Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 28, 28/2. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4. ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-5, 84a, 84a-3.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - predaja prosilca odgovorni državi članici EU - sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka - predaja Republiki Hrvaški - prepoved mučenja ali nečlovečnega in ponižujočega ravnanja - dokazno breme
Uredba Dublin III temelji na domnevi, da imajo vse države članice vzpostavljene minimalne standarde na področju mednarodne zaščite in se zato vse države članice štejejo za varne države za državljane tretjih držav. V odsotnosti dokumentov ustreznih inštitucij oziroma pristojnih organov (na primer Sodišča EU, ESČP ali UNHCR, ki bi obravnavali azilni postopek na Hrvaškem kot kritičen) pa toženi stranki dejstva, ki se domneva, ni bilo potrebno še dodatno utemeljevati. Na tožniku je trditveno in dokazno breme glede dejstev, da bi bil s predajo Hrvaški podvržen nehumanemu ali poniževalnemu ravnanju oziroma kršitvi človekovih pravic. Tožnik tako ni uspel izkazati dovolj velike verjetnosti obstoja sistemskih pomanjkljivosti na Hrvaškem v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III, ki bi preprečevala vrnitev tožnika pristojnim organom Hrvaške.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito - nerelevantna dejstva - varna izvorna država - posebna družbena skupina - grožnje - nedržavni subjekt
Da tožnik mafije ne mara, da je izobražen in rojen v Nemčiji, tožnika tudi po presoji sodišča ne uvršča v posebno družbeno skupino. Kot posebna družbena skupina šteje zlasti skupina, katere člane druži skupna prirojena lastnost ali poreklo, ki je nespremenljivo, ali značilnost ali prepričanje, ki je tako temeljnega pomena za posameznikovo identiteto, da se ga ne sme prisiliti, naj se ji odreče in ki ima v njegovi državi različno identiteto, ker ga družba, ki ga obkroža, dojema kot različno. Tožnik je zatrjeval preganjanje s strani nedržavnega subjekta, pri čemer pa po presoji sodišča iz njegovih navedb ne izhaja, da ga državni organi v izvorni državi ne bi bili sposobni zaščititi.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2, 3/3. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4, 19, 19/2. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3.
mednarodna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi članici - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - odgovorna država članica - načelo medsebojnega zaupanja med državami članicami - prepoved mučenja ali nečlovečnega in ponižujočega ravnanja - dokazni standard - dokazno breme - Republika Hrvaška
Kriterij (razmejitve), ko mora tožena stranka pristopiti k takšni specifični obravnavi oziroma preverjanju načela medsebojnega zaupanja, je okoliščina oziroma pravni standard, da prosilec nima očitno neutemeljenega zahtevka (arguable claim) glede 3. člena EKČP oziroma 4. člena ali 19(2) člena Listine EU.
Ko je splošno znano oziroma bi toženi stranki moralo biti poznano, da so številne mednarodnega organizacije in poročevalci opozarjali na določene resne pomanjkljivosti v azilnih postopkih in ravnanjih s tujci na Hrvaškem, ni nujno, da tožnik že v upravnem postopku samoiniciativno pridobi in predloži takšna poročila, še posebej ob upoštevanju dejstva, da takrat ni imel brezplačne pravne pomoči oziroma dostopa do pravne pomoči in da tega dokaj zapletenega pravnega sistema ne more sam poznati oziroma razumeti brez kvalificirane pomoči.
Če organ države članice EU ugotovi, da v času odstranitve in predaje tujca drugi državi članici EU na podlagi zanesljivih informacij ni mogoče „izključiti vsakršne dejanske nevarnosti“ nečloveškega ravnanja, potem to še ne pomeni, da mora država članica EU odstranitev in predajo tujca dokončno odpovedati, ampak mora pristojni upravni organ najprej prevzeti določene obveznosti in v komunikaciji s pristojnimi organi druge države članice EU pridobiti posebna zagotovila, da v konkretnem primeru sprejema tujca do kršitve pravice do prepoved nečloveškega ravnanja ne bo prišlo.
mednarodna zaščita - zavrženje tožbe - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - pridržanje - pravni interes - prenehanje omejitve gibanja
Ker je z dnem 24. 2. 2022 ukrep pridržanja prenehal, v tej zadevi ni več izkazan pravni interes tožnika za tožbo na odpravo izpodbijanega sklepa, ker ta od navedenega datuma ne učinkuje več.
omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - predaja odgovorni državi članici - nevarnost pobega - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - objektivni kriterij - kvalificirane okoliščine - pridržanje v centru za tujce
Ker je tožnik ilegalno odšel iz Hrvaške, preden je bilo odločeno o njegovi prošnji, je izpolnjen objektivni kriterij iz tretje alineje 84. a člena ZMZ-1.
