Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 28. ZMZ-1 člen 70, 70/4, 84, 84/1, 84/1-3, 84/1-5, 84/7. URS člen 15, 19. Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito člen 8.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja - začasna odredba - begosumnost - predaja odgovorni državi članici - pravica do osebne svobode - pogoji za izrek omejitve gibanja
Za sprejem odločitve, da se prosilca, pridrži na način, da se mu omeji gibanje mora biti, ob upoštevanju določil 2. odstavka 28. člena Uredbe Dublin III ter 84. člena v zvezi s 84.a členom ZMZ-1, ugotovljeno, da obstaja znatna nevarnost pobega prosilca, da je izrečeni ukrep pridržanja sorazmeren ter da ni mogoče učinkovito uporabiti drugih, manj prisilnih ukrepov oziroma, da je ukrep za izvedbo predaje odgovorni državi članici tudi nujen.
Sodišče sledi stališču tožene stranke, da je tožnikova zapustitev Grčije in Hrvaške ter prihod v Slovenijo, del njegovega običajnega vzorca obnašanja, ki ga po besedah tožene stranke tožnik uresničuje oziroma ponavlja v Evropi. Posledično to pomeni, da v okoliščinah konkretnega primera dejstvo, da zakonodajalec Republike Slovenije v notranji pravni red ni prenesel določbe člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU, ki predpisuje regulacijo alternativ ukrepu odvzema prostosti kot ukrep pridržanja na območje Azilnega doma, to samo po sebi niti ni moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sprejete odločitve tožene stranke v konkretnem primeru.
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84a, 84a-3. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 28, 28/2. ZUS-1 člen 32.
omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - nevarnost pobega - zahteva za izdajo začasne odredbe
Tožnik je vložil prošnjo za mednarodno zaščito na Hrvaškem in jo po lastni izjavi ilegalno zapustil preden je bilo odločeno o njegovi prošnji, zato je presoja toženke, da je podana domneva nevarnosti pobega pravilna in je na podlagi tega utemeljeno sklepala, da bo tožnik pobegnil, preden bo njegov postopek končan.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 23, 28. ZUP člen 237, 237/2, 237/2-7. ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-5, 84a, 84a/1, 84a/1-3.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - prosilec iz Irana - predaja prosilca odgovorni državi članici EU - znatna nevarnost pobega prosilca - obrazložitev odločbe
Tožena stranka je v zvezi z izrečenim ukrepom sicer presojala pogoj begosumnosti, ki pa mora ob upoštevanju 28. člena Uredbe Dublin III znatna, vendar pa se obenem, kot tožnik pravilno opozarja, ni opredelila do drugega kumulativno določenega pogoja za izrek izpodbijanega ukrepa. Navedla je sicer, da podatki sistema Eurodac izkazujejo, da je tožnik predhodno že vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Nemčiji in dvakrat na Nizozemskem, ne pa tudi, ali je glede na te ugotovitve sprožila ustrezne postopke za ponovni sprejem tožnika v katero od teh dveh držav in če da, potem v katero. Zato so v tem delu razlogi izpodbijane odločbe tako bistveno pomanjkljivi, da se je ne da preizkusiti.
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-2, 84a, 84a/1, 84a/1-2, 84a/1-5.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - znatna nevarnost za pobeg - nesodelovanje v postopku
Tožena stranka se pravilno ni ustavila na goli ugotovitvi kriterija iz člena 84.a ZMZ-1, ampak je najprej ugotovila, da je tožnik dvakrat samovoljno zapustil Slovenijo, kar ustreza določbi druge alineje prvega odstavka 84.a člena ZMZ-1, in to med strankama niti ni sporno. V naslednjem koraku pa je upoštevala tudi preostale specifične okoliščine konkretnega primera.
Tožena stranka je utemeljeno izpostavila tudi nesodelovanje tožnika v postopku, čeprav odločbe izrecno ni oprla tudi na peto alinejo 84.a člena ZMZ-1, ki nesodelovanje v postopku opredeljuje kot kriterij za ugotavljanje nevarnosti pobega. Vendar pa se je tožena stranka na zaslišanju ob podaji zahtevka za ponovno uvedbo postopka ukvarjala z razlikami v razlogih, zakaj je tožnik podal drugo prošnjo in prvi zahtevek za ponovno uvedbo postopka.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - navajanje nepomembnih ali zanemarljivih dejstev - varna izvorna država
Iz tožnikovih izjav v upravnem postopku izhaja, da je to zapustil zaradi težav z osebami, od katerih si je izposodil denar. Ker ga ni vrnil, so mu te osebe pričele groziti. Glede na navedeno sodišče pritrjuje toženi stranki, da iz tožnikovih zatrjevanj ne izhaja obstoj utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju.
