mednarodna zaščita - status begunca - status subsidiarne oblike zaščite - verodostojnost prosilca - dejanje preganjanja
Tožena stranka je pravilno ugotovila, da so tožničine izjave glede razlogov, zaradi katerih sta skupaj z možem zapustila izvorno državo, medsebojno neskladne in da verodostojnost zmanjšuje tudi dejstvo, da sta se oba, ko sta enkrat že zapustila izvorno državo, vanjo tudi dvakrat vrnila. Pravilno je tudi ugotovila, da tožnica in njen mož za mednarodno zaščito nista prosila, kakor hitro je bilo to mogoče, in da dogodki, ki so se jima zgodili, ne dosegajo kriterijev preganjanja. Pravilno je bilo ugotovljeno, da tožnica ni bila izpostavljena mučenju ali nečloveškemu ravnanju in v njenem primeru ni mogoče govoriti o preteklem preganjanju. Prav tako je bilo pravilno obrazloženo, zakaj tožnica tudi ne izpolnjuje pogojev za priznanje subsidiarne oblike zaščite.
Sodišče tudi ne more slediti tožbenim navedbam o tem, da si tožnica in njen mož ne upata poiskati pomoči pri policiji, ker se je bojita, saj je tožena stranka ocenila, da zaradi kontradiktornosti ne more slediti njunim izpovedbam o tem, da so se jima dogodki sploh zgodili in je sodišče to oceno tožene stranke ocenilo kot ustrezno obrazloženo. Četudi bi se izhajalo iz predpostavke, da so se jima dogodki zgodili in da sta verodostojna, pa je sodišče že pojasnilo, da dogodki ne dosegajo take intenzitete, da bi ustrezali standardu preganjanja v smislu ZMZ-1.
ZMZ-1 člen 20, 20/1, 20/2, 21, 25, 25/1, 25/1-1, 25/2.
mednarodna zaščita - status begunca - status subsidiarne zaščite - subsidiarna zaščita - zdravstveno stanje prosilca - vzročna zveza - politično prepričanje kot razlog preganjanja - krvno maščevanje - razlogi preganjanja - nekonsistentnost izjav - notranja nekonsistentnost izpovedb - notranja nekonsistentnost navedb
Glede na vse nelogične in nekonsistentne izjave glede (ne)prijav dejanj preganjanja policiji, sodišče presoja, da tožnik ni uspel prepričljivo in z zadostno stopnjo verjetnosti izkazati, da tudi če bi mu dejanja preganjanja (ali resna škoda) dejansko grozila, da mu v Albaniji ne bi bila na voljo ustrezna zaščita države (1. alineja prvega odstavka in drugi odstavek 25. člen ZMZ-1). Tožnik je imel dostop do policije in se ne more uspešno sklicevati na to, da se je bal oditi na policijo, ker temu očitno ni bilo tako. Prav tako so nekonsistentne tožnikove izjave v zvezi s samo učinkovitostjo policije.
Povratek v izvorno državo sam po sebi še ne more pomeniti, da prosilec za mednarodno zaščito nima utemeljenega strahu pred preganjanjem, saj je treba v zvezi s tem upoštevati razloge in okoliščine, zaradi katerih se je prosilec vrnil. Tožnik se je lahko zavedal, da bo ali pa da je že bil zoper njega izdan nalog za aretacijo, zato zgolj okoliščina, da je tožnik v državo vstopil ilegalno v konkretnem primeru ne prepriča sodišča, da je to storil zato, da policija o tem ne bi obvestila A. A., kar naj bi utemeljilo njegov strah pred preganjanjem.
Edino, kar tožniku v izvorni državi z veliko verjetnostjo grozi, je kazenski pregon oziroma (morebitna, če ne bo prišlo do obnove postopka, kar sicer navaja tožnik v vlogi z dne 15. 3. 2021) izvršitev zaporne kazni zaradi kaznivega dejanja prevare. To je sicer lahko dejanje preganjanja, vendar ne iz samih sodb ne iz tožnikovih izjav oziroma tožbenih navedb sodišče nima zadostne podlage za sklepanje, da bi bil kazenski pregon nezakonit in posledica delovanja kriminalnih združb, kakor to želi prikazati tožnik.
