ZMZ-1 člen 11. Pravilnik o načinu dostopa prosilcev za mednarodno zaščito do svetovalcev za begunce ter nagrajevanju in povračilu stroškov svetovalcem za begunce člen 5, 5/1. Odvetniška tarifa (2003) tarifna številka 30, 30/2, 30/2-1, 30/2-3.
stroški postopka - svetovalec za begunce - obrazložena vloga
Sporna vloga ne vsebuje nobenih bistveno novih, izvirno s tožničine strani oblikovanih dejanskih ali pravnih argumentov, zaradi česar jo je tudi po presoji sodišča mogoče ovrednotiti le kot drugo vlogo po tretji alineji 2. točke tarifne številke 30 OT.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito - ekonomski razlogi prosilca za azil - varna izvorna država - prosilec iz Maroka
Tožnik kljub temu, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani z njegovimi navedbami, ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki mu tožnik v tožbi ni nasprotoval, izhaja, da je izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave.
V konkretnem primeru je namreč izpodbijana odločba utemeljena dodatno tudi na ugotovitvi tožene stranke, da tožnik prihaja iz varne izvorne države, česar tožnik v upravnem sporu niti ne izpodbija.
očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito - preganjanje - resna škoda - ekonomski razlog - varna izvorna država
Tožnik ni izkazal, da bi mu izvorna država s svojimi ukrepi dejansko onemogočala pravico do dela. Tožnik ni zatrjeval, da v Maroku kot Berber ni imel zagotovljenega dostopa do izobraževanja, zdravstvenih in ostalih bistvenih storitev. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je očitno, da je tožnik izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - navajanje nepomembnih ali zanemarljivih dejstev - ekonomski razlog - varna izvorna država - prosilec iz Maroka
Tožnik svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje z ekonomskimi težavami ter z nezmožnostjo življenja v Maroku in njegove težave niso takšne narave, da bi predstavljale trajno in sistematično kršenje človekovih pravic. Prav tako je bilo pravilno ugotovljeno, da je Vlada Republike Slovenije 31. 3. 2022 z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav Maroko določila kot varno izvorno državo, v tožnikovih navedbah pa ni najti nobenih tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Maroko zanj ni varna izvorna država.
Tožnik očitno ni počakal na odločitev sodišča o njegovi prošnji za mednarodno zaščito ter na dokončanje postopka, saj niti njegov pooblaščenec na dan obravnave ne ve, kje se nahaja, azilni dom je samovoljno zapustil 3. 3. 2023 in se vanj ni vrnil, zato po presoji sodišča ne izkazuje pravnega interesa za upravni spor, s katerim izpodbija zakonitost odločitve o njegovi prošnji.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/1, 3/2. ZMZ-1 člen 49, 49/9, 51, 51/1, 51/1-4.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - sistemske pomanjkljivosti
Zatrjevane bivanjske razmere v azilnem domu in odnos tamkajšnjih zaposlenih ne kažejo na to, da bi bil tožnik v azilnem postopku v Republiki Hrvaški deležen sistemskih pomanjkljivosti, ki bi preprečevale njegovo vrnitev v omenjeno državo.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 18, 29, 29/3.
mednarodna zaščita - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - predaja odgovorni državi - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - Republika Hrvaška - sistemske pomanjkljivosti - začasna odredba
V primeru predaje Republiki Hrvaški bo tožnik predan v okviru dublinskega postopka, ki je del azilnega postopka in ne policijskega postopka, v katerem je bil tožnik v Republiki Hrvaški dejansko obravnavan, tožnik pa je navajal neprimerno vedenje policistov, z drugimi uradnimi osebami pa naj ne bi imel stika, prav tako ne z nobeno uradno osebo, ki vodi postopek za priznanje mednarodne zaščite, vse njegove trditve pa temeljijo na njegovi izkušnji s hrvaško policijo, kar pa ne more biti dovolj prepričljiv razlog, da bodo v primeru njegove predaje Republiki Hrvaški na podlagi dublinske uredbe kršene človekove pravice ali da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, saj se azilni postopek zanj še ni začel.
