mednarodna zaščita - pravni interes - samovoljna zapustitev azilnega doma
Tožena stranka je sodišče obvestila, da je tožnik zapustil azilni dom. Ker se torej ne nahaja v azilnem domu, v katerem bi moral počakati na pravnomočno odločitev o njegovi ponovni prošnji za mednarodno zaščito, je sodišče ocenilo, da ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje postopka. Ob ugotovitvi, da pravni interes ne obstaja več, sodišče ne presoja utemeljenosti tožbe.
ZMZ-1 člen 51, 51/1, 51/1-4. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/1.
mednarodna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi članici EU - sistemske pomanjkljivosti
Za ugotavljanje ovir za predajo Republiki Hrvaški na podlagi Dublinske uredbe bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito. Tožnikove navedbe, da so ga hrvaški policisti po tem, ko so ga prijeli ob nelegalnem prehodu bosansko - hrvaške meje, vrgli v hladno deročo reko in mu vzeli telefon, tudi po presoji sodišča ne morejo biti relevantne. Nanašajo se namreč na njegovo obravnavo kot tujca, ki se je na ozemlju države nahajal nezakonito, zato ne dokazujejo sistemskih pomanjkljivosti.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2, 18, 18/1, 18/1-b, 20.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - predaja Republiki Hrvaški - sistemske pomanjkljivosti - začasna odredba
Tožnik ima na Hrvaškem položaj prosilca za mednarodno zaščito. Tudi sicer je pravno pomembno le nesporno dejstvo, da je tožnik nezakonito prišel na Hrvaško, saj tudi na tej pravni podlagi temelji odgovornost te države (prvi odstavek 13. člena Uredbe Dublin III). Ker je ta država svojo odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje že potrdila, je tako vzpostavljen položaj iz točke (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III, v katerem je Hrvaška kot odgovorna država članica dolžna sprejeti tožnika — prosilca (saj je vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji), po sprejemu pa je to prošnjo na podlagi prvega pododstavka drugega odstavka istega člena dolžna tudi obravnavati.
Domneva, da vse države članice spoštujejo temeljne oziroma človekove pravice, je izpodbojna, zato je v takih primerih pristojni organ dolžan presoditi obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v drugi državi članici; če te nevarnosti ne more izključiti, pa mora od druge države članice pridobiti posebna zagotovila, da do kršitve pravice ne bi prišlo. Pri tem je treba upoštevati, da se predaja prosilca v to državo članico ne izvede v vseh okoliščinah, v katerih obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo prosilec med predajo ali po njej izpostavljen taki nevarnosti, in ne le takrat, ko je dejanska nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine posledica sistemskih pomanjkljivosti v azilnem postopku in pogojev za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito v državi članici.
Tudi če so tožnikove navedbe o slabem ravnanju policije resnične, po presoji sodišča ob upoštevanju v izpodbijanem sklepu ocenjevanih poročil, različnih člankov ter mnenj in sodnih odločb nižjih sodišč drugih držav v posameznih primerih, ne izkazujejo tehtnih razlogov ne za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Uredbi Dublin III, ne drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo tožnik med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito - varna izvorna država - ekonomski razlog - prosilec iz Maroka
Tožnik je očitno izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave, saj iz spisov, ki se nanašajo na zadevo, ni razvidno njegovo zatrjevanje utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1). V zvezi z razlogi za zapustitev izvorne države je navedel, da je to storil zaradi denarja in da išče zaposlitev.
Toženka je tožnika na osebnem razgovoru seznanila s tem, da je država, iz katere prihaja, varna izvorna država. S tem mu je omogočila, da izkaže tehtne razloge, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito, zanj ni varna izvorna država.
Ni nujno, da vse osebe, ki so upravičene do zaščite zaradi spoštovanja načela nevračanja, tudi izpolnjujejo pogoje za pridobitev mednarodne zaščite.14, 15 V primeru pravnomočno zavrnjene prošnje za mednarodno zaščito oseba postane tujec in pride v pristojnost policije. Če dejstva ali okoliščine kažejo na obstoj razlogov, ki preprečujejo odstranitev tujca iz Republike Slovenije, mora uradna oseba, pooblaščena za vodenje postopkov mednarodne zaščite, o tem nemudoma obvestiti policijo, ki mora ravnati v skladu z 72. členom (prepoved odstranitve tujca) in z 73. členom ZTuj-2 (dovolitev zadrževanja).