Za priznanje mednarodne zaščite ne zadostuje le dokaz o tveganju, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, temveč mora tveganje izvirati s strani dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo javnim organom te države, bodisi da grožnjo za zadevno osebo predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite.
mednarodna zaščita - zahtevek za uvedbo ponovnega postopka - nova dejstva in novi dokazi - prekluzija navajanja novih dejstev in dokazov - učinek ex nunc
Tožena stranka ugotovila, da je tožnik sicer navedel subjektivno novo dejstvo, za katerega je izvedel dva meseca pred vložitvijo obravnavane zahteve, to je, da je oče, za katerega so mislili, da je mrtev že 25 let, še živ. Po tožnikovih navedbah je njegovo življenje sedaj ogroženo s strani nasprotne talibanske skupine zaradi pripisanega političnega prepričanja, kot ga ima njegov oče. Sodišče se v tem delu strinja s presojo tožene stranke, da tožnik ni uspel ustrezno pojasniti, kako bi te nove okoliščine lahko vplivale na njegov položaj v izvorni državi v smislu pomembno povečane verjetnosti, da izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito.
Nesorazmerna bi bila zahteva, da države članice izpeljejo nov celoten postopek, kadar prosilec poda naknadno prošnjo, ne da bi predložil nove dokaze ali navedbe. To sicer ne pomeni, da je vloga tožene stranke povsem pasivna, vendar je breme na tožniku, da konkretizirano navede takšna nova dejstva in nove dokaze, ki opravičujejo nov postopek. Ker tožnik tega tudi po presoji sodišča ni storil, tožena stranka ni imela podlage za nadaljnje preverjanje s tem povezanega in za odločitev v zadevi pomembnega dejanskega stanja.
Skladno z izhodišči SEU je treba, kadar je to primerno, upoštevati tudi informacije (dejstva in dokaze), ki so se pojavili po izdaji odločbe upravnega organa, kar pomeni, da v postopkih sodnega varstva po ZMZ-1 ni mogoče uporabiti 52. člena ZUS-1 v tem delu. Glede na navedeno tožnik s svojimi trditvami in dokaznimi predlogi v pripravljalni vlogi ni prekludiran in jih je potrebno v predmetnem postopku upoštevati. Ker se v upravnem postopku tožena stranka v zvezi z njimi še ni opredelila in jih ni dokazno ocenila, saj se z spremenjenimi okoliščinami, kot jih uveljavlja tožnik, niti ni mogla še seznaniti, bo to morala storiti v ponovljenem postopku. Sodišče ugotavlja, da dejansko stanje v zvezi zatrjevanim preganjanjem tožnika ni bilo raziskano v celoti, zaključek tožene stranke, da tožnik ne izpolnjuje pogoje za uvedbo ponovnega postopka pa je glede na navedeno preuranjen.
ZMZ-1 člen 64, 65. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 2, 2/2, 40.
mednarodna zaščita - preganjanje - ponovna prošnja - zahtevek za uvedbo ponovnega postopka - zavrženje ponovne vloge - novi dokazi in dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost izpolnjevanja pogojev - dokazno breme - informacije o izvorni državi
Pristojni organ mora v situaciji, ko stranka nima očitno neutemeljenega zahtevka („arguable claim“) glede varstva prepovedi nečloveškega ravnanja v primeru vrnitve v izvorno državo, tudi v primeru ponovne prošnje za mednarodno zaščito, napraviti zelo skrbno in natančno oceno tveganja za morebitno kršitev 3. člena EKČP oziroma 4. člena (člena 19(2)) Listine o temeljnih pravicah EU. Skrbna in natančna (stroga) ocena tveganja pa posledično pomeni, da mora organ v takih primerih po potrebi pridobiti določene informacije tudi proprio motu. To še posebej velja takrat, ko je prosilcu oziroma vlagatelju zahtevka odvzeta prostost.
