ZMZ-1 člen 49, 49/9, 51, 51-4. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/1, 3/2, 3/2-2. ZUS-1 člen 32.
Ko je pravno pomembna le zakonitost prečkanja državne meje tiste države članice Evropske unije, v katero prosilec vstopi iz tretje države, ki ni članica, ni odločilno, ali je imel tožnik že v Republiki Hrvaški namen vložiti prošnjo za mednarodno zaščito.
Države članice morajo upoštevati, da so vsebinska merila, ki so določena v prvem odstavku 33. člena Ženevske konvencije in 3. členu Evropske koncencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, bistveno širša kot merilo, določeno v drugem pododstavku drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III. Če bi predaja prosilca drugi državi članici EU pomenila kršitev načela nevračanja, postane izjemoma uporaba klavzule suverenosti iz prvega odstavka 17. člena Uredbe Dublin III za državo obvezna.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito - pravno pomembna dejstva - ekonomski razlog
Tožnikove pavšalne navedbe, da je izvorno državo zapustil zaradi družinskih težav in revščine, pa tudi zato, ker tam ni bolnice, zdravstvene oskrbe in pravic, po presoji sodišča ne izkazujejo preganjanja (diskriminacije) oziroma tega, da bi mu ob morebitni vrnitvi tam grozila resna škoda, še zlasti zato, ker je kot frizer oziroma brivec v Maroku imel plačano delo.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - navajanje nepomembnih ali zanemarljivih dejstev - varna izvorna država - prosilec iz Alžirije
Tožnik v svoji izvorni državi ni imel problemov zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Tožnik ni imel težav, ki bi utemeljevali mednarodno zaščito, ker prepiri in pretepi z neznanimi osebami, ne pomenijo preganjanja v smislu 27. člena ZMZ-1.
Ni sporno, da je toženka tožnika obvestila, da je Kraljevina Maroko z Odlokom določena za varno izvorno državo, s čimer je toženka po presoji sodišča svojo procesno dolžnost izpolnila.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4.
mednarodna zaščita - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - predaja odgovorni državi članici - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - predaja Republiki Hrvaški - sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka - nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja - težko popravljiva škoda - začasna odredba
Ločnice med dvema postopkoma torej ni mogoče narediti za potrebe odločanja po Dublinski uredbi na tak način, kot je to storila tožena stranka. Policijski postopek, ko potencialni prosilec za azil pride v stik s policistom, preden ta evidentira morebitno namero tujca za azil, je kot že rečeno, sestavni del Skupnega evropskega azilnega sistema. Zato je ločnica, ki jo je naredila tožena stranka, sicer do neke mere relevantna, ne more pa biti odločilna za oceno, da velja domneva, da bo Hrvaška v primeru predaje tožnika po Dublinski uredbi upoštevala vsa bistvena določila glede dostopa do azilnega postopka in varstvo temeljnih človekovih pravic tožnika, če pa poročila kažejo, da se še vedno dogajajo hude nepravilnosti v postopkih dostopa do azilnega postopka na Hrvaškem.
Za razrešitev tega upravnega spora je torej ključno vprašanje, ali je tožnik v času izvrševanja ukrepa vrnitve imel zahtevek glede varstva pred nečloveškim ravnanjem, ki ni bil očitno neutemeljen („arguable claim“), oziroma če so v času izvršitve izpodbijanega dejanja obstajale javno dostopne informacije oziroma poročila relevantnih institucij, za katere bi tožena stranka morala vedeti, in ki so predstavljala utemeljene razloge za tveganje za kršitev pravice iz člena 4. oziroma 19(2) Listine EU v primeru vrnitve tožnika na Hrvaško.
očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito - subjektivne okoliščine - utemeljen strah - ekonomski razlog - varna izvorna država
V obravnavani zadevi ni podan subjektivni element, ker okoliščine, ki jih prosilec zatrjuje, niso preganjanje oziroma ne utemeljujejo njegovega strahu pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, toženi stranki pri odločanju o statusu begunca tožnikovih izjav zato ni bilo treba preverjati z informacijami o izvorni državi, saj z njimi ni mogoče nadomestiti subjektivnega pogoja.
Tožnik niti v tožbi ne navaja vsebinskih argumentov, da je izkazal tehtne razloge, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da njegova izvorna država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1 zanj ni varna. Tožena stranka ni bila dolžna tožnika soočiti z informacijami, na podlagi katerih je Vlada RS z odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav Alžirijo razglasila za varno izvorno državo.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 18. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4.
mednarodna zaščita - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - predaja odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti - Republika Hrvaška - začasna odredba
Tožena stranka je pravilno ugotovila, da bo tožnik predan Republiki Hrvaški v okviru dublinskega postopka, ki je del azilnega postopka in ne policijskega postopka, v katerem je bil tožnik v Republiki Hrvaški dejansko obravnavan. Pravilno je bilo tudi ugotovljeno, da je bil tožnik v Centralno evidenco EURODAC vnešen kot prosilec za mednarodno zaščito ter da tožnikove izjave na osebnem razgovoru ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, saj se azilni postopek zanj niti še ni začel, ter da ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo v konkretnem primeru tožnik ob vrnitvi v Republiko Hrvaško podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju. Sodišče meni, da je tožnik v Republiki Hrvaški vložil namero za vložitev prošnje in da je vedel, da vlaga tako namero, saj sicer ne bi bilo logično, da bi hrvaški organi njegove prstne odtise vnesli v bazo EURODAC kot prosilca za mednarodno zaščito in ne kot tujca, ki take prošnje ni vložil.
