Tožnikove navedbe o zatrjevanem krvnem maščevanju v izvorni državi predstavljajo novo dejstvo, ki pa ni nastalo šele po izdaji predhodne odločitve, ampak je - glede na tožnikove izjave, podane ob vložitvi zahtevka za uvedbo ponovnega postopka - obstajalo že v času prvega postopka oz. že ob odhodu iz izvorne države. V takšnem primeru bi moral tožnik zatrjevati in izkazati, da obravnavanih dejstev brez svoje krivde ni mogel uveljaviti v času prvega postopka, tj. konkretno pred izdajo odločbe z dne 7. 6. 2023, s katero je bila tožnikova prošnja zavrnjena kot očitno neutemeljena. Tega bremena pa tožnik ni zmogel.
Po presoji sodišča je toženka namreč pravilno ocenila, da tožnik upoštevajoč, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani z njegovimi navedbami, ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Toženka je pravilno ocenila, da so tožnikove navedbe, da je odšel iz Maroka zaradi revščine in težke zaposljivosti, dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po ZMZ-1.
Utemeljena je ugotovitev, da tožnik ni navedel nobene take osebne okoliščine, na podlagi katere bi toženka lahko zaključila, da njegova izvorna država zanj ni varna.
Po presoji sodišča je toženka pravilno ocenila, da tožnik upoštevajoč, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani z njegovimi navedbami, ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Toženka je pravilno ocenila, da so tožnikove navedbe, da je odšel iz Maroka zaradi ekonomskih razmer in revščine, dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po ZMZ-1.
Utemeljena je ugotovitev, da tožnik ni navedel nobene take osebne okoliščine, na podlagi katere bi toženka lahko zaključila, da njegova izvorna država zanj ni varna.
Iz vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je tožnikova sposobnost ekonomskega preživetja v njegovi izvorni državi. Vrhovno sodišče RS je že večkrat poudarilo, da bi morala biti slaba ekonomska situacija povezana s katerim od razlogov preganjanja, torej z osebnimi okoliščinami, kot so vera, narodnost, politično prepričanje, rasa in podobno, da bi se lahko štela kot razlog za priznanje mednarodne zaščite. Prav tako je Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče, da za priznanje mednarodne zaščite ne zadostuje tveganje, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, ampak mora to tveganje izvirati od dejavnikov, ki jih je mogoče neposredno ali posredno pripisati javnim organom te države, bodisi da grožnjo za prosilca predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite.