ZMZ-1 člen 51, 51/1, 51/1-4. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2, 18, 18/1, 18/1-b, 20, 20/5.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka - nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja - Republika Hrvaška - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito
Za obravnavanje prošnje na podlagi Uredbe Dublin III ni relevantno, ali je tožnik ob prihodu na Hrvaško tam vložil namero oziroma prošnjo za mednarodno zaščito ali ne, temveč je relevantno nesporno dejstvo, da je na Hrvaško prišel. V obeh primerih je vzpostavljen položaj odgovornosti Hrvaške, le na drugi pravni podlagi.
V obravnavani zadevi ni sporno, da bo tožnik v primeru vrnitve na Hrvaško v okviru dublinskega postopka obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito in ne kot tujec. Glede na navedeno je po presoji sodišča za ugotavljanje ovir za predajo Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito. Drži tožbena ugotovitev, da tožnikova subjektivna izkušnja, če je vse zatrjevano res (da je bi s strani hrvaških organov pretepen, da je moral ob vojakih stati moker, zunaj na meji, da so mu bile zaplenjene njegove stvari (mobitel in denar), da mu ni bil omogočen tolmač ter da je ves postopek potekal v hrvaškem jeziku), omogoča zaključek, da hrvaški organi s tujci, ki se nelegalno nahajajo na teritoriju Hrvaške, ravnajo nečloveško in poniževalno. Glede na povzeta materialnopravna stališča in stališča Vrhovnega sodišča RS, pa ravnanje hrvaških policistov (in vojakov) s tujci, tudi če je resnično táko, kot ga zatrjuje tožnik, ne dokazuje ovir za predajo tožnika Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III.
Tožnikove navedbe o ravnanju hrvaških policistov in vojakov, ki se nanašajo na prečkanje hrvaško - bosanske meje in na njegovo nadaljnjo policijsko obravnavo, ko je imel status tujca, tudi če so resnične, skupaj s predloženimi poročili nevladnih organizacij, različnimi članki ter mnenji in sodnimi odločbami nižjih sodišč drugih držav v posameznih primerih, do katerih vseh se je v opredelila toženka v izpodbijani odločbi, ne izkazujejo tehtnih razlogov niti za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Uredbi Dublin III, niti drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo tožnik med predajo ali o njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU. Takšne ugotovitve pristojnih evropskih organov (npr. organov EU, ESČP, UNHCR) pa niso znane niti Upravnemu sodišču RS.
Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4. ZMZ-1 člen 49, 49/9, 51, 51/1, 51/1-4.
mednarodna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti - predaja Republiki Hrvaški
V konkretnem primeru po presoji sodišča ne obstaja nevarnost, da bi bil tožnik podvržen nečloveškemu ravnanju, če bi bil izročen Republiki Hrvaški. Bistvenega pomena je to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilca za mednarodno zaščito.
V konkretni zadevi ne gre samo za to, da niso ugotovljene sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilca v Republiki Hrvaški, ampak tožnik tudi sicer ni uspel izkazati, da bi mu v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško grozilo kakršnokoli nečloveško ali ponižujoče ravnanje, saj bo v tem primeru vrnjen na podlagi Dublinske uredbe in bo imel povsem drugačen status, kot ga je imel, ko so ga hrvaški policisti prijeli po prečkanju bosansko-hrvaške meje.
mednarodna zaščita - prošnja za priznanje mednarodne zaščite - dokazna ocena - splošna verodostojnost - prosilec iz Pakistana
Tožnik je bil samo enkrat udeležen v pretepu v zvezi z verskim obredom, kjer naj bi dobil hud udarec po nogi s palico, med tem ko za prvi incident (pretep) niti ni rekel, da je bil on žrtev. Poleg tega naj bi bile tarče omenjenih prisilnih obredov mladi fantje, tožnik pa je bil februarja 2018, ko se je prvič umaknil k stricu, kjer je bil varen, tik pred polnoletnostjo. Ob drugem incidentu je že bil polnoleten, v času izpodbijanega akta pa je bil star že 20 let.