Tožena stranka dejanskega stanja, ob upoštevanju drugega nosilnega stališča, da je Kosovo skladno Odlokom Vlade o določitvi seznama varnih držav razglašen za varno izvorno državo (tretji odstavek 61. člena ZMZ-1), tudi ni bila dolžna ugotavljati s pridobivanjem dodatnih poročil o izvorni državi, saj je mogoče sklepati, da v tej državi na splošno in redno ni nikakršnega preganjanja, kakor je opredeljeno v 26. členu ZMZ-1, mučenja ali nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja in ogroženosti zaradi vsesplošnega nasilja v razmerah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada (prvi odstavek 61. člena ZMZ-1)
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - begosumnost
Tožnik je predhodno vložil prošnjo v Sloveniji in na Nizozemskem, vendar je obe državi zapustil, preden je bil postopek končan, zato je pravilna tudi ocena toženke v zvezi z obstojem nevarnosti, da bo tožnik pobegnil, še preden bi bilo mogoče ugotoviti določena dejstva, s katerimi je utemeljeval svojo prošnjo.
Ustno izrečena odločba in njen pisni odpravek se morata skladati, saj je pisni sklep zgolj odpravek ustnega sklepa. Razlika med njima je zgolj v njuni obličnosti, glede drugih lastnosti pa imata enake učinke in posledice. Iz Zapisnika sicer res izhaja, da večji del ustne obrazložitve izrečenega ukrepa sloni na obrazložitvi tožnikove begosumnosti, vendar pa je iz njegove tretje strani jasno razvidno, da je bilo tožniku pojasnjeno tudi, da mu je ukrep izrečen zaradi ugotavljanja določenih dejstev, na katerih temelji njegova prošnja.
Glede na to, da je tožnik pred tretjo prošnjo za mednarodno zaščito dvakrat prošnjo že vložil v RS (23. 4. 2019 in 11. 10. 2020) in teritorij samovoljno zapustil (1. 5. 2019 in 26. 10. 2020), zapustil pa tudi nekatere druge države EU po tem, ko je tam vložil prošnjo za mednarodno zaščito in bil v postopku predaje po Dublinski uredbi III (Nizozemska, Luksemburg), je po presoji sodišča pravilna ocena tožene stranke v zvezi z obstojem nevarnosti, da bo tožnik pobegnil, še preden bi bilo mogoče ugotoviti določena dejstva, s katerimi je utemeljeval svojo prošnjo.
Pravilnik o načinu dostopa prosilcev za mednarodno zaščito do svetovalcev za begunce ter nagrajevanju in povračilu stroškov svetovalcem za begunce člen 5. ZMZ-1 člen 11.
mednarodna zaščita - svetovalec za begunce - stroški zastopanja stranke - odmera stroškov zastopanja - začasna odredba
Začasna odredba predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Na táko prosilčevo možnost ne more vplivati ureditev iz sedmega odstavka 84. člena ZMZ-1, skladno s katero sodišče po predhodnem ustnem zaslišanju prosilca o tožbi odloči v treh delovnih dneh. Gre namreč za instrukcijski rok, zaradi česar lahko sodišče ob upoštevanju okoliščin konkretne zadeve izda sodbo kljub prekoračitvi tega roka.
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-2, 84a. Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito člen 8. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 2, 28, 28/3.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja - pogoji za izrek omejitve gibanja - begosumnost - predaja odgovorni državi članici
Ob upoštevanju določil 2. odstavka 28. člena Uredbe Dublin III in 84. člena ZMZ-1 mora biti za sprejem odločitve, da se prosilca pridrži na način, da se mu omeji gibanje na Center za tujce, ugotovljeno, da obstaja znatna nevarnost, da bo prosilec pobegnil, da je ukrep pridržanja sorazmeren ter da ni mogoče učinkovito uporabiti drugih, manj prisilnih ukrepov in da je ukrep za izvedbo predaje odgovorni državi članici nujen.
