Široka razlaga pojma politično prepričanje kot razloga za preganjanje v smislu točke (e) prvega odstavka 10. člena Kvalifikacijske direktive 2011/95 pomeni, da morajo pristojni organi držav članic pri ugotavljanju obstoja takih prepričanj ter vzročne zveze med njimi in dejanji preganjanja "upoštevati splošni okvir izvorne države prosilca za status begunca, zlasti njegovo politično, pravno, sodno, zgodovinsko in družbeno‑kulturno komponento." Zadnje navedeno pomeni, da mora pristojni organ v oceni (ne)verodostojnosti nujno uporabiti informacije o stanju v izvorni državi.
Ustaljeno stališče upravno sodne prakse je, da je treba v dokazno oceno (ne)verodostojnosti vključiti tako negativne kot tudi pozitivne elemente ocene, poleg tega je treba razlikovati med pomembnimi in nepomembnimi nekonsistentnostmi, pri čemer se prve povezujejo s pogoji za mednarodno zaščito, druge pa s postranskimi elementi, ki se neposredno ne vežejo na pogoje za mednarodno zaščito.
Ne drži premisa toženke, da je izjavo mogoče sprejeti za resnično zgolj, če oseba o nekem dogodku ob dveh različnih priložnostih izpove povsem identično in predvsem brez izpuščanja in dodajanja. Povsem verjetno in življenjsko celo bolj logično je ravno nasprotno.
Toženka je selekcionirano razbirala podatke, ki so v škodo tožnika, jih nato enostransko interpretirala in prezrla bistven argument, ki ga je tožnik ves čas izpostavljal; nasprotoval je nedemokratičnemu režimu, ki ga je imel za nepravičnega in za katerega trdi, da deluje na avtoritaren in represiven način, zlasti do političnih oponentov. Zato ravnanje tega sistema (policije) ne gre primerjati z ravnanjem po merilih "kot bi ravnala vsaka druga država".
Če so subjekti preganjanja država ali predstavniki države, je treba domnevati, da prosilcu dejanska zaščita v smislu 25. člena ZMZ-1 ni na voljo.
Pravilna dokazna ocena, ki je vestna, skrbna in analitično sintetična ter tudi v skladu s sodno prakso SEU terja zaključek, da so tožnikove izjave, tudi v primerjavi s tožničinimi izjavami in predloženimi dokazili, dovolj konsistentne, da je mogoče ugotoviti njihovo notranjo konsistentnost, in podprte z informacijami o izvorni državi (zunanja konsistentnost), ter da je mogoče priznati verjetnost obstoja dogodkov, kot sta jih opisala tožnik in njegova žena.
Dejanja mučenja in groženj tožniku, da mora prenehati s političnim udejstvovanjem, sicer ga bodo kaznovali z dolgoletno zaporno kaznijo, ustrezajo dejanjem preganjanja iz prve, druge in tretje alineje drugega odstavka 26. člena ZMZ-1, in so dovolj resne narave (mučenje, prepoved svobode govora in večletna zaporna kazen), da predstavlja hudo kršitev človekovih temeljnih pravic (prvi odstavek 26. člena ZMZ-1)..
Treba je upoštevati, da je bil tožnik obsojen le na kazen sedem mesecev zapora, kljub temu, da je predpisana kazen od treh do desetih let zapora. Tako nizka izrečena kazen ne kaže na "posebne značilnosti", zaradi katerih bi kaznivo dejanje spadalo "med kazniva dejanja, ki najbolj ogrožajo pravni red" Republike Slovenije. Poleg tega je po stališču SEU zgolj kaznivo dejanje, ki je upravičevalo "izrek posebej stroge kazni glede na kazensko lestvico, ki se na splošno uporablja v zadevni državi članici", mogoče šteti za "izredno hudo kaznivo dejanje". Izrek kazni sedem mesecev zapora v slovenskem pravnem redu ni "izrek posebej stroge kazni" glede na kazensko lestvico, ki se na splošno uporablja v Republiki Sloveniji. Nadalje je treba pri presoji teže kaznivega dejanja upoštevati tudi njegovo naravo, morebitne obteževalne ali olajševalne okoliščine, naklepnost ali nenaklepnost, vrsto in obseg povzročene škode ter postopek, ki se uporabi za kaznovanje.
Tudi če bi bile resnične tožnikove navedbe, da so varnostniki bili do prosilcev kdaj grobi, da prostori niso bili najbolj čisti, ob tem, da so bile zagotovljene sanitarije, (topla) voda, zdravstvena oskrba, obroki hrane trikrat dnevno, vsak prosilec je imel svojo posteljo, sodišče ni moglo skleniti, da bi v Republiki Bolgariji obstajale sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev take resnosti, da bi v primeru njegove predaje lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU. Tožnik ni uspel izpodbiti domneve načela medsebojnega zaupanja s posplošenim sklicevanjem na domnevno slabo stanje v Republiki Bolgariji.
Sodišče je ob upoštevanju upravičenosti oziroma dopustnosti (sorazmernosti) posega v pravico do učinkovitega pravnega sredstva iz člen 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU v zvezi z prvim in drugim odstavkom 47. člena in člena 52(1) Listine o temeljnih pravicah EU zaradi pomanjkanja pravnega interesa tožbo in predlog tožnika za izdajo začasne odredbe zavrglo (6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1), ker upravni akt, ki se izpodbija, zaradi svobodne izbire tožnika, da zapusti Republiko Slovenijo in se vanjo ne vrne, očitno ne posega več v pravico ali neposredno na zakon oprto korist tožnika.