Tožnik ni izkazal, da ga izvorna država (policija) ne bi mogla zaščititi zoper zatrjevano matretiranje v času priprav na verski obred šiitov. Tožnik se tudi ne sklicuje na nobeno konkretno informacijo o stanju v Pakistanu, ki bi kazala na to, da ga policija ni sposobna ali da ga ne bi hotela zaščititi
mednarodna zaščita - zavrnitev prošnje - očitno neutemeljena prošnja - ekonomski razlogi prosilca za azil - varna izvorna država - prosilec iz Maroka
Tožnik kljub temu, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani z njegovimi navedbami, ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito je navedel, da je izvorno državo zapustil zaradi ekonomskih in socialnih razlogov.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2, 18, 18/1, 18/1-b, 18/2, 20, 20/5. ZMZ-1 člen 51, 51/1, 51/1-4.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka - nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja - začasna odredba - Republika Hrvaška - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - osebni razgovor
Zatrjevanje tožnika, da na Hrvaškem ni podal prošnje za mednarodno zaščito, ni prepričljivo, saj iz EURODAC izhaja, da je tožnik vnešen kot prosilec za mednarodno zaščito, v tožbi tudi pojasni, da se njegova prošnja šteje zaradi odhoda iz Republike Hrvaške za umaknjeno, pri čemer pa ni sporno, da je tožnik vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Kot izhaja iz 18. člena Uredbe Dublin III, je na podlagi določbe prve alineje prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III je odgovorna država članica dolžna pod pogoji iz členov 21, 22 in 29 sprejeti prosilca, ki je vložil prošnjo v drugi državi članici, torej niti ni nujno, da bi prosilec vložil prošnjo v odgovorni državi članici.
Republika Hrvaška je dolžna na podlagi Uredbe Dublin II dokončati obravnavanje tožnikove prošnje (prvi pododstavek 2. člena Uredbe Dublin III), oziroma v primeru umika prošnje, zagotoviti dokončanje postopka oz. zagotoviti, da tožnik lahko vloži novo prošnjo za mednarodno zaščito, ki ne bo obravnavna kot naknadna prošnja, določena v Direktivi 2013/32/EU (drugi odstavek 18. člena Uredbe Dublin III).
Presoja zakonitosti predaje prosilca pristojni državi ni omejena samo na presojo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v odgovorni državi, ampak tudi vseh drugih okoliščin, zaradi katerih bi predaja prosilca lahko predstavljala kršitev 3. člena EKČP.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - ekonomski razlog - varna izvorna država - prosilec iz Maroka
Tožnik je na zaslišanju na sodišču povedal, da dela zato ni dobil, ker je Berber, vendar gre pri teh navedbah za nedovoljeno novoto. Tožnik ni navedel upravičenega razloga, zakaj ni že v postopku do izdaje akta povedal, da dela ni dobil, ker je Berber. Na zaslišanju na sodišču je kot razlog, zakaj ni tega povedal že prej, rekel, da zato, ker ga ni nihče vprašal o tem, to pa ni upravičen razlog. Tožnik je bil namreč pred začetkom osebnega razgovora poučen o tem, da mora sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo, na vabilu na osebni razgovor pa je pisalo, da se status begunca prizna zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, med drugim, tudi zaradi pripadnosti določeni etnični skupini. Kljub temu na osebnem razgovoru ni rekel, da bi bila njegova nezmožnost dobiti službo povezana s pripadnostjo berberski narodnosti, zato teh njegovih navedb, ki jih je podal šele na zaslišanju na glavni obravnavi, ni možno upoštevati.
Iz vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je tožnikova sposobnost ekonomskega preživetja v njegovi izvorni državi. Zgolj navajanje slabega ekonomskega stanja v izvorni državi, kateremu je podvrženo celotno prebivalstvo ali pa večina prebivalstva, ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3. ZUP člen 237, 237/2, 237/2-7.
mednarodna zaščita - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - predaja odgovorni državi članici - Republika Hrvaška - sistemske pomanjkljivosti - začasna odredba - absolutna bistvena kršitev določb postopka
Tožnik je že na osebnem razgovoru povedal, da v Republiki Hrvaški za mednarodno zaščito ni zaprosil. Izjavil se je tudi o tem, kako je z njim postopala hrvaška policija in kakšne so razmere v hrvaških kampih. Kljub temu se toženka do njegovih izjav ni opredelila. Le povzela jih je, ni pa napravila nobene dokazne ocene o pravno pomembni okoliščini ali je tožnik na Hrvaškem zaprosil za mednarodno zaščito ali ne. Prav tako ni navedla in obrazložila razlogov za ugotovitev, da v Republiki Hrvaški ni sistemskih pomanjkljivosti, ki bi preprečevale tožnikovo vrnitev v omenjeno državo. Tudi glede te odločilne okoliščine je dokazna ocena toženke izostala, dejansko stanje pa je ostalo nepopolno ugotovljeno.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/1, 3/2. ZMZ-1 člen 51, 51/1, 51/1-4.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka - nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja - začasna odredba - Republika Hrvaška - načelo nevračanja - trditveno in dokazno breme stranke - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito
Toženka je ugotovila, da tožnik v času bivanja v Republiki Hrvaški, kot je sam izjavil, ni imel nobenih težav niti s hrvaškimi policisti niti z uradnimi osebami ali katerokoli drugo osebo. Toženka je ugotovila, da iz tožnikovih izjav ni mogoče sklepati, da mu bodo v primeru predaje Republiki Hrvaški kršene človekove pravice ali, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite oziroma postopku sprejema. Iz izpodbijane odločbe tudi jasno izhaja, da je toženka tudi na podlagi drugih izvedenih dokazov ugotovila, da v Republiki Hrvaški ne obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine, kar bi narekovalo drugačno odločitev.
