niso nastopile okoliščine, na podlagi katerih bi bilo mogoče sprejeti oceno, ali gre na Hrvaškem za nečloveško ali ponižujoče ravnanje pri osebah, ki so že vložile prošnjo za priznanje mednarodne zaščite.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/1.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - predaja Republiki Hrvaški - sistemske pomanjkljivosti
Z vidika presoje ovir za predajo Republiki Hrvaški na podlagi Dublinske uredbe bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito.
Tožniku je bila zagotovljena podrobna in natančna presoja, vključno z oceno, da predaja Hrvaški ne bo povzročila ogroženosti njegovega življenja ali svobode oziroma izpostavljenosti mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito - navajanje nepomembnih ali zanemarljivih dejstev - prosilec iz Maroka
Tožnik svojo prošnjo utemeljuje z osebnimi težavami, ki jih je imel v Egiptu, ki ni njegova izvorna država, v Maroku pa ni imel nobenih težav in tam nikoli ni bil ogrožen in prav tako mu tam niso bile kršene človekove pravice, saj se mu v Maroku ni nič konkretnega zgodilo. V zvezi s tem, da se tožnik v Maroko ne želi vrniti, ker tam nima več zaposlitve oziroma zaradi splošne slabe ekonomske situacije, pa je bilo tudi pravilno ugotovljeno, da je slaba ekonomska situacija posledica splošnih slabih ekonomskih razmer v državi in da ne gre za namerno ekonomsko onemogočanje, ki bi bilo povezano izključno samo s tožnikom.
mednarodna zaščita - zahtevek za ponovno uvedbo postopka - nova dejstva in novi dokazi
Tožnik ni izkazal, da novih dokazov ali dejstev, ki so obstajali že v času prvega postopka, brez svoje krivde takrat ni mogel uveljavljati, njegovo trditveno gradivo po presoji sodišča ne more pomembno povečevati verjetnosti, da (tožnik) izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Ob takih okoliščinah, ko tožnik ni izkazal pravočasnosti uveljavljanja novih dejstev, v obravnavani zadevi ni pravno odločilna morebitna nadaljnja presoja odnosa maroške družbe do nevernikov.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti
Sodišče ugotavlja, da pritožnikove navedbe o grdem ravnanju hrvaških policistov, ki se nanašajo na prečkanje hrvaško-bosanske meje in na njegovo nadaljnjo policijsko obravnavo, ko je imel status tujca, tudi če so resnične, skupaj s predloženimi poročili nevladnih organizacij, različnimi članki ter mnenji in sodnimi odločbami nižjih sodišč drugih držav v posameznih primerih, ne izkazujejo tehtnih razlogov niti za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Uredbi Dublin III, niti drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo pritožnik med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU.
mednarodna zaščita - mladoletnik brez spremstva - varna izvorna država
Tožena stranka bi morala pred izdajo izpodbijane odločbe zaradi spoštovanja načela največje koristi otroka odpraviti vsak dvom glede tožnikovega pravnega in dejanskega položaja in njegove prihodnosti ter natančneje raziskati, ali je možna tožnikova vrnitev k staršem, drugemu sorodniku, skrbniku ali ustrezni državni instituciji v izvorni državi. Šele v tem primeru bi bila možna celovita presoja, ali je izvorna država ob upoštevanju tožnikovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito (mladoletnik brez spremstva) v skladu z ZMZ-1 zanj varna (prvi odstavek 62. člena ZMZ-1), ali pa bo morda tožnik v primeru vrnitve soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen ZMZ-1.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - sistemske pomanjkljivosti - Republika Hrvaška - prosilec iz Maroka
V obravnavani zadevi ni sporno, da bo tožnik v primeru vrnitve na Hrvaško v okviru dublinskega postopka obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito in ne kot tujec. Glede na navedeno, je po presoji sodišča za ugotavljanje ovir za predajo Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III, bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito.
mednarodna zaščita - ponovni postopek - zavrženje zahtevka za uvedbo ponovnega postopka - novi dokazi in nova dejstva
Toženka je tudi po presoji sodišča tako pravilno ugotovila, da tožnik v Zahtevku ni navedel novih dejstev, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite, zato je toženka pravilno ugotovila, da niso izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 64. člena ZMZ-1, in na podlagi četrtega odstavka 65. člena ZMZ-1 pravilno zavrgla tožnikov zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, ki ga je podal 22. 12. 2023.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja - odvzem prostosti - razlogi za odvzem - pomanjkljiva obrazložitev
Pri 82.a in 82.b členu ZMZ-1 ter 84. členu ZMZ-1 gre torej za dve različni pravni podlagi, pri čemer je nujna uporaba odvisna od dejanskega stanja oz. okoliščin konkretnega primera, pa tudi od cilja oz. namena, ki ga želi pristojen organ z izrečenim ukrepom doseči. Ob tem velja posebej opozoriti, da je pri izreku ukrepa po 84. členu ZMZ-1 vedno potrebno opraviti tudi test sorazmernosti, v okviru katerega se tudi presodi, ali je zasledovani cilj mogoče doseči z milejšim sredstvom oz. posegom. Če je cilj prevencija, je glede na okoliščine primera, lahko primernejši eden od ukrepov iz 82.b člena ZMZ-1.
Ker gre pri omejitvi gibanja po 84. členu ZMZ-1 za nujen, preventiven (in ne za kaznovalen) ukrep, je ključna prav navedba okoliščin, iz katerih izhaja verjetnost, da bo prosilec s kršitvami nadaljeval. Ni torej odločilno, ali tožnikovo ravnanje predstavlja kršitev Uredbe o hišnem redu v azilnem domu, ali pa lažjo ali težjo kršitev po 82.a členu ZMZ-1, ampak ali je odvzem prostosti nujno potreben zaradi varstva v 4. alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 navedenih dobrin. Izkazana in v smislu 4. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 ustrezno ovrednotena morajo torej biti takšna dejstva in okoliščine (vključno z nevarnostjo ponovitve ravnanj, njihovo intenziteto, odnosom družbe in prosilca do dejanj … ), ki utemeljujejo zaključek o nujnosti, primernosti in sorazmernosti odvzema prostosti.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 18, 18/1, 18/1-b. ZMZ-1 člen 51, 51/1, 51/1-4.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - Dublinska uredba - predaja prosilca odgovorni državi Avstriji
Sodišče ne sledi navedbam, da tožnik ni vedel, da v Republiki Avstriji vlaga prošnjo za mednarodno zaščito, saj je vnesen v centralno bazo EURODAC kot prosilec za mednarodno zaščito in ne bi bilo logično, da bi Republika Avstrija tožnika vnesla kot prosilca, če ne bi izrazil take namere. Poleg tega pa je na zaslišanju na sodišču med drugim tudi povedal, da ko je v Avstriji prišel na letališče, mu je policija dala naslov za azilni kamp in so mu rekli, da če želi, gre lahko tja, dali so mu koordinate. Vse te okoliščine pa dokazujejo, da je bila z njegove strani prošnja za mednarodno zaščito v Avstriji podana.