mednarodna zaščita - informacije o izvorni državi - nekonsistentnost izjav
Tožena stranka je v odločbi dovolj razumljivo obrazložila, zakaj ne sledi tožnikovim navedbam o preganjanju. Iz navedenega razloga tudi po mnenju sodišča ni bilo potrebno pridobiti informacij o izvorni državi, saj je tožena stranka v odločbi tudi dovolj prepričljivo obrazložila, zakaj teh informacij ni pridobila. Tožena stranka je dovolj temeljito obrazložila, zakaj je štela tožnika za neverodostojnega. Po ugotovitvah sodišča neskladja v tožnikovih izjavah niso bila le manjša.
Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 4. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 18, 18/1, 18/1-d. ZUS-1 člen 52.
mednarodna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi članici - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - prekluzija - pogoji za sprejem prosilca - zavrženje prošnje
Sodišče sprejema tožnikovo pojasnilo, da informacij o Romuniji ni mogel predložiti tekom postopka, saj se je nahajal v Centru za tujce v Postojni. Glede na navedeno po presoji sodišča tožnik s svojimi trditvami in dokaznimi predlogi ni prekludiran in jih je potrebno v predmetnem postopku upoštevati.
Tožnik je v tožbi izpostavil, da položaj prosilcev za mednarodno zaščito ni enak položaju tistih oseb, katerih prošnja je bila predhodno že zavrnjena. Kot je navedeno v poročilu AIDA za Romunijo za leto 2020, na katero se tožnik sklicuje, osebe, ki vložijo ponovno prošnjo za mednarodno zaščito, namreč nimajo pravice do materialnih pogojev za sprejem. Po prepričanju tožnika pa bi slednje lahko pomenilo kršitev 4. člena Listine. Sodišče pri tem še izpostavlja, da je bil na podlagi 5. člena Uredbe Dublin III razgovor s tožnikom opravljen zgolj v prisotnosti uradne osebe in tolmača, tožnik pa pomoči osebe z ustreznim pravnim znanjem ob tem ni imel. V takšnih primerih je še posebej pomembno, da se z osebo, ki je v našem okolju tujec in ji pravo ni poznano, razgovor opravi še posebej skrbno. Vprašanja, ki so bila tožniku v razgovoru postavljena in so se nanašala na azilni postopek v Romuniji, so vsa izhajala iz položaja prosilca za mednarodno zaščito in ne položaja, kot ga bo imel tožnik v primeru vrnitve v Romunijo, ko bo vložil ponovno prošnjo.
mednarodna zaščita - zahtevek za uvedbo ponovnega postopka - nova dejstva in dokazi - dokazno breme
Za postopek v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika - prosilca, ki mora sam predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-5, 84/2, 84a, 84a/1, 841/1-3. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 28. Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev) (2013) člen 8, 9. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 5.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - begosumnost - nevarnost pobega - znatna nevarnost za pobeg - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - sorazmernost ukrepa - možnost uporabe manj prisilnih ukrepov - pridržanje - predaja odgovorni državi članici - omejitev gibanja na objekt azilnega doma - mladoletnik - neposredni učinek direktive - načelo lojalne razlage
Dejstvo, da so tožniki Grčijo zapustili potem, ko naj bi dobili negativno odločitev, in da so Hrvaško zapustili po tem, ko so tam 29. 10. 2021 prosili za mednarodno zaščito, ni dovolj za ugotovitev znatne nevarnosti, da bodo iz Slovenije pobegnili. Po ugotovitvi obstoja kriterija iz člena 84.a ZMZ-1 mora namreč pristojni organ v naslednjem koraku dokazne ocene upoštevati vse okoliščine posamičnega primera in iz tega izpeljati obstoj znatne nevarnosti za pobeg.