Sodišče se sicer strinja s tem, da če se je tožena stranka v izpodbijanem sklepu že sklicevala na splošno zagotovilo iz nekega drugega primera, bi morala to zagotovilo predočiti tožniku, sicer se nanj ne more sklicevati. Vendar pa to ni taka pomanjkljivost, da bi bilo zaradi tega treba izpodbijani sklep odpraviti in vrniti zadevo v ponovno odločanje toženi stranki, saj je sicer zelo natančno preučila vse informacije o Hrvaški, ki so jih predložili tožnikovi pooblaščenci, se do njih opredelila, prav tako pa je tudi sama pridobila informacije o azilnem postopku na Hrvaškem. S tem je po mnenju sodišča ovrgla dvom, da bi tožniku v primeru vrnitve na Hrvaško bila kršena pravica iz 4. člena Listine EU. Iz vseh navedenih razlogov se sodišče tudi ne strinja s tem, da ne drži, da na Hrvaškem ne obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - navajanje nepomembnih ali zanemarljivih dejstev - ekonomski razlog - prosilec iz Maroka
Tožnik je izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave, kar niti ni sporno. Tožnik namreč v tožbi ponavlja dosedanje navedbe, da je odšel iz Maroka zaradi revščine.
Ekonomski razlogi, ki niso posledica preganjanja, ne predstavljajo razloga za mednarodno zaščito.
očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito - ekonomski razlog
Tožnik je kot glavni razlog za vložitev prošnje za mednarodno zaščito navedel finančne težave, okoliščine konkretnega primera pa niso takšne narave, da bi predstavljale utemeljen razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite, saj se v postopkih priznanja mednarodne zaščite ugotavlja in presoja ogroženost posameznika v izvorni državi zaradi preganjanja na podlagi enega izmed razlogov, ki so določeni v Ženevski konvenciji in ZMZ-1 in sicer na podlagi vere, narodnosti, rase, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini.
očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito - ekonomski razlog - varna izvorna država
Tožnik je izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave in ni niti zatrjeval, da bi imel utemeljen strah pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju.
Če bi tožnik izkazal, da se v izvorni državi ni mogel dolgoročno preživljati zaradi slabih ekonomskih razmer, takšna škoda ne bi zadostovala za obstoj resne škode, saj ta ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba.
Za zavrnitev tožnikove prošnje kot očitno neutemeljene zadostuje obstoj enega od takstivno naštetih razlogov iz 52. člen ZMZ-1.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito - ekonomski razlogi prosilca za azil - prosilec iz Maroka
Tožnik ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je namreč očitno, da je tožnik izvorno državo zapustil zaradi revščine in slabih zaposlitvenih možnosti oziroma želje po izboljšanju življenjskih razmer, saj je že na osebnem razgovoru sam izpovedal, da bi Maroko zapustil tudi kolikor bi tam imel zaposlitev ter da si sam že vseskozi od malih nog dalje želi zapustiti Maroko. Tožnik pa niti ne zatrjuje niti ne izkazuje kakorkoli utemeljen strah pred preganjanjem zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini, pač pa je kot glavni razlog za zapustitev izvorne države vseskozi med upravnim postopkom in tudi v upravnem sporu navajal revščino in visoke stroške ter nizke plače v Maroku oziroma željo po izboljšanju življenjskih razmer.
ZMZ-1 člen 21, 22, 23, 27, 27/1, 27/1-2, 27/1-5, 27/7, 27/8, 27/9. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 46, 46/3. Direktiva 2014/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. oktobra 2014 o spremembi Direktive 2013/34/EU glede razkritja nefinančnih informacij in informacij o raznolikosti nekaterih velikih podjetij in skupin člen 4, 4/1.