Za uporabo ukrepa omejitve gibanja je treba ugotoviti visoko stopnjo nevarnosti pobega, ki pomeni neposredno in konkretno nevarnost njegove izvršitve. Vzpostavljajo jo dodatno ugotovljene kvalificirane okoliščine, ki so druge kot te, ki ustrezajo zakonsko določenemu objektivnemu kriteriju. Gre za okoliščine, ki izvirajo iz sfere obravnavanega posameznika, nanašajo pa se na primer na njegove osebne lastnosti, na ravnanje pred pridržanjem, na način prehajanja med državami članicami.
Zaključek toženke, da ne gre za dovolj intenzivne posege, ki bi utemeljevali preganjanje, je povsem neobrazložen, zato se odločbe v tem delu ne da preizkusiti.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3.
Obstoj utemeljene domneve sistemskih pomanjkljivosti je izkazan že, če lahko tožnik s svojimi izjavami in dokazi pri povprečnem človeku vzbudi utemeljeno domnevo. Ko enkrat obstoji domneva, da v državi obstajajo sistemske pomanjkljivosti, pa se dokazno breme glede okoliščin v tej državi v celoti prevali na toženo stranko.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - ugotavljanje istovetnosti prosilca - begosumnost - začasna odredba
Sodišče se strinja s tožnikom, da gre v primeru pridržanja v Centru za tujce za ukrep, ki po svojih značilnostih ustreza ukrepu odvzema prostosti, kar je med drugim že večkrat izpostavilo tudi Vrhovno sodišče, na primer v sodbi in sklepu št. I Up 26/2016, vendar je obenem izrazilo stališče, da je tožena stranka v postopku predaje osebe odgovorni državi članici upravičena izreči (tudi) ukrep pridržanja, ki pomeni odvzem prostosti določene osebe in s tem poseg v njeno osebno svobodo.
Slovenski zakonodajalec v nacionalno pravo sicer res (še) ni prenesel določbe četrtega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II, da države članice zagotovijo, da so pravila o alternativah pridržanju, kot so redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva ali obveznost zadrževanja na določenem mestu, določena v nacionalnem pravu. Po 84. členu ZMZ-1 je namreč edina alternativa pridržanju v Centru za tujce po drugem odstavku zgolj ukrep obveznega zadrževanja na območje Azilnega doma (prvi odstavek tega člena). Ta ukrep sicer res pomeni odvzem osebne svobode, vendar pa je tudi po mnenju sodišča v individualnih konkretnih okoliščinah tožnikovega primera šteti, da bi bil vsak drug ukrep iz četrtega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II neučinkovit in da je bil izrečeni ukrep tudi nujen, kar je tožena stranka logično prepričljivo obrazloženo tudi navedla z razlogi, ki jim sodišče lahko v celoti sledi (2. odstavek 71. člena ZUS-1).
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-5, 84a. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 28, 28/2, 28/3.
omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - begosumnost - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - začasna odredba
Visoko stopnjo nevarnosti pobega, ki pomeni neposredno in konkretno nevarnost njegove izvršitve, vzpostavljajo dodatno ugotovljene kvalificirane okoliščine, ki so druge kot te, ki ustrezajo zakonsko določenemu objektivnemu kriteriju. Gre za okoliščine, ki izvirajo iz sfere obravnavanega posameznika, nanašajo pa se npr. na njegove osebne lastnosti, na ravnanje pred pridržanjem, na način prehajanja med državami članicami.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 28, 28/3. ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-5, 84a, 84a/-3.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - begosumnost - nevarnost pobega - pridržanje - znatna nevarnost pobega prosilca - predaja odgovorni državi članici - objektivni kriterij - pridržanje za namen predaje odgovorni državi članici
Tožnik navaja, da je imel možnost zapustiti tudi Azilni dom v Sloveniji, ker je bil najprej na odprtem oddelku Azilnega doma in od tam ni odšel, vendar pa to še ne pomeni, da ne bi mogel kasneje kljub temu zapustiti Slovenijo. Tudi v Bolgariji in na Hrvaškem je bil v odprtem delu azilnega doma, pa je kasneje kljub temu obe državi zapustil.