ZMZ-1 člen 51, 51/1, 51/1-4. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 18, 18/1, 18/1-b.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - Dublinska uredba - predaja Republiki Hrvaški - sistemske pomanjkljivosti
Tožniku so bili zgolj odvzeti prstni odtisi in je bil zaveden v evidenco EURODAC kot prosilec za mednarodno zaščito, v azilni dom, v katerega je bil v Zagrebu domnevno napoten, pa ni odšel, zato ne more trditi, da njegove izkušnje kažejo na sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom. To, da ga uradna oseba v Zagrebu ni odpeljala v najbližji sprejemni center, ampak mu je dejala, da mora oditi, pri čemer je na dokumentu, ki ga je prejel, imel naslov, ne kaže na sistemske pomanjkljivosti, saj tožnik v azilni dom v Zagrebu sploh ni odšel.
V konkretni zadevi ne gre samo zato, da niso ugotovljene sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev v Republiki Hrvaški, ampak tožnik tudi sicer ni uspel izkazati, da bi mu v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško grozilo kakršnokoli nečloveško ali poniževalno ravnanje. Tožnik namreč kot prosilec za mednarodno zaščito na Hrvaškem sploh še ni imel stika s tistimi uradnimi osebami, ki so pristojne za vsebinsko obravnavo njegove prošnje, saj še niti ni bil nastanjen v azilnem domu.
omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - pridržanje - ogrožanje varnosti - ogrožanje življenja drugih ali premoženja - začasna odredba
V času izdaje izpodbijanega sklepa, izdanega na podlagi 4. alineje prvega odstavka 84. člena v zvezi s šesto točko 84. člena ZMZ-1, tožnik ni bil prosilec za mednarodno zaščito, kar niti ni sporno med strankama, ampak tujec.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3.
mednarodna zaščita - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - predaja odgovorni državi članici - Republika Hrvaška - sistemske pomanjkljivosti
Tudi v tožbi tožnik izpostavlja, kakšne so bile njegove izkušnje s hrvaškimi policisti, ki so po njegovih navedbah z njim neustrezno ravnali. Vendar so te tožbene navedbe še vedno nerelevantne , saj bo imel tožnik v primeru vrnitve Hrvaški povsem drugačen status in se ga bo drugače obravnavalo, ko bo vrnjen na podlagi Uredbe Dublin III, kot pa je bil obravnavan, ko je ilegalno prečkal bosansko-hrvaško mejo.
Bistvenega pomena je to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilca za mednarodno zaščito. Tožnik pa z uradnimi osebami, ki so pristojne za vodenje postopkov mednarodne zaščite na Hrvaškem, sploh še ni prišel v stik.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 29.
mednarodna zaščita - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - predaja prosilca odgovorni državi - Republika Hrvaška - sistemske pomanjkljivosti
Sodišče ugotavlja, da se je do vseh navedb tožnika iz upravnega postopka v celoti in popolno opredelila že toženka v izpodbijanem sklepu. Tožnik pa se ni odzval vabilu na zaslišanjem v upravnem sporu. Tudi po presoji sodišča je pravilno izjave tožnika iz upravnega postopka, toženka ocenila kot take, ki zahtevane domneve iz drugega pododstavek drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III, ne dokazujejo. Utemeljeno toženka opozori, da tožnik (šele) v tožbi in zato prepozno, navaja, da naj bi iz 4 sklopov informacij o stanju na Hrvaškem glede dublinskih povratnikov (4 sklopi) izhajalo, da obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3.
predaja odgovorni državi članici - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - sistemske pomanjkljivosti - predaja Republiki Hrvaški - mednarodna zaščita
Sodišče ne dvomi v pravilnost dokazne ocene, da tožnikove trditve o grdem ravnanju hrvaških policistov temeljijo na njegovi izkušnji s hrvaško policijo, ko je bil ob prijetju obravnavan kot tujec v zvezi z nezakonitim vstopom na Hrvaško, in ne kot prosilec. Z drugimi uradnimi osebami na Hrvaškem tožnik ni imel stika, do azilnega doma v Zagrebu pa ni prišel, čeprav ga je hrvaška policija tja napotila.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 29.
mednarodna zaščita - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - predaja prosilca odgovorni državi - Republika Hrvaška - sistemske pomanjkljivosti
V obravnavani zadevi ni sporno, da bo tožnik v primeru vrnitve na Hrvaško v okviru dublinskega postopka obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito in ne kot tujec. Glede na navedeno, je po presoji sodišča za ugotavljanje ovir za predajo Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito. Pravilna je ugotovitev toženke, da tožnik tega niti ni zatrjeval.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito - resna škoda - ekonomski razlog
Tožena stranka je odločila samo o zavrnitvi prošnje za mednarodno zaščito, ne pa tudi o vrnitvi oziroma odstranitvi tožnika, med tem ko je sestavni del izreka v izpodbijanem aktu tudi odločitev o vrnitvi oziroma odstranitvi tožnika. To pa pomeni, da mora tožena stranka v takem primeru presojati tudi tveganje z vidika načela nevračanja oziroma prepovedi nečloveškega ravnanja iz člena 19(2) Listine EU o temeljnih pravicah.