Zelo šibko izkazana nevarnost pobega ne more biti podlaga za pridržanje ne samo iz razloga, ker mora biti nevarnost za pobeg „znatna“, ampak tudi zato, ker za vse pravne podlage pridržanj v povezavi s postopki mednarodne zaščite po sodni praksi Sodišča EU velja, da mora biti pridržanje "strogo omejen" ukrep, in mora biti izrečen v "izjemnih okoliščinah", če je to "nujno, razumno in sorazmerno," ker gre za "skrajno sredstvo". V predmetni zadevi takšnih izjemnih okoliščin tožena stranka ni ugotavljala in jih tudi ni utemeljila.
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-5, 84a, 84a/1, 84a/1-3. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 28.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - prstni odtis v bazi eurodac - pridržanje za namen predaje - obrazložitev odločbe
Tožena stranka ni zanesljivo ocenila izkazanosti merila iz tretje alineje prvega odstavka 84.a člena ZMZ-1, saj zgolj ugotovitev, da je tožnik predhodno na Hrvaškem vložil prošnjo za mednarodno zaščito in ni počakal na odločitev, sama po sebi že po naravi stvari ne pomeni presoje posamičnega primera. Razlaga, za katero se zavzema tožena stranka, bi namreč dopuščala pridržanje osebe zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek po Uredbi Dublin III, kar bi bilo v izrecnem nasprotju s prvim odstavkom njenega 28. člena.
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/2, 84a, 84a-3. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 28.
mednarodna zaščita - pridržanje - begosumnost - nevarnost pobega - pridržanje za namen predaje odgovorni državi članici - milejši ukrep - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - sorazmernost in nujnost ukrepa - korist mladoletnega otroka - omejitev gibanja na objekt azilnega doma - znatna nevarnost za pobeg - objektivni kriterij
Tožena stranka ni prerekala navedb tožnikov, da je gibanje tožnikov omejeno na območje Azilnega doma, ki je ograjeno z visoko ograjo, da je na voljo približno 150 m2 zunanjega prostora za rekreacijo, ki ne zadostuje za tekanje in raziskovanje otrok. Glede na te okoliščine v skladu z navedeno sodno prakso ESČP nikakor ne gre zgolj za omejevanje svobode gibanja na določeno ozemeljsko področje, pač pa gre za to, da so tožniki zaprti znotraj posebne institucije, tj. Azilnega doma. Kot je navedla tožena stranka, morajo čakati v svojih sobah, večkrat dnevno pa so spuščeni na svež zrak, vendar v okviru Azilnega doma. Tožniki območja Azilnega doma ne smejo zapustiti, niti za nakup hrane za otroke ne, s čimer je njihova svoboda gibanja in preživljanja bistveno prikrajšana, tega pa niti nekaj rekreacijske površine znotraj območja ne more (bistveno) spremeniti.
Da gre za poseg v osebno svobodo je pomembno za presojo izpodbijanega ukrepa predvsem z vidika tistega dela drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III, ki pravi, da se pridržanje lahko odredi le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov.
Uredba (EU) št. 603/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi sistema Eurodac za primerjavo prstnih odtisov zaradi učinkovite uporabe Uredbe (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, in o zahtevah za primerjavo s podatki iz sistema Eurodac, ki jih vložijo organi kazenskega pregona držav članic in Europol za namene kazenskega pregona, ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1077/2011 o ustanovitvi Evropske agencije za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice člen 4, 17, 27. ZMZ-1 člen 46, 46/1, 46/1-3, 49.
mednarodna zaščita - osebni razgovor - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - predaja prosilca odgovorni državi - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito
Pravica do obveščenosti po Dublinski uredbi ni absolutna pravica, ampak se le-ta neposredno navezuje na pravico do učinkovitega pravnega sredstva iz 27. člena Dublinske uredbe v zvezi s pravico iz 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah EU. V to pravico pa je dopustno poseči oziroma jo je mogoče omejiti pod pogojem, da je omejitev predpisana z zakonom in da spoštuje bistveno vsebino te pravice ob upoštevanju načela sorazmernosti, tako da so omejitve dovoljene samo, če so potrebne in če dejansko ustrezajo ciljem splošnega interesa, ki jih priznava Unija, ali če so potrebne zaradi zaščite pravic in svoboščin drugih.