mednarodna zaščita - status begunca - preganjanje zaradi veroizpovedi - sprememba veroizpovedi - splošna verodostojnost - učinek ex nunc - nova dejstva in dokazi - informacije o izvorni državi - prosilec iz Irana
Tožena stranka sploh ni razčiščevala, kakšne vere je tožnik, ali je morda prestopil oziroma razmišlja bolj v okvirih krščanske vere kot v okvirih muslimanske vere, na kar upravičeno opozarja tožnik v tožbi in zaradi česar je podana kršitev določbe člena 4(1) Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU, ki je zakonodajalec Republike Slovenije ni prenesel v ZMZ-1. Iz tožnikovih izjav v upravnem postopku pa je dovolj jasno razvidno, da nasprotuje strogemu šiitskemu režimu in da naj bi po njegovih trditvah imel resne težave z režimom, ker je v bolnici govoril o Jezusu in njegovi vlogi pri ozdravitvi, dejanja preganjanja pa naj bi se odražala v zapiranju tožnika v psihiatrične oddelke, tudi v tistega, ki je pod nadzorom Etaalata, in za daljša časovna obdobja in z morebitnimi elementi prisilnega zdravljenja. V času odločanja tožene stranke namreč ni bilo nobenega indica o tem, da bi tožnik imel psihične težave, kar je tožena stranka potrdila na glavni obravnavi. Zato niso bistvene tiste ugotovitve tožene stranke v izpodbijanem aktu, zaradi katerih je tožena stranka štela, da so tožnikove trditve neverodostojne oziroma zaradi katerih je štela, da ga „ni mogoče priznati za splošno verodostojnega.“
Tožena stranka se ni osredotočila oziroma se sploh ni lotila ključnih vprašanj. Ni razčistila s tožnikom kakšne veroizpovedi je, ali je morda spremenil vero, ali je ateist, ali se noče izreči o svoji veroizpovedi, kakšno je njegovo prepričanje bodisi glede Jezusa bodisi glede režima in varnostne situacije v Iranu. V primeru, da vere ni spremenil iz muslimanske v krščansko, potem bi lahko zaradi poteka časa nevarnost za tveganje z vidika druge alineje prvega in tretjega odstavka 27. člena ZMZ-1 in 26. člena ZMZ-1 bila bistveno zmanjšana, in bi ostalo samo vprašanje, ali bi bil tožnik lahko za državne oziroma varnostne organe sumljiv, spričo splošno znane spremenjene varnostne situacije v Iranu, kjer so proti koncu leta 2022 začeli izvrševati smrtne kazni zaradi upiranja režimu ali zaradi nasprotovanja verskim zakonom.
Pri ugotavljanju dejstev tekom osebnega razgovora in v zvezi s pridobivanjem relevantnih informacij o stanju v državi izvora mora uradna oseba prosilcu postavljati relevantna (pod)vprašanja in razlikovati med razlogi, katere je prosilec navedel, da so ga napeljali, da zapusti izvorno državo, in razlogi zaradi katerih ga je zaradi splošno znanih informacij o stanju v izvorni državi lahko utemeljeno strah pred preganjanjem ali resno škodo v primeru vrnitve. To je še posebej relevantno v primerih prosilcev za mednarodno zaščito iz Irana, če se njihovi razlogi za pobeg povezujejo tudi z verskimi razlogi. Zato z vidika absolutne prepovedi nečloveškega ravnanja pristojni organ oziroma sodišče države podpisnice EKČP ni(sta) nujno vezan(a) vedno samo na tisti razlog za strah, ki ga prosilec navede v njegovih izjavah, ampak morajo določen razlog za utemeljen strah preveriti po uradni dolžnosti.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito - ekonomski razlogi prosilca za azil - varna izvorna država - prosilec iz Maroka
Tožnik v postopku ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki mu tožnik v tožbi ni nasprotoval, izhaja, da je izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave.
Iz podatkov spisov tudi ni razvidno, da bi imel tožnik utemeljen strah pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju.
Tožena stranka je tožnika ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito razdelka seznanila s tem, da je država, iz katere prihaja, varna izvorna država. Hkrati je bil pozvan, da pove kateri so njegovi osebni razlogi, zaradi katerih se ne more vrniti v izvorno državo. Tožnik je kot razlog, da Maroko zanj ni varna izvorna država navajal le dejstvo, da tam ni mogoče dostojno živeti in da država ne pomaga posameznikom v stiski, pri tem pa ni konkretiziral navedenih okoliščin, ki bi iz tega razloga kazale, da država zanj ni varna izvorna država.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito - navajanje nepomembnih ali zanemarljivih dejstev - varna izvorna država - prosilec iz Maroka
Tožnik je izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave, kar izrecni potrdi tudi na zaslišanju. Na zaslišanju izrecno pove tudi, da v Maroku ni bil preganjan in nima problemov s preganjanjem. V Maroko pa se ne more vrniti, ker ne bo dobil zaposlitve, če pa jo dobi, ne more preživeti s tisto plačo. V Maroko bi se vrnil, če bi bilo mogoče tam dostojno živeti.
