ZPP člen 332d. ZMZ-1 člen 31, 31/2, 31/2-3. ZTP člen 3. Direktiva 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite člen 17, 17/1, 17/1-c. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 23, 23/1.
status subsidiarne zaščite - tajni podatki - izključitveni razlog - podaljšanje subsidiarne zaščite - dejanja, ki nasprotujejo namenom in načelom Združenih narodov
Zaradi obstoja utemeljenega suma, da je tožnik storil dejanja, ki nasprotujejo namenom in načelom OZN, določenim v Preambuli ter v 1. in 2. členu Listine Združenih narodov (3. alineja drugega odstavka 31. člena ZMZ-1), obstoji izključitveni razlog za priznanje subsidiarne zaščite tožniku.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 29, 29/1, 29/2.
mednarodna zaščita - zavrženje prošnje - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - prepoved nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja - predaja odgovorni državi članici - rok za predajo prosilca - začasna odredba - predaja Republiki Hrvaški
Izrek izpodbijanega sklepa ne vsebuje nobene časovne omejitve za predajo tožnikov Republiki Hrvaški. To pomeni, da ta sklep v primeru, če do predaje ne pride do poteka šestmesečnega roka, ustvarja pravne učinke, ki so v nasprotju z določbo drugega odstavka 29. člena Uredbe Dublin III. Sodišče zato ugotavlja, da izpodbijani sklep ni v skladu z materialnopravno podlago za njegovo izdajo.
Prepoved nečloveškega in ponižujočega ravnanja je absolutna, tožbeni zahtevek pa ni očitno neutemeljen, zato je treba zagotoviti suspenzivnost izpodbijanega akta, saj bi bil sicer kršen 13. člen EKČP.
Ker so tožniki izkazali, da jim bo s takojšnjo izvršitvijo izpodbijanega sklepa nastala škoda, ki bo težka popravljiva, toženka pa ne, da bo z začasnim zadržanjem prisilne izvršitve nesorazmerno prizadeta javna korist, je sodišče ugodilo zahtevi za izdajo začasne odredbe.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3.
mednarodna zaščita - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - predaja odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti - Republika Hrvaška - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - začasna odredba - težko popravljiva škoda - nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja - verodostojnost prosilca
Sodišče tožnikove izjave šteje kot domnevno neprimerno ravnanje hrvaške policije z nezakonitimi migranti, ki še niso prosilci za mednarodno zaščito, ne pa kot relevantne trditve o sistemskih pomanjkljivostih v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev v Republiki Hrvaški, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU.
V Republiki Hrvaški torej ni uradno ugotovljenih sistemskih pomanjkljivosti.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - varna izvorna država - prosilec iz Maroka - ekonomski razlog
Tožnikovih navedb ne gre povezati z nobenim od zakonsko določenih razlogov preganjanja, kakor tudi ne gre zaključiti, da bi mu bile v izvorni državi trajno in sistematično kršene njegove človekove pravice. Pravilno je bilo ugotovljeno, da tožnik ni izkazal ne objektivnega in ne subjektivnega elementa preganjanja, oziroma utemeljil strahu pred ogroženostjo v izvorni državi. Prav tako je bilo pravilno ugotovljeno, da tožnik prihaja iz Maroka, ki ga je Vlada Republike Slovenije 31. 3. 2022 z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav določila kot varno izvorno državo in da ni mogoče zaslediti nobenih razlogov, ki bi kazali na to, da Maroko zanj ne bi bil varna izvorna država.
Tožnik je bil že dne 7. 12. 2020 izročen Republiki Srbiji. Sodišče je zato v konkretnem primeru zaradi pomanjkanja pravnega interesa tožbo zavrglo, ker upravni akt, ki se izpodbija, očitno ne posega več v pravico ali neposredno na zakon oprto korist tožnika.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - navajanje nepomembnih ali zanemarljivih dejstev - ekonomski razlog za vložitev prošnje - preganjanje - utemeljen strah - varna izvorna država - prosilec iz Maroka - zavrnitev prošnje
Tožnik kljub temu, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani z njegovimi navedbami, ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki mu tožnik v tožbi ni nasprotoval, izhaja, da je izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave, saj je ob podaji prošnje izpovedal, da je izvorno državo zapustil zaradi finančnih razlogov in da se mu v Maroku ni nikoli nič hudega zgodilo.