Slovenski zakonodajalec v nacionalno pravo sicer res (še) ni prenesel določbe četrtega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II, da države članice zagotovijo, da so pravila o alternativah pridržanju, kot so redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva ali obveznost zadrževanja na določenem mestu, določena v nacionalnem pravu. Po 84. členu ZMZ-1 je namreč edina alternativa pridržanju v Centru za tujce po drugem odstavku zgolj ukrep obveznega zadrževanja na območje Azilnega doma (prvi odstavek tega člena). Ta ukrep sicer res pomeni odvzem osebne svobode, vendar pa je tudi po mnenju sodišča v individualnih konkretnih okoliščinah tožnikovega primera šteti, da bi bil vsak drug ukrep iz četrtega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II neučinkovit in da je bil izrečeni ukrep tudi nujen, kar je tožena stranka logično prepričljivo obrazloženo tudi navedla z razlogi, ki jim sodišče lahko v celoti sledi (2. odstavek 71. člena ZUS-1).
ZMZ-1 člen 84, 84/1-5. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 28, 28/2. Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito člen 8.
V predmetni zadevi sta relevantna predvsem kriterija begosumnosti iz druge in tretje alineje 84.a člena ZMZ-1 ter v zelo majhni meri kriterij iz pete alineje tega določila. Sodišče je ugotovilo, da tožena stranka ni prišla do zaključka, da je tožnik begosumen, že ob ugotovitvi, da so izkazani kriteriji iz druge in tretje alineje, ampak je temu sledila posamična presoja vseh okoliščin skupaj s tem, ko je dovolj tehtno upoštevala vsa prosilčeva ravnanja, ko je upoštevala tožnikovo zatrjevanje, da bo zdaj počakal na konec postopka po Uredbi EU št. 604/2013, ter dejstvo in njegov poudarek, da je sam prišel v Azilni dom, a tem okoliščinam ni dala odločilne teže zaradi dovolj izkazanega splošnega vzorca ravnanja tožnika, ko je prehajal države, kot so Italija, Francija, Nizozemska Švica in Slovenija, in s čimer se sodišče lahko strinja. To namreč brez dvoma pretehta tožnikova zagotovila, da tokrat ne bo pobegnil.
Glede na ugotovljeno stopnjo begosumnosti tudi sodišče smatra, da tožena stranka ni ravnala v nasprotju z načelom sorazmernosti, ki vključuje element nujnosti, kajti učinkovitost morebitnega ukrep pridržanja na območje Azilnega doma v konkretnem primeru ne bi bila uresničljiva.
mednarodna zaščita - stroški zastopanja stranke - svetovalec za begunce - pravica do nagrade za opravljeno delo - vrednost točke
Iz dikcije, da se plača odvetniku storitev po tarifi „pomnoženi z vrednostjo točke v času plačila“ nedvomno izhaja, da je potrebno upoštevati vrednost točke v času plačila, torej v konkretnem primeru vrednost točke v času izdaje izpodbijanega sklepa. Ker pa med strankama ni sporno, da je bil izpodbijani sklep izdan po objavi spremembi vrednosti točke, bi morala tožena stranka upoštevati vrednost točk v višini 0,60 EUR in ne 0,459 EUR.
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-2. Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito člen 8.
Ugotovljena dejstva, ko je tožena stranka izvedla tri razgovore s tožnikom, od katerih je osebni razgovor v prv(otn)em postopku bilo bistveno in dovolj celovito in natančno procesno dejanje za ugotavljanje stanja stvari in za obrambo tožnika, pomenijo, da tožena stranka nima izkazane podlage, da bi morala ugotavljati določena dejstva, na katerih temelji prošnja z novim osebnim razgovorom tožnika.
Ker zakonodajalec tudi za begosumnost v zvezi s podlago za pridržanje iz druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 ni opredelil objektivnih meril v zakonu, ki je veljal v času odločanja tožene stranke (66. člen ZMZ-1, Uradni list RS, št. 54/21) tožena stranka ni imela ustrezna zakonske podlage za izrek pridržanja v konkretnem primeru. Šele, če bi zakonodajalec opredelil objektivne kriterije za begosumnost v zakonu, bi potem tožena stranka lahko v primeru ugotovitve, da je kateri izmed kriterijev begosumnosti izpolnjen, lahko pristopila k naslednjemu koraku, to je k individualni obravnavi okoliščin na strani tožnika z vidika testa sorazmernosti in nujnosti.