Ugotovitev toženke, ki je tožnik niti ne izpodbija, da je tožnik uveljavljal ekonomske razloge za odhod iz Maroka in nenazadnje kot razlog, zaradi katerega se ne more vrniti v Maroko, je pravilna. Pravilna je tudi odločitev, da ekonomski razlogi, ki niso posledica preganjanja, ne predstavljajo razloga za mednarodno zaščito.
mednarodna zaščita - predhodni preizkus - novi dokazi in nova dejstva - dokazni standard
Tožnik ni zatrjeval novih dejstev in predložil novih dokazov, zato njegovo trditveno gradivo po presoji sodišča ne more pomembno povečevati verjetnosti, da (tožnik) izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Sodišče pripominja, da ob takih okoliščinah, ko tožnik ni navajal novih pravno pomembnih dejstev in dokazov, ki bi upravičevali nov postopek, toženi stranki ni treba pozvati tožnika na dopolnitev zahtevka.
mednarodna zaščita - ponovna prošnja - zahteva za uvedbo ponovnega postopka - začasna odredba - predhodni preizkus - zavrženje zahteve - ne bis in idem
Tožnik je zoper isto toženo stranko vložil dve tožbi z enakim tožbenim zahtevkom (izpodbojna tožba). Sodišče je moralo zato ob uporabi 189. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 tožbo, ki je kasneje prispela na sodišče in ki še ni bila poslana v odgovor toženi stranki, zavreči.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - ekonomski razlog - varna izvorna država - nedržavni subjekt preganjanja
Tožena stranka je pravilno ugotovila, da tožnik svojo prošnjo za mednarodno zaščito prvenstveno utemeljuje s slabo ekonomsko situacijo ter posledično slabimi pogoji za življenje, okoliščin konkretnega primera pa ne gre povezati s preganjanjem na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja. Poleg tega je tožena stranka tudi pravilno ugotovila, da tožnik prihaja iz Kosova, ki ga je Vlada Republike Slovenije določila kot varno izvorno državo, v tožnikovih navedbah pa ni najti nobenih tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Kosovo zanj ni varna izvorna država, saj na Kosovu ni imel težav zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Glede sorodnikov bivše žene, ki so ga pretepli, pa tožena stranka pravilno ugotovila, da je na kraj dogodka prišla policija, tožnik pa se je odločil, da ne bo povedal, da je bil pretepen s strani sorodnikov bivše žene. V konkretnem primeru je bilo pravilno ugotovljeno, da tožnik v postopku ni izkazal, da mu država, politične stranke ali organizacije, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobne nuditi zaščite oziroma da mu zaščite nočejo nuditi.
Nedržavne subjekte preganjanja v smislu 3. alineje 24. člena ZMZ-1,se lahko šteje kot subjekte preganjanja ali resne škode samo, če je mogoče dokazati, da država ali politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito - ekonomski razlogi prosilca za azil - varna izvorna država - prosilec iz Alžirije
Tožnik je izvorno državo zapustil iz razlogov ekonomske narave.
Iz podatkov spisov tudi ni razvidno, da bi imel tožnik utemeljen strah pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnem prepričanju. V zvezi z razlogi za zapustitev izvorne države je sam izrecno navedel slabo ekonomsko stanje. Glede na stališča Vrhovnega sodišča RS z vidika odločanja o dodelitvi mednarodne zaščite ni bistveno, kakšna je prosilčeva ekonomska sposobnost preživljanja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite.
Tožena stranka je že glede na razlago načela zaslišanja stranke dolžna tožnika seznaniti z dejstvom, da bo v njegovem konkretnem postopku uporabila koncept varne tretje države. Le v tem primeru bi mu zagotovila možnost, bi da se pred izdajo odločbe izjavil o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za odločitev.
