V obravnavani zadevi ni sporno, da bo tožnik v primeru vrnitve na Hrvaško v okviru dublinskega postopka obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito in ne kot tujec.
S tem ko je prosilec izrazil namero oz. zaprosil za mednarodno zaščito, ko je po prihodu iz tretje države nezakonito prečkal mejo države članice, je bil torej vzpostavljen položaj odgovornosti Hrvaške, le na različnih pravnih podlagah.
Ob upoštevanju občutljivosti vprašanj, ki se nanašajo na osebno sfero posameznika in med drugim na njegovo spolnost, zato le na podlagi dejstva, da ta oseba zaradi nepripravljenosti razkritja intimnih vidikov svojega življenja ni od začetka zatrjevala svoje istospolne usmerjenosti, ni mogoče sklepati na njeno neverodostojnost.
Sodišče se strinja s presojo tožene stranke, da tožnik ni izkazal pogoja nekrivde v zvezi z navajanjem novih dejstev. Tudi če bi bilo tožnika pred podajo zahtevka za uvedbo ponovnega postopka res strah govoriti o svoji spolni usmerjenosti, pa ni izkazal, da bi bil v okoliščinah obravnavane zadeve tak strah razumen oziroma utemeljen.
Tožnik se ne želi vrniti v Francosko republiko le zato, ker tam ni mogel delati. Take okoliščine ne izkazujejo sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, saj je očitno, da tožnik v Francoski republiki kot prosilec za mednarodno zaščito ni imel težav, mednarodna zaščita pa ni namenjena le reševanju ekonomskega položaja prosilcev.
Tožnik si želi, da bi njegovo prošnjo obravnava Slovenija, ker je na Hrvaškem doživel neprijetnosti, ki mejijo na ponižujoče ravnanje. Ta njegova pavšalna in nekonkretizirana trditev sodišča ni prepričala.
Tožnik je imel v konkretnem primeru številne priložnosti, da bi lahko spregovoril o svoji spolni usmerjenosti, torej ne zgolj v zgodnji fazi azilnega postopka, kot je npr. ob podaji prve prošnje in v svoji lastnoročni izjavi, temveč tudi kasneje, ob podaji druge prošnje in pri osebnem razgovoru.
Glede na položaj, ko ni relevantnih poročil pristojnih evropskih organov in tožnikovega stališča, da mu ne bo omogočen dostop do postopka za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki ga zagotavlja 3. člen Uredbe Dublin III, ne potrjujeta niti poročili AIDA in EUAA, ter tožnik s pavšalnimi in nedokazanimi trditvami glede svojega zdravstvenega stanja ni izkazal drugih svojih osebnih okoliščin, ki bi lahko vplivale na drugačno presojo dopustnosti njegove predaje Hrvaški z vidika varstva pravic iz 4. člena Listine, je tožena stranka lahko utemeljeno izključila obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v Republiki Hrvaški; zato ji od te države niti ne bi bilo treba pridobiti posebnih zagotovil, da ne bo prišlo do kršitve navedenih pravic.
Tožnikov opis ravnanja policije in varnostnikov v zaprtem azilnem domu sam po sebi ne more utemeljevati domneve o obstoju sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, saj ni možno sprejeti splošnega sklepa, da bo tožnik zatrjevanega ravnanja deležen tudi kot prosilec za mednarodno zaščito pred drugimi organi Republike Hrvaške.
Navedbe o postopanju hrvaških policistov ob prvem tožnikovem prihodu na Hrvaško že same po sebi ne kažejo na slabo ravnanje, tudi če bi se štele kot take, pa po presoji sodišča ob upoštevanju v postopku v upravnem sporu predloženih poročil, različnih člankov ter mnenj in sodnih odločb nižjih sodišč drugih držav v posameznih primerih, ne izkazujejo tehtnih razlogov ne za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Uredbi Dublin III, ne drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo tožnik med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine.
Vsaka posamična kršitev (tudi pravice do tolmača) namreč ne pomeni splošne in sistemske pomanjkljivosti azilnega sistema, saj je v zvezi s tem treba upoštevati tudi okoliščino, da tožnik v Republiki Hrvaški ni počakal na odločitev o svoji prošnji.