Ne gre zgolj za to, da je tožnik v eni izmed držav zaprosil za mednarodno zaščito in da sedaj poteka dublinski postopek v zvezi s tem, katera država je pristojna. V konkretnem primeru gre za situacijo, ko je tožnik v kar dveh različnih državah članicah EU zaprosil za mednarodno zaščito v nobeni pa ni počakal na rešitev njegove prošnje.
Pridržanje na prostore Centra za tujce je v konkretnem primeru sorazmeren ukrep in je nujen, saj je tožena stranka pojasnila, da se omejitve gibanja v Azilnem domu ne da učinkovito izvajati. Za dosego zasledovanega cilja je navedeni ukrep tudi primeren, tožena stranka pa je v zadostni meri obrazložila, zakaj obstaja znatna nevarnost pobega in zakaj ni možno istega cilja doseči z drugimi sredstvi in glede na znatno nevarnost pobega je ukrep tudi proporcionalen, z milejšimi ukrepi ga ni mogoče doseči, saj je v sklepu pojasnjeno, zakaj omejitev gibanja na območje Azilnega doma ni učinkovita.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 28. ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-5, 84a, 84a-3.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - odvzem prostosti - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - nevarnost pobega - pridržanje - begosumnost - znatna nevarnost pobega prosilca - predaja odgovorni državi članici - objektivni kriterij - pridržanje za namen predaje odgovorni državi članici
Zgolj izpolnitev enega od zakonsko določenih objektivnih kriterijev, ne zadošča za pridržanje, ampak mora biti nevarnost pobega dodatno kvalificirana. Toženka je pravilno po ugotovitvi, da je podan objektivni kriterij, ker je tožnik na Hrvaškem in v Bolgariji vložil prošnjo za mednarodno zaščito in odšel pred odločitvijo, pri izreku ukrepa upoštevala tudi dodatne kvalificirane osebne okoliščine tožnika, ki dokazujejo znatno nevarnost pobega. Sodišče je prepričano, da je pravilna presoja toženke, tudi upoštevajoč izpoved tožnika, da je ciljna država Italija in da je znatna nevarnost, da tožnik ne bi počakal v Sloveniji, če mu ne bi bil izrečen ukrep.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 28. ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-5, 84a, 84a/1, 84a/1-3.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - odvzem prostosti - begosumnost - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - nevarnost pobega - pridržanje za namen predaje odgovorni državi članici
Iz sistema Eurodac je razvidno, da so bili tožniku prstni odtisi vzeti kot prosilcu za mednarodno zaščito. Tožnik je predhodno že vložil prošnjo v Bolgariji in na Hrvaškem in ju pozneje zapustil.
Tožena stranka je pravilno ocenila, da se je tožnik izkazal za očitno begosumnega. Pri tem se je tožena stranka opredelila do vseh tožnikovih izjav nanašajočih se na razloge za zapustitev Bolgarije in Hrvaške in jih pravilno ocenila kot neutemeljene. Kakšnih drugih nasprotnih in konkretnih okoliščin, ki bi utemeljile drugačno sklepanje, pa tožnik v tožbi ni izpostavil.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 13, 28, 28/3. ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-5, 84a, 84a/-3.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - pridržanje prosilca za namen predaje odgovorni državi članici - pridržanje - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - nevarnost pobega - begosumnost - znatna nevarnost pobega prosilca - objektivni kriterij - trajanje pridržanja
Sklicevanje na 13. člen Uredbe Dublin III je mogoče le za primer prosilca, ki bi iz tretje države nezakonito vstopil na območje države članice. Tožnik pa je oseba, ki je znotraj območja držav članic že vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Če je po preverjanju podatkov Eurodac mogoče ugotoviti, da je prosilec v državi članici za mednarodno zaščito že zaprosil, se v nadaljevanju postopa po 18. členu Uredbe Dublin III
Tožena stranka je določila skrajni rok trajanja izrečenega ukrepa (najdlje šest tednov od takrat, ko bo odgovorna država članica eksplicitno ali implicitno odobrila zahtevo za ponovni sprejem, oziroma od takrat, ko bo prenehal veljati morebiten odložilni učinek tožbe na odločitev o predaji v odgovorno državo članico), kar je v skladu s tretjim pododstavkom tretjega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III. Takšen časovni okvir trajanja ukrepa je vsaj določljiv ob dejstvu, da je pričetek teka roka odvisen od odobritve zahteve za ponovni sprejem prosilca.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 28, 28/1. ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/2, 84a, 84a-3.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - begosumnost - nevarnost pobega - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III)
Slovenski zakonodajalec je objektivne kriterije begosumnosti določil z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakon o mednarodni zaščiti (ZMZ-1A), ki je začel veljati 9. 11. 2021.
