ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-6. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 28, 46.
Upravno sodišče ne šteje, da zapustitev države avtomatično pomeni izgubo pravnega interesa za nadaljevanje upravnega spora, saj je izguba pravnega interesa za tožbo odvisna od konkretnih okoliščin in razlogov za zapustitev države in s tem v zvezi od presoje sorazmernosti posega v pravico do učinkovitega sodnega varstva.
Sodišče je v konkretnem primeru ob upoštevanju upravičenosti oziroma dopustnosti (sorazmernosti) posega v pravico do učinkovitega pravnega sredstva iz člen 46(3) in (11) Procesne direktive 2013/32/EU v zvezi z prvim in drugim odstavkom 47. člena in člena 52(1) Listine EU o temeljnih pravicah zaradi pomanjkanja pravnega interesa tožbo tožnika zavrglo (6. točka 1. odstavka 36. člena ZUS-1), ker upravni akt, ki se izpodbija, zaradi svobodne izbire tožnika, da zapusti Slovenijo in se vanjo ne vrne, očitno ne posega več v pravico ali neposredno na zakon oprto korist tožnika.
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-5, 84a, 84a/3. ZUS-1 člen 32, 32/2, 32/3. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 28, 28/2, 28/3.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - begosumnost - znatna nevarnost pobega prosilca - zmotna uporaba materialnega prava - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - začasna odredba - Dublinska uredba
Na obstoj utemeljene nevarnosti pobega ni mogoče sklepati zgolj s tem, da je tožnik za mednarodno zaščito zaprosil že na Hrvaškem, kjer na odločitev ni počakal.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - ekonomski razlog - varna izvorna država
Tožena stranka je pravilno ugotovila, da je tožnik kot glavni razlog za zapustitev izvorne države pripisal slabim možnostim za najdbo zaposlitve in revščini, omenjene težave pa ne morejo biti obravnavane v okviru mednarodne zaščite, saj niso takšne narave, da bi predstavljale utemeljen razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite. Prav tako je bilo pravilno ugotovljeno, da tožnik prihaja iz Maroka, ki ga je Vlada RS z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav določila kot varno izvorno državo, in da ni z ničemer izkazal, da bi njegove težave izvirale iz namenskega omejevanja pravic in storitev, kakor tudi delovanja organov, ki bi bili usmerjeni zoper njega osebno ali bi mu s tem onemogočali eksistenco, ter tako ni mogoče zaslediti tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Maroko zanj ne bi bila varna izvorna država.
Sodišče se strinja s tožbeno navedbo, da bi morala tožena stranka tožnika v postopku posebej seznaniti s tem, da bo uporabila koncept varne izvorne države, saj je svojo odločitev oprla tudi na 2. alinejo 52. člena ZMZ-1. Morala bi ga seznaniti s tem, da je Vlada Republike Slovenije Maroko uvrstila na seznam varnih izvornih držav in mu dati možnost, da se do tega opredeli. Vendar pa to ni taka napaka, da bi bilo zaradi tega treba odločbo odpraviti in zadevo vrniti toženi stranki v ponovno odločanje, saj je s konceptom varne izvorne države sodišče tožnika seznanilo na glavni obravnavi in je s tem samo odpravilo to postopkovno pomanjkljivost.
Pri ekonomski stiski posameznika bi moralo iti za dejanja, ki niso zgolj posledica splošnih pomanjkljivosti javnega podpornega sistema izvorne države, da bi lahko bili podani elementi mednarodne zaščite. Ekonomske težave bi morale izvirati iz namerne odtegnitve osnovnih dobrin ali storitev določeni osebi zaradi neke njene osebne okoliščine. Zgolj navajanje slabega ekonomskega socialnega stanja v izvorni državi, kateremu je podvrženo celotno prebivalstvo, pa po presoji sodišča ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite.