V zvezi s tožbenimi navedbami, da je bil tožnik na Hrvaškem že izpostavljen nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju, pri čemer se tožnik sklicuje na ravnanje hrvaške policije z njim, sodišče pojasnjuje, da je bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito. Tožnik pa se večinoma sklicuje na ravnanje hrvaške policije, ko takega statusa ni imel in je opisoval dogodke, ki so se zgodili v povezavi z njegovim ilegalnim vstopom v Republiko Hrvaško, ko je imel status tujca in ne status prosilca za mednarodno zaščito. Iz ravnanja hrvaških policistov, ki se nanašajo na tujce, ki ilegalno prestopijo mejo in niso še vložili namere za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, še ni mogoče sklepati na to, da bi obstajale sistemske pomanjkljivosti v azilnih postopkih po tem, ko prosilci že vložijo ustrezno vlogo, s katero začnejo azilni postopek.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - varna izvorna država - prosilec iz Maroka - ekonomski razlog - kršitev pravice do izjave
Tožnik je v svoji izpovedi v tem upravnem sporu „začel“ povezovati svojo narodnost kot razlog za revščino, kar je v nasprotju z izjavami tožnika v upravnem postopku. Utemeljeno toženka opozori, da je tožnik na osebnem razgovoru 17. 1. 2023 zanikal, da bi imel zato, ker je po narodnosti Berber, kdaj kakršnekoli težave in povedal, da zaradi tega, ker je Berber, nikoli ni imel težav. Zgolj izpoved tožnika na naroku, ki je v tem delu drugačna od celotnega upravnega postopka, brez konkretizacije težav, ki naj bi jih imel tožnik zato, ker je Berber, sodišča ne prepriča. Po presoji sodišča ne izkaže, da bi bila tožnikova revščina posledica preganjanja. Pravilna je tudi odločitev, da ekonomski razlogi, ki niso posledica preganjanja, ne predstavljajo razloga za mednarodno zaščito.
Utemeljen pa je sicer tožbeni očitek o kršitvi, ker toženka v postopku tožnika ni seznanila, da je Vlada RS dne 31. 3. 2022 izdala Odlok o določitvi seznama varnih izvornih držav, med katerimi je tudi Maroko ter mu ni pojasnila uporabe koncepta varne izvorne države in svojo odločitev oprla tudi na 2. alinejo 52. člena ZMZ-1. Po presoji sodišča pa to, glede na to, da je toženka zavrnila prošnjo tudi na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ-1 in ne izključno druge alineje 52. člena ZMZ-1, torej gre za „dodatni“ in ne izključni argument toženke ter dejstvo, da je bil tožnik seznanjen s konceptom varne izvorne države z vročitvijo odločbe, saj uveljavlja kršitev v zvezi s tem v tožbi, in da v tem upravnem sporu ni navajal niti izpovedal okoliščin, ki bi terjale drugačno odločitev, napaka po presoji sodišča ni taka, ki bi terjala odpravo izpodbijane odločbe.
samovoljna zapustitev azilnega doma - pravni interes
Tožnik v času odločanja ne izkazuje pravnega interesa za vodenje upravnega spora, saj je 11. 3. 2023 samovoljno, ne oziraje se na navedene zakonske zahteve, zapustil azilni dom in se vanj ni vrnil. Ker tožnik očitno nima namena počakati na odločitev sodišča o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in na dokončanje postopka, ne izkazuje pravnega interesa za upravni spor.
očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito - ekonomski razlog - subjektivne okoliščine
Tožnik je izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave, saj iz spisov, ki se nanašajo na zadevo, ni razvidno njegovo zatrjevanje utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju.
mednarodna zaščita - zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene - samovoljna zapustitev azilnega doma - pravni interes za tožbo - zavrženje tožbe
Tožnik v času odločanja ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje tega upravnega spora. Iz navedb njegovega pooblaščenca na glavni obravnavi namreč izhaja, da je imel zadnji osebni stik s tožnikom 6. 3. 2023, torej 10 dni pred predmetno glavno obravnavo, in da ne ve, kje se tožnik trenutno nahaja.