ZMZ-1 člen 50, 50/2, 50/2-2. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-6.
mednarodna zaščita - samovoljna zapustitev azilnega doma - pravni interes
Sodišče je v konkretnem primeru ob upoštevanju upravičenosti oziroma dopustnosti (sorazmernosti) posega v pravico do učinkovitega pravnega sredstva iz člen 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU v zvezi z prvim in drugim odstavkom 47. člena in člena 52(1) Listine o temeljnih pravicah EU zaradi pomanjkanja pravnega interesa tožbo tožnic zavrglo (6. točka 1. odstavka 36. člena ZUS-1), ker upravni akt, ki se izpodbija, zaradi svobodne izbire tožnic, da zapustita Slovenijo in se vanjo ne vrneta, očitno ne posega več v pravico ali neposredno na zakon oprto korist tožnic.
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84a, 84a/3. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 21, 21/2, 23, 28.
mednarodna zaščita - pridržanje - omejitev gibanja - begosumnost
Po presoji sodišča Uredba Dublin III povsem jasno določa pogoja za ukrep pridržanja ob sklicevanju na njen 28. člen. Ob prvem pogoju, da je podana znatna nevarnost pobega je ta ukrep mogoče izreči le osebi, v zvezi s katero poteka postopek predaje.
Nevarnost pobega je toženka utemeljila na uporabi tretje alineje 84.a člena ZMZ-1, to je, da je oseba predhodno že vložila prošnjo za mednarodno zaščito v RS ali drugi državi članici EU in jo je pozneje zapustila. Glede na podatke spisa, ki izkazujejo, da je tožnik pred tokratno prošnjo za mednarodno zaščito v RS že trikrat prej v RS vložil prošnjo ter vsakič, in to že kmalu po vložitvi prošnje, teritorij RS samovoljno zapustil, zaradi česar so bili postopki mednarodne zaščite ustavljeni, je pravilna ocena toženke v zvezi z obstojem nevarnosti, da bo tožnik pobegnil, še preden bo odločila o njegovi prošnji in ji s tem preprečil, da bi ugotovila določena dejstva, s katerimi tožnik utemeljuje svojo prošnjo za mednarodno zaščito in katera je mogoče ugotoviti zgolj s sodelovanjem tožnika.
ZMZ-1 člen 84a, 84a-3. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 28.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - pridržanje za namen predaje - begosumnost - začasna odredba
Nevarnost pobega mora biti znatna oziroma velika, o čemer se je večkrat že izrekla tudi sodna praksa Sodišča EU in ESČP. Vendar pa izpodbijani sklep, kot izhaja iz njegove obrazložitve, ne temelji na določni in konkretni ugotovitvi o "znatni nevarnosti pobega", temveč se v dejanskem pogledu opira na ugotovitve tožene stranke glede: - "utemeljene domneve, da je tožnik begosumna oseba" ter - "da obstaja utemeljena verjetnost", da bi ozemlje Slovenije tožnik samovoljno zapustil, še preden bi bil zaključen postopek predaje pristojni državi članici.
Ker gre za trajajoče pravno sporno razmerje že sam odvzem prostost predstavlja težko popravljivo škodo, ki se z vsakim dnem le še povečuje, je potreba po izdaji začasne odredbe izkazana z višjo stopnjo od ''verjetnosti'', sama ''potrebnost'' začasne odredbe pa z dejstvom, da mora imeti tožnik učinkovito sodno varstvo.
mednarodna zaščita - preganjanje - veroizpoved - preganjanje zaradi vere
Sami pozivi z javljanjem na policijski postaji ne morejo predstavljati preteklega preganjanja in posledično na tem temelječega utemeljenega strahu pred preganjanjem, še posebej ne ob upoštevanju, da se Kazahstan sooča s terorizmom v bližnjih državah.Niti intenzivnost niti pogostost teh zaslišanj tožnika ni bila takšna, da bi bilo to mogoče opredeliti kot preganjanje. Glede njegovih izjav o dogodkih, ki jih je doživel v času, ko je bil zaposlen na letališču, pa je tožena stranka tudi pravilno ugotovila, da je tožnik sam dal odpoved delovnega razmerja v tej službi.