Sodišče se sicer z vidika presoje zakonitosti lahko strinja z dokazno oceno tožene stranke v času izreka ukrepa pridržanja, da je takrat tožnik izkazoval precejšnjo mero begosumnosti, ker je enkrat že samovoljno zapustil Slovenijo in ker je iz Italije „potoval“ v Francijo, pa potem v Belgijo, Nemčijo, nazaj v Belgijo, v Veliko Britanijo in spet nazaj v Belgijo in na Nizozemsko in nazaj v Belgijo. Pred samim ustnim izrekom odvzema prostosti na razgovoru z dne 28. 10. 2021 tožena stranka ni razčiščevala s tožnikom, ali razlogi, zaradi katerih je samovoljno zapustil Slovenijo, še vedno obstajajo. V zvezi s tem se je tožnik izrekel na glavni obravnavi in je povedal, da zdaj razloga za zapustitev Slovenije v zvezi s sorodnikom nima več, in da sta odpadla tudi druga dva razloga, to pa sta revščina in strah, da bo deportiran nazaj na Hrvaško, in da namerava ostati v Sloveniji, kar pomeni, da je okoliščina o tem, da bo zapustil Slovenijo med strankama ostala sporna. Zato ni že na prvi pogled in brez vsakršnega dvoma nevarnost pobega izkazana, zaradi česar neopredelitev vsaj enega objektivnega kriterija za begosumnost v zakonu ne bi mogla vplivati na odločitev.
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-2. Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito člen 8.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - begosumnost
Za izrek izpodbijanega ukrepa morajo biti izpolnjeni kumulativno določeni pogoji in sicer, ali je izrecno in konkretno navedeno dejstvo, ki ga v prošnji za mednarodno zaščito navaja prosilec in ga bo organ ugotavljal; ali sta ugotavljanje tega konkretno navedenega dejstva in omejitev gibanja v vzročno-posledični povezavi, kar pomeni, da mora pristojni organ določno in konkretno obrazložiti, zakaj tega (za odločitev pravno pomembnega) dejstva brez omejitev gibanja ne bi mogel ugotoviti, ter ali je podana utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil.
ZMZ-1 člen 20, 27, 27/1, 27/1-5, 71, 71/2. ZUS-1 člen 59, 59/1, 65, 65/1.
mednarodna zaščita - status begunca - informacije o izvorni državi - politično prepričanje kot razlog preganjanja - prosilec iz Afganistana - glavna obravnava - spor polne jurisdikcije
Okoliščine, da je tožnik tri leta delal za APPF, opisana dejavnost APPF v odnosu tudi do Talibanov ter tožnikova dejanska vpletenost v naloge APPF, kar med strankama ni sporno, so odločilne v tej zadevi, spričo novo nastale varnostne situacije v Afganistanu po prevzemu oblasti s strani talibanov in v upravnem sporu predloženih informacij o stanju v Afganistanu po prevzemu oblasti s strani talibanov. Bistveno in odločilno je tudi, da je tožnik v upravnem sporu po prevzemu oblasti Talibanov predložil informacije, ki kažejo na nove okoliščine glede ravnanja z bivšimi pripadniki in podporniki afganistanskih (policijskih) sil po prevzemu oblasti Talibanov. Tem informacijam pa tožena stranka v upravnem sporu ni oporekala.
V aktualnih varnostnih razmerah v Afganistanu je izkazan utemeljen strah pred preganjanjem tožnika v Afganistanu iz razloga njegovega političnega prepričanja, ki se veže na njegovo pripadnost in aktivnost v okviru APPF v okolju, kjer so bili Talibani prisotni že v času, ko še niso prevzeli oblasti v Kabulu in v Afganistanu.
