Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - predaja Republiki Hrvaški - nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja - sistemske pomanjkljivosti - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - začasna odredba
Tožnik ni uspel izkazati sistemskih pomanjkljivostih v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi ob predaji v Republiko Hrvaško lahko zanj pomenile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU.
mednarodna zaščita - zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito - prosilec iz Maroka - varna izvorna država - slabe ekonomsko socialne razmere
Tožnik glede na zakonsko dikcijo 20. člena ZMZ-1 ni zatrjeval dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi njegove pripadnosti določeni rasi/etnični skupini, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju. Izpostavlja le težak ekonomski položaj oz. revščino. Glede na predstavljeno materialnopravno podlago, to niso razlogi, ki bi utemeljevali mednarodno zaščito, zlasti, da tožnik v ničemer ni zatrjeval nobene oblike preganjanja.
mednarodna zaščita - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - predaja odgovorni državi članici - rok za predajo prosilca - potek roka - odprava odločbe
V skladu s pravico do učinkovitega pravnega sredstva iz 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah moralo odpraviti izpodbijani akt, saj upoštevajoč načelo pravne varnosti in pravne države iz 2. člena Ustave ne moreta istočasno učinkovati upravni akt tožene stranke, da Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito in da bo tožnik predan Nemčiji, ter kasnejša izjava tožene stranke v upravnem sporu, da bo Slovenija obravnavala tožnikovo prošnjo in da tožnik ne bo predan Nemčiji.
mednarodna zaščita - ponovni postopek - zavrženje zahtevka za uvedbo ponovnega postopka - nova dejstva
Vložitev ponovne prošnje je mogoče doseči le, če oseba v zahtevi bodisi predloži nove dokaze bodisi navede nova dejstva (ali oboje), ki bi lahko vplivali na drugačno rešitev glede priznanja mednarodne zaščite. Da se doseže njihova vsebinska obravnava v upravnem postopku in upravnem sporu, pa jih morajo stranke navesti oziroma predložiti pravočasno.
Tožnik v tožbi ni zatrjeval upravičenega razloga, da že v postopku izdaje akta ni navedel, da je v izvorni državi brezdomec. Zato sodišče teh navedb skladno s tretjim odstavkom 20. člena v zvezi z 52. členom ZUS-1 ni upoštevalo. Stranke v upravnem sporu namreč ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo izpodbijanega akta, sodišče pa svoje odločitve na taka dejstva in dokaze ne sme opreti. Ne glede na to pa je po presoji sodišča očitno, da ta posplošena navedba ne more pomembno povečevati verjetnosti, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite.
stranska kazen izgona tujca iz države - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito
Za izrek ukrepa omejitve gibanja morajo biti kumulativno izpolnjeni trije pogoji: (1) da je bilo prosilcu gibanje (že) omejeno zaradi postopka vračanja v skladu z zakonom, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujcev v Republiki Sloveniji, ali pred izvršitvijo stranske sankcije izgona tujca iz države ali ukrepa prepovedi vstopa, da bi se izvedel in izvršil postopek vrnitve ali postopek odstranitve; (2) da je mogoče utemeljeno domnevati, da je prosilec prošnjo za mednarodno zaščito vložil samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve; in (3) da je imel prosilec možnost zaprositi za mednarodno zaščito.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja - pridržanje - poseg v osebno svobodo - načelo sorazmernosti - začasna odredba
Tožnik je dejanja storil v stanju alkoholiziranosti, kar je priznal tudi na glavni obravnavi. To pomeni, da ima očitno težave z alkoholom, ob takih okoliščinah pa je logična dokazna ocena tožene stranke, da drugačen ukrep (omejitev gibanja na območje azilnega doma) ne pride v poštev, saj bi bil tožnik vrnjen v okolje, v katerem bi se kršitve glede na dosedanje izkušnje in navedeno tožnikovo psihično stanje nadaljevale in da je za preprečitev nadaljevanja teh dejanj treba nujno izreči najstrožji ukrep omejitve gibanja na Center za tujce.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - ogrožanje varnosti - zastopnik - pravica do osebne svobode - začasna odredba
Pred zaslišanjem glede ukrepa omejitve gibanja, bi tožnika morala opozoriti, da ima pravico do takojšnje pravne pomoči zagovornika. Ker ga ni, mu je pri odvzemu prostosti kršila procesno jamstvo, ki mu gre na podlagi 19. člena Ustave.