ZMZ-1 člen 49, 49/9, 51, 51-4. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/1, 22, 22/3, 22/3-a.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti
Tožena stranka je lahko izključila obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v Republiki Hrvaški; zato ji od te države ni bilo treba pridobiti posebnih zagotovil, da ne bo prišlo do kršitve navedenih pravic.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - ogrožanje varnosti - sorazmernost - nedoločen pravni pojem - absolutna bistvena kršitev določb postopka
Zakonska dikcija „nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda“ je nedoločen pravni pojem, ki ga mora upravni organ vsebinsko napolniti v vsakem konkretnem primeru. Razlaga navedenega nedoločenega pravnega pojma, ki jo je v obravnavani zadevi sprejela tožena stranka, presega možne okvire razlage, ki jo dopuščajo ustaljene metode razlage prava. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ni razvidno, ali je tožena stranka zatrjevane kršitve pravil bivanja v azilnem domu opredelila kot lažje ali težje v smislu 82.a člena ZMZ-1. Iz razlogov izpodbijanega sklepa niso razvidne vsebinske okoliščine, na podlagi katerih je tožena stranka presojala nujnost in sorazmernost tožnikovega pridržanja, zaradi česar izpodbijani sklep nima vseh sestavin odločbe po 214. členu ZUP.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - ogrožena osebna varnost - resna grožnja za javni red ali javno varnost - sorazmernost in nujnost ukrepa pridržanja
Na zaslišanju na glavni obravnavi tožnik ni bil prepričljiv v tem, da bi vsi varnostni incidenti nastali iz razlogov, na katere on ne bi imel nobenega vpliva. Na zaslišanju je povedal, da je bil tudi s pomočjo tolmača obveščen o varnostnih navodilih in posledicah, če se jih ne bo držal in da je vedel tudi za hišni red, ker so pravila o hišnem redu izobešena v arabskem jeziku. Glavni tožbeni argument tudi ne gre v smer, da tožnik nikakor ni ogrožal javnega reda.
Če pa je sodišče na podlagi okoliščin konkretnega primera ugotovilo, da je očitno, da noben milejši ukrep iz določila člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU ne bi bil učinkovit z vidika varstva pravic drugih, potem omenjena sistemska pomanjkljivost v odsotnosti prenosa prava EU v notranji pravni red ni bila podlaga za presojo, da je izpodbijani akt nezakonit.
ZMZ-1 člen 70, 70/4. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 27, 27/1, 27/4.
mednarodna zaščita - zavrženje prošnje - predaja odgovorni državi članici - Republika Hrvaška - sistemske pomanjkljivosti - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja - prepoved kolektivnega izgona - dokazno breme - načelo nevračanja
Tožena stranka bi morala najprej ugotoviti, da ima tožnica zahtevek, ki ni očitno neutemeljen glede tveganja za verižno vračanje in kršitev pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja in v naslednjem koraku uporabiti mutatis mutandis standarde iz sodbe ESČP v zadevi Ilias and Ahmed v. Hungary in sicer o strogi presoji tveganja, morala bi pridobiti določene informacije o stanju na Hrvaškem glede izvajanja postopka sprejema po Dublinski uredbi in preko konkretnega in individualiziranega zagotovila preveriti, da bo Hrvaška spoštovala pravila EU, tako da bi bilo povsem razumno domnevati, da ne bo prišlo do kršitve pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2, 13, 13/1. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4.
mednarodna zaščita - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - predaja odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti - predaja Republiki Hrvaški - tožbene novote
Tožena stranka je pravilno ugotovila, da tožnikove navedbe ne zadoščajo za utemeljen zaključek, da bodo v primeru predaje Republiki Hrvaški z njim nečloveško ali poniževalno ravnali, saj tožnik ni imel stika z nobeno uradno oseba Ministrstva za notranje zadeve, ki je pristojna za obravnavanje prošenj za mednarodno zaščito, in je bil izključno v stiku s policijo, ki naj bi ga slabo sprejela in maltretirala, zaradi česar je strah pred tem, da bi ga ponovno obravnavali na ta način, neutemeljen. Pravilno je bilo ugotovljeno, da bo predan v dublinskem postopku, ob predaji na ozemlju Republike Hrvaške pa ga bodo sprejele uradne osebe Ministrstva za notranje zadeve, ki so pristojne za vodenje postopka mednarodne zaščite. Prav tako je bilo pravilno ugotovljeno, da med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško velja načelo vzajemnega zaupanja, zato za predajo oseb po pravilih dublinskega postopka ni ovir.
