Iz tožnikovega ravnanja je razvidno, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana zavrnilna odločba očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.
Ker tožnik očitno nima namena počakati na odločitev sodišča o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in na dokončanje postopka, ne izkazuje pravnega interesa za upravni spor.
Samovoljna zapustitev azilnega doma v času po izdaji odločbe vpliva tudi na vodenje upravnega spora, ki teče na podlagi prosilčeve tožbe zoper zanj neugodno odločbo o prošnji. Takšno ravnanje prosilca namreč kaže, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana odločba o zavrnitvi (ali zavrženju) njegove prošnje očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.
Tožnik je 5. 4. 2025 samovoljno, torej po svoji volji, ne oziraje se na navedene zakonske zahteve, zapustil nastanitvene kapacitete azilnega doma in se tja v treh dneh ni vrnil. Zato je sodišče tožbo zavrglo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.
Tožnik kljub temu, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani z njegovimi navedbami, ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Iz Prošnje je razvidno, da so tožnika iz Maroka vodili ekonomski razlogi. Svojo državo je po lastni izjavi zapustil zato, ker je odgovoren za družino in išče delo. Kasneje na osebnem razgovoru je tožnik razkril popolnoma drugačne razloge za odhod iz Maroka. Tam naj bi neznana skupina ljudi menila, da je tožnik Zuhri, zato mu je leta 2022 najprej vzela kri, zatem pa naj bi mu še grozila. Na osebnem razgovoru tožnik ekonomskih razlogov za odhod iz izvorne države ni več omenjal, dejal je, da se je v Maroku lahko preživljal in da drugih problemov ni imel. Ko mu je uradna oseba na osebnem razgovoru predočila, da spreminja razloge za mednarodno zaščito in ga vprašala, zakaj zgoraj opisanih težav s skupino v Maroku ni navedel že v Prošnji, je dejal, da ga je bilo takrat strah zapisati "te zadeve". Zakaj ga je bilo ob vložitvi Prošnje (14. 1. 2025) to strah zapisati, dober mesec kasneje na osebnem razgovoru (18. 2. 2025) pa tega strahu ni imel več, tožnik v upravnem postopku ni uspel zadovoljivo pojasniti. Tožnik tega tudi v upravnem sporu ni obrazložil, saj na narok za glavno obravnavo ni pristopil, svojega izostanka pa ni opravičil.
Tožnikove izjave na osebnem razgovoru glede obstoja skupine v Maroku, ki je menila, da je tožnik Zuhri in mu je zaradi tega sprva vzela kri, zatem pa naj bi mu dve leti še grozila, niso konsistentne, temveč si nasprotujejo. Uradna oseba je tožniku te nedoslednosti predočila na osebnem razgovoru, torej že pred izdajo izpodbijanega akta, kljub temu pa tožnik razhajanj in nedoslednosti v svojih izjavah ni uspel pojasniti.
Sodišče ugotavlja, da je tožnik imel možnost v Prošnji navesti pravi razlog za mednarodno zaščito. Tudi na osebnem razgovoru dne 18. 2. 2025 je imel pravico do izjave, uradna oseba in tožnikov pooblaščenec sta mu postavila veliko jasnih vprašanj in podvprašanj, s katerimi sta ga pozvala, naj čim bolj natančno in podrobno opiše razloge, zaradi katerih je moral zapustiti izvorno državo. Kljub temu tožnik ni podal dejstev, ki bi bila pomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite.
Tožnik ima na Hrvaškem položaj prosilca za mednarodno zaščito. Ker je ta država svojo odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje že potrdila, je tako vzpostavljen položaj iz točke (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III, v katerem je Hrvaška kot odgovorna država članica dolžna sprejeti tožnika, po sprejemu pa je to prošnjo na podlagi prvega pododstavka drugega odstavka istega člena dolžna tudi obravnavati. Glede na navedeno sodišče ne dvomi, da bodo v tej državi spoštovane tožnikove procesne garancije v zvezi z dostopom do azilnega postopka, skladnost postopanja hrvaških organov s pravom EU pa ni v pristojnosti Upravnega sodišča Republike Slovenije.
Naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III, je treba oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji.
Iz tožnikovih izjav v upravnem postopku ni razvidno upoštevno problematiziranje razmer v zvezi z namestitvijo prosilcev v hrvaškem azilnem domu, saj tožnik očitno nima zadržkov glede predaje Republiki Hrvaški. Ob takih okoliščinah ni bila vzpostavljena obveznost tožene stranke, da preveri aktualne podatke o stanju hrvaškega azilnega sistema.
Sodišče je presojalo tožbene navedbe, s katerimi tožnik zatrjuje obstoj sistemskih pomanjkljivosti hrvaškega azilnega sistema. Pri tem je upoštevalo tožnikove trditve v upravnem sporu, ki so obstajale že v času odločanja v postopku izdaje izpodbijanega sklepa. Tožnik je namreč prosilec za mednarodno zaščito brez znanja slovenskega jezika, ki ga v upravnem postopku ni zastopal kvalificirani pooblaščenec, s čimer je izkazal, da navedb upravičeno ni mogel podati v postopku izdaje upravnega akta (52. člen ZUS-1).