Tožena stranka je v svoji odločbi dovolj prepričljivo obrazložila, da informacije o izvorni državi ne potrjujejo navedb tožnika o preganjanju zaradi vere. Dovolj natančno je pojasnila, da tožnik pripada večinski muslimanski veri in ne kateri od tistih verskih skupnosti, od katerih se čuti država ogrožena.
mednarodna zaščita - status begunca - spor polne jurisdikcije - sprememba veroizpovedi - informacije o izvorni državi - dokazno breme - preganjanje zaradi veroizpovedi - prosilec iz Irana
Glede na to, da bi tožnik ob vrnitvi v Iran želel še naprej obiskovati cerkev, to pa bi bila lahko le domača cerkev, in da bo oblast nanj najverjetneje pozorna že od povratka naprej, od tožnika pa se ne sme pričakovati, da bi moral prenehati z obiskovanjem cerkve in/ali podpisati izjavo o odpovedi veri oziroma njenemu prakticiranju zato, da bi se izognil zgoraj naštetim dejanjem oblasti, sodišče zaključuje, da je z dovolj visoko stopnjo verjetnosti dokazano, da tožniku prav zaradi njegove spreobrnitve v krščanstvo in njegove izrecne želje po tudi kolektivnem izvrševanju te vere (2. alineja prvega odstavka in osmi odstavek 27. člena ZMZ-1) grozijo vsa zgoraj našteta dejanja.
Tožena stranka zgolj z navedbo, ki ni podprta z informacijami o izvorni državi, da oblasti preganjajo le visoko profilirane kristjane, in da obiskovalcem domačih cerkva grozijo le aretacije in kratkotrajna pridržanja, pri čemer ne upošteva posledic kontinuiranega nadzora in večkratnih aretacij zaradi obiskovanja domače cerkve ter odklonitve in/ali nespoštovanja pisne odpovedi krščanstvu, ni uspela ovreči vsakršnega dvoma, da se to ne bi zgodilo. Zgoraj našteta dejanja po oceni sodišča tudi ustrezajo definiciji dejanj preganjanja iz 26. člena ZMZ-1. V primeru ponavljajočih se aretacij, groženj, zahtev po podpisovanju izjav o odpovedi veri, pridržanj od enega do deset dni z možnostjo podaljšanja, obtožb z grožnjo večmesečne ali večletne zaporne kazni in nadzora, gre za dejanja fizičnega in psihičnega nasilja, diskriminatorne pravne, upravne, policijske in sodne ukrepe ter za diskriminatoren pregon oziroma kazen (1., 2. in 3. alineja drugega odstavka 26. člena ZMZ-1), ta dejanja pa so dovolj resne narave in dovolj ponavljajoča se, da predstavljajo hudo kršitev človekovih temeljnih pravic (1. alineja prvega dostavka 26. člena ZMZ-1).
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 2, 2(n), 28. ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-5, 84a.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - pridržanje za namen predaje - nevarnost pobega - begosumnost - Dublinska uredba
V okoliščinah konkretnega primera dejstvo, da zakonodajalec Republike Slovenije v notranji pravni red ni prenesel določbe člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU, ki predpisuje regulacijo alternativ ukrepu odvzema prostosti, ki dopušča prosilcu še več svobode gibanja kot ukrep pridržanja na območje Azilnega doma, to ni moglo vplivati na zakonitost in pravilnost odločitve. Pri tako visoko izraženi begosumnosti tudi ukrep zadrževanja oziroma odvzema prostosti na območju Azilnega doma ne bi bil učinkovit in je zato pridržanje v Centru za tujce nujno za uresničitev legitimnega cilja zakonodajalca Republike Slovenije in EU.