ZMZ-1 člen 49, 49/9, 51, 51/1, 51/1-4. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/1, 3/2, 20, 20/5.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka - nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja - predaja Republiki Hrvaški - začasna odredba - težko popravljiva škoda
Svojo odločitev, sprejeto v ponovljenem postopku po sodbi I U 1222/2022 je toženka v zadostni meri utemeljila ter pravilno odločila na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja. Nasprotno pa tožnik s (pre)splošnimi tožbenimi navedbami ni izkazal, da bi bile v Republiki Hrvaški ugotovljene sistemske pomanjkljivosti, posledično pa tudi ne, da bi postopek predaje zanj pomenil nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 3. člena EKČP in 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.
ZMZ-1 člen 49, 49/9, 51, 51-4. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2, 18, 18/1, 18/1(b).
Država prosilca ne sme predati drugi državi, če obstajajo tehtni razlogi za prepričanje, da obstaja dejanska nevarnost, da bo prosilec izpostavljen mučenju ali nečloveškemu ravnanju, vendar pa v konkretnem primeru taka dejanska nevarnost ni bila izkazana, saj tožnik na ravnanje hrvaških oblasti v Azilnem domu ni imel pripomb.
očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito - ekonomski razlog - družinski spor
Tožnik ne izpolnjuje pogojev za podelitev statusa begunca niti subsidiarne zaščite, saj gre pri sporu zaradi dediščine in siljenja k poroki za njegovo zasebno družinsko zadevo, ne pa za preganjanje zaradi katerega izmed razlogov po Ženevski konvenciji oziroma ZMZ-1.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - ekonomski razlog
Tožnikove navedbe na osebnem razgovoru, da je državo zapustil, ker sta se stepla z delodajalcem zaradi neplačila in ker ni zaslužil dovolj za preživetje sebe in svoje družine, ne gre povezati z nobenim od zakonsko določenih razlogov preganjanja, ki so določeni v Ženevski konvenciji in ZMZ-1.
Slaba ekonomska situacija sama po sebi ne predstavlja razloga za priznanje subsidiarne zaščite.
Za priznanje mednarodne zaščite ni dovolj dokaz o tveganju, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, temveč mora tveganje izvirati s strani dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo javnim organom te države, bodisi da grožnja za zadevno osebo predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite. Zgolj navajanje slabega ekonomskega in socialnega stanja v izvorni državi iz navedenih razlogov ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite.
ZMZ-1 člen 51, 51/1, 51/1-2, 63, 63/1. ZUS-1 člen 32, 32/2. ZPP člen 214.
mednarodna zaščita - zavrženje prošnje - začasna odredba - neprerekana dejstva - država prvega azila
Toženka ne prereka tožnikovih navedb, da mu bo nastala težko popravljiva škoda, ker bi v primeru, da bo izpodbijani sklep izvršen še pred odločitvijo sodišča o glavni stvari, to pomenilo (med drugim), da vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja ne bi bila več mogoča, čeprav bi v tem upravnem sporu uspel. Toženka ne prereka navedb tožnika, da bi v primeru, da bi bil izpodbijani sklep izvršen še pred odločitvijo sodišča o tožbi in se tožnik v času odločanja ne bi več nahajal na območju Republike Slovenije, to pomenilo, da tudi ne bi bil več pod jurisdikcijo Slovenije. Toženka ne prereka, da tožnik zaradi tega ne bi mogel več izkazovati pravnega interesa, kar bi pomenilo za tožnika kršitev pravice iz 23. in 25. člena Ustave RS. Toženka teh navedb ne prereka, zato jih sodišče šteje za priznane.
mednarodna zaščita - načelo zaslišanja stranke v postopku - preganjanje - politično prepričanje kot razlog preganjanja - informacije o izvorni državi - izogibanje vojaški službi
Obrazložitev tožene stranke je glede uporabe 31. člena ZMZ-1 povsem nejasna. Ni jasno, ali tožena stranka meni, da tožniku ne pripada mednarodna zaščita zaradi okoliščin, ki izhajajo iz 31. člen ZMZ-1 (izključitveni razlogi) ali ne.