ZMZ-1 člen 49, 49/8, 51, 51/1, 51/1-4. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/1, 18, 18/1, 18/1-b, 18/1-d.
mednarodna zaščita - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - predaja odgovorni državi članici - predaja Republiki Hrvaški - sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka - istospolna usmerjenost
Naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III, oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji. Toženka je s tožnikom 12. 8. 2024 opravila osebni razgovor, kjer se je imel možnost izjaviti o vseh relevantnih dejstvih in okoliščinah. Tožnik je na 5. strani tožbe zapisal, da je nesporno, da bo v primeru predaje v Republiko Hrvaško obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito in ne kot tujec. Sodišče se glede tega z njim strinja.
Njegove zdravstvene težave tožnika ne ovirajo pri predaji Republiki Hrvaški. Toženka bo pred predajo omenjeno državo seznanila z opisanimi zdravstvenimi težavami, tožniku pa bo tam zagotovljena ustrezna zdravstvena oskrba skladno s členom 19 Recepcijske direktive II7. To izhaja tudi iz zaprosila Republike Hrvaške v odgovoru z dne 12. 8. 2024, da naj jo Republika Slovenija vsaj 3 dni pred predajo seznani z morebitnimi zdravstvenimi težavami tožnika zato, da bo lahko pravočasno zagotovila ustrezen sprejem. Sodišče glede na opisane tožnikove izkušnje v Republiki Hrvaški ne vidi ovire za njegovo predajo tej državi. Glede na ugotovljeno je pravilna presoja toženke, da tožnikove izjave ne izkazujejo, da bo v Republiki Hrvaški deležen nečloveškega ali poniževalnega ravnanja oziroma, da bo tam soočen s sistemskimi pomanjkljivostmi v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU.
ZMZ-1 člen 49, 49/8, 49/9, 51, 51/1, 51/1-4. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 18, 18/1-b, 29, 29/1, 29/1-1, 29/2, 29/2-2. ZUP člen 138, 220, 220/1.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - načelo zaslišanja stranke v postopku - podaljšanje roka - zapustitev azilnega doma - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - poseben ugotovitveni postopek - rok za predajo prosilca
Za zagotovitev učinkovitega delovanja dublinskega sistema in uresničitev njegovih ciljev je treba šteti, da lahko pristojni nacionalni organi, kadar predaje zadevne osebe ni mogoče opraviti, ker je ta zapustila kraj bivanja, ki ji je bil določen, ne da bi o svoji odsotnosti obvestila pristojne organe, domnevajo, da se jim je ta oseba dejansko hotela izogniti in s tem preprečiti svojo predajo, pod pogojem, da je bila navedena oseba ustrezno obveščena o svojih obveznostih v zvezi s tem. Ker pa ni mogoče izključiti, da obstajajo utemeljeni razlogi, iz katerih prosilec pristojnih organov ni obvestil o svoji odsotnosti, je nujno, da prosilec ohrani možnost dokazati, da ni imel namena izogniti se tem organom.
Izvedba skrajšanega ugotovitvenega postopka ter s tem povezana opustitev načela zaslišanja stranke po ZUP je vselej le procesna možnost upravnega organa, ki pride v poštev le tedaj, kadar to določa zakon in če s tem pravice stranke niso nedopustno prizadete. Glede na vsakokratne okoliščine je upravni organ torej dolžan na podlagi navedene procesne diskrecije presoditi, kako naj vodi upravni postopek in na kakšen način naj stranki omogoči, da uresniči vsa svoja procesna upravičenja, še posebej tista, ki ji pripadajo zato, da ohrani svoj položaj kot subjekt upravnega postopka s svojim osebnim dostojanstvom in pripadajočimi ustavnimi pravicami.
Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa niso določno razvidni razlogi za opustitev načela zaslišanja stranke. Tožena stranka se pri navedbi predpisov, na katere se opira sklep, sklicuje le na prvi odstavek 220. člena ZUP, ki pa v obravnavani zadevi že po naravi stvari ne more biti podlaga za opustitev načela zaslišanja stranke. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, ni razvidno, ali je bila s tem tožniku dana možnost uresničenja vseh svojih procesnih upravičenj, torej možnost, da dokaže, da ni imel namena izogniti se pristojnemu organu in s tem preprečiti svojo predajo.
mednarodna zaščita - status begunca - informacija o državi izvora - verodostojnost prosilca - dokazna ocena - prosilec iz Afganistana - preganjanje - utemeljen strah - priznanje statusa begunca
Nasilen poseg v tožnikovo osebno svobodo ter uboj njegovega očeta brez dvoma predstavljata resno in hudo kršitev človekovih pravic in tako ustrezata pojmu preganjanja v smislu 1. alineje prvega odstavka 26. člena ZMZ-1.
Glede na preteklo preganjanje in glede na negotovo situacijo v tožnikovi izvorni državi, v kateri prihaja do hudih kršitev človekovih pravic s strani talibanskega režima, sodišče zaključuje, da je izkazan tožnikov utemeljen strah pred preganjanjem zaradi pripisanega političnega prepričanja s strani države v primeru vrnitve v Afganistan.
ZMZ-1 člen 26, 26/1, 26/2, 27, 27/1, 27/1-1, 27/1-5.
mednarodna zaščita - prosilec iz Maroka - preganjanje - narodna pripadnost - politično prepričanje - informacije o stanju v izvorni državi - zmotna uporaba materialnega prava - dokazna ocena
Tožena stranka je vzela v presojo z vidika ZMZ-1 kot podlagi za preganjanje politično prepričanje in pripadnost etični skupini. Vendar je tožena stranka z izpodbijanim aktom v zvezi z političnim prepričanjem kot razlogom za preganjanje ponovno izhajala iz napačne razlage in uporabe določil tretje alineje 3. odstavka 21. člena ZMZ-1 (oziroma določila 4(5)(c) člena Kvalifikacijske direktive 2011/95), prvega odstavka 22. člena ZMZ-1 in osme in devete alineje prvega odstavka 23. člena ZMZ-1 (oziroma določila 10(3)(b) Procesne direktive 2013/32), s čimer je kršila tudi svojo temeljno sodelovalno dolžnost iz drugega stavka določila člena 4(1) v zvezi z določili člena 4(3)(a), (b) in (c) Kvalifikacijske direktive 2011/95. Poleg tega pa je napačno razlagala in uporabila pravni standard potrebne intenzivnosti dejanj preganjanja, ko gre za politično prepričanje kot zatrjevani razlog za preganjanje.
Ne samo za oceno (ne)verodostojnosti tožnikovih navedb, ampak tudi za ugotavljanje standarda nevarnosti oziroma tveganja je nujno potrebna uporaba informacij o tem, kako ravnajo oblasti z javnimi protestniki, s političnimi nasprotniki režima, ki so berberske narodnosti v Maroku, in ki imajo tožniku primerljiv profil razpoznavnosti. To je pomembno, ker prosilec morda ne bo vedno mogel utemeljiti svoje prošnje z dokumentarnimi ali drugimi dokazi, tudi neposrednimi dokazi, glede vzročne zveze med možnimi dejanji preganjanja in razlogom preganjanja, zaradi česar je pomembna sodelovalna dolžnost tožene stranke. Povezavo med možnimi dejanji preganjanja in razlogom za preganjanje mora preveriti tožena stranka tudi preko informacij o stanju v izvorni državi.