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-5, 84a, 84a-3. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 28, 28/2.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - pridržanje - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - nevarnost pobega - pridržanje za namen predaje - begosumnost
Tožena stranka je pravilno ugotovila, da je tožnik za mednarodno zaščito pred prihodom v Slovenijo že zaprosil na Hrvaškem, na odločitev pristojnega organa pa ni počakal kljub temu, da mu je bilo že vročeno vabilo z določenim datumom za razgovor. Pravilno je ocenila, da tožnikovo pojasnilo samovoljne zapustitve Hrvaške ne more biti sprejeto kot ustrezno, ker ni imel konkretne podlage, da bi si mislil, da ga bodo Hrvati deportirali nazaj v BiH, saj mu je bilo vročeno vabilo na drugi, nadaljnji razgovor, kar nakazuje na dejstvo, da je bil postopek na Hrvaškem v teku. Ker je pred prihodom v Slovenijo na ozemlju EU že podal prošnjo za mednarodno zaščito, pri tem pa državo zapustil pred podajo odločitve, je tožena stranka to utemeljeno štela kot nesodelovanje v postopku in na podlagi tega domnevala, da obstaja utemeljena verjetnost, da bi tudi ozemlje Slovenije utegnil samovoljno zapustiti.
Tožnik se v tožbi sklicuje tudi na odnos hrvaške policije do prosilcev za mednarodno zaščito, pri čemer pa ni izkazal, da bi z njim ponižujoče ravnali po tem, ko je že podal prošnjo za mednarodno zaščito in je dobil status prosilca. Morebitno nepravilno ravnanje policije z ilegalnimi prebežniki je lahko predmet kakšnega drugega postopka, v tem primeru pa se presoja ravnanje tožnika v času, ko je imel status prosilca za mednarodno zaščito na Hrvaškem.
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-5, 84a. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 2, 2(n), 28. Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev) (2013) člen 8, 9.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - pridržanje za namen predaje - nevarnost pobega - begosumnost - začasna odredba - znatna nevarnost za pobeg
Prvi del določila člena 28(2) Uredbe EU št. 604/2013, ki se nanaša na standard „znatne begosumnosti“ je tožena stranka nepravilno uporabila, saj je begosumnost tožnika zelo šibko izkazala. Zelo šibka izkazanost begosumnosti pa ne more biti podlaga za pridržanje ne samo iz razloga, ker mora biti begosumnost „znatna“, ampak tudi zato, ker za vse pravne podlage pridržanj v povezavi s postopki mednarodne zaščite po sodni praksi Sodišča EU velja, da mora biti pridržanje "strogo omejen" ukrep, in mora biti izrečen v "izjemnih okoliščinah", če je to "nujno, razumno in sorazmerno," ker gre za "skrajno sredstvo". V predmetni zadevi takšne izjemne okoliščine niso izkazane. Po stališču Sodišča EU zadnji pododstavek člena 9(3) Direktive 2013/33 z neposrednim učinkom izrecno določa, „da je treba, kadar se izkaže, da je pridržanje nezakonito, zadevno osebo nemudoma izpustiti“ in nadaljuje, da iz tega „sledi, da mora biti v takem primeru nacionalnemu sodišču omogočeno, da odločitev upravnega organa, ki je odredil pridržanje, nadomesti s svojo in da bodisi izreče alternativni ukrep pridržanju bodisi odredi izpustitev zadevne osebe.“ Ker je po stališču Sodišča EU za razlago člena 6 Listine o temeljnih pravicah EU treba torej upoštevati člen 5 EKČP kot minimalno raven zaščite, je za odločitev, da mora tožena stranka nemudoma po prejemu te sodne odločbe in ne šele z njeno pravnomočnostjo prenehati izvajati ukrep pridržanja v Centru za tujce, relevantna tudi sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice.