ZMZ-1 člen 65, 65/4. ZUP člen 46, 46/1, 49, 51, 153.
mednarodna zaščita - zahtevek za uvedbo ponovnega postopka - procesna sposobnost - duševno zdravje - sposobnost biti stranka
Izvedenka je glede na ugotovljeno psihično stanje, zlasti povišano stopnjo tesnobe in pridruženega depresivnega razpoloženja ob bazični osebni ranljivosti, menila, da bi tožnik v konkretnem postopku potreboval pomoč zastopnika. Navedeno stališče je izrazila tudi na glavni obravnavi, ko je pojasnila, da bi bilo treba tožniku v upravnem postopku zaradi psihofizičnega stanja ob podaji zahtevka za uvedbo ponovnega postopka, postaviti začasnega zastopnika.
Treba je šteti, da je bil tožnik zaradi psihične motnje procesno nesposoben v času upravnega postopka, v katerem je tožena stranka odločala o obravnavanem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite. Če je kot stranka nastopal nekdo, ki ne bi mogel biti stranka, se to v skladu z drugo točko drugega odstavka 237. člena ZUP v vsakem primeru šteje za bistveno kršitev pravil upravnega postopka. Ker tožnik v času postopka pred toženo stranko ni bil procesno sposoben in tako ni mogel biti stranka, zakoniti oz. začasni zastopnik pa mu v upravnem postopku ni bil postavljen, je izpodbijani sklep nezakonit.
Omejitev gibanja je dopustna le, če obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil. Zato je navedeni ukrep mogoče izreči le v primeru jasno izraženega namena tožeče stranke glede zapustitve Republike Slovenije, če tega ni, pa v primeru izpolnitve vnaprej določenih objektivnih kriterijev, ki opredeljujejo nevarnost pobega.
Sodišče se strinja z navedbo tožene stranke, da je za popolno presojo upravičenosti tožnika do mednarodne zaščite potrebno njegovo nadaljnje sodelovanje, ki je v tem, da poda navedbe, s katerimi postavi okvir presoje dejanskih in pravnih okoliščin svoje prošnje. Tožnik ni izkazal svojih tožbenih trditev, da ni begosumen in bo v RS počakal na zaključek postopka v zvezi s svojo prošnjo. Zato je po presoji sodišča pravilna tudi ocena tožene stranke v zvezi z obstojem utemeljene nevarnosti, da bo tožnik pobegnil, še preden bi bilo mogoče ugotoviti določena dejstva, s katerimi je utemeljeval svojo prošnjo. V zadostni meri je utemeljen obstoj individualnih okoliščin, ki skupaj s pravnimi in dejanskimi značilnostmi namestitve v azilnem domu, kjer praktično nič ne ovira tožnikovega morebitnega odhoda, omogočajo sklepanje, da ukrepa iz prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, torej odreditve obveznega zadrževanja na območju azilnega doma, ne bo mogoče učinkovito izvesti.
Za popolno presojo upravičenosti tožnika do mednarodne zaščite je potrebno njegovo nadaljnje sodelovanje, ki je v tem, da poda navedbe, s katerimi postavi okvir presoje dejanskih in pravnih okoliščin svoje prošnje. Ne glede na navedeno pa mora biti za omejitev gibanja podan tudi drugi zakonski pogoj iz druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, to je obstoj utemeljene nevarnosti, da bo prosilec pobegnil. Oba pogoja morata biti izpolnjena kumulativno.
Tožena stranka ni izkazala obstoja utemeljene nevarnosti pobega tožnika. Na obstoj utemeljene nevarnosti pobega še ni mogoče sklepati iz dejstva, da je tožnik v upravnem postopku izjavil, da je njegova ciljna država Nemčija, oziroma na glavni obravnavi, da katerakoli država v EU. Prav tako na nevarnost pobega še ne kaže okoliščina, da so ga avstrijski varnostni organi vrnili v Republiko Slovenijo, nakar je zaprosil za mednarodno zaščito. Nevarnost pobega mora biti znatna, okoliščina, da je bila tožniku ciljna država bodisi Nemčija bodisi kakšna druga država EU in da je za mednarodno zaščito zaprosil po tem, ko je bil vrnjen s strani avstrijskih organov, pa še ne kaže na znatno nevarnost pobega. Nevarnost pobega je znatna takrat, ko so podane bolj konkretne in očitne okoliščine, ki kažejo na to, da bo prosilec pobegnil, kot je na primer samovoljna zapustitev azilnega doma in odhod v tujino kljub vsem opozorilom, ki so podana v zvezi s tem.
Tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik svoj zahtevek utemeljuje z dejstvi, ki so obstajali že v času prejšnjega postopka za priznanje mednarodne zaščite, in ni predložil novih dokazov.