ZMZ-1 člen 82a, 82b, 84, 84/1, 84/1-4. Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev) (2013) člen 8, 8/3, 8/4, 9, 20.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - odvzem prostosti - ogrožena osebna varnost - resna grožnja za javni red ali javno varnost - dokazna ocena
Ukrep pridržanja ne more oziroma ne sme imeti izključno narave sankcije za preteklo dejanje tožnika, ampak mora nujno pomeniti skrajno sredstvo, nujen in sorazmeren način odvračanja nevarnosti v prihodnosti, da bi prišlo do kršitev pravice do varnosti drugih ljudi, če ni mogoče učinkovito uporabiti drugega manj prisilnega ukrepa.
Spoštovanje pravice do obrambe oziroma izjave pa ni absolutno, ampak so dovoljene določene omejitve, če omejitve dejansko ustrezajo ciljem splošnega interesa in če glede na zastavljeni cilj ne pomenijo pretiranega in nesprejemljivega posega, ki bi ogrožal samo bistvo tako zagotovljenih pravic.
V situaciji, ko je v teku postopek odvzema prostosti prosilcu zaradi enkratnega incidenta z varnostniki Azilnega doma, v katerem je prišlo do prerivanja oziroma odrivanja med več osebami v krajšem trajanju, kjer ni nobenih drugih listinskih dokazov o individualnem ravnanju prosilca tekom incidenta ali o drugih znakih nevarnega obnašanja prosilca, mora uradna oseba izpeljati ugotovitveni postopek in vpletene zaslišati. Prosilca mora zaslišati na tak način, da se pred izrekom ukrepa pridržanja prosilec lahko učinkovito brani glede na zabeležko oziroma konkreten opis dogodkov, kot ga je podal v incident vpleteni varnostnik.
Določilo 82.a člena ZMZ-1 namreč ne more ustvarjati nove pravne podlage za pridržanje, ki je ni v določilu člena 8(3) Direktive o sprejemu 2013/33/EU.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito - ekonomski razlogi prosilca za azil - varna izvorna država
Navedb tožnika, da je izvorno državo zapustil, ker ni želel v zapor zaradi neplačila kredita, ni mogoče povezati z nobenim od zakonsko določenih razlogov preganjanja iz ZMZ-1 in Ženevske konvencije.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu - pridržanje v centru za tujce - ogrožanje varnosti - načelo sorazmernosti
V obravnavani zadevi je bistveno to, da je bilo ugotovljeno, da je bil javni red zaradi incidenta kršen, kar pa ob upoštevanju načela sorazmernosti zadostuje za ukrep omejitve gibanja v Centru za tujce.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito - ekonomski razlog
Tožnik je zgolj na splošno navajal, da je odnos med Arabci in Amazighi vedno napet v smislu, da Arabec ne bi hotel delati z njim, vendar po mnenju sodišča glede na vse, kar je povedal, ni mogoče sklepati, da bi zaradi tega bil prikrajšan pri zaposlitvi, saj je imel več zaposlitev in je tudi povedal, da ko je zaprosil za službo, so ga tudi povabili na razgovor in mu na koncu dejali, da je dober in primeren za delo, vendar mora plačati denar. Iz tega pa ni mogoče sklepati, da bi bil diskriminiran zaradi svoje narodnosti. Tožnik je torej zaposlitev v svoji izvorni državi imel, zgolj navajanje slabega socialnega stanja v izvorni državi, kateremu je podvrženo celotno prebivalstvo, pa po presoji sodišča ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito - nedržavni subjekt preganjanja - zaščita v izvorni državi - verodostojnost
Tožnik je na izrecno vprašanje odgovoril, da ni istospolno usmerjen in da je njegova edina težava, da je bil član Facebook skupine istospolno usmerjenih, za kar ni vedel. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je tako očitno, da je izvorno državo zapustil iz osebnih razlogov (družinske težave zaradi navedene objave slik na Facebooku) in ne zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi svoje istospolne usmerjenosti.
Tožena stranka je tožnikovo prošnjo zavrnila, ker zaradi nedoslednosti (neskladnosti) v njegovih izjavah ni verjela, da so bile objavljene slike v Facebook skupini istospolnih oseb povod za njegov odhod iz države in da so se dogodki zgodili tako, kot jih je predstavil. Ob takih okoliščinah pa ni izkazano tožnikovo zatrjevanje utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju.
Iz tožbenih navedb prav tako ni razvidno določno nasprotovanje stališču tožene stranke, da tožnik v zvezi z navedenimi razlogi osebne narave, tudi če bi se izkazali za resnične, ni uspel izkazati, da mu državni organi niso sposobni nuditi zaščite.
