Tožnik bo v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško v okviru dublinskega postopka obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito.
Glede na stališče Vrhovnega sodišča, da je treba naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III, oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji, so po presoji sodišča pomembne tiste sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje prosilcev za mednarodno zaščito, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na druga ravnanja organov države članice.
Tožnik je bil v stiku le s hrvaškimi policisti in ne z drugimi uradnimi osebami v postopku mednarodne zaščite ali v hrvaškem azilnem domu, v katerega po lastni odločitvi ni bil nameščen. To pomeni, da že iz tožnikovih izjav v upravnem postopku ni razvidno upoštevno problematiziranje razmer v zvezi z namestitvijo prosilcev v hrvaškem azilnem domu. Ob takih okoliščinah pa v obravnavani zadevi po presoji sodišča ni bila vzpostavljena obveznost tožene stranke, da preveri aktualne podatke o stanju hrvaškega azilnega sistema.
Pri presoji pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.), kar je ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III, ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje.
Ni mogoče na splošno sklepati, da Republika Hrvaška ne bo resno obravnavala tožnikove prošnje in da ga bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Glede na navedeno tožnikov opis ravnanja policije sam po sebi ne more utemeljevati domneve o obstoju sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev.
Glede na položaj, ko ni relevantnih poročil pristojnih evropskih organov in tožnik ni izkazal drugih svojih osebnih okoliščin, ki bi lahko vplivale na drugačno presojo dopustnosti njegove predaje Hrvaški z vidika varstva pravic iz 4. člena Listine, je tožena stranka lahko izključila obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v Republiki Hrvaški.
Tožena stranka je vzela v obzir nesporne okoliščine, da je tožnik ponavljal kršitve, zaradi katerih so morali večkrat posredovati policisti. Poleg tega je tožena stranka ukrepe stopnjevala, saj je tožnika na dveh osebnih razgovorih najprej opozarjala in seznanila z možnostjo omejitve gibanja na prostore Centra za tujce. Glede na navedeno je po presoji sodišča nevarnost, ki jo tožnik pomeni za osebno in premoženjsko varnost vsaj enaka teži posega, ki ga izpodbijana omejitev gibanja pomeni za njegovo pravico do svobode.
Izpodbijani akt ni nezakonit, zato tožnik težko popravljive škode v tem okviru ni uspel izkazati. Zakonita omejitev gibanja namreč ne pomeni nedopustnega posega v pravico do osebne svobode.
Evropski zakonodajalec je samovoljno zapustitev določenega kraja ali pa neizpolnjevanje obveznosti javljanja predvidel kot domnevni umik oziroma odstop od prošnje ne glede na to, ali se je prosilec v državo kasneje vrnil, oziroma ne glede na to, ali se prosilec v času odločanja še nahaja v državi članici. Okoliščina, da je tožnik brez pojasnitve zapustil Azilni dom in se ni vrnil, je v obravnavani zadevi nesporno izkazana.
Tožnik očitno nima namena počakati na odločitev sodišča o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in na dokončanje postopka, zaradi česar ne izkazuje pravnega interesa za upravni spor. Po povedanem je namreč dne 26. 9. 2024 samovoljno, torej po svoji volji, ne oziraje se na navedene zakonske zahteve, zapustil nastanitvene kapacitete in se tja v do dneva izdaje tega sklepa ni vrnil.
Tožnik bo v primeru vrnitve v Francosko republiko v okviru dublinskega postopka obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito.
Ker je treba naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III, oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji, so po presoji sodišča pomembne tiste sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje prosilcev za mednarodno zaščito, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na druga ravnanja organov države članice.
Pri presoji pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.), kar je ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III, ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Pri tem je z vidika presoje ovir za predajo Francoski republiki na podlagi Uredbe Dublin III kot rečeno bistvenega pomena to, kako ravnajo francoski organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito.
Tolmačenje v upravnem postopku je bilo po presoji sodišča ustrezno.
Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa so jasno razvidni razlogi za odločitev o podaljšanju navedenega šestmesečnega roka - tožnik je bil od 14. 7. 2024 v priporu in njegova predaja zato ni bila možna, je tožena stranka po presoji sodišča dne 18. 7. 2024 upravičeno obvestila Francosko republiko o podaljšanju roka za predajo skladno z drugo točko 29. člena Uredbe Dublin III.
Toženi stranki ni mogoče očitati, da ni storila vsega, kar bi lahko, da tožnika ne bi izpostavila tveganju nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Tožniku je bila torej zagotovljena podrobna in natančna presoja, vključno z oceno, da predaja Francoski republiki ne bo povzročila ogroženosti njegovega življenja ali svobode oziroma izpostavljenosti mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju.
Rok za predajo tožnika se je glede na izrek izpodbijanega sklepa iztekel z dnem 3. 11. 2024. To šestmesečno obdobje se je zaključilo po izdaji izpodbijane odločitve dne 26. 9. 2024, tožnik teh okoliščin v postopku pred toženo stranko ni mogel uveljavljati, zato je navedeno upoštevalo sodišče. V obravnavani zadevi namreč ne gre za primer, ko se tak rok podaljša skladno z Uredbo Dublin III. Ker se predaja prosilca ni izvršila v okviru časovne omejitve, ki izhaja iz izpodbijanega sklepa tožene stranke, se je odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito v skladu z navedeno določbo prenesla na Republiko Slovenijo.
ZMZ-1 v drugem odstavku 51. člena v zvezi s tem določa, da če po izvršljivem sklepu iz četrte alineje prejšnjega odstavka (o zavrženju prošnje zaradi odgovornosti druge države članice po Uredbi Dublin III) odgovorna država članica prosilca ne sprejme na svoje ozemlje oziroma ga v odgovorno državo članico ni možno predati zaradi drugih razlogov, pristojni organ sklep razveljavi in obravnava prošnjo za mednarodno zaščito. V obravnavanem primeru bo torej tožena stranka na podlagi navedene zakonske določbe in ob zavezi načelu zakonitosti morala ravnati na navedeni način.
Sodišče ugotavlja, da tožnik očitno nima namena počakati na odločitev sodišča o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in na dokončanje postopka, zaradi česar ne izkazuje pravnega interesa za upravni spor. Po povedanem je namreč dne 4. 10. 2024 samovoljno, torej po svoji volji, ne oziraje se na navedene zakonske zahteve, zapustil nastanitvene kapacitete in se tja v treh dneh ni vrnil.
Bistvena je presoja, ali je tožnik z navedbami v postopku pri ponovni prošnji izkazal, da uveljavlja nova dejstva in nove dokaze. S tem v zvezi pa iz tožnikovega trditvenega gradiva ni razvidno konkretizirano nasprotovanje presoji tožene stranke, da tožnik takih dejstev ni navedel.
Neutemeljen je tožbeni očitek, da tožnik v upravnem postopku ni imel pooblaščenca in da zaradi tega v njem ni mogel aktivno sodelovati. ZMZ-1 namreč ne predvideva obveznega zastopanja po pooblaščencu v postopkih pred toženo stranko, tožnikov odgovor na vprašanje, ali bo pri podaji zahtevka prisoten njegov pooblaščenec, s čimer je tožena stranka izpolnila svojo dolžnost seznanitve z možnostjo take pomoči (pooblaščenca), pa je bil nikalen.
Odločba o postavitvi zakonite zastopnice je bila izdana 21. 10. 2021 in šele za dejanja po izdaji te odločbe je mogoče priznati nagrado, kot izhaja iz prvega odstavka 2. člena Pravilnika o nagradi in povračilu stroškov zakonitim zastopnikom mladoletnikov brez spremstva, ki določa, da pripada nagrada zakonitemu zastopniku za opravljeno delo pri zastopanju mladoletnika brez spremstva, ki ga zakoniti zastopnik opravi po njegovem imenovanju za zakonitega zastopnika.