ZMZ-1 člen 51, 51-4. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2.
mednarodna zaščita - odgovorna država članica - zavrženje prošnje - sistemske pomanjkljivosti - dokazni predlog - obrazložitev
Tožena stranka bi se morala opredeliti tudi do v upravnem postopku predloženega odgovora HPC in trditve, da je ravno ta organizacija pridobivala informacije, ki so bile podlaga poročilu AIDA. Glede na procesno stanje zadeve je tako treba šteti, da tožena stranka ni obrazložila zavrnitve navedenega dokaznega predloga, ki se nanaša na odločilno dejstvo, torej sistemske pomanjkljivosti hrvaškega azilnega postopka.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - ekonomski razlog - varna izvorna država - prosilec iz Maroka
Tožnikove navedbe niso takšne narave, da bi predstavljale utemeljen razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite, saj njegove navedbe, da je državo zapustil, ker ni zaslužil dovolj za preživetje sebe in svoje družine, ne gre povezati z nobenim od razlogov, kot izhajajo iz Ženevske konvencije in ZMZ-1. Pravilno je bilo tudi ugotovljeno, da dejstvo, da je zaposlitev imel, izkazuje, da berberska narodnost ni razlog za tožnikovo slabo ekonomsko situacijo. Ravno tako je pravilna presoja tožene stranke, da iz tožnikovih navedb ni najti tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Maroko zanj ne bi bil varna izvorna država.
ZMZ-1 člen 51, 51/1, 51/1-4. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/1, 3/2, 5, 5/1, 18, 18/1, 18/1-b.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - Republika Hrvaška - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - sistemske pomanjkljivosti - zavrženje prošnje
Tožnik ni izkazal obstoja sistemskih pomanjkljivosti, ki bi preprečevale njegovo vrnitev v Republiko Hrvaško.
mednarodna zaščita - ponovna prošnja za mednarodno zaščito - novi dokazi in dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost izpolnjevanja pogojev - zavrženje ponovne vloge
S tem, ko tožnik pravi, da še vedno vztraja pri svojih dosedanjih navedbah, tožnik navaja enake razloge, kot jih je navajal v prošnji, o kateri je tožena stranka vsebinsko že odločila, ter iste razloge, kot jih je navajal tudi pri razgovoru v zvezi s prvim zahtevkom za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite. Tudi na razgovoru v zvezi z drugim zahtevkom za uvedbo ponovnega postopka je povedal, da je razloge zaradi katerih podaja drugi zahtevek, že navedel tako pri podaji prve prošnje kot tudi pri vložitvi prve zahteve za uvedbo ponovnega postopka. Tožena stranka pa se je tudi v izpodbijanem sklepu opredelila do zatrjevanega novega dejstva oziroma dokaza v obliki dokumenta, ki izkazuje, da je tožnikov oče taliban. Opredelila se je tudi do zatrjevanega dejstva, da je tožnikov oče taliban, kakor tudi do tega, ali dejstvo ali je tožnikov oče živ ali mrtev vpliva na odločitev v predmetni zadevi ter do dejstva, da dokumenta tožnik v nobenem postopku dejansko ni predložil. Opredelila se je do tega ali bi predložen dokument kakor koli vplival na njeno odločitev v tem postopku.
mednarodna zaščita - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - ponovna prošnja - nova dejstva in dokazi
Tožnik novih dokazov, ki bi pomembno povečevali verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite, kot to zahteva prvi odstavek 64. člena ZMZ-1 ob vložitvi zahtevka ni podal (ves čas postopka se je skliceval le na svoje izjave podane v postopku z njegovo prošnjo in prvo zahtevo za uvedbo ponovnega postopka), zato je bilo zavrženje njegovega drugega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka na podlagi četrtega odstavka 65. člena ZMZ-1 pravilno in zakonito.
mednarodna zaščita - status begunca - status subsidiarne zaščite - trditveno in dokazno breme - nekonsistentne in protislovne navedbe - splošna verodostojnost - resna škoda - istovetnost - načelo nevračanja - družinske in zasebne težave
Tožnik kljub temu, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani z njegovimi navedbami, ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo.
Tožnikovo spreminjanje izjav o bistvenih okoliščinah jasno kaže na njegovo nekonsistentnost in neverodostojnost. Eden izmed elementov v celoviti presoji njegove verodostojnosti in s tem dokazne ocene o tem, ali je prosilec dokazal utemeljen strah pred preganjanjem v izvorni državi, pa je tudi vprašanje istovetnosti.
mednarodna zaščita - status begunca - preganjanje - politično prepričanje kot razlog preganjanja - posebna družbena skupina - nedržavni subjekt - subjekti zaščite - nedržavni subjekt preganjanja
Grozil mu je zaradi ljubosumja in sodišče tej izpovedbi verjame. Vendar pa, četudi mu je grozil iz tega razloga, to še ne vsebuje elementov krvnega maščevanja in s tem elementov preganjanja v smislu ZMZ-1.