Ni nujno, da vse osebe, ki so upravičene do zaščite zaradi spoštovanja načela nevračanja, tudi izpolnjujejo pogoje za pridobitev mednarodne zaščite. V primeru pravnomočno zavrnjene prošnje za mednarodno zaščito oseba postane tujec in pride v pristojnost policije. Če dejstva ali okoliščine kažejo na obstoj razlogov, ki preprečujejo odstranitev tujca iz Republike Slovenije, mora uradna oseba, pooblaščena za vodenje postopkov mednarodne zaščite, o tem nemudoma obvestiti policijo, ki mora ravnati v skladu z 72. členom (prepoved odstranitve tujca) in z 73. členom ZTuj-2 (dovolitev zadrževanja).
ZMZ-1 člen 51, 51/1, 51/1-4. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3.
mednarodna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi članici EU - sistemske pomanjkljivosti
Glede na položaj, ko ni relevantnih poročil pristojnih evropskih organov in tožnikovega stališča, da mu ne bo omogočen dostop do postopka za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki ga zagotavlja 3. člen Uredbe Dublin III, ne potrjujeta niti poročili AIDA in EUAA, ter niso izkazane zatrjevane druge tožnikove osebne okoliščine (na primer zdravstveno stanje), ki bi lahko vplivale na drugačno presojo dopustnosti njegove predaje Hrvaški z vidika varstva pravic iz 4. člena Listine, je tožena stranka lahko izključila obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v Republiki Hrvaški; zato ji od te države ni bilo treba pridobiti posebnih zagotovil, da ne bo prišlo do kršitve navedenih pravic.
mednarodna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi - rok za vložitev tožbe - zamuda roka - zavrženje tožbe
Vendar pa se okoliščine te zadeve bistveno razlikujejo od okoliščin, v katerih je bil izdan sklep SEU v zadevi C-58/23 z dne 27. 9. 2023, saj je tridnevni rok za tožbo v tej zadevi v celoti tekel (in se iztekel) med delovniki. Ker imajo države članice v zvezi z določanjem razumnih rokov in drugih potrebnih pravil za uveljavljanje pravic prosilcev za mednarodno zaščito do učinkovitega pravnega sredstva procesno avtonomijo, v konkretnem primeru tudi ne pride v poštev načelo lojalne razlage.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 12, 12/4.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - sistemske pomanjkljivosti - rok za predajo prosilca - iztek roka - začasna odredba - vizum - izdaja vizuma
Glede na določilo četrtega odstavka 12. člena Dublinske uredbe je odgovornost Francije obstajala šest mesecev od poteka veljavnosti vize, med strankama pa ni sporno, da je veljavnost vizuma potekla 18. 9. 2022. Torej se je šestmesečno obdobje od poteka veljavnosti vizuma izteklo 18. 3. 2023, tožnik pa je v Sloveniji podal prošnjo za mednarodno zaščito šele 30. 3. 2023, kar je po poteku šestmesečnega roka. Tudi če je Francija odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito sprejela, to še ne pomeni, da so podani vsi pogoji, določeni v Dublinski uredbi, za določitev Francije kot odgovorne države. Tudi v zvezi s tem se sodišče strinja s tožečo stranko, da je objektivno dejstvo, da je šestmesečni rok od poteka veljavnosti vizuma potekel pred podajo prošnje za mednarodno zaščito in se državi ne moreta dogovarjati za prevzem pristojnosti mimo tega dejstva.
Tožnikovi pooblaščenci so že v upravnem postopku predložili določene informacije, iz katerih izhaja, da so nekateri prosilci za mednarodno zaščito v Franciji zaradi prezasedenosti brez materialnih pogojev ob sprejemu, tožena stranka pa teh navedb ni dodatno preverila.
Lahko se sicer zgodi, da so objekti za nastanitev prezasedeni, vendar pa velik migracijski pritisk kljub temu še vedno ne more biti razlog za to, da se prosilcev sploh ne bi nastanilo in da bi posledično temu morali biti na ulici. Iz navedenih razlogov bi tožena stranka morala, v kolikor bi se ugotovilo, da je glede na določilo Dublinske uredbe Francija odgovorna država članica, dodatno preveriti oziroma dobiti zagotovilo, da tožnik v nobenem primeru ne bi ostal na cesti, pri čemer zimski čas v takem primeru predstavlja še dodatno nevarnost.
ZMZ-1 člen 51, 51/1, 51/1-4. ZUP člen 237, 237/2, 237/2-3.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti - načelo nevračanja - pravica do izjave - začasna odredba
S tem, ko se tožena stranka zaradi opustitve dolžnostnega ravnanja ni opredelila do okoliščin, ki so pomembne z vidika spoštovanja načela nevračanja (ni presojala aktualnih informacij o stanju hrvaškega azilnega sistema v zvezi s prosilci, ki so Republiki Hrvaški predani v dublinskem postopku), tožniku ni dala možnosti, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, poleg tega zaradi odsotnosti navedenih odločilnih dejstev odločbe ni mogoče preizkusiti.