Tožnik očitno nima več namena počakati na odločitev sodišča o njegovi prošnji za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji in na dokončanje postopka.
očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito - navajanje nepomembnih ali zanemarljivih dejstev - ekonomski razlog
Zmanjšanje ekonomskih in socialnih pravic, dostopa do zdravstvenih storitev ali izobrazbe zaradi slabše ekonomske in socialne razvitosti prosilčeve izvorne države, v primerjavi z (ekonomskimi in socialnimi) pravicami, ki jih je užival v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - navajanje nepomembnih ali zanemarljivih dejstev - ekonomski razlog - prosilec iz Maroka
Slaba ekonomska situacija bi morala biti povezana s katerim izmed razlogov preganjanja, torej bi morala biti povezana z nekimi osebnimi okoliščinami, kot je vera, narodnost, politično prepričanje, rasa in podobno, da bi se lahko štela kot razlog za priznanje mednarodne zaščite. Zgolj navajanje slabega ekonomskega in socialnega stanja v izvorni državi pa samo po sebi ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito - navajanje nepomembnih ali zanemarljivih dejstev - ekonomski razlog
Tožnik je v zvezi z razlogi za zapustitev izvorne države navedel slabe ekonomske razmere, glede katerih pa je Vrhovno sodišče RS že sprejelo odločitev, da z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite.
ZMZ-1 člen 49, 49/1, 49/1-5, 52, 52-1, 52-2, 61, 61/1.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - navajanje nepomembnih ali zanemarljivih dejstev - pospešen postopek - ekonomski razlog - varna izvorna država - prosilec iz Maroka
Tožnik svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje s slabo ekonomsko situacijo oziroma revščino ter posledično s slabimi pogoji za življenje, njegovih izjav pa ni mogoče kakorkoli povezati s strahom pred preganjanjem na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja.
Opisane tožnikove težave ne morejo biti obravnavane v okviru instituta priznanja mednarodne zaščite, zaradi česar so tožnikove navedbe nepomembne za presojo upravičenosti do mednarodne zaščite. Tožnik prihaja iz Maroka, kig ga je Vlada Republike Slovenije določila kot varno izvorno državo.
Tožnik očitno ni počakal na odločitev sodišča o njegovi prošnji za mednarodno zaščito ter na dokončanje postopka, saj niti njegova pooblaščenka na dan obravnave ne ve, kje se nahaja, azilni dom je samovoljno zapustil 6. 3. 2023 in se vanj ni vrnil, zato po presoji sodišča ne izkazuje pravnega interesa za upravni spor, s katerim izpodbija zakonitost odločitve o njegovi prošnji.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - navajanje nepomembnih ali zanemarljivih dejstev - ekonomski razlog - varna izvorna država - prosilec iz Maroka
Ugotovitev toženke, ki je tožnik niti ne izpodbija, da je uveljavljal ekonomske razloge za odhod iz Maroka in nenazadnje kot razlog, zaradi katerega se ne more vrniti v Maroko, je pravilna. Pravilna je tudi odločitev, da ekonomski razlogi, ki niso posledica preganjanja, ne predstavljajo razloga za mednarodno zaščito.
Tudi po presoji sodišča ekonomska stiska tožnika v izvorni državi, upoštevajoč, da tožnik ni bil preganjan v izvorni državi, ne predstavlja posebnih okoliščin v smislu določbe prvega odstavka 62. člena ZMZ-1, ki bi (lahko) izključile uporabo koncepta varne izvorne države.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito - pravni interes - zavrženje tožbe - samovoljna zapustitev azilnega doma
V obravnavani zadevi je nesporno, da je tožnik po izdaji izpodbijane odločbe samovoljno zapustil Azilni dom Ljubljana in se vanj ni vrnil v treh dneh. Navedeno pomeni, da tožnik očitno nima več namena uveljavljati pravice mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Upravno sodišče zato ugotavlja, da tožnik ne izkazuje več pravnega interesa za nadaljevanje postopka s to tožbo in je tožbo zavrglo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.
mednarodna zaščita - zahteva za uvedbo ponovnega postopka - zahtevek za uvedbo ponovnega postopka - zavrženje zahtevka za uvedbo ponovnega postopka - zavrženje zahteve - nova dejstva in dokazi
Tožnik ni izkazal, da nova dejstva pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite, ker so njegove navedbe v povezavi z dogodki in okoliščinami, ki jih je navedel pri drugem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka, presplošne in premalo konkretizirane.
očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito - navajanje nepomembnih ali zanemarljivih dejstev - ekonomski razlog - zdravstveno stanje - varna izvorna država
Glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki mu tožnik v tožbi ni določno nasprotoval, je očitno, da je izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave, saj iz spisov, ki se nanašajo na zadevo, ni razvidno njegovo zatrjevanje utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju.
Tožnik ni zatrjeval, da bi bilo njegovo zdravstveno stanje pomembno z vidika pravno upoštevnih razlogov za priznanje mednarodne zaščite, njegova morebitna bolezen (astma) pa sama po sebi ne zadošča za (tožnikovo) pripadnost posebni družbeni skupini. V takih okoliščinah mora prosilec izkazati, da bi ga v izvorni državi dojemali kot različnega in s posebno identiteto, ali da je njegova bolezen nespremenljiva prirojena lastnost.