Direktiva 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite člen 10, 10/1, 10/1-e. ZMZ-1 člen 20, 21, 22, 23, 25, 27.
mednarodna zaščita - statusa begunca - spor polne jurisdikcije - presoja ex nunc - informacije o izvorni državi - verodostojnost - dokazna ocena - splošna verodostojnost prosilca - politično prepričanje kot razlog preganjanja - prosilec iz Afganistana - odločanje v sporu polne jurisdikcije - priznanje statusa begunca - datum priznanja pravice
Tožniku ni treba dokazati preteklega preganjanja, saj preganjanja oziroma umorov njegovega sodelavca in prijatelja na poti v Logar ne bi bilo mogoče dokazati z listinskimi dokazi. Možnost pridobitve takšni listinskih dokazov je skoraj nična. Tožniku pa ni mogoče naložiti prehudega dokaznega bremena. Dejstvo, da tožena stranka ni našla v izbranih poročilih in člankih podatka, ki bi se ujemal z opisom omenjenih dveh dogodkov uboja njegovih dveh policijskih kolegov, ki jih je opisal tožnik, ne pomeni, da tožniku glede na razmere v provinci Logar ni mogoče verjeti.
Tožena stranka ni imela podlage za oceno, da tožniku ni verjela, ker je ugotovila, da so bili tarče napadov predvsem pripadniki Afganistanske lokalne policije, častniki Nacionalnega direktorata za varnost, pripadniki provladnih milic, pogosto pa tudi policijski načelniki. Tega zaključka iz poročil, ki jih je uporabila tožena stranka ni mogoče narediti oziroma iz obrazložitve ni razvidno, iz katerega poročila bi to dovolj zanesljivo izhajalo.
Iz sodbe Sodišča EU v zadevi P.I. izhaja, da široka razlaga pojma „politično prepričanje“ kot razlog za preganjanje v smislu člena 10(1)(e) Direktive 2011/95 pomeni, da morajo pristojni organi držav članic pri ugotavljanju obstoja takih prepričanj ter vzročne zveze med njimi in dejanji preganjanja „upoštevati splošni okvir izvorne države prosilca za status begunca, zlasti njegovo politično, pravno, sodno, zgodovinsko in družbeno‑kulturno komponento.“ To v primeru prosilca za mednarodno zaščito iz Afganistana ni možno brez zelo natančnega, neselektivnega in objektivnega upoštevanja relevantnih informacij o stanju v izvorni državi.
Okoliščina, da je tožnikova žena bila zaposlena v vojski je pravno relevantna okoliščina za ugotavljanje utemeljenega strahu pred preganjanjem tožnika, ker bi bil tožnik zaradi omenjenega dejstva lahko lažje odkrit s strani talibanov.
Sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka uspela utemeljiti, kolikor je to praktično v njeni moči, da obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bi bil tožnik izpostavljen resnični nevarnosti preganjanja oziroma da mu preganjanje resno grozi. Po uveljavljenem standardu tožniku namreč ni treba dokazati, da je bolj verjetno kot ne, da bo preganjan oziroma da ga subjekti zaščite ne bodo mogli ali hoteli zaščititi. Ker je tožnik to dokazno breme izpolnil, je bilo na toženi stranki, ki je pristojni organ za odločanje o prošnji, da bi odvrnila vsakršen dvom o zatrjevanem preganjanju, pa tega ni uspela.
S pravnomočnostjo te sodne odločbe je tožniku priznan status begunca od dneva vložitve prošnje za mednarodno zaščito naprej, in ne od dneva izdaje izpodbijanega akta, ker to izhaja iz interpretacije Sodišča EU določbe iz 21. uvodne izjave Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU, po kateri je priznanje statusa begunca ugotovitveni akt in da ima zato begunec pravico do priznanja takega statusa od datuma svoje prošnje za priznanje tega statusa.
ZMZ-1 člen 51, 51-4. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/1, 3/2.
Drugi tožnici v azilnem domu v Zagrebu niso nudili ustrezne zdravstvene obravnave in pomoči, čeprav je zanjo zaprosila kot prosilka za mednarodno pomoč v azilnem postopku in je bila do nje upravičena. Upoštevaje to okoliščino se sodišču poraja utemeljen dvom o tem ali bi Republika Hrvaška ob vrnitvi prvima dvema tožnikoma (tudi prvi tožnik je sladkorni bolnik) dejansko zagotovila zdravniško pomoč in oskrbo, ki jo potrebujeta. Dokazna ocena tožene stranke ne omogoča preizkusa tožbenih trditev o zatrjevanih sistemskih pomanjkljivostih glede zagotavljanja ustreznega zdravstvenega varstva, zato je podana bistvena kršitev določb postopka, ki je vplivala na zakonitost izpodbijanega sklepa.