Če tožena stranka trdi, da se sistemske kršitve izkazujejo med drugim tudi z odločbami ESČP, hkrati pa kljub obstoju odločbe, ki naj bi po mnenju tožnika te potrjevala, ne obrazloži, čemu ji slednje ni treba upoštevati, ima sklep pomanjkljivosti, zaradi katerih se ga ne da preizkusiti.
Iz vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je tožnikova sposobnost ekonomskega preživetja v njegovi izvorni državi. Vrhovno sodišče RS je že večkrat poudarilo, da bi morala biti slaba ekonomska situacija povezana s katerim od razlogov preganjanja, torej z osebnimi okoliščinami, kot so vera, narodnost, politično prepričanje, rasa in podobno, da bi se lahko štela kot razlog za priznanje mednarodne zaščite.
Tožnik pa ni zatrjeval, da bi bila njegova slaba ekonomska situacija povezana z njegovimi osebnimi okoliščinami. Zgolj navajanje slabega ekonomskega stanja v izvorni državi, kateremu je podvrženo celotno prebivalstvo ali pa večina prebivalstva, po presoji sodišča ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite.
Tožnik očitno nima namena počakati na odločitev sodišča o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in na dokončanje postopka, zaradi česar ne izkazuje pravnega interesa za upravni spor. Po povedanem je namreč 24. 4. 2024 samovoljno, torej po svoji volji, ne oziraje se na navedene zakonske zahteve, zapustil prostore azilnega doma in se tja do 29. 4. 2024 ni vrnil.
Sodišče ugotavlja, da tožnik v času odločanja ne izkazuje pravnega interesa za vodenje upravnega spora glede tožbenega zahtevka za odpravo izpodbijanega sklepa. Njegovo gibanje po izpodbijanem sklepu ni več omejeno, saj je bil 24. 4. 2024 predan Republiki Hrvaški, zaradi česar ne izkazuje pravnega interesa za upravni spor.
Pravna podlaga, na podlagi katere je odgovorna država članica za reševanje tožničine prošnje za mednarodno zaščito Kraljevina Španija, je določilo četrtega odstavka 12. člena Dublinske uredbe, ki med drugim določa, da kadar prosilec poseduje samo enega ali več dokumentov za prebivanje, ki so potekli manj kot dve leti pred tem, ali enega ali več vizumov, ki so potekli manj kot šest mesecev pred tem in ki so mu dejansko omogočili vstop na ozemlje države članice, se za čas, ko prosilec ne zapusti ozemelj držav članic, uporabijo odstavki 1, 2, in 3. Drugi odstavek 12. člena Dublinske uredbe pa med drugim določa, da kadar prosilec poseduje veljavni vizum, je za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito odgovorna država članica, ki je vizum izdala. Pristojni organ Kraljevine Španije je pristojnemu organu Republike Slovenije tudi posredoval odgovor, da je Kraljevina Španija v skladu s četrtim odstavkom 12. člena Dublinske uredbe odgovorna država članica za obravnavanje tožničine prošnje za mednarodno zaščito.
Če so tožnikove navedbe o slabem ravnanju policije resnične, ob upoštevanju v izpodbijanem sklepu ocenjevanih poročil, različnih člankov ter mnenj in sodnih odločb nižjih sodišč drugih držav v posameznih primerih, ne izkazujejo tehtnih razlogov za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Dublinski uredbi, ne drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo tožnik med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine.
Pravica do tolmača pripada tožniku šele v okviru dublinskega postopka ob predaji Hrvaški, ne pa tudi v samem policijskem postopku.
Sodišče ugotavlja, da tožnik ne izpodbija ugotovitve toženke, da je tožnik revščino in ekonomske razmere ter materino bolezen in potrebo po financiranju njenih zdravil, uveljavljal kot razlog za mednarodno zaščito že v Prošnji in, oziroma, Zahtevku-1, o katerih je pravnomočno že odločeno.