Izpeljava sklepa, da aretaciji tožnikovega očeta in brata nista neposredno povezani s tožnikom, je očitno zmotna v kontekstu možnega preganjanja tožnika zaradi njegovega oziroma pripisanega političnega prepričanja ali v kontekstu morebiti povzročene resne škode v primeru tožnikove vrnitve v Irak. Aretirani so bili že trije moški člani družine. To bi v zadostni meri izkazovalo možnost, da so vsi oziroma vsaj moški ožji družinski člani lahko ogroženi zaradi njihove politične preteklosti, kar pa bi tožena stranka na podlagi člena 4(1) Direktive 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite morala preveriti z informacijami o stanju v izvorni državi, ki jih je tožnik tudi predložil v postopku (smernice EASO z navajanjem konkretnih strani) oziroma bi tožena stranka morala preveriti z vpogledom v aktualne informacije.
mednarodna zaščita - status begunca - politično prepričanje kot razlog preganjanja - splošna verodostojnost - notranja zaščita - spor polne jurisdikcije
Tožnikove izjave iz prošnje niso bistveno različne od tistih, ki jih je navedel v osebnem razgovoru. Po presoji sodišča so tožnikove izjave skladne in verjetne, s tem pa je podana njegova splošna verodostojnost.
Treba je šteti, da tožniku grozi, da bi mu iraške vladne sile ali drugi akterji v Iraku pripisali pripadnost ISIS in ga na tej podlagi preganjali.
Iz poročila UNHCR je razviden poziv te organizacije državam, naj se vzdržijo prisilnega vračanja oseb, ki izvirajo iz območij, ki jih je pred tem nadzoroval ISIS. UNHCR prav tako odsvetuje prisilno vračanje teh oseb v druge dele Iraka, če obstaja tveganje, da na teh območjih ne bodo mogli dostopati in/ali prebivati ali da bodo drugače končali v položaju, v katerem jim ne preostane drugega, kot da se vrnejo na svoje izvorno območje. Iz navedenega poročila EASO pa izhaja, da na splošno velja, da je KRG (Kurdistan Regional Government) akter zaščite, ki izpolnjuje zahteve iz 7. člena Kvalifikacijske direktive II, vendar ko gre za osebe, za katere velja, da so povezane z ISIL (ISIS), morda ne želi zagotoviti zaščite v tem smislu. Poleg tega je KRG sprejel lastno protiteroristično zakonodajo, v skladu s katero se preganjajo osumljenci ISIL. Obstajajo poročila o pridržanju ljudi z malo dokazi ali razlogi, o mučenju med zasliševanji.
Tožena stranka ni navedla nobenih dejstev ali predlagala dokazov v zvezi s tem, da tožniku ni mogoče priznati statusa begunca iz zgoraj navedenega razloga, ker bi na njegovi strani obstajali izključitveni razlogi oziroma bi bila podana možnost notranje zaščite; informacije o izvorni državi, ki so bile podlaga izpodbijani odločbi, je namreč proučila le z vidika delovanja Islamske države v Iraku23, saj je kot razlog tožnikovega preganjanja upoštevala zgolj okoliščino, da se tožnik ne želi priključiti Islamski državi24, in ne z vidika političnega prepričanja, ki bi ga tožniku pripisale iraške oblasti. Zato je ob upoštevanju navedenega po presoji sodišča treba šteti, da v Iraku (torej tudi Kurdistanu) ni območja, kjer bi bil tožnik varen pred preganjanjem ali deležen ustrezne zaščite.
ZMZ-1 člen 21, 37. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 16.
mednarodna zaščita - nekonsistentnost izjav - pravica do izjave - obrazložitev odločbe - dokazna ocena - informacije o izvorni državi
Ni razvidno, da je tožena stranka pred opravo dokazne ocene neskladij glede okoliščin nakupa zemljišča (kdo je bil prvi kupec zemljišča in kako je tožnik zanj plačal) in njegove nameravane uporabe ter glede časovnih okoliščin zapustitve Gane, dala tožniku možnost, da jih pojasni. Poleg tega se tožena stranka ni opredelila do njegovih izjav glede zatrjevanega preteklega preganjanja, z vidika presoje njihove verjetnosti pa ni opravila niti dokazne ocene tožnikovih izjav v zvezi z zatrjevano korupcijo.
