mednarodna zaščita - zahteva za uvedbo ponovnega postopka - predhodni preizkus - nova dejstva in novi dokazi - dokazno breme
Glede na procesno dejansko stanje, ko tožnik ni navedel ustreznih novih dejstev ali predložil novih dokazov, ni spoštoval zaostrenih dokaznih standardov, toženi stranki ni treba po uradni dolžnosti pridobiti informacij o izvorni državi.
ZMZ-1 člen 51, 51-4. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/1, 3/2.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti
Iz podatkov iz baze Eurodac je razvidno, da je tožnik v Bolgariji opredeljen s sklicno številko (case ID) „1“, kar pomeni, da so mu bili prstni odtisi odvzeti kot prosilcu za azil in ne zaradi evidence oseb v tranzitu kot pavšalno zatrjuje v tožbi. Tožnik je v Bolgariji zaprosil za mednarodno zaščito.
mednarodna zaščita - zahtevek za uvedbo ponovnega postopka - zavrženje zahtevka za uvedbo ponovnega postopka - nova dejstva in novi dokazi
Tožena stranka je pravilno ugotovila, da tožnik ob podaji zahtevka za uvedbo ponovnega postopka ni navedel nobenih novih dejstev ali predložil nobenih novih dokazov in zaradi tega ni upravičen do uvedbe ponovnega postopka za mednarodno zaščito.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - begosumnost
Iz odločbe toženke z dne 3. 10. 2022 je razvidno, da je že ugotovila dejstva, na katerih temelji tožnikova prošnja za mednarodno zaščito, saj je o tožnikovi prošnji za mednarodno zaščito že odločila.
Po presoji sodišča tako ni izkazan eden od dveh kumulativno določenih pogojev iz druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, in sicer potreba po ugotovitvi dejstev, na katerih temelji tožnikova prošnja, izključno s čimer toženka utemeljuje nujnost izrečenega pridržanja v izpodbijanem sklepu.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - nevarnost pobega - pravica do uporabe lastnega jezika - sorazmeren del - začasna odredba
Okoliščina, da je bil prijet ravno pri železniški postaji, po presoji sodišča logično nakazuje na možnost tožnikovega odhoda v tujino, kar, kljub tožnikovim nasprotnim izjavam ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito, potrjuje vsebino registracijskega lista z dne 21. 9. 2022, da je njegova ciljna država Italija.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - pridržanje - begosumnost - nevarnost pobega - ugotovitev dejstev - osebni razgovor
Tožnik je s svojimi dejanji izkazal, da nima namena ostati v Sloveniji, saj je po tem, ko je bil že nastanjen v sprejemnih prostorih azilnega doma, te prostore zapustil in to prav z namenom, da bi odšel v Italijo. Sodišče ne more slediti temu, da tožnik ni dobro razumel tolmača, ko se je izpolnjeval registracijski list. Sodišče se ne strinja s tožbeno navedbo, da naj bi bil ukrep nesorazmeren. Tožnik je, kot je bilo že pojasnjeno, s svojim ravnanjem izkazal nevarnost pobega in je imela tožena stranka upravičen razlog, da mu je omejila gibanje na prostore Centra za tujce, razen tega je tudi dovolj podrobno obrazložila, zakaj ni možno tožnika pridržati na drugačen način.
Sodišče ne pritrjuje navedbam tožeče stranke, da je zato, ker je bil že opravljen osebni razgovor, prenehal razlog za omejitev gibanja. Ne glede na to, da je osebni razgovor bil opravljen, odločba o tožnikovi prošnji še ni bila izdana. Poleg tega se v postopku mednarodne zaščite lahko izvajajo tudi drugi dokazi in ne zgolj zaslišanje prosilca, kot je na primer pridobitev določenih poročil in podobno. Dokler ni izdana odločba o tožnikovi prošnji, je še vedno potrebno zagotoviti navzočnost tožnika.
mednarodna zaščita - ponovna prošnja za mednarodno zaščito
Za postopek v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika - prosilca, ki mora sam predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.
Tožnik se je na dejstva, s katerimi utemeljuje svoj zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, skliceval že v predhodnem postopku in s tem v zvezi v zahtevku ni navedel novih dejstev ali predložil novih dokazov. Tožnik ne ugovarja niti ne navaja, da bi bila ta presoja toženke nepravilna.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - pravica do uporabe svojega jezika v postopku - absolutna bistvena kršitev določb postopka
Ker ni izkazano, da je bil tožnik pred samovoljno zapustitvijo azilnega doma v jeziku, ki ga razume, seznanjen s posledicami svojega ravnanja, to predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka.
ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-6. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 28, 46, 46/3, 46/11.
mednarodna zaščita - pridržanje prosilca za namen predaje odgovorni državi članici - pravni interes - samovoljna zapustitev azilnega doma - domneva umika prošnje - zavrženje tožbe
Upravno sodišče v tej zadevi nikakor ne šteje, da zapustitev države avtomatično pomeni izgubo pravnega interesa za nadaljevanje upravnega spora, saj je izguba pravnega interesa za tožbo odvisna od konkretnih okoliščin in razlogov za zapustitev države in s tem v zvezi od presoje sorazmernosti posega v pravico do učinkovitega sodnega varstva.
ZMZ-1 člen 49, 49/9. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2.
mednarodna zaščita - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - predaja odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti
Tožnikov opis policijskega nasilja ne more utemeljevati domneve o obstoju sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev; takšno morebitno (splošno uveljavljeno) policijsko nasilje do prosilcev za mednarodno zaščito pa ni razvidno niti iz v upravnem postopku predloženih člankov, česar tožnik ne izpodbija konkretizirano. Na sistemske pomanjkljivosti hrvaškega azilnega sistema, tudi ob upoštevanju tožnikove izjave, da z uradnimi osebami v postopku za priznanje mednarodne zaščite ni imel težav, prav tako ne morejo nakazovati posplošene tožnikove izjave o okoliščinah deljenja hrane in domnevnega (sicer nekonkretiziranega) slabega odnosa do Kubancev v azilnem domu. Ob odsotnosti relevantnih poročil pristojnih evropskih organov in upoštevanju analize, ki jo je tožena stranka opravila v zvezi z pravico prosilcev do zdravstvenega varstva, se kot takšne izkažejo tudi tožnikove izjave v zvezi z morebitnim (prihodnjim) postopanjem Republike Hrvaške pri njegovi zdravstveni oskrbi.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - varna izvorna država - ekonomski razlog - začasna odredba - prepoved vstopa v državo
Tožnik ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je namreč očitno, da je tožnik izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave, kar izrecno potrdi tudi zaslišan na naroku, tožnik pa niti ne zatrjuje, toliko manj dokaže, utemeljen strah pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju.
Ni sporno, da je Republika Tunizija varna izvorna država. Tožnik pa ni zatrjeval, da Republika Tunizija ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito, zanj ne bi bila varna izvorna država.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/3, 27, 27/3. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4, 19, 19/2.
Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - predaja prosilca odgovorni državi članici - mednarodna zaščita - načelo medsebojnega zaupanja med državami članicami - prepoved mučenja ali nečlovečnega in ponižujočega ravnanja - odgovorna država članica - Republika Hrvaška - dokazno breme - dokazni standard - suspenzivni učinek - začasna odredba
Glede na še vedno splošno znane okoliščine v zvezi z azilnimi postopki na Hrvaškem, ni bistveno, da bi se tožniku moralo v času, ko je bil v (policijskem) postopku na Hrvaškem, zgoditi fizično nasilje, za to, da bi lahko s tožbo preprečil predajo, ampak je bistveno, kaj ga čaka na Hrvaškem v primeru vrnitve, torej, ali obstaja zadostna verjetnost, da bi bil iz Hrvaške vrnjen v tretjo državo ob tveganju za kršitev prepovedi nečloveškega ravnanja in ob upoštevanju dejstva, da je tožnik že pred izdajo izpodbijanega sklepa kot dokaz predložil toženi stranki obširen spisek poročil oziroma informacij o stanju na Hrvaškem s strani različnih in relevantnih virov, ki se ni nanašal samo na ravnanje hrvaške policije s tujci po tem, ko nezakonito prečkajo mejo preden izrazijo namero za azil.
Ne drži, da bi moral tožnik dokazati, da praksa ravnanja s prosilci za mednarodno zaščito, ki so vrnjeni po Dublinski uredbi na Hrvaško, ne odstopa od problematične prakse, ki je bila ugotovljena v poročilih, ki se nanašajo na ravnanje s prosilci za mednarodno zaščito in tujci, ki nezakonito vstopijo na ozemlje Hrvaške; ker so se trditve tožnika v upravnem postopku nanašale tako na tujce, ki nezakonito vstopijo na ozemlje Hrvaške, kot tudi na tiste, ki so oziroma bi morali imeti status prosilca za mednarodno zaščito, je veliko lažje toženi stranki pridobiti ustrezna zagotovila s strani Hrvaške, da tožniku v primeru vrnitve na podlagi Dublinske uredbe ne grozi tveganje z vidika 4. člena Listine EU.