V primeru, ko so povzročitelji resne škode nedržavni subjekti, so podani elementi mednarodne zaščite le v primeru, ko država, politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite (24. člen ZMZ-1). V obravnavani zadevi pa je tožena stranka dovolj prepričljivo obrazložila, zakaj meni, da so ti subjekti tožniku zmožni nuditi zaščito.
mednarodna zaščita - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - zavrženje prošnje - predaja odgovorni državi članici - predaja Republiki Hrvaški - načelo medsebojnega zaupanja med državami članicami - sistemske pomanjkljivosti - rok za predajo prosilca - začasna odredba
Sodišče se strinja tem, da ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo v konkretnem primeru tožnik ob vrnitvi v Republiko Hrvaško podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, prav tako pa tam ni sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev.
Pravna podlaga za določitev odgovorne države članice je bila določba 13. člena Dublinske uredbe, ki se nanaša na primere, ko je imel prosilec za azil v Sloveniji na Hrvaškem status tujca. V tem primeru je odgovorna država članica tista, ki jo je tujec nezakonito prečkal, ta odgovornost pa preneha 12 mesecev po datumu nezakonitega prehoda meje.
Čeprav ZMZ-1 tega izrecno ne ureja, samovoljna zapustitev azilnega doma v času po izdaji odločbe vpliva tudi na vodenje upravnega spora, ki teče na podlagi tožnikove tožbe zoper izdano zavrnilno odločbo o prošnji. V obravnavani zadevi je iz tožnikovega ravnanja po presoji sodišča razvidno, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana zavrnilna odločba očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.
mednarodna zaščita - pospešeni postopek - očitno neutemeljena prošnja - navajanje nepomembnih ali zanemarljivih dejstev - ekonomski razlog - varna izvorna država - prosilec iz Maroka - istovetnost
Tožnik je v zvezi z razlogi za zapustitev izvorne države navedel slabe ekonomske razmere, glede katerih z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite.
Hkrati pa tožnik ni zatrjeval, da bi imel utemeljen strah pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju. Nasprotno, tako na osebnem razgovoru kot tudi zaslišan na glavni obravnavi je zatrdil, da v Maroku ni bil ogrožen.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - vrnitev v prejšnje stanje - začetek teka roka za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje
Sodišče je upoštevajoč okoliščine primera in dejstvo, da je tožnik, zaslišan na naroku, prepričljivo izpovedal, da se ne spomni, kdaj naj bi prišel iz pripora (ne ve torej, kdaj naj bi izvedel za zamudo), na podlagi drugega odstavka 24. člena ZUS-1 štelo, da je predlog vložen v subjektivnem roku.
Prisotnost tolmača ob vročanju upravnih pisanj, ni predpisana in ne gre za pravico tožnika, ki bi bila utemeljena na zakonu. Že zato predlog za vrnitev v prejšnje stanje z zatrjevanjem, da je tožnik zamudil tožbo zato, ker ob vročitvi izpodbijanega akta ni bil prisoten tolmač, ob odsotnosti drugih trditev, ni opravičljiv razlog v smislu določbe 24. člena ZUS-1. Ne glede na to, pa sodišče zgolj pojasnjuje, da ni sporno in tožnik zaslišan izrecno potrdi, da je ob vročitvi izpodbijanega sklepa prejel prevod sklepa v arabščino, da je prevod razumel, zato ni utemeljeno niti nakazovanje tožnika, ki sicer ni konkretizirano, da bi prejel sklep v jeziku, ki ga ne bi razumel, kar naj bi bil vzrok za zamudo pri vložitvi tožbe.
ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-6. ZMZ-1 člen 50, 50/2, 50/2-2.
mednarodna zaščita - samovoljna zapustitev azilnega doma - domneva o umiku prošnje - zavrženje tožbe
Tožnik očitno nima namena počakati na odločitev sodišča o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in na dokončanje postopka, zaradi česar ne izkazuje pravnega interesa za upravni spor. Po povedanem je namreč dne 13. 6. 2023 samovoljno, torej po svoji volji, ne oziraje se na navedene zakonske zahteve, zapustil Azilni dom v Ljubljani in se vanj v treh dneh ni vrnil.
ZUS-1 člen 32. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4, 47. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2, 17, 27, 27/3, 29, 29/1. ZMZ-1 člen 70.
mednarodna zaščita - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - predaja odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti - predaja prosilca republiki bolgariji - obrazložitev odločbe - načelo medsebojnega zaupanja med državami članicami - prepoved mučenja ali nečlovečnega in ponižujočega ravnanja - dokazni standard - dokazno breme - diskrecijska klavzula - začasna odredba - suspenzivni učinek - zahteva za izdajo začasne odredbe - pritožba
'Države članice z odložitvijo predaje do sprejetja odločitve o prvi zahtevi za odlog zagotovijo, da je na voljo učinkovito pravno sredstvo. Učinkovito pravno sredstvo pa je, če tožena stranka počaka z izvršitvijo vsa, dokler ni odločeno s strani sodišča o predlogu za izdajo začasne odredbe.
Če ima stranka zahtevek v zvezi s prepovedjo nečloveškega ravnanja, ki ni očitno neutemeljen, potem mora po praksi ESČP imeti pravno sredstvo zoper izpodbijani akt, ki stranko postavlja pod to tveganje, avtomatični suspenzivni učinek.
Za obravnavano zadevo je relevantno, da je bila tožba vložena dne 29. 5. 2023 (celo skupaj s predlogom za izdajo začasne odredbe), ko se šestmesečni rok za predajo še ni iztekel. Z vložitvijo tožbe dne 29. 5. 2023 je šestmesečni rok nehal teči in bo ta isti rok za predajo znova začel teči od dneva končne sodne odločitve o predaji. To pomeni, da Upravno sodišče ni imelo podlage, da bi tožbi ugodilo zaradi poteka roka za predajo iz člena 29(2) Dublinske uredbe.
Tožnica nima očitno neutemeljenega zahtevka glede varstva pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja v zvezi z tveganji ob sprejemu v azilni postopek v Bolgariji. To posledično pomeni, da mora biti po pravu EU in sodni praksi ESČP presoja tveganja v primeru predaje stroga ob upoštevanju načela medsebojnega zaupanja. Stroga presoja tveganja pa ne dopušča pristopa, po katerem bi bilo sprejemljivo postaviti popolno ločnico med policijskim postopkom pred formalnim sprejemom prošnje za mednarodno zaščito in sprejemom tujca oziroma prosilca po Dublinski uredbi.
Glede na to, da je tožena stranka sama ugotovila, da je praksa sodišč držav članic glede vračanja v Bolgarijo zelo raznolika, bi morala po strogi metodi presoje tveganja ugotavljati stanje v Bolgariji na podlagi zanesljivih in dovolj medsebojno dopolnjujočih se podatkov. V nasprotju s tem pa je štela, da informacije, ki jih je predložila tožnica ne morejo imeti posebne dokazne vrednosti v letu 2023. S temi informacijami je tožeča stranka izpolnila svoj del dokaznega bremena, ki se je potem prevalilo na toženo stranko, da bi odvrnila vsakršen dvom v kršitev 4. člena Listine.
Po mednarodni sodni praksi v tovrstnih primerih mora(ta) organ ali sodišče, tudi ne oziraje se na procesno aktivnost prosilca, informacije preveriti tudi po uradni dolžnosti in važno je, ali bi organu te informacije o stanju v relevantni državi morale biti poznane. V primeru obstoja takšnih informacij o stanju in ravnanju s tujci v Bolgariji, (bi) mora(la) po standardih mutatis mutandis iz sodbe v zadevi C.K. in ostali proti Sloveniji tožena stranka, upoštevajoč načelo vzajemnega zaupanja, pred odstranitvijo poskrbeti za ustrezno zagotovilo (potrditev), da bi odvrnila „vsakršen pomislek“ o možnem kršenju pravice iz 4. člena Listine oziroma da se “izključi vsakršna dejanska nevarnost“ nečloveškega ravnanja ali ponižujočega ravnanja v primeru predaje tožnice. V primeru tveganja za hudo kršitev kakšne druge temeljne človekove pravice pa mora tožena stranka v upravnem aktu pretehtati uporabo diskrecijske klavzule iz člena 17(1) Dublinske uredbe.
Natančna ocena dejstev in tveganja z vidika 3. člena EKČP, ki ustreza 4. členu Listine, pomeni, da mora sicer biti obveznost na prosilcu, da se sklicuje in utemelji individualne okoliščine, ki jih pristojni organ razumljivo ne more poznati, a mora po drugi strani biti obveznost tudi na strani pristojnega organa, da opravi posodobljeno oceno glede dostopa in funkcioniranja azilnega sistema v drugi državi, kamor naj bi bila prosilka predana, in da oceni ustreznost zagotovil pred kršitvijo omenjene pravice v praksi, kar pomeni, da mora pristojni organ tudi po uradni dolžnosti poiskati relevantne informacije.