Šele v primeru, ko bi upoštevala tožnikovo pravico, da pojasni nekonsistentnosti v izjavah, in bi ustrezno spoštovala načelo proste presoje dokazov v zvezi z vsemi tožnikovimi izjavami, toženi stranki ne bi bilo treba preverjati informacij o izvorni državi, če bi presodila, da tožnik ne izkazuje okoliščin, ki bi utemeljevale njegovo prošnjo, ker njegovim izjavam o specifičnih individualnih okoliščinah in dejanjih, ki jih zatrjuje, ni mogoče verjeti, ker niso skladne. V takem primeru informacije o izvorni državi namreč ne morejo nadomestiti subjektivnega pogoja.
mednarodna zaščita - statusa begunca - preganjanje - istospolna usmerjenost - posebna družbena skupina - pripadnost določeni družbeni skupini - prosilec iz Alžirije - nekonsistentnost izjav
Šele v primeru, ko bi tožena stranka način preizkusa tožnikovih izjav prilagodila značilnostim njegove prošnje za mednarodno zaščito, ki temelji na pripadnosti posebni družbeni skupini istospolno usmerjenih oseb, in bi ustrezno spoštovala načelo proste presoje dokazov v zvezi z vsemi tožnikovimi izjavami, toženi stranki ne bi bilo treba preverjati informacij o izvorni državi, če bi presodila, da tožnik ne izkazuje okoliščin, ki bi utemeljevale njegovo prošnjo, ker njegovim izjavam o specifičnih individualnih okoliščinah in dejanjih, ki jih zatrjuje, ni mogoče verjeti zaradi njihove neskladnosti in/ali neprepričljivosti. V takem primeru informacije o izvorni državi namreč ne morejo nadomestiti subjektivnega pogoja.
mednarodna zaščita - zahtevek za uvedbo ponovnega postopka - nova dejstva in novi dokazi
Tožnik je v vseh dosedanjih postopkih navajal enake razloge, na katere se je skliceval tudi v četrti ponovni zahtevi. Predložil pa je v upravnem postopku nov dokaz, in sicer policijsko izjavo, ki jo je na policiji po nasvetu tožnika podal tožnikov brat, ter taskiri strica in bratranca, ki sta bila glede na njegove navedbe ubita v sporih, poleg tega pa že v preteklih postopkih predložene njune fotografije. Sodišče pritrjuje ugotovitvi tožene stranke, da policijska izjava, ki je sicer nov dokaz v smislu prvega odstavka 64. člena ZMZ-1, ni dokaz, ki bi pomembno povečeval verjetnost, da tožnik izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito. Gre namreč za povzetek tožnikovih navedb v vseh dosedanjih postopkih, ki sta jih tako tožena stranka kot sodišče že večkrat presojala. Tako tožena stranka kot sodišče sta že presodila, da tožnik s svojimi navedbami v postopku zahteve za uvedbo ponovnega postopka ni bil neuspešen zato, ker tožena stranka njegovim razlogom ne bi verjela, pač pa zato, ker z navajanjem novih razlogov ni izkazal, da takšnih novih dejstev, ki so obstajala že v času prvega postopka, takrat brez svoje krivde ni mogel uveljavljati, oziroma, da gre za nova dejstva in dokaze, ki pa glede na pavšalno zatrjevanje tožnika pomembno ne povečujejo verjetnosti, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite.
mednarodna zaščita - zahtevek za uvedbo ponovnega postopka - ponovna prošnja - nova dejstva in novi dokazi - zavrženje zahteve za uvedbo ponovnega postopka - krivda stranke glede navajanja novih dejstev in dokazov - krivda za neuveljavljanje novih dejstev in dokazov
Tožnik ni navedel novih dejstev ali dokazov, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Pravilna je ugotovitev toženke, da je tožnik v prvem postopku in v prvem zahtevku uveljavljal iste razloge in razloge, ki so bili znani že pred izdajo odločbe 11-3-20 v prvem postopku.
Tožnikove navedbe o prejetih telefonskih grožnjah je toženka utemeljeno presojala kot „nova dejstva“ v smislu določbe tretjega odstavka 64. člena ZMZ in tudi pravilno ugotovila, da tožnik ni dokazal, da teh dejstev ni mogel uveljavljati v prvem postopku brez svoje krivde, zato navedbe o telefonskih grožnjah ne izpolnjujejo pogojev iz tretjega odstavka 64. člena ZMZ-1.
mednarodna zaščita - ponovni postopek za priznanje mednarodne zaščite - nova dejstva in novi dokazi
Razlog, ki ga je tožnik ponovil v prvem zahtevku kot razlog za mednarodno zaščito, torej težave oziroma grožnje zaradi svojega dolga v Pakistanu, upoštevajoč določbo 64. člena ZMZ-1, toženka pravilno ni upoštevala za utemeljenost prvega zahtevka.