Če organ države članice EU ugotovi, da v času odstranitve in predaje tujca drugi državi članici EU na podlagi zanesljivih informacij ni mogoče „izključiti vsakršne dejanske nevarnosti“ nečloveškega ravnanja, to še ne pomeni, da mora država članica EU odstranitev in predajo tujca dokončno odpovedati, ampak mora pristojni upravni organ najprej prevzeti določene obveznosti in v komunikaciji s pristojnimi organi druge države članice EU pridobiti posebna zagotovila, da v konkretnem primeru sprejema tujca do kršitve pravice do prepoved nečloveškega ravnanja ne bo prišlo.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - varna izvorna država - ekonomski razlog
Tožnik svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje s slabo ekonomsko situacijo ter posledično s slabimi pogoji za življenje, njegovih izjav pa ni mogoče povezati s preganjanjem na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja. Omenjene težave ne morejo biti obravnavane v okviru mednarodne zaščite, zaradi česar so tožnikove navedbe nepomembne za presojo upravičenosti do mednarodne zaščite. Tožnik prihaja iz Maroka, ki ga je Vlada Republike Slovenije določila kot varno izvorno državo, v konkretnem primeru pa ne obstajajo tehtni razlogi, ki bi kazali na to, da Maroko zanj v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito ni varna izvorna država.
ZMZ-1 člen 9, 9/1, 11, 11/6, 21, 31, 31/1, 64, 64/1, 70, 70/2. Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 47, 48. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 40, 40/4, 46, 46/3, 46/4.
mednarodna zaščita - status begunca - status subsidiarne zaščite - domneva nedolžnosti - pravica do izjave - rok za vložitev pravnega sredstva - učinkovito pravno sredstvo - razumen rok - zahtevek za uvedbo ponovnega postopka - nova dejstva in novi dokazi - privilegij zoper samoobtožbo - izključitev - dokazno breme - svetovalec za begunce
Tudi v postopku mednarodne zaščite je treba upoštevati pravico do domneve nedolžnosti in do obrambe, ki vključuje - sicer v omejenem smislu - tudi privilegij zoper samo-obtožbo iz 48. člena Listine v povezavi s pravico do učinkovitega sodnega varstva iz 47. člena Listine tudi v zvezi s ponovno prošnjo za mednarodno zaščito. Prosilec ima v postopku mednarodne zaščite ali v postopku naknadne prošnje obveznost, da predloži dokaze ali/in da navede nova dejstva v zvezi z njegovim strahom pred preganjanjem ali resno škodo, hkrati pa ga ob tem v primeru okoliščin, ki kažejo na uporabo izključitvene klavzule, varuje domneva nedolžnosti v upravnem postopku in upravnem sporu. Privilegij zoper samo-obtožbo je nujno v tovrstnih postopkih omejen z določbo 21. člena ZMZ-1 oziroma z določbo 64. člena ZMZ-1, ki nalaga prosilcu obveznost, da utemelji subjektivni strah pred preganjanjem ali resno škodo tudi v zvezi z novimi dejstvi in dokazi. O tem pravnih implikacijah domneve nedolžnosti mora biti prosilec v postopku ustrezno obveščen. To pravno implikacijo domneve nedolžnosti pa je tožena stranka spregledala v tem primeru, saj je tožnik utemeljeval razlog, da ni strahu pred smrtno kaznijo v Pakistanu omenil v prvotnih postopkih, to je pred drugim zahtevkom z dne 28. 4. 2022, ker se je bal, da bo to vplivalo na dokaz o krivdi v kazenskem postopku. To je bil pravno relevanten zadržek tožnika. Zaradi privilegija zoper samo-obtožbo, ki sicer v upravnih zadevah mednarodne zaščite ne more biti absoluten, o čemer tožnik sicer ni bil obveščen v upravnem postopku, in zaradi tožnikove pojasnitve, česa se je bal, v predmetni zadevi obstaja omenjena povezava med azilnim postopkom in kazenskim postopkom v kontekstu določbe tretjega odstavka 64. člena ZMZ-1. S tega vidika je bila torej obravnava „krivde“ iz tretjega odstavka 64. člena ZMZ-1- s strani tožene stranke v izpodbijanem aktu nepravilno uporabljena, in gre za kršitev materialnega prava.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - strah pred preganjanjem - resna škoda