mednarodna zaščita - zavrženje prošnje - predaja odgovorni državi članici - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - predaja prosilca republiki bolgariji - sistemske pomanjkljivosti - začasna odredba
Pri presoji za preučitev resničnosti pomanjkljivosti, ki so bodisi sistemske ali splošne bodisi se nanašajo na nekatere skupine oseb, mora merilo dosegati posebej visok prag resnosti, kar se presoja glede na vse okoliščine zadeve. Navedeni prag pa ni dosežen niti v okoliščinah velike negotovosti ali velikega poslabšanja življenjskih razmer zadevne osebe, če te ne pomenijo hudega materialnega pomanjkanja, zaradi katerega bi bila ta oseba v položaju, ki bi bil tako slab, da je mogoče šteti, da gre za nečloveško ali ponižujoče ravnanje. Ob povedanem tožnik domneve načela medsebojnega zaupanja držav članic EU, ni uspel izpodbiti.
mednarodna zaščita - zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito - očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito - ekonomski razlog
Tožnik se ne izreka za homoseksualca, prav tako je na zaslišanju pred toženo stranko navajal, da zaradi homoseksualnih spolnih odnosov ni imel težav v državi izvora. Iz nobene njegove izjave ni razvidno, da bi bil deležen dejanj preganjanja v državi izvora, kot jih določa 1. A člen Ženevske konvencije in so tudi navedena v 26. členu ZMZ-1.
Predložene informacije sicer izkazujejo verjetnost, da je preganjanje homoseksualcev v Nigeriji, torej v tožnikovi državi izvora, posledica pripadnosti določeni družbeni skupini, ki temelji na skupni značilnosti, ki predstavlja tako posebno identiteto, da jih okolica dojema kot drugačne. Sodišče pa ne sprejema navedbe tožnika, da bi bil v primeru vrnitve v državo izvora v očeh okolice prepoznan kot pripadnik LGBTIQ+ skupnosti zaradi preteklih homoseksualnih spolnih praks.
Tožnik se ni čutil ogroženega v državi izvora zaradi spolnih praks v katere je bil vpleten v nogometni akademiji. Niti ni zapustil države izvora zaradi teh spolnih praks ampak zaradi želje po igranju nogometa v Španiji, kot je ugotovila tožena stranka v izpodbijani odločbi. Tožnik je navajal, da je bil navedene spolne odnose prisiljen, oz., da v njih ni sodeloval po lastni izbiri. Vendar pa iz njegovih izpovedb ne izhaja, da je bil v teh odnosih vključen element sile in s tem prisile. Tega tožnik ni niti zatrjeval. Sodišče ugotavlja, da je pravilna ugotovitev tožene stranke, da je bil namen teh odnosov transakcijske narave, ker je tožnik želel, po lastni izjavi, kariero nogometnega igralca v Evropi in je zato pristal na homoseksualne spolne odnose.
mednarodna zaščita - status begunca - pripadnost določeni družbeni skupini - istospolna usmerjenost - preganjanje - prosilec iz Alžirije
V konkretnem primeru ni mogoče govoriti o ponavljajočih se dejanjih, ki bi bila tako resne narave, da bi dosegala standard preganjanja, kot je opredeljen v prvi alineji prvega odstavka 26. člena ZMZ-1.
Tožnik v času odločanja ne izkazuje pravnega interesa za vodenje upravnega spora. Tožnik je namreč 23. 11. 2024 samovoljno, ne oziraje se na povzete zakonske zahteve, zapustil azilni dom in se vanj ni vrnil vse do 26. 11. 2024 in se po navedbi tožnikove pooblaščenke na dan obravnave nahaja v tujini. Ker tožnik očitno nima namena počakati na odločitev sodišča o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in na dokončanje postopka, po presoji sodišča ne izkazuje pravnega interesa za ta upravni spor. Zato je sodišče tožbo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.
mednarodna zaščita - ponovni postopek - zavrženje zahtevka za uvedbo ponovnega postopka - nova dejstva in dokazi
Tožnik novih razlogov za prošnjo za mednarodno zaščito v postopku pred toženko ni navedel.
Zgolj pripadnost določeni manjšini, brez konkretnih okoliščin preganjanja, sama po sebi še ne more pomeniti razloga za podelitev statusa mednarodne zaščite.