ZMZ-1 člen 50, 50/3, 64, 64/1, 64/1-2, 65, 65/6. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 28, 28/2, 40, 40/4, 41. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 18, 19, 19/2, 52, 52/1.
mednarodna zaščita - samovoljna zapustitev azilnega doma - ponovna prošnja - zahtevek za uvedbo ponovnega postopka - novi dokazi in dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost izpolnjevanja pogojev - zavrženje ponovne vloge - pravica do informiranosti
Po določbi drugega stavka tretjega odstavka 50. člena ZMZ-1 se vsaka naslednja prošnja, podana po 9 mesecih od izdaje prvotnega sklepa, obravnava v skladu z določbami ZMZ-1, ki urejajo ponovno prošnjo. V tem okviru je poseg v pravico do dostopa do azilnega postopka in uveljavljanja pravice do azila usklajeno predpisan z ZMZ-1 in s Procesno direktivo II.
V predmetni zadevi torej ne gre za zavrženje zahtevka iz formalnih razlogov po ZUP, ampak za odločanje ki je v skladu z določilom 40. člena Procesne direktive II. ZMZ-1 v 64. in 65. členu nalaga toženki, da presodi glede na vsebino novih dejstev ali novih dokazov, ali gre za takšne okoliščine, ki pomembno povečujejo verjetnost izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito. To pa pomeni, da se upravni organ že spusti na polje presoje utemeljenosti zahtevka. S tem, ko je tožena stranka presojala razloge, ki jih je v zahtevi navedel tožnik, kateri pa dejansko ni navedel nobenih novih dejstev ne predložil novih dokazov, ki bi lahko pomembno povečevali njegove možnosti, je opravila presojo utemeljenosti njegove zahteve.
mednarodna zaščita - državljanstvo - izvorna država - zaščita v izvorni državi - načelo zaslišanja stranke v postopku
Upravno sodišče je v prvotnem postopku zgolj ugotovilo, da je imela tožena stranka dovolj podlage za oceno, da je za tožnika štela, da je nigerijski državljan, kar pa ne pomeni, da je Nigerija edina izvorna država tožnika, če ima tožnik tudi liberijsko državljanstvo. V izpodbijanem aktu gre za napačno uporabo materialnega prava (4. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1) glede ugotavljanja zaščite v Liberiji in na tej podlagi nepopolno ugotovljeno dejansko stanje (2. točka prveag odstavka 64. člena ZUS-1) glede utemeljenega strahu pred preganjanjem v Liberiji. Če pa bi se izkazalo, da tožnik ne bi imel zaščite v Liberiji, potem bi tožena stranka za ugotovitev morebitne neverodostojnosti tožnikove izpovedbe o strahu pred preganjanjem morala predhodno preveriti tudi informacije o stanju v Nigeriji glede nasilja in groženj Fulanov uperjenih zoper kristjane in Nigerijce, ki imajo liberijske korenine, v povezavi z zemljiškimi spori.
Tožnik utemeljeno navaja, da bi se morala tožena stranka opredeliti do vseh dokazov, ki jih je predlagal v postopku ter jasno obrazložiti, kako jih je presodila oziroma zakaj jih ni izvedla. Če se upravni organ ne opredeli do dokaza, ki ga stranka predloži v postopku oz. ga v upravni odločbi niti ne omeni, je učinek takšnega ravnanja enak, kot če stranki sploh ne bi bila dana možnost, da se o nekem dejstvu izjavi in predloži dokaze za svojo izjavo.
mednarodna zaščita - subsidiarna oblika zaščite - načelo zaslišanja strank - dokazni standard
Med strankama ni sporno, da grožnje, ki naj bi jih tožnik preko očeta prejemal od svojega strica, niso bile povezane z njegovo pripadnostjo določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, političnem prepričanju ali pripadnosti posebni družbeni skupini. Iz tožnikovih navedb ne izhaja, da bi šlo v predmetni zadevi za kakšno posebno obliko krvnega maščevanja ali za neko drugo pripadnost družbeni skupini v smislu petega odstavka 27. člena ZMZ-1 v povezavi z zatrjevanim zemljiškim sporom. Zato ima tožena stranka prav, da tožnik ne izpolnjuje materialno-pravnega pogoja za podelitev statusa begunca.