Tožeča stranka v tožbi upravičeno opozarja na protislovje v odločbi, ko tožena stranka navaja, da obstaja utemeljeno tveganje, da bi bil tožnik, če bi v režimski vojski dejansko služil vojaški rok, prisiljen neposredno ali posredno sodelovati pri izvajanju ali izvajati dejanja, ki jih je mogoče opredeliti kot vojne zločine in zločine proti človeštvu in da je to potrdil tudi tožnik, ki je dejal, da se ne želi pridružiti nobeni skupini, saj ne želi sodelovati v vojski in ubijati ali biti ubit. S tem je tožnik izražal svoje stališče, ki ni v skladu s prepričanjem in stališčem akterja potencialnega preganjanja, zaradi česar je lahko z njihove strani označen kot izdajalec in njihov nasprotnik. Na 29. strani pa je v nasprotju s tem tožena stranka v odločbi zapisala, da ni utemeljen tožnikov strah, da bi ga država obravnavala kot izdajalca.
mednarodna zaščita - zahtevek za ponovno uvedbo postopka - nova dejstva in novi dokazi
Tožnik svoj zahtevek utemeljuje z enakimi razlogi, ki so po njegovih lastnih navedbah obstajala že v času prvotnega postopka za priznanje mednarodne zaščite, njegove izjave ob vložitvi Zahtevka za uvedbo ponovnega postopka pa se nanašajo na nadaljnje dogodke, o katerih je govoril že v Prošnji z dne 26. 11. 2021 in je zato v Zahtevku za uvedbo ponovnega postopka po vsebini uveljavljal enake razloge, kot jih je navajal že v prvotnem postopku za priznanje mednarodne zaščite.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - varna izvorna država - resna škoda - ekonomski razlog
Zmanjšanje ekonomskih in socialnih pravic, dostopa do zdravstvenih storitev ali izobrazbe zaradi slabše ekonomske in socialne razvitosti prosilčeve izvorne države v primerjavi z ekonomskimi in socialnimi pravicami, ki jih je užival v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite.
Za priznanje mednarodne zaščiteč ni dovolj dokaz o tveganju, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, temveč mora tveganje izvirati s strani dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo javnim organom te države, bodisi da grožnja za zadevno osebo predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite.
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-4. ZUP člen 49. Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev) (2013) člen 8, 8/3, 8/3-e.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - pridržanje - odvzem prostosti - javna varnost - javni red - nevarnost za javni red, varnost in obrambo države - duševna motnja - procesna sposobnost stranke
Presoja toženke, da je ob ugotovljeni procesni sposobnosti tožnika in po ugotovitvi, da so bile tožnikove kršitve tako hude in številne, da je treba za zaščito osebne, premoženjske varnosti ter javnega reda pred nevarnostjo, ki jo lahko povzroča ravnanje tožnika, tožniku izreči ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, tudi po presoji sodišča pravilna.
Ravnanjem tožnik v tožbi ne ugovarja in ne trdi, da ni ravnal tako, kot se mu očita, ampak jih „opravičuje“, kot že navedeno s svojo boleznijo, s čimer pa se ne more ekskulpirati. Subjektivni odnos tožnika do dogodkov (da se ni zavedal) in razlog za te dogodke (morebitna tožnikova bolezen) namreč ne spremenita dejstva, da je tožnik s kršitvami hišnega reda in javnega reda ter miru, ogrožal varnost oseb in premoženja v smislu določbe četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1.
ZMZ-1 člen 51, 51/1, 51/1-4. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 7, 7/2, 12, 12/2.
prošnja za mednarodno zaščito - mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III)
Na podlagi drugega odstavka 12. člena Uredbe Dublin III, je za obravnavanje prošnje, kadar prosilec poseduje veljavni vizum, odgovorna država članica, ki je vizum izdala.
Ker je ukrep 3. 1. 2023 prenehal veljati, si tožnik z odpravo izpodbijanega akta, tudi če bi bilo tožbi ugodeno, očitno ne more več izboljšati svojega pravnega položaja. Obdobje, za katerega je bil pridržan, je namreč preteklo in ga po naravi stvari, čeprav odprava upravnega akta učinkuje ex tunc, ni več mogoče vrniti v stanje pred izdajo odločbe. V primeru, če bi toženka ukrep podaljšala, bi morala izdat nov upravni akt, zoper katerega bi bilo dovoljeno samostojno pravno varstvo.
mednarodna zaščita - pospešen postopek - očitno neutemeljena prošnja - istovetnost - ekonomski razlog - navajanje nepomembnih ali zanemarljivih dejstev
Tožnikov se pri utemeljitvi svoje prošnje za mednarodno zaščito sklicuje deloma tudi na slabo ekonomsko situacijo ter posledično hipotetično slabše pogoje za življenje.Iz vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite.