Ne obstaja resna nevarnost, da bi bil tožnik podvržen nečloveškemu ravnanju, če bi bil izročen Republiki Hrvaški. Tožnik se s tem v zvezi sklicuje na ravnanje hrvaške policije po tem, ko je ujela njegovo skupino. Vendar sodišče pojasnjuje, da je bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilca za mednarodno zaščito. Tožnik se je skliceval na vedenje hrvaške policije, ko takega statusa ni imel, in je opisoval dogodke, ki so se zgodili v zvezi z njegovim vstopom iz Bosne in Hercegovino v Hrvaško. Iz ravnanja hrvaških policistov, ki se nanašajo na tujce, ki ilegalno prestopijo mejo in niso še vložili prošnje za mednarodno zaščito, po presoji sodišča še ni mogoče sklepati na to, da bi obstajale sistemske pomanjkljivosti v azilnih postopkih po tem, ko prosilci že vložijo ustrezno vlogo, s katero začnejo azilni postopek. Tožnik pa na Hrvaškem ni imel statusa prosilca za azil, ampak status tujca.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 20, 20/5. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4.
mednarodna zaščita - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - sistemske pomanjkljivosti - predaja Republiki Hrvaški - zdravstveno stanje prosilca - začasna odredba
Tožnica je dokazala, da ima astmo, anemijo in globo vensko trombozo, zaradi česar potrebuje posebno zdravstveno oskrbo, da hodi na redne, tudi tedenske zdravniške preglede, da ima predpisano posebno dieto in potrebuje konkretno zdravniško terapijo, zato bi morala toženka, upoštevajoč sodbo SEU C-578/16; C. K., H. F., A. S. proti Republiki Sloveniji, pridobiti individualno zagotovilo, da bo tožnica dejansko prejela zdravniško pomoč in oskrbo, ki jo potrebuje. Po presoji sodišča splošno zagotovilo in sklicevanje na splošne primere, zakonske obveznosti, povzemanje zakonskih določil matičnega predpisa in običajno ravnanje hrvaških organov, glede na ugotovljeno zdravstveno stanje tožnice, v tem konkretnem primeru namreč ne zadošča. Sodišče pojasnjuje, da bi morala toženka za to, da bi odpravila vsakršen resen pomislek v zvezi z učinkom predaje na zdravstveno stanje tožnice, pridobiti zagotovilo, da bo tožnici glede na ugotovljene zdravstvene težave, zahtevane terapije, kontrole, dieto in zdravljenje, vse to zagotovljeno, v izogib nepopravljivim posledicam za tožnico, ki bi izhajale iz predaje, če zdravstvene oskrbe, ki jo njeno stanje zahteva, ne bi bila deležna.
Potrebnost izdaje predlagane začasne odredbe v obravnavani zadevi vsaj s stopnjo verjetnosti izkazana že zato, ker toženka ni argumentirano prerekala tožbenih navedb glede zatrjevane težko popravljive škode, poleg tega je sodišče ugotovilo procesno kršitev ravno gele ugotovitev, s katero tožnici utemeljujeta nastanek težke škode. Toženka pa ni navedla dejstev, ki bi lahko ustrezno utemeljila prevladujoč javni interes oziroma drugo prizadetost javne koristi, ki bi bila nesorazmerno prizadeta z izdajo začasne odredbe.
Tožena stranka bi v konkretnem primeru morala še pred izdajo izpodbijanega sklepa o ustavitvi postopka zlasti ugotoviti, ali je tožnik, ki se ni udeležil osebnega razgovora v razumnem roku dokazal, da se razgovora ni udeležil zaradi okoliščin, na katere ni mogel vplivati. V obravnavanem primeru pa tožena stranka tega ni ugotavljala, ampak je avtomatično ustavila postopek, ker se tožnik ob določeni uri na (dvakrat različno) navedeni datum, na katerega naj bi bil (domnevno) pravilno vabljen na osebni razgovor, le-tega ni udeležil.
mednarodna zaščita - ustavitev postopka - samovoljna zapustitev azilnega doma - domneva o umiku prošnje
Na tožniku je breme, da dokaže, da je bila samovoljna zapustitev azilnega doma, v katerega se ni vrnil v treh dneh od samovoljne zapustitve, posledica okoliščin, na katere ni mogel vplivati.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito - ekonomski razlog
Četudi bi tožnik izkazal, da se v izvorni državni ni mogel dolgoročno preživljati zaradi slabih ekonomskih razmer, takšna škoda ne bi zadostovala za obstoj resne škode, saj ta ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba.
ZMZ-1 člen 51, 51/1, 51/1-4. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti - pravica do izjave
Tožena stranka je s tem, ko tožeči stranki ni omogočila izjave v zvezi z dokumenti, kršila ustavno pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in načelo zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP, s čimer je podana tudi absolutna bistvena kršitev določb upravnega postopka.
mednarodna zaščita - zavrnitev prošnje - ponovna prošnja - verodostojnost prosilca - trditveno in dokazno breme - status begunca - status subsidiarne zaščite - ekonomski razlog - resna škoda - nerelevantna dejstva
Tožnikovih skopih in presplošnih izjav glede preganjanja v izvorni državi ni mogoče šteti kot verodostojnih.