Za pridržanje ne zadošča nevarnost pobega, ugotovljena na podlagi enega od zakonsko določenih objektivnih kriterijev, ampak mora biti ta dodatno kvalificirana, saj države članice ne smejo pridržati osebe samo zato, ker v zvezi z njo poteka postopek, določen v tej uredbi.
Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev) (2013) člen 8. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 28, 28/2. Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 6. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 5. ZMZ-1 člen 84.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - odvzem prostosti - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - nevarnost pobega - pridržanje - begosumnost - znatna nevarnost pobega prosilca - predaja odgovorni državi članici - objektivni kriterij - pridržanje za namen predaje odgovorni državi članici
Tožena stranka pravi, da je „s tem, ko je prosilec predhodno že vložil prošnjo na Hrvaškem in jo nato zapustil, podana okoliščina iz tretje alineje 84. člena ZMZ-1“. To drži, da je ta okoliščina izkazana, kar pa še ne pomeni, da je že preko te okoliščine (kriterija) izkazana tudi znatna begosumnost. Zato je tožena stranka v izpodbijanem aktu ravnala pravilno, ko je v nadaljevanju upoštevala določena specifična dejstva v zvezi s predmetnim kriterijem, to pa so: da je na Hrvaškem in v Sloveniji po njegovih navedbah zaprosil samo za to, ker ga je prijela policija, da ko ga je prijela policija v Sloveniji, je bil po gozdnih poteh namenjen proti Italiji in da mu je bila ciljna država Francija, ker ima tam sorodnike.
Iz navedb v času izreka ukrepa pridržanja ni izhajalo, da gre očitno za ekonomskega migranta, ki v Francijo želi iz ekonomskih razlogov, zaradi česar bi lahko bila njegova begosumnost večja. Ob ustnem izreku ukrepa pridržanja pa tožnik o teh okoliščinah ni bil nič izprašan, vprašanja in odgovori so bili zelo kratki in tožena stranka se ni spustila v razčiščevanje motivov tožnika, da se pridruži bratu, kar ni nerazumno ravnanje tožnika, da gre tja, kjer ima sorodnike, ki mu lahko pomagajo. Zato je tožena stranka naredila precej enostransko oziroma precej pomanjkljivo oceno dejstev v zvezi z znatno begosumnostjo, saj je upoštevala samo okoliščine, ki govorijo v prid pridržanju, ne pa vseh pravno relevantnih okoliščin.
Nobenega alternativnega ukrepa oziroma manj prisilnega ukrepa od odvzema prostosti tožena stranka v konkretnem primeru ni mogla vzeti v obzir in ni mogla uporabiti v okviru načela sorazmernosti in testa nujnosti, ker zakonodajalec ni prenesel določbe člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev) (2013) v notranji pravni red. Ukrep pridržanja na območju Azilnega doma v Ljubljani je sicer manj prisilen od odvzema prostosti v Centru za tujce Postojna zaradi blažjega režima odvzema prostosti, a še vedno pomeni odvzem prostosti, med tem ko alternative pridržanju morajo in (v določbi člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU) tudi so omejitve pravice do svobode gibanja in ne pomenijo odvzema prostosti. Zaradi tega je izpodbijani akt nezakonit. Ne glede na navedeno pa je tožena stranka tudi možnost odvzema prostosti v Azilnem domu napačno razlagala in uporabila, saj opis načina varovanja v Azilnem domu in statistični podatki o učinkovitosti varovanja ne morejo pomeniti individualne obravnave partikularnih okoliščin na strani tožnika.
mednarodna zaščita - status begunca - politično prepričanje kot razlog preganjanja - prosilec iz Irana - splošna verodostojnost - dokazna ocena - lažno prikazovanje razlogov za azil - status subsidiarne oblike zaščite
Toženka je ugotovila, da tožnik ni splošno verodostojen in mu ni verjela, kar je natančno in obširno obrazložila. Glede na tožnikovo zavestno podajanje lažnih in zavajajočih izjav glede razloga preganjanja, večje število neskladnih potrdil o domnevnem simpatizerstvu s Kurdsko demokratsko stranko, zavlačevanje s predložitvijo izvirnikov dokumentov in tožnikovo zapustitev (varne) Slovenije po prvi vloženi prošnji, je tudi po presoji sodišča pravilno presodila, da tožnika ni mogoče opredeliti za splošno verodostojnega, zato se niti ni bila dolžna opredeliti do vsake posamične izjave in ni utemeljen tožbeni očitek, da ni zavzela stališča v zvezi z določeno tožnikovo izjavo.