Tožnik je tudi samovoljno uničil svoj potni list in osebno izkaznico, ne da bi ju fotografiral oziroma shranil njune fotografije.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito - ekonomski razlog - družinski spor
Zaradi besednega spora z očetom zaradi stanovanja, ki mu ga oče ni želel prepustiti, tožnik ne izpolnjuje pogojev za podelitev statusa begunca niti subsidiarne zaščite, saj gre za njegovo zasebno družinsko zadevo, ne pa za preganjanje zaradi katerega izmed razlogov po Ženevski konvenciji oziroma ZMZ-1. Premoženje ni značilnost, ki bi bila nesprejemljiva in takšna, da bi lahko opredeljevala posebno družbeno skupino v smislu Ženevske konvencije oziroma ZMZ-1, poleg tega skupina, ki bi jo opredeljevalo zgolj premoženje ni toliko določljiva, da bi ustrezala kriteriju »posebne družbene« skupine.
Morebitno zmanjšanje ekonomskih pravic zaradi slabše ekonomske razvitosti prosilčeve izvorne države, v primerjavi z (ekonomskimi) pravicami, ki jih uživa v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite niti po presoji Vrhovnega sodišča RS.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito - dejstva in dokazi
Tožnik ni navajal okoliščin, ki bi lahko bile razlog za priznanje mednarodne zaščite. Ni izkazal, da bi imel utemeljen strah pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju oziroma da bi bil ob vrnitvi tja soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo kot jo določa 28. člen ZMZ-1.
ZMZ-1 člen 49, 49/1, 49/1-5, 52, 52/1, 52/1-1, 52/1-2.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito - navajanje nepomembnih ali zanemarljivih dejstev - prosilec iz Maroka - varna izvorna država
Tožnik ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je namreč očitno, da je tožnik izvorno državo zapustil zaradi slabših življenjskih in družinskih razmer oziroma želje po izboljšanju življenjskih razmer, tožnik pa niti ne zatrjuje, toliko manj dokaže utemeljen strah pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju.
V konkretnem primeru je izpodbijana odločba utemeljena dodatno tudi na ugotovitvi tožene stranke, da tožnik prihaja iz varne izvorne države, česar tožnik v upravnem sporu niti ne izpodbija.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - nepomembna ali zanemarljiva dejstva - varna izvorna država
Tožnik kljub temu, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani z njegovimi navedbami, ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Tožnik je izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave, saj iz spisov, ki se nanašajo na zadevo, ni razvidno njegovo zatrjevanje utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju.
Ni sporno, da je toženka tožnika seznanila s tem, da je država, iz katere prihaja, varna izvorna država. S tem pa mu je bilo po presoji sodišča omogočeno, da izkaže tehtne razloge, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito, zanj ne bi bila varna izvorna država. Te svoje procesne dolžnosti tožnik ni izpolnil.
ZMZ-1 člen 49, 49/6, 50, 50/2. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 28.
Upravno sodišče v tej zadevi ne šteje, da zapustitev države avtomatično pomeni izgubo pravnega interesa za nadaljevanje upravnega spora, saj je izguba pravnega interesa za tožbo odvisna od konkretnih okoliščin in razlogov za zapustitev države in s tem v zvezi od presoje sorazmernosti posega v pravico do učinkovitega sodnega varstva. Sodišče je zato v konkretnem primeru zaradi pomanjkanja pravnega interesa tožbo tožnika zavrglo, ker upravni akt, ki se izpodbija, zaradi svobodne izbire tožnika, da zapusti Slovenijo in se vanjo ne vrne, očitno ne posega več v pravico ali neposredno na zakon oprto korist tožnika.