Stališče tožene stranke, da stranke ni treba seznaniti z dejstvi, ki se nanašajo nanjo, ker so ji ta dejstva zaradi tega že znana, ni pravilno. Kot je navedlo Vrhovno sodišče v sodbi in sklepu I Up 254/2015 z dne 12. 7. 2016 (37. točka obrazložitve), je namreč bistveno, da ima oseba, katere pravice, dolžnosti ali pravni interesi so predmet postopka, ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot glede pravnih vidikov zadeve. Iz te pravice izhaja, da mora biti stranki zagotovljena pravica, da se lahko izjavi o celotnem procesnem gradivu, ki je v spisu in ki lahko vpliva na odločitev.
Tožnikove navedbe iz upravnega postopka in v tožbi očitno ne dajejo potrebne podlage za ugotovitev, da pri njem obstaja utemeljeno tveganje nastanka resne škode in sicer zaradi nizke stopnje intenzivnosti in resnosti zatrjevanih groženj v daljšem časovnem obdobju, pri čemer tožnik tudi nobenega elementa v njegovi izpovedbi o strahu pred resno grožnjo ni podkrepil s kakršnimikoli listinskimi dokazi o zemljiškem sporu.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - navajanje nepomembnih ali zanemarljivih dejstev - pospešeni postopek - prosilec iz Alžirije - varna izvorna država
Pristojni organ tudi v pospešenem postopku izvede ugotovitveni postopek, le da gre za posebno obliko skrajšanega ugotovitvenega postopka, v katerem preverja, ali so izpolnjene okoliščine, iz katerih glede na zakonske pogoje izhaja, da je prošnja za mednarodno zaščito očitno neutemeljena (prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 149/2016 z dne 1. 3. 2017). Glede na navedeno mora pristojni organ tudi v pospešenem postopku pravilno in popolno ugotoviti relevantno dejansko stanje, kar je tožena stranka v obravnavani zadevi tudi storila.
Dolžnost prosilca, ki v prošnji za mednarodno zaščito zatrjuje nezmožnost izvorne države, da bi ga zaščitila pred preganjanjem, je, da izkaže trditve, ki bi lahko utemeljile zatrjevano nezmožnost izvorne države nuditi zaščito.
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-4. Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito člen 8, 8/3, 8/3-e.
omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - kršitev javnega reda in miru - resna grožnja za javni red ali javno varnost
Zaščita javnega reda v smislu realne ponovitvene nevarnosti, da bi se tožnik še naprej ukvarjal z organiziranjem nezakonitih prehodov meje kot član hudodelske združbe, prispeva k zaščiti pravic in svoboščin drugih in da je s tem ukrepom mogoče zaščititi javnost pred nevarnostjo, ki jo lahko povzročajo izvršena ravnanja tožnika. Upoštevajoč sodbo sodišča EU v zadevi J.N. mora biti uporaba tega ukrepa strogo omejena in izrečena le, če se to izkaže za potrebno ter na podlagi posamične presoje vsakega primera, če ni mogoče učinkovito uporabiti drugega, manj prisilnega ukrepa. Pri tem je dokazno breme glede ogrožanja javnega reda na državi, da dokaže, da zadevna oseba dejansko ogroža javni red. Vsak primer je treba obravnavati posebej in uporabiti načelo sorazmernosti v vseh fazah postopka. To pomeni, da je treba v vsakem primeru posebej ugotoviti, ali očitano ravnanje pomeni resnično, sedanjo in dovolj resno grožnjo temeljnemu interesu države oziroma družbe.
Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno zaključila, da tožnik predstavlja resno grožnjo javnemu redu. S tem pa so tudi po presoji sodišča izpolnjeni pogoji po četrti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 za izrek omejitve gibanja tožniku na prostore Centra za tujce v Postojni.
ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-6. ZMZ-1 člen 50, 50/2, 50/3. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 28, 46, 46/11, 46/3. Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 47, 52, 52/1.
Okoliščina, da je tožnik brez pojasnitve zapustil izpostavo Azilnega doma in se vanj ni vrnil, je v obravnavani zadevi nesporno izkazana. Tožnik oziroma svetovalka za begunce pa tudi nista izkazala, da je njegovo izginotje posledica okoliščin, na katere ni imel zadostnega vpliva.
Upravno sodišče v tej zadevi nikakor ne šteje, da zapustitev države avtomatično pomeni izgubo pravnega interesa za nadaljevanje upravnega spora, saj je izguba pravnega interesa za tožbo odvisna od konkretnih okoliščin in razlogov za zapustitev države in s tem v zvezi od presoje sorazmernosti posega v pravico do učinkovitega sodnega varstva.
Tožnica je s tožbo z dne 19. 10. 2018 sprožila upravni spor, četudi ji je prosilec A. A. predhodno preklical pooblastilo za zastopanje že dne 17. 10. 2018 in s tem seznanil tako tožnico, kot tudi Ministrstvo, zato je utemeljen in logičen zaključek tožene stranke, da tožnica, ker ni imela izkazanega pooblastila prosilca za vložitev tožbe, ni upravičena do nagrade za sestavo tožbe z dne 19. 10. 2018 in tudi ne do nagrade za preostale uveljavljane izvensodne storitve.
omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - predlog za postavitev predhodnega vprašanja sodišču evropske unije - nadaljevanje postopka - pravni interes za upravni spor - samovoljna zapustitev azilnega doma
Člen 8(3), prvi pododstavek, točka (d) Recepcijske direktive II je treba razlagati tako, da je to, da je prosilec za mednarodno zaščito že imel priložnost začeti azilni postopek, objektivno merilo v smislu te določbe.
Tožnik v času odločanja ne izkazuje pravnega interesa za vodenje upravnega spora, saj je Azilni dom samovoljno zapustil 19. 3. 2021 in se vanj ni vrnil. Tožnik očitno nima namena počakati na odločitev sodišča in na dokončanje postopka, zaradi česar ne izkazuje pravnega interesa za upravni spor.
To, da prosilec nima osebnega dokumenta, po ustaljeni sodni praksi ne zadostuje za omejitev gibanja, ampak je ta razlog za omejitev gibanja podan, če obstaja očiten dvom v njegovo istovetnost.
Pogoj za omejitev gibanja na podlagi četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 ni uvedba kazenskega postopka ali izdana mednarodna tiralica, ampak gre v okviru postopka mednarodne zaščite za to, da se tožniku omeji gibanje (tudi) zaradi preprečitve ogrožanja varnosti države ali ustavne ureditve Republike Slovenije.
mednarodna zaščita - dokazni standard - preganjanje zaradi veroizpovedi - tožbena novota - prosilec iz Pakistana - prekluzija - subjekti zaščite
Pravilna je toženkina ocena, da tožnik ni dokazal subjektivnega elementa preganjanja zaradi veroizpovedi. Tožnik namreč niti ni trdil, da bi bil preganjan zaradi tega, ker je ahmadi, ampak zato, ker je želel prijaviti sestrino smrt. Tožbeni poizkusi drugačne opredelitve s strani tožnika v upravnem postopku postavljenega trditvenega okvirja in posledično ugotovljenega dejanskega stanja zato niso utemeljeni. Tožnik šele v tožbi zatrjuje, da so mu grozili in zažgali kamion zato, ker naj bi bil tožnik ahmadi, kar je na podlagi določbe 52. člena ZUS-1 prepozno in posledično neupoštevno.
Ni utemeljena tožbena trditev, da je v tožnikovi izvorni državi že samo dejstvo pripadnosti muslimanskim ahmadijem zadosten razlog, da je posameznik žrtev verskega preganjanja.
Tožnik ni uporabil zaščite svoje lastne države pred domnevno ogroženostjo, pri čemer ni zatrjeval, da slednjega ni storil, ker policiji ne bi zaupal oziroma, ker ta ne bi bila sposobna nuditi zaščite (to trdi šele v tožbi), temveč iz povsem drugačnih razlogov, pred katerimi bi ga že v osnovi lahko policija branila.