Glede na položaj, ko ni relevantnih poročil pristojnih evropskih organov in zato ni dokazno podprto tožnikovo posplošeno stališče, da Hrvaška "nad migranti izvaja fizično in psihično nasilje", ter tožnik ni izkazal drugih svojih osebnih okoliščin, ki bi lahko vplivale na drugačno presojo dopustnosti njegove predaje Hrvaški z vidika varstva pravic iz 4. člena Listine, je tožena stranka lahko izključila obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v Republiki Hrvaški; zato ji od te države niti ne bi bilo treba pridobiti posebnih zagotovil, da ne bo prišlo do kršitve navedenih pravic.
Predaja po Uredbi Dublin III sama po sebi ni nepopravljiva posledica.
Okoliščina, da je tožnik brez pojasnitve zapustil izpostavo Azilnega doma že dne 9. 1. 2025 in se vanj ni vrnil, je v obravnavani zadevi nesporno izkazana.
Ob upoštevanju upravičenosti oziroma dopustnosti (sorazmernosti) posega v pravico do učinkovitega pravnega sredstva iz člen 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU v zvezi z prvim in drugim odstavkom 47. člena in člena 52(1) Listine o temeljnih pravicah EU je treba tožbo zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavreči, ker upravni akt, ki se izpodbija, zaradi svobodne izbire tožnika, da zapusti Slovenijo in se vanjo ne vrne, očitno ne posega več v pravico ali neposredno na zakon oprto korist tožnika.
Tožnik v času odločanja ne izkazuje pravnega interesa za vodenje upravnega spora. Glede na navedeno obvestilo tožene stranke je namreč 18. 3. 2025 samovoljno, torej po svoji volji, ne oziraje se na navedene zakonske zahteve, zapustil azilni dom in se vanj ni vrnil. Ker tožnik očitno nima namena počakati na odločitev sodišča o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in na dokončanje postopka, ne izkazuje pravnega interesa za upravni spor.
Za postopek v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika - prosilca, ki mora sam predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.
Že zato, ker tožnik ni zatrjeval novih dejstev in predložil novih dokazov, njegovo trditveno gradivo po presoji sodišča ne more pomembno povečevati verjetnosti, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite.
V obravnavani zadevi je nesporno, da je tožnik 13. 3. 2025 umaknil namero vložiti prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji in bil tega dne predan Republiki Hrvaški. Z njegovo predajo je izpodbijani sklep prenehal učinkovati, zato si tožnik svojega položaja, to je pričakovane obravnave njegove prošnje v Republiki Sloveniji, ne more več spremeniti oziroma izboljšati. S tem dnem je bila namreč možnost obravnave njegove prošnje v Republiki Sloveniji izčrpana. Drugega pravnega interesa tožnik (po pooblaščenki) ni navedel. Sodišče zato ugotavlja, da tožnik ne izkazuje več pravnega interesa za nadaljevanje postopka v tem upravnem sporu.
Ni sporno, da je tožnik 13. 3. 2025 umaknil namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji in da je bil istega dne predan Republiki Hrvaški. S tem dejanjem je izpodbijani sklep prenehal učinkovati, zato si tožnik svojega položaja, to je pričakovane obravnave njegove prošnje v Republiki Sloveniji, ne more več spremeniti oziroma izboljšati. S tem dnem je bila namreč možnost obravnave njegove prošnje v Republiki Sloveniji izčrpana. Drugega pravnega interesa tožnik (po pooblaščenki) ni navedel.
Zmanjšanje ekonomskih in socialnih pravic, dostopa do zdravstvenih storitev ali izobrazbe zaradi slabše ekonomske in socialne razvitosti prosilčeve izvorne države, v primerjavi z (ekonomskimi in socialnimi) pravicami, ki jih je užival v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite. Za to namreč ni dovolj dokaz o tveganju, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, temveč mora tveganje izvirati s strani dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo javnim organom te države, bodisi da grožnjo za zadevno osebo predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite.
Dolžnosti prosilca, ki v prošnji za mednarodno zaščito zatrjuje nezmožnost izvorne države, da bi ga zaščitila pred preganjanjem je, da izkaže trditve, ki bi lahko utemeljevale zatrjevano nezmožnost izvorne države nuditi zaščito, nadalje pa tudi, da mora izkazati, da se je v izvorni državi glede zatrjevanih dejanj obrnil po pomoč na organe pregona, ki mu niso hoteli oziroma niso zmogli nuditi zaščite. Dolžnost prijave ravnanj pri pristojnih organih v izvorni državi ne pomeni nerazumne zahteve, ki bi jo moral izpolniti prosilec, preden zaprosi za priznanje mednarodne zaščite v drugi državi. V primeru nepodaje prijave tovrstnih ravnanj prosilec (tožnik) nosi težje dokazno breme, da dokaže, da se ni obrnil na državne subjekte, ker mu ti niso pripravljeni ali zmožni nuditi zaščite.
Ko je subjektivni element preganjanja slabo izkazan, mora tožnik podati toliko obsežnejše trditve, ki kažejo na obstoj objektivnih okoliščin, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem v prihodnosti.
Informacije o izvorni državi se pridobijo in analizirajo le, če so v povezavi z zatrjevanji prosilca, ki izkazujejo preganjanje oziroma utemeljen strah pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, torej kadar je podan subjektivni element.