Za presojo obravnavane zadeve je neupoštevno dejstvo, da so se tožniki integrirali v življenje v Republiki Sloveniji. To dokazujejo za navedbo, da je prvi tožnik sklenil najemno pogodbo za stanovanje in se uspel zaposliti. V okviru vrnitve v dublinskem postopku vrnitve sodišče presoja, ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine. Izjemoma do vračanja ne pride, če bi v odgovorni državi članici obstajale sistemske pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščit, ali bi bili prosilci po vrnitvi podvrženi ponižujočemu ali nečloveškemu ravnanju, oziroma, če bi sam postopek vrnitve predstavljal ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje za prosilce. Druge okoliščine, torej dejstvo potencialne integracije, se ne presojajo v postopku dublinske vrnitve kot morebitna ovira za vrnitev v odgovorno državo članico. Sodišče je v obravnavani zadevi ocenilo, iz razlogov, ki so navedeni predhodno v tej sodbi in upoštevajoč navedbe tožnikov, da postopek vrnitve za tožnike ne predstavlja ponižujočega ali nečloveškega ravnanja, prav tako takšnemu ravnanju ne bi bili podvrženi po vrnitvi v Republiko Hrvaško, ki bo obravnavala njihovo prošnjo za mednarodno zaščito.
Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici je domneva, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje.
Tožnik bo v primeru vrnitve na Hrvaško v okviru dublinskega postopka obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito in ne kot tujec. Zato je za presojo ali obstojijo ovire za predajo Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito.
Po mnenju izvedenke tožnikovo vedenje in psihično stanje med pregledom ne govori v prid postravmatske stresne motnje. Tako po njeni klinični oceni kot tudi glede na zapise dr. A. A. je menila, da tožnik ne kaže znakov duševne bolezni, temveč simptome prilagoditvene motnje, te simptome pa potencira z motivom vplivanja na sodni postopek. Izvedenka je tožniku verjela, da mu je misel o vrnitvi na Hrvaško neprijetna in ga spravlja v določeno subjektivno stisko. Ugotovila pa je, da njegovo razpoloženje v času spremljanja v azilnem domu nikoli ni bilo opisano kot stanje hujšega depresivnega pomika, prav tako ni bila opisana psihotična simptomatika (ki je takšna, da oseba ni v stiku z realnostjo, ima blodnje, halucinacije, nerealne dejanske misli o sebi, o svetu). Menila je, da bi bilo ob psihološki stiski tožnika v primeru predaje Republiki Hrvaški zaradi preprečevanja psihične destibilizacije ter spremljanja predpisane medikamentozne terapije smiselno spremljanje pri psihologu in psihiatru. Sodišče pisno in ustno mnenje izvedenke sprejema in se nanj opira.
Izvedenka je v pisnem mnenju tudi ocenila, da v primeru predaje v Republiko Hrvaško za tožnika ne obstaja nevarnost za znatno ali nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega, duševnega stanja - npr., da bi postal psihotičen ali da bi prišlo do izrazitejšega zanihanja razpoloženja.
V zvezi s tožbenimi navedbami, da se tožnik ne želi vrniti na Hrvaško, saj ga je strah hrvaških varnostnih organov, ker so z njim nečloveško in poniževalno ravnali, sodišče pojasnjuje, da je bistvenega pomena to, kako je posameznik obravnavan po tem, ko že ima status prosilca za mednarodno zaščito. Tožnik je po tem, ko je tak status imel, odšel v Slovenijo, v hrvaškem azilnem domu pa ni bil nastanjen. Če bo vrnjen v Republiko Hrvaško na podlagi Uredbe Dublin III, ga ne bodo sprejeli hrvaški varnostni organi, ki so po njegovih navedbah z njim nečloveško ravnali, ampak ga bodo sprejele uradne osebe Ministrstva za notranje zadeve. Tožnik ni izkazal, da bi bil kakor koli oviran pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite. Iz podatkov upravnem in sodnem spisu ni razvidno, da bi imele osebe, ki so v t.i. dublinskem postopku predane Republiki Hrvaški težave pri dostopu do (ponovnega) postopka in materialnih pogojev za sprejem te osebe nimajo težav, zato je odveč bojazen, da bi tožniku bile tam kratene kakršnekoli pravice.
Za postopek v zvezi z zahtevo za ponovni postopek veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika - prosilca, ki mora sam predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.
Tožnik je v upravnem postopku možnost aktivno sodelovati, zato ni mogoče pritrditi tožbenemu ugovoru, da njegove pravice pred izdajo izpodbijanega sklepa niso bile ustrezno varovane, ker ni imel pooblaščenca in ker bi mu toženka odrekla pravico do izjave. Nenazadnje tožnik tudi ne pojasni, kaj bi v upravnem postopku, če bi imel pooblaščenca, še navedel oziroma katere pravice bi še uveljavljal, pa jih zaradi njegove odsotnosti ni. Enako tudi ne navede, kaj bi še (dodatno) izjavil pred izdajo izpodbijanega sklepa, če bi to možnost imel in kako bi to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost.izpodbijane odločitve.