Tožena stranka v primeru, kot je obravnavani, ne bi smela imeti možnosti vložiti pravnega sredstva zoper odločitev sodišča v prvi točki izreka te sodbe, in s tem odložiti pravnomočnost sodne odločbe, ki gre v prid prosilcu.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 13.
mednarodna zaščita - zavrženje prošnje - predaja odgovorni državi članici - Republika Hrvaška - sistemske pomanjkljivosti - nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja - začasna odredba
Bistvenega pomena je to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilca za mednarodno zaščito. Tožnik se je skliceval na vedenje hrvaške policije, ko takega statusa ni imel. Iz ravnanja hrvaških policistov, ki se nanaša na tujce, ki ilegalno prestopijo mejo in niso še vložili prošnje za mednarodno zaščito, po presoji sodišča še ni mogoče sklepati na to, da bi obstajale sistemske pomanjkljivosti v azilnih postopkih po tem, ko prosilci že vložijo ustrezno vlogo, s katero začnejo azilni postopek.V konkretnem primeru po presoji sodišča ne obstaja resna nevarnost, da bi bil tožnik podvržen nečloveškemu ravnanju, če bi bil izročen Republiki Hrvaški.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - ekonomski razlog - varna izvorna država - prosilec iz Maroka
Tožnik kljub temu, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani z njegovimi navedbami, ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Na zaslišanju izrecno pove, da je Maroko zapustil zaradi revščine, ker ni dela, ker ne vidi prihodnosti, ker v starosti 27 let nima ničesar. Ugotovitev toženke, da je tožnik izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave, je tudi po presoji sodišča tako pravilna.
Ni dovolj dokaz o tveganju, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, temveč mora tveganje izvirati s strani dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo javnim organom te države, bodisi da grožnjo za zadevno osebo predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 12, 29, 29/2. ZMZ-1 člen 49, 49/9, 51, 51/1, 51/1-4.
mednarodna zaščita - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - predaja odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti - rok za predajo prosilca - iztek roka - začasna odredba
V primeru, kadar se predaja ne opravi v roku šestih mesecev, je odgovorna država članica oproščena obveznosti sprejema, odgovornost pa se nato prenese na državo članico, ki poda zahtevo.
ZMZ-1 člen 3, 3/1, 49, 49/9. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 29, 29/1, 29/2.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - rok za predajo prosilca - izrek upravne odločbe
Kljub časovno omejeni veljavnosti akta o predaji prosilca odgovorni državi članici, izrek izpodbijanega sklepa ne vsebuje časovne omejitve za tožnikovo predajo Republiki Hrvaški. To pomeni, da bi ta sklep v primeru, ko do predaje ne bi prišlo do poteka šestmesečnega roka od odobritve zahteve, ustvarjal pravne učinke, ki bi bili v nasprotju z drugim odstavkom 29. člena Uredbe Dublin III. Zato je sodišče ugotovilo, da je 6. 6. 2023 potekel rok šestih mesecev, v katerih bi moral biti tožnik predan Republiki Hrvaški.
ZMZ-1 člen 49, 49/9. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 29, 29/1, 29/2.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - rok za predajo prosilca - izrek upravne odločbe
Kljub časovno omejeni veljavnosti akta o predaji prosilca odgovorni državi članici, izrek izpodbijanega sklepa ne vsebuje časovne omejitve za tožničino predajo Republiki Bolgariji. To pomeni, da bi ta sklep v primeru, ko do predaje ne bi prišlo do poteka šestmesečnega roka od odobritve zahteve, ustvarjal pravne učinke, ki bi bili v nasprotju z drugim odstavkom 29. člena Uredbe Dublin III. Zato je sodišče ugotovilo, da je 7. 6. 2023 potekel rok šestih mesecev, v katerih bi morala biti tožnica predana Republiki Bolgariji.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 29.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - sistemske pomanjkljivosti - nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja - predaja Republiki Hrvaški - začasna odredba
Bistvenega pomena je to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilca za mednarodno zaščito. Tožnik se je skliceval na vedenje hrvaške policije, ko takega statusa ni imel in je opisoval dogodke, ki so se zgodili v zvezi z njegovim vstopom iz Bosne in Hercegovine v Hrvaško. Iz ravnanja hrvaških policistov, ki se nanašajo na tujce, ki ilegalno prestopijo mejo in niso še vložili prošnje za mednarodno zaščito, po presoji sodišča še ni mogoče sklepati na to, da bi obstajale sistemske pomanjkljivosti v azilnih postopkih po tem, ko prosilci že vložijo ustrezno vlogo, s katero začnejo azilni postopek. Tožnik pa na Hrvaškem ni imel status prosilca za azil, ampak status tujca.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3. ZMZ-1 člen 51, 51/1, 51/1-4.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - sistemske pomanjkljivosti - Republika Hrvaška
V konkretni zadevi ni izkazano, da bi tožnik imel zahtevek glede pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja, ki ni očitno neutemeljen, saj v postopku pred upravnim organom ni izkazal dejstev, ki bi kazale na realno možnost, da mu v Alžiriji morda grozi preganjanje ali resna škoda v smislu nečloveškega ravnanja, v upravnem sporu pa tega niti ni zatrjeval.