Tudi če bi bile resnične tožnikove navedbe, da so varnostniki bili do prosilcev kdaj grobi, da prostori niso bili najbolj čisti, ob tem, da so bile zagotovljene sanitarije, (topla) voda, zdravstvena oskrba, obroki hrane trikrat dnevno, vsak prosilec je imel svojo posteljo, sodišče ni moglo skleniti, da bi v Republiki Bolgariji obstajale sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev take resnosti, da bi v primeru njegove predaje lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU. Tožnik ni uspel izpodbiti domneve načela medsebojnega zaupanja s posplošenim sklicevanjem na domnevno slabo stanje v Republiki Bolgariji.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2, 3/2-2. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4.
Iz tako velikega števila informacij, ki so bile zbrane v upravnem postopku, razvidno, da obstaja bojazen, da bi v primeru vrnitve tožnikov na Portugalsko obstajalo tveganje za kršitev njune pravice iz 4. člena Listine EU, bi morala po mnenju sodišča tožena stranka dodatno preveriti oziroma dobiti zagotovilo, da bo tožnikoma v primeru vrnitve na Portugalsko zagotovljena ustrezna nastanitev in ustrezna obravnava njunih prošenj za mednarodno zaščito.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - ogrožanje varnosti - odvzem prostosti - nastanitev v centru za tujce - sorazmernost ukrepa - uporaba prava EU - začasna odredba
V tej zadevi gre namreč za vprašanje pravnega razmerja določb, ki urejajo obveznosti prosilcev za mednarodno zaščito glede spoštovanja hišnega reda po Uredbi o hišnem redu, (člen 10 in 11) na eni s strani, in na drugi strani določbe četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 z vidika vprašanja, katera dejanja prosilca glede na njihovo intenzivnost in časovno pojavnost ter na vse ostale "dejanske in pravne okoliščine, ki se nanašajo na položaj prosilca," lahko pripeljejo do zakonite izdaje ukrepa o pridržanju zaradi zaščite javnega reda.
Ker tožena stranka ni upoštevala standarda iz prava EU, da je treba v zvezi z določbo člena 8(3)(e) Direktive o sprejemu 2013/33 upoštevati vse "ostale" dejanske in pravne okoliščine, ki se nanašajo na položaj prosilca in ne zgolj, ali se je določen varnostni incident zgodil, ali se ni zgodil, sodišče v tem primeru ne more ugotoviti oziroma potrditi, da je tožena stranka z omenjeno "socialno motnjo", katero je tožena stranka upravičeno vključila v utemeljitev akta in v dokazno oceno, pomeni tako pravno kršitev , da gre že za resnično, sedanjo in dovolj resno grožnjo, ki ogroža temeljni interes družbe.
Upravni organ in sodišče namreč morata v "vsakem posameznem primeru preveriti, ali je pridržanje sorazmerno s ciljem, ki mu sledi", kar pa ni mogoče, če v zakonu sploh ni oblik omejitve gibanja v smislu člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU, pri čemer pa ne gre za takšno nevarnost prosilca, da je lahko učinkovit zgolj ukrep pridržanja v centru za tujce.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - javni red - odvzem prostosti - nastanitev v centru za tujce - test sorazmernosti
Pridržanje v smislu odvzema prostosti je "resen" oziroma "grob" poseg v pravico do svobode", medtem ko ukrep omejitve gibanja to ni oziroma vsaj ne v tolikšni meri kot odvzem prostosti.
V okvir resnične, sedanje in dovolj resne grožnje, ki ogroža temeljni interes družbe, prav gotovo spadajo realne grožnje, da bi lahko prišlo do kršitev pravic drugih ljudi do varnosti. To pomeni, da se s pridržanjem zaradi zaščite javnega reda preprečuje "nevarnost", da bi prišlo na primer do kršitve pravice do varnosti drugih ljudi. Predmetni ukrep pridržanja torej ne more oziroma ne sme imeti izključno narave sankcije za preteklo dejanje tožnika, ampak mora nujno pomeniti skrajno sredstvo, nujen in sorazmeren način odvračanja nevarnosti v prihodnosti, da ne bi prišlo do kršitev pravice do varnosti drugih ljudi, če seveda ni mogoče učinkovito uporabiti drugega manj prisilnega ukrepa.