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-5, 84, 84a-3. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 2, 2(n), 28, 28/2.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - pridržanje - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - nevarnost pobega - pridržanje za namen predaje - begosumnost
Ker je tožnik že pred vstopom v RS v drugi državi članici že zaprosil za mednarodno zaščito, na odločitev pa ni počakal, lahko utemeljeno pričakuje, da bo enako storil tudi v RS. Poleg tega je na zapisnik o ustnem izreku izpodbijanega ukrepa kot ciljno državo navedel Nemčijo, kjer ima brata. Ravno tako je kot ciljno državo navedel Nemčijo ali pa katerokoli drugo državo EU na zaslišanju pred sodiščem. Po presoji sodišča je na podlagi navedenega tožena stranka pravilno sklepala, da je RS za tožnika zgolj tranzitna država. Pravilno je tudi ugotovila, da je s pridržanjem na prostore Centra za tujce mogoče zagotoviti, da bo ostal na območju RS, dokler ne bo opravljena njegova predaja državi, pristojni za reševanje njegove prošnje za mednarodno zaščito.
Tožena stranka je s tem, ko je preverjala, ali bi bil primeren milejši ukrep, in pri tem ocenila, da pri tožniku obstaja nevarnost, da bo pobegnil, in da zato glede na milejši režim v azilnem domu, ne bi bilo mogoče učinkovito uporabiti manj prisilnega ukrepa, opravila tudi oceno nujnosti in sorazmernosti izrečenega ukrepa. Takšna odločitev je tudi po presoji sodišča pravilna in zakonita.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/1, 28, 28/2. ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-5, 84a, 84a/1, 84a/1-3, 84a/1-5.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - pridržanje za namen predaje - znatna nevarnost pobega prosilca
Tožnik v tožbi ne izpodbija ugotovitve tožene stranke, da je v drugi državi članici predhodno že zaprosil za mednarodno zaščito, kjer na odločitev o svoji prošnji ni počakal.
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-5, 84/2, 84a, 84a-3, 84a-5. Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito člen 8.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja - begosumnost - predaja odgovorni državi članici
Tožena stranka je v konkretnem primeru pravilno uporabila objektivno merilo iz 3. in 5. alineje 84.a člena ZMZ-1, saj je tudi sodišče ugotovilo, da se je tožnik s svojim ravnanjem in dejanji izkazal za očitno begosumnega, glede na to, da je po odhodu iz svoje matične države, Islamske republike Afganistan, na svoji poti prečkal več držav članic EU, preden je 18. 11. 2021 ilegalno vstopil v Republiko Slovenijo ter že pred tem v Grčiji podal prošnje za mednarodno zaščito, ki so bile zavrnjene.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 28. ZMZ-1 člen 84.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - pridržanje za namen predaje - begosumnost - začasna odredba
Izpodbijani sklep, kot izhaja iz njegove obrazložitve, ne temelji na določni in konkretni ugotovitvi o "znatni nevarnosti pobega", temveč se v dejanskem pogledu opira na ugotovitve tožene stranke glede: - "utemeljene domneve, da je tožnik begosumna oseba" ter - "da obstaja utemeljena verjetnost", da bi ozemlje Slovenije tožnik samovoljno zapustil, še preden bi bil zaključen postopek predaje pristojni državi članici.
Po presoji sodišča, ob izpovedbi tožnika o razlogih, zaradi katerih je zapustil Romunijo, to še ne pomeni, da bo tožnik zapustil tudi Slovenijo še pred koncem predmetnega postopka, saj je na naroku tožnik na izrecno vprašanje tudi povedal, da namerava ostati v Sloveniji, navedeni opis oziroma ugotovitve tožene stranke pa po oceni sodišča ne kažejo na tožnikovo znatno begosumnost v smislu določil 28. člena Uredbe Dublin III, zaradi česar njegovo pridržanje na podlagi drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III v povezavi s 84. členom ZMZ-1 ni mogoče.