Zgolj to, da prosilec nima osebnega dokumenta po ustaljeni upravno sodni praksi (še) ne zadostuje za izrek ukrepa omejitve gibanja, ampak je ta razlog za omejitev gibanja podan, če obstaja očiten dvom v prosilčevo istovetnost. Dvom v istovetnost tožnika je toženka utemeljila z razlogi, ki jih je sodišče dodatno preverilo z zaslišanjem tožnika na naroku za glavno obravnavo. Tožnik niti ne zanika ampak izrecno prizna, da je dajal različne osebne podatke in zavestno zavajal uradne osebe. V svoji izpovedbi, da so na naroku dne 21. 10. 2021 navedeni (res) pravi osebni podatki, ni bil prepričljiv, zato tudi po presoji sodišča opisane okoliščine vzbujajo očiten dvom v tožnikovo istovetnost.
Pravilna je presoja toženke, da obstaja utemeljen sum, da bo ponovno zapustil Slovenijo, če je iz istega razloga enkrat Slovenijo že zapustil, sedaj pa potrdi, da bo ostal v Sloveniji le, če bo pozitivno odločeno o njegovi prošnji, kar je bil razlog, da je odšel prvič. Povsem logičen je zato zaključek toženke, da obstaja sum, da bo tožnik zapustil Slovenijo pred dokončanjem postopka. Nevarnost pobega je toženka prepričljivo utemeljila tudi s tem, da je tožnik (naslednji dan po vložitvi prve prošnje) že leta 2019 samovoljno zapustil Azilni dom in Slovenijo ter odšel med drugim v Italijo, Francijo, Španijo, Belgijo in preko Nizozemske v Nemčijo in Švico ter bil od tam vrnjen v Slovenijo, kjer je ponovno zaprosil za mednarodno zaščito. Zato ni utemeljen tožbeni očitek, da toženka ni dovolj konkretizirala nevarnosti pobega.
Nosilno stališče tožene stranke o neskladnosti, neprepričljivosti in mali verjetnosti tožnikovih izjav ne temelji le na ugotovitvi, da navedene izjave o preteklih dogodkih niso skladne z vidika njihovih časovnih okoliščin, ampak na presoji vseh tožnikovih individualnih okoliščin, ki izvirajo iz vsebine njegovih izjav. Dokazna ocena tožene stranke, da so tožnikove navedbe glede zatrjevanega krvnega maščevanja neskladne, neprepričljive in malo verjetne, zaradi česar jim ni verjela in menila, da v preteklosti ni bil izpostavljen zatrjevanemu preganjanju, je po presoji sodišča vestna, skrbna ter analitično sintetična.
Ob takem stanju stvari, ko ni podan subjektivni element, ker okoliščine ali dejanja, ki jih prosilec zatrjuje, niso preganjanje oziroma ne utemeljujejo njegovega strahu pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, oziroma njegovim izjavam o specifičnih individualnih okoliščinah in dejanjih, ni mogoče verjeti, ker ni bila ugotovljena tožnikova splošna verodostojnost, toženi stranki pri odločanju o statusu begunca tožnikovih izjav ni bilo treba preverjati glede na informacije o izvorni državi, saj z njimi ni mogoče nadomestiti subjektivnega pogoja.
Tudi če bi bilo ugotovljeno, da so v obravnavani zadevi podani razlogi preganjanja iz prvega odstavka 27. člena ZMZ-1 ali da obstaja utemeljeno tveganje, da tožnik utrpi resno škodo iz 28. člena ZMZ-1 in da imajo dejanja preganjana, ki naj bi jih v obravnavani zadevi izvajali nedržavni subjekti (tretja alineja 24. člena ZMZ-1), ustrezne lastnosti (26. člen ZMZ-1), je dolžnost prosilca, ki v prošnji za mednarodno zaščito zatrjuje nezmožnost izvorne države, da bi ga zaščitila pred preganjanjem, da izkaže trditve, ki bi lahko utemeljile zatrjevano nezmožnost izvorne države nuditi zaščito. Zlasti mora izkazati, da se je v izvorni državi glede zatrjevanih dejanj obrnil po pomoč na organe pregona, ki pa mu niso hoteli oziroma niso zmogli nuditi zaščite.