Če bi predaja prosilca drugi državi članici EU torej pomenila kršitev načela nevračanja, postane izjemoma uporaba t. i. klavzule suverenosti za državo obvezna. Tožnik pa niti ne zatrjuje, toliko manj dokaže, da bi bila izpolnjena vsebinska merila, ki so določena v prvem odstavku 33. člena Ženevske konvencije in 3. členu EKČP, zato je ta tožbeni ugovor, ki „zahteva“ uporabo prvega odstavka 33. člena Ženevske konvencije in 3. člen EKČP, neutemeljen.
mednarodna zaščita - redni postopek - status begunca - subsidiarna zaščita - politično prepričanje kot razlog preganjanja - verodostojnost prosilca
Bistveni razlog, zaradi katerega tožena stranka ne sledi tožnikovim navedbam, je v tem, da so tožnikove izjave nasprotujoče glede nekaterih ključnih dogodkov, ki naj bi se zgodili tožniku. Tožena stranka je našla bistvena razhajanja med verodostojnimi informacijami o izvorni državi in tožnikovimi navedbami.
Tožena stranka je tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito v pretežnem delu zavrnila iz razloga, ker po njenem mnenju tožnikove navedbe niso verodostojne, ugotovljeno neverodostojnost pa pojasnjuje z različnimi nasprotujočimi si navedbami tožnika in protislovnimi izjavami, ki jih je v obrazložitvi odločbe natančno obrazložila.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja - ogrožanje varnosti - nujnost in sorazmernost ukrepa - absolutna bistvena kršitev določb postopka
Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa namreč ni razvidno, ali je tožena stranka zatrjevane kršitve pravil bivanja v azilnem domu opredelila kot lažje ali težje v smislu 82.a člena ZMZ-1. Šele v primeru, ko bi bila z navedbo zakonske določbe jasno opredeljena teža tožnikovih kršitev, bi bila možna presoja sorazmernosti izrečenega ukrepa z vidika 82.b člena ZMZ-1.
Tožena stranka je zatrjevano kršitev pravil bivanja v azilnem domu opredelila kot težjo v smislu 82. a člena ZMZ-1 šele v odgovoru na tožbo.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - pridržanje - ogrožena osebna varnost - sorazmernost - nedoločen pravni pojem - absolutna bistvena kršitev določb postopka
Sporni ukrep po svojih značilnostih ustreza odvzemu prostosti, zato je treba presoditi, ali je nevarnost, ki jo tožnik pomeni za varstvo osebne in premoženjske varnosti, vsaj enaka teži posega, ki ga tak ukrep pomeni za njegovo pravico do svobode.
Poseg v prosilčevo osebno svobodo v skladu z navedeno določbo je namreč mogoč le na podlagi konkretnih dejstev in okoliščin, ki utemeljujejo obstoj navedenih razlogov varstva osebne in premoženjske varnosti.
Zadošča objektivno dejstvo, da je prosilec taka dejanja storil in je za preprečitev nadaljevanja teh dejanj treba nujno izreči najstrožji ukrep omejitve gibanja na Center za tujce (pridržanje).
Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ni razvidno, ali je toženka zatrjevane kršitve pravil bivanja v azilnem domu opredelila kot lažje ali težje v smislu 82.a člena ZMZ-1. Šele v primeru, ko bi bila z navedbo zakonske določbe jasno opredeljena teža tožnikovih kršitev, bi bila možna presoja sorazmernosti izrečenega ukrepa z vidika 82.b člena ZMZ-1.
ZMZ-1 člen 49, 49/9, 51, 51/1, 51/1-4. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/1, 3/2, 3/2-2.
Iz podatkov spisa, ki se nanaša na zadevo, ni določno razvidno, katere informacije so bile predložene, saj je v listinah spisa, ki se nanaša na zadevo, le izpisek iz elektronske pošte z dne 13. 6. 2023, da so tožnikovi pooblaščenci poslali določene, v priponkah navedene informacije, ki pa jih tožena stranka ni posebej vložila v spis. Navedeno pa sodišču onemogoča preizkus utemeljenosti tožbenih ugovorov, nanašajočih se na obstoj sistemskih pomanjkljivosti hrvaškega azilnega postopka.
mednarodna zaščita - zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene - ekonomski razlog - varna izvorna država - prosilec iz Maroka
Tožnik kljub temu, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani z njegovimi navedbami, ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo.