Tudi po presoji sodišča, je na podlagi izvedenega dokaznega postopka odločitev toženke, da tožnik ni individualno in konkretno dokazal strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti političnemu prepričanju zaradi simpatizerstva s Kurdsko demokratsko stranko, s tem pa tudi ne dogodkov, ki bi jim bil v Iranu podvržen zaradi takega udejstvovanja, pravilna.
mednarodna zaščita - samovoljna zapustitev azilnega doma - pravni interes
Sodišče ugotavlja, da tožnik v času odločanja ne izkazuje pravnega interesa za vodenje upravnega spora. Azilni dom je samovoljno zapustil 23. 1. 2022 in se vanj ni vrnil. Tožnik očitno nima namena počakati na odločitev sodišča o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in na dokončanje postopka, zaradi česar ne izkazuje pravnega interesa za upravni spor.
ZMZ-1 člen 51, 51/1, 51/1-4. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4.
mednarodna zaščita - zavrženje prošnje - predaja prosilca odgovorni državi članici EU - predaja odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti - prepoved mučenja ali nečlovečnega in ponižujočega ravnanja - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III)
Na tožniku je trditveno in dokazno breme glede dejstev, da bi bil s predajo Hrvaški podvržen nehumanemu ali poniževalnemu ravnanju oziroma kršitvi človekovih pravic. Tožnik ni uspel izkazati dovolj velike verjetnosti obstoja sistemskih pomanjkljivosti na Hrvaškem v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe III, ki bi preprečevala vrnitev tožnika pristojnim organom Hrvaške, ki je prevzela pristojnost za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito.
Dublinska uredba III temelji na domnevi, da imajo vse države članice vzpostavljene minimalne standarde na področju mednarodne zaščite in se zato vse države članice štejejo za varne države za državljane tretjih držav. Navedene domneve pa tožnik s svojimi navedbami tudi po presoji sodišča ni uspel izpodbiti. V odsotnosti dokumentov ustreznih inštitucij oziroma pristojnih organov (na primer Sodišča EU, ESČP ali UNHCR, ki bi obravnavali azilni postopek na Hrvaškem kot kritičen) pa toženi stranki dejstva, ki se domneva, ni bilo potrebno še dodatno utemeljevati.
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-5, 84a. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 28, 28/2.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - nevarnost pobega - individualizacija
Tožnikove individualne okoliščine izkazujejo znatno nevarnost, da tožnik v Republiki Sloveniji ne bo počakal na predajo odgovorni državi članici, da jo je mogoče odvrniti le z najstrožjim ukrepom. Tožnikova zapustitev Hrvaške, nezakonito prehajanje mej, vključno s Slovenijo, dejstvo, da bi po lastni izjavi tožnik počakal v Sloveniji le, če bo zanj poskrbljeno (da bo dobil stanovanje in delo), dokazujejorealno, neposredno nevarnost pobega, ki je ni mogoče preprečiti z milejšim ukrepom obveznega zadrževanja na območju azilnega doma.
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-5, 84a. Uredba (EU) št. 603/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi sistema Eurodac za primerjavo prstnih odtisov zaradi učinkovite uporabe Uredbe (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, in o zahtevah za primerjavo s podatki iz sistema Eurodac, ki jih vložijo organi kazenskega pregona držav članic in Europol za namene kazenskega pregona, ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1077/2011 o ustanovitvi Evropske agencije za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice člen 2, 28, 28/2.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - nevarnost pobega - objektivni kriterij - pomanjkljiva obrazložitev - absolutna bistvena kršitev določb postopka - začasna odredba
Zgolj ugotovitev toženke, da je tožnik predhodno na Hrvaškem in v Bolgariji vložil prošnjo za mednarodno zaščito in ni počakal na odločitev, za izrek ukrepa pridržanja ne zadošča. Razlaga, za katero se zavzema toženka, bi dopuščala pridržanje osebe zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek po Uredbi Dublin III, kar bi bilo v izrecnem nasprotju s prvim odstavkom 28. člena Uredbe Dublin III.