Očitno je, da je tožnik izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave. V postopku ni zatrjeval, da bi imel utemeljen strah pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju.
Zmanjšanje ekonomskih pravic zaradi slabše ekonomske razvitosti prosilčeve izvorne države, v primerjavi z (ekonomskimi) pravicami, ki jih je užival v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4.
mednarodna zaščita - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - predaja odgovorni državi članici - predaja Republiki Hrvaški - začasna odredba
Glede na tožnikove izjave ni mogoče zaključiti, da obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi s postopkom priznanja mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev v Republiki Hrvaški ter da bo tožnik vrnjen na Hrvaško v postopku mednarodne zaščite na podlagi Dublinske uredbe in ne bo ponovno obravnavan v policijskem postopku. Prav tako je bilo pravilno ugotovljeno, da ima Republika Hrvaška v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite in da imajo prosilci podobne pravice kot prosilci v Republiki Sloveniji ter da zato vrnitev v to državo ne more biti sporna. Prav tako je bilo pravilno ugotovljeno, da iz odgovora Oddelka za dublinske postopke hrvaškega notranjega ministrstva izhaja, da bo tožnikova prošnja obravnavana v razumnem roku in da bo nastanjen v azilnem domu, ki ustreza standardom Evropske unije. Po mnenju sodišča ni razlogov za dvom v verodostojnost tega zagotovila.
Ravnanja hrvaške policije v času, ko tožnik še ni imel statusa prosilca za azil, le-ta sam po sebi ne more utemeljevati domneve o obstoju sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko vplivale na drugačno presojo dopustnosti njegove predaje Hrvaški z vidika varstva pravic iz 4. člena Listine EU. Ob okoliščinah, ko ni relevantnih poročil pristojnih evropskih organov, je tožena stranka lahko izključila obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v Republiki Hrvaški, zaradi česar ji ni bilo treba pridobiti posebnih zagotovil, da do kršitve pravic ne bo prišlo.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2, 17, 17/1, 32. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3, 8. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4, 24, 24/2, 47. ZMZ-1 člen 13, 13/1, 14, 14/1, 15, 15/1, 15/2, 70, 70/4.
mednarodna zaščita - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - pravo EU - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - predaja prosilca odgovorni državi članici - načelo medsebojnega zaupanja med državami članicami - nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja - prepoved mučenja ali nečlovečnega in ponižujočega ravnanja - sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka - načelo otrokove koristi - predaja Republiki Hrvaški - Republika Hrvaška - začasna odredba - pravica do pritožbe
Ker sta bila oba tožnika pred izdajo izpodbijanega sklepa nesporno ranljivi osebi s posebnimi potrebami glede predaje in sprejema, in ker so določene informacije o stanju na Hrvaškem, ki so toženi stranki bile poznane, nakazovale na probleme pri sprejemu oseb s posebnimi potrebami, bi tožena stranka morala pred izdajo izpodbijanega sklepa tudi oceniti, katere so te konkretne posebne potrebe tožnikov, da bi bil zagotovljen primeren prevoz in sprejel že ob predaji oziroma bi morala od tožene stranke po potrebi pridobiti dovolj konkretno zagotovilo o tem, da bosta tožnika s posebnimi potrebami obravnavana v skladu z Direktivo o sprejemu 2013/33/EU, pa tega ni storila.
Tožena stranka bi morala pred odstranitvijo poskrbeti za ustrezno zagotovilo (potrditev) oziroma bi morala poskrbeti za preventivne nujne in primerne ukrepe, da bi odvrnila „vsakršen pomislek“ o možnem kršenju pravice iz 4. člena Listine EU oziroma da se “izključi vsakršna dejanska nevarnost“ nečloveškega ravnanja ali ponižujočega ravnanja v primeru odstranitve tožnika. V primeru tveganja za hudo kršitev kakšne druge temeljne človekove pravice pa mora tožena stranka v upravnem aktu pretehtati uporabo diskrecijske klavzule iz člena 17(1) Dublinske uredbe. Seveda pa, če organ države članice EU ugotovi, da v času odstranitve in predaje tujca drugi državi članici EU na podlagi zanesljivih informacij ni mogoče „izključiti vsakršne dejanske nevarnosti“ nečloveškega ravnanja, to še ne pomeni, da mora država članica EU odstranitev in predajo tujca dokončno odpovedati, ampak mora pristojni upravni organ najprej prevzeti določene obveznosti in v komunikaciji s pristojnimi organi druge države članice EU pridobiti posebna zagotovila, da v konkretnem primeru sprejema tujca do kršitve pravice do prepoved nečloveškega ravnanja ne bo prišlo. Ker sta imela tožnika že v času odločanja tožene stranke zahtevek glede pravice iz 4. člena Listine EU, ki ni bil očitno neutemeljen, je imela tožena stranka obveznost, da uporabi načelo medsebojnega zaupanja na zgoraj opisan način in da po strogi metodi presodi dejstva z vidike morebitne kršitve temeljnih človekovih pravic, česar pa ni storila.