Iz njegove prošnje za mednarodno zaščito je jasno razvidno, da je izvorno državo zapustil zaradi ekonomskih razlogov, saj tam ni dela. Zgolj dejstvo, da je ekonomski sistem v izvorni državi zanj slab, ne more biti razlog za mednarodno zaščito.
ZMZ-1 člen 49, 49/9, 51, 51/1, 51/1-4. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2, 18, 18/1, 18/1-b. Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 4.
mednarodna zaščita - odgovorna država članica - zavrženje prošnje - sistemske pomanjkljivosti - subjektivna okoliščina - Republika Hrvaška - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III)
Tožnik je s predložitvijo zdravstvene dokumentacije in z izpovedbo na zaslišanju na glavni obravnavi dokazal, da ima psihične težave, zaradi katerih močno trpi. Zaradi tega bi morala tožena stranka, upoštevajoč sodbo Sodišča EU, pridobiti individualno zagotovilo, da bo tožnik dejansko prejel zdravniško pomoč in oskrbo, ki jo potrebuje. S tem v zvezi sodišče meni, da zgolj splošno zagotovilo in običajno ravnanje hrvaških organov v tem konkretnem primeru ne zadošča.
Tožnik v času odločanja ne izkazuje pravnega interesa za vodenje upravnega spora, ker je16. 9. 2023 samovoljno, zapustil azilni dom in se vanj do 22. 9. 2023 ni vrnil. Na to ne vpliva niti zatrjevanje tožnikove pooblaščenke, da se naj bi tožnik nahajal v Sloveniji dan pred narokom, pri čemer tožnikova pooblaščenka ni vedela, zakaj se tožnik naroka ni udeležil, kljub temu, da je bil o naroku za glavno obravnavo po izjavi pooblaščenke obveščen.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - ogrožanje varnosti - načelo sorazmernosti - nedoločen pravni pojem - absolutna bistvena kršitev določb postopka
Razlaga nedoločenega pravnega pojma, ki jo je v obravnavani zadevi sprejela tožena stranka, presega možne okvire razlage, ki jo dopuščajo ustaljene metode razlage prava. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ni razvidno, ali je tožena stranka zatrjevane kršitve pravil bivanja v azilnem domu opredelila kot lažje ali težje v smislu 82.a člena ZMZ-1.
ZMZ-1 člen 82a, 84, 84/1, 84/1-4. Uredba o hišnem redu azilnega doma (2021) člen 10, 11. ZUP člen 214, 237, 237/2, 237/2-7.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - kršitev javnega reda in miru - nastanitev v centru za tujce - obrazložitev odločbe
Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ni razvidno, ali je tožena stranka zatrjevano kršitev pravil bivanja v azilnem domu opredelila, kot lažjo ali težjo v smislu 82. a člena ZMZ-1. To je storila šele v odgovoru na tožbo, ko je njegovo ravnanje opredelila kot težjo kršitev. Vendar z navedbami v odgovoru na tožbo ne more nadomestiti pomanjkljive obrazložitve sklepa.
Iz izpodbijanega sklepa niso razvidne vsebinske okoliščine, na podlagi katerih je tožena stranka presojala nujnost in sorazmernost tožnikovega pridržanja. Ni razvidno, zakaj ni bil uporabljen nekoliko blažji ukrep iz drugega odstavka 82.b člena ZMZ-1.
ZMZ-1 člen 51, 51/1, 51/1-4. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 20, 20/5.
mednarodna zaščita - odgovorna država članica - predaja odgovorni državi članici - zavrženje prošnje - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - sistemske pomanjkljivosti
Tožnik bo imel v primeru vrnitve Republiki Hrvaški povsem drugačen status in se ga bo drugače obravnavalo, ko bo vrnjen na podlagi Uredbe Dublin III, kot pa je bil obravnavan, ko je ilegalno prečkal bosansko-hrvaško mejo. Tožnik z uradnimi osebami, ki so pristojne za vodenje postopkov mednarodne zaščite na Hrvaškem, sploh še ni prišel v stik.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito - nedržavni subjekt - preganjanje - varna izvorna država - ekonomski razlog
V obravnavani zadevi ni podan subjektivni element, ker okoliščine, ki jih tožnik zatrjuje, niso preganjanje oziroma ne utemeljujejo njegovega strahu pred preganjanjem v smislu ZMZ-1. Zato toženi stranki pri odločanju o statusu begunca tožnikovih izjav ni bilo treba preverjati z informacijami o izvorni državi, saj z njimi ni mogoče nadomestiti subjektivnega pogoja.