Trditev v tožbi, da policisti v Maroku ne spoštujejo ljudi, s čimer tožnik meni, da smiselno zatrjuje, da je v izvorni državi prišlo do kršitve njegovih človekovih, ne daje njegovemu zahtevku teže v smislu, da nima očitno neutemeljenega zahtevka (''arguable claim'') glede prepovedi nečloveškega ravnanja (4. člen Listine EU o temeljnih pravicah). Tožnik tovrstnih pavšalnih ugovorov ni vezal na kateri koli razlog za preganjanje iz 27. člena ZMZ-1. Pripadnost etnični skupini Berberov pa tudi ne govori v prid tožniku, kajti tožnik v upravnem postopku in v upravenm sporu svojih ''težav'' ni povezal, sploh pa ne na konkreten način, s pripadnostjo omenjeni narodnosti oziroma etnični skupini. Zato tožena stranka tudi ni imela obveznosti, da bi natančneje ocenjevala morebitno preganjanje Berberov v delu države, kjer je živel tožnik preko informacij o stanju v izvorni državi. Tudi, ko je govoril o revščini, njegove navedbe očitno ne dosegajo praga resne škode v smislu nečloveškega ravnanja niti ni tožnik zatrjeval, da so bili ti pogoji za preživljanje v Maroku namerno povzročeni tožniku oziroma skupini, ki ji on pripada.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 18, 18/1, 18/1-b. ZMZ-1 člen 51, 51/1, 51/1-4.
mednarodna zaščita - zavrženje prošnje - predaja odgovorni državi članici - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - kršitev človekovih pravic - sistemske pomanjkljivosti - predaja Republiki Hrvaški
Tožena stranka je pravilno ugotovila, da so podane okoliščine, zaradi katerih je za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Republika Hrvaška. Tožena stranka je pravilno ugotovila, da tožnikove izjave ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom na Hrvaškem in da v primeru, če bo tožnik vrnjen na Hrvaško v okviru dublinskega postopka, bo to del azilnega postopka in ne policijskega postopka. Pravilno je bilo ugotovljeno, da tožnik ni znal podrobneje opisati grdega ravnanja policistov po podani prošnji za mednarodno zaščito in da iz njegovih navedb ni mogoče zaključiti, da obstajajo utemeljeni razlogi in osebne okoliščine, ki bi preprečevale predajo Republiki Hrvaški, in da ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo tožnik ob vrnitvi v Republiko Hrvaško podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju.
mednarodna zaščita - samovoljna zapustitev azilnega doma - pravni interes
Tožnik v času odločanja ne izkazuje pravnega interesa za vodenje upravnega spora. Azilni dom je samovoljno zapustil 7. 9. 2022 in se vanj ni vrnil. Tožnik očitno nima namena počakati na odločitev sodišča o njegovi tožbi proti zavrnitvi prošnje za mednarodno zaščito in na dokončanje postopka, zaradi česar ne izkazuje pravnega interesa za upravni spor.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - varna izvorna država - ekonomski razlog
Tožena stranka je pravilno ugotovila, da tožnik ni bil diskriminiran na podlagi osebnih lastnosti ter da je navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite in da njegovih navedb ni mogoče povezati z njegovo raso, vero, narodnostjo, političnim prepričanjem ali pripadnostjo družbeni skupini ter da okoliščine, ki jih navaja, niso takšne narave, da bi prestavljale utemeljen razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite. Pravilno je bilo ugotovljeno, da tožnik prihaja iz Maroka, ki ga je Vlada Republike Slovenije z odlokom določila kot varno izvorno državo, iz njegovih navedb pa ni najti tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Maroko zanj ne bi bila varna izvorna država.
mednarodna zaščita - status begunca - subjekt preganjanja - verodostojnost - subjekti zaščite - prosilec iz Maroka
Glede na vse splošne in specifične informacije, ki jih je tožena stranka pridobila o izvorni državi, in presojo tožnikovih trditev glede na te informacije,tožnikova zatrjevana osebna situacija v izvorni državi ni verjetna.
Tudi če bi tožnika preprodajalec ogrožal, bi moral ta izkazati, da ga pred njim ne bi mogla zaščititi policija oziroma druge pristojne inštitucije. Tega po presoji sodišča ni uspel izkazati.