Obrazložitev izpodbijanega akta nima nobenega argumenta v zvezi z načelom varovanja otrokovih koristi iz člena 24(2) Listine EU o temeljnih pravicah in prvega in drugega odstavka 15. člen ZMZ-1.
Upoštevanje določb o spoštovanju največje koristi za otroka v povezavi s sodno prakso ESČP na podlagi pravice do zasebnosti oziroma telesne in duševne integritete, ki ni absolutno zavarovana pravica, tudi v Sloveniji pripelje do tega, da tožena stranka mora uporabiti diskrecijsko klavzulo iz člen 17(1) Dublinske uredbe.
Zakonodajalec Republike Slovenije je samo za zadeve mednarodne zaščite (v četrtem odstavku 70. člena ZMZ-1) predpisal naslednje: „Zoper sodbe, ki jih izda upravno sodišče, je dovoljena pritožba na vrhovno sodišče.“ Ta možnost dostopa upravnega organa oziroma tožene stranke do sodišča druge stopnje pa ni predpisana za druga pravna področja, kjer se sicer uporablja samo nacionalno pravo o upravnem sporu. Na splošno je za druga področja upravnega prava urejeno tako, da v situaciji, ko sodišče prve stopnje upravni akt odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovni postopek, tožena stranka nima pravice do pritožbe. Pritožba je dovoljena samo v primeru, če je sodišče samo ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovila tožena stranka, ter je na tej podlagi spremenilo izpodbijani upravni akt ali če je sodišče odločilo na podlagi 66. člena tega zakona. Prosilci za mednarodno zaščito so torej v slabšem oziroma neenakovrednem položaju glede njihove pravice do pravnega sredstva v situaciji, ko s tožbo uspejo v postopku pred sodiščem prve stopnje, tako da sodišče tožbi ugodi, izpodbijani akt odpravi in vrne zadevo ministrstvu v ponovno odločanje, kakor tožniki v drugih upravnih sporih, kjer ne gre za izvajanje prava EU.
V nobeni vrsti zadeve, ki bi bila primerljiva z mednarodno zaščito, ni določbe, ki bi bila primerljiva z določbo 4. odstavka 70. člena ZMZ-1, in ki jo je dosedanja sodna praksa razlagala tako, da ima pravico pritožbe zoper sodbe, ki jih izda Upravno sodišče RS, tudi državni organ oziroma tožena stranka. Zaradi načela enakovrednosti v zvezi z načelom procesne avtonomije držav članic EU v povezavi z določbo 27. člena Dublinske uredbe in 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah ter v tem razdelku obravnavanih sodb Sodišča EU, je Upravno sodišče prišlo do zaključka, da določbe določila četrtega odstavka 70. člena ZMZ-1 ni mogoče razlagati tako, da se to določilo nanaša na toženo stranko.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4. ZUS-1 člen 32.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - sistemske pomanjkljivosti - predaja Republiki Hrvaški - začasna odredba
Tožniki so tisti, ki morajo navesti dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo obstoj sistemskih pomanjkljivosti v Republiki Hrvaški.
Toženka ne prereka navedb tožnikov, da se nahajajo v Republiki Sloveniji skupaj z osemnajstletno hčerko in enaindvajsetletno hčerko ter njenim trimesečnim sinom, da bi z ločitvijo od družine utrpeli hudo škodo in bi da bi jim bila v primeru ločitve kršena temeljna človekova pravica do družinskega življenja iz 8. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah in ne prereka, da bo z izdano začasno odredbo zagotovljeno učinkovito pravno sredstvo v izogib kršitve 13. člena Konvencije. Ker teh navedb toženka ne prereka, jih sodišče na podlagi 214. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, šteje za priznane. Po presoji sodišča je s temi navedbami težko popravljiva škoda v smislu določbe 32. člena ZUS-1 izkazana in je zato sodišče zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo.