Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 12, 12/1, 12/4, 12/4-1.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - rok za predajo prosilca - sistemske pomanjkljivosti - trditveno in dokazno breme
Ker je tožniku viza za prebivanje izdana v Italiji pretekla znotraj šestmesečnega roka, se v konkretnem primeru uporabi prvi pododstavek četrtega odstavka 12, člena Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva in na podlagi katerega je za obravnavo tožnikove prošnje odgovorna Italija.
mednarodna zaščita - samovoljna zapustitev azilnega doma - pravni interes
Sodišče sodne presoje po vsebini niti ne more opraviti, ker tožnika ni več in ga sodišče oziroma upravni organ v morebitnem ponovnem postopku niti ne more zaslišati, tako da organ ne bi mogel dopolniti postopka v primeru ugoditve tožbe, ker tožnika ni več v Sloveniji, sodišče pa ne sodi v hipotetičnih primerih.
mednarodna zaščita - ponovni postopek za priznanje mednarodne zaščite - zahtevek za uvedbo ponovnega postopka - nova dejstva - novi dokazi - novi dokazi in dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost izpolnjevanja pogojev - pravica do izjave
Za postopek v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika - prosilca, ki mora sam predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Organ pa se je dolžan z navedbami stranke seznaniti in jih ob kumulativnih pogojih dopustnosti in bistvenosti obravnavati, se do njih opredeliti ter jih ob odločitvi obrazložiti, in to ne samo navidezno ali pavšalno ali s "praznim" odgovorom.
Ob presoji navedenega tožbenega ugovora glede pravilne in popolne ugotovitve dejanskega stanja sodišču ni razvidno, da je tožena stranka v upravnem sporu prerekala navedene tožnikove trditve (da se ni opredelila do tretjega sklopa novih dejstev), ki nakazujejo (vsaj) na možnost, da bo ob vrnitvi v Irak utrpel resno škodo (28. člen ZMZ-1), pri čemer navajanje novih dejanskih okoliščin v odgovoru na tožbo ni dopustno. Zato jih je treba šteti za priznane, takih pa ni treba dokazovati (prvi v zvezi z drugim odstavkom 214. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Že glede na procesno stanje zadeve je torej treba šteti, da v obravnavani zadevi ni sporno, da tožena stranka ni obrazložila, zakaj navedena dejstva ne izpolnjujejo standarda iz prvega odstavka 64. člena ZMZ-1. S tem pa je tožena stranka kršila tožnikovo pravico do obrazložitve odločbe, ki je sestavni del pravice stranke do izjave.
mednarodna zaščita - samovoljna zapustitev azilnega doma - pravni interes
Tožnik je s samovoljno zapustitvijo azilnega doma sam dal podlago za sklep, da nima več namena prositi za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji ter posledično za domnevo, da je prošnjo umaknil. To pa obenem pomeni, da je s potekom zakonsko predpisanega roka treh dni prenehal tudi njegov pravni interes za tožbo.
mednarodna zaščita - status begunca - subsidiarna oblika zaščite - molk organa - podaljšanje subsidiarne zaščite - preuranjena tožba
Ni mogoče odločiti o podaljšanju subsidiarne zaščite pred pravnomočnostjo odločbe o samem priznanju subsidiarne zaščite. V nasprotnem primeru bi namreč prišlo do nedopustne procesne situacije, ko bi na primer tožena stranka podaljšala subsidiarno zaščito, čeprav odločitev o podelitvi subsidiarne zaščite ne bi več veljala.
mednarodna zaščita - status begunca - politično prepričanje kot razlog preganjanja - prosilec iz Maroka - preganjanje - utemeljen strah pred preganjanjem
Tožena stranka je dovolj zanesljivo ugotovila na podlagi dveh osebnih razgovorov in vpogleda v informacije o stanju v izvorni državi, vključno v zvezi z varnostnim incidentom v taborišču Gdeim Izik, da tožnik ni izkazal, da je bil preganjan v obdobju 7 let od leta 2010 do 2017 po incidentu v taborišču Gdeim Izak, pa tudi, da ni bil preganjan zaradi zatrjevanih udeležb tožnika na demonstracijah za pravice prebivalcev Zahodne Sahare pred incidentom v Gdeim Izaku in da mu preganjanje tudi ne grozi v primeru vrnitve v izvorno državo.
Tožnik ni bil preganjan v izvorni državi zaradi svojega političnega prepričanja. Zato njegov strah pred prihodnjim preganjanjem ni utemeljen oziroma ga tožnik ni uspel utemeljiti, pri čemer je zelo pomembno, da je tožena stranka preučila in upoštevala tudi splošne informacije v zvezi z demonstracijami za samostojno Zahodno Saharo ter specifične informacije v zvezi z varnostnim incidentom v taborišču Gdeim Izik. Ne zadošča namreč, da tožnik pavšalno zatrjuje neupoštevanje informacij o izvorni državi, oziroma da je organ upošteval le informacije, ki so v prid toženi stranki. Trditve tožnika o njegovem zatrjevanem preganjanju morajo biti podprte z bolj konkretnimi informacijami o izvorni državi, ki se v večji meri povezujejo z okoliščinami tožnika, kot je to uspela izkazati tožena stranka v zvezi z argumentom, da tožnik nima utemeljenega strahu pred preganjanjem. Tega pa tožnik ni izkazal.
ZMZ-1 člen 49, 49/6, 50, 50/2, 50/2-3, 50/3. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 28.
Okoliščina, da je tožnik brez pojasnitve zapustil izpostavo Azilnega doma in se vanj ni vrnil, je v obravnavani zadevi nesporno izkazana. Tožnik oziroma svetovalka za begunce pa tudi nista izkazala, da je njegovo izginotje posledica okoliščin, na katere ni imel zadostnega vpliva. Sodišče je zato zaradi pomanjkanja pravnega interesa tožbo tožnika zavrglo.
mednarodna zaščita - zahtevek za uvedbo ponovnega postopka - ponovna prošnja - novi dokazi in dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost izpolnjevanja pogojev - mladoletnik brez spremstva - dokazno breme - največja korist otroka
ZMZ-1 ni mogoče razlagati tako, da se mora zadevna država članica pred izdajo sklepa, s katerim zavrže zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, prepričati, da je mladoletniku brez spremstva v državi vrnitve na voljo ustrezen sprejem. Ni namreč nujno, da vse osebe, ki bi bile upravičene do zaščite zaradi spoštovanja načela nevračanja, tudi izpolnjujejo pogoje za pridobitev mednarodne zaščite.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - identiteta - ogrožanje varnosti
Tožnik ima očitno resne zdravstvene težave, zato sodišče ne ocenjuje, da bi tožnik predstavljal resnično, sedanjo in dovolj resno grožnjo nacionalni varnosti ali javnemu redu.
mednarodna zaščita - zahteva za uvedbo ponovnega postopka - zavrženje zahteve - nova dejstva in dokazi - prosilec iz Afganistana
Tožnik v tokratni tretji zahtevi za uvedbo ponovnega postopka ni navedel takšnih novih dejstev, ki bi pomembno povečevala verjetnost, da je do mednarodne zaščite upravičen in prav tako ni predložil novih dokazov oziroma se ti novi elementi in ugotovitve, ki bi pomembno povečali verjetnost, da prosilec izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito, niso pojavili.
Sodišče pritrjuje tožniku, da gre v zvezi z zatrjevanim fizičnim napadom na tožnikovega sina in brata, do katerega naj bi po trditvah tožnika prišlo po njegovi drugi zahtevi za uvedbo ponovnega postopka, za objektivno novo dejstvo. Vendar pa navedeno novo dejstvo že samo po sebi ni tako, da bi pomembno povečevalo verjetnost, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Ker je iz nadaljnjih navedb tožnika razvidno, da dogodek policiji ni bil niti prijavljen, tudi ni moč ugotavljati, da državni organi tožnika oziroma njegove družine ne bi bili sposobni zaščititi oziroma bi bili sicer neučinkoviti. Poleg tega sodišče pripominja, da tudi v tem postopku pavšalno podane navedbe v zvezi z novim dogodkom, ne morejo pomeniti utemeljenega strahu pred preganjanjem v smislu pomembno povečane verjetnosti za preganjanje v izvorni državi. Tožnik s takšnimi navedbami (da so sina in brata zbrcali ter ju spraševali, kje se tožnik nahaja, sicer se bodo maščevali nad tožnikovim sinom) ne more izkazati pogoja iz prvega odstavka 64. člena ZMZ-1. Prav tako se sodišče strinja s presojo tožene stranke, da predložene fotografije (strica in svaka) ne izkazujejo tožnikovih novih navedb.
Pravilna je presoja tožene stranke, da je navajanje okoliščin v zvezi s spremenjenimi oziroma poslabšanimi varnostnimi razmerami v tožnikovi izvorni državi in kraju njegovega bivanja, preveč splošno in hipotetično, saj ga utemeljuje le z umikom varnostnih sil NATA in ZDA, članek, na katerega se sklicuje, pa je prav tako utemeljen na predvidevanju.
Tožena stranka je pravilno ugotovila, da tožnik ni izkazal, da bi imel težave zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini in tako ne obstaja vzročna zveza med razlogi in dejanji preganjanja in da prav tako ni uveljavljal razlogov resne škode zaradi grozeče smrtne kazni ali usmrtitve v izvorni državi, ter da je zatrjeval, da v nobenem primeru ni poiskal zaščite pri policiji. Pravilno je ugotovila, da mora v primeru preganjanja s strani nedržavnih subjektov najprej poiskati zaščito pri subjektih zaščite, saj šele, ko dokaže, da mu zaščita v izvorni državi ni bila nudena, lahko uveljavlja preganjanje ter da tudi ni uveljavljal ogroženosti zaradi vojnega stanja v Republiki Srbiji in ne obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo.
mednarodna zaščita - ponovni postopek - zavrženje zahtevka za uvedbo ponovnega postopka - novi dokazi in nova dejstva
Ker tožnik novih dokazov, ki bi pomembno povečevala verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite, je bilo zavrženje toženke na podlagi četrtega odstavka 65. člena ZMZ-1 pravilno in zakonito.
ZMZ-1 člen 2, 2-30, 68, 69, 69/7. Direktiva 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite člen 14, 14/4, 14/4-b.
mednarodna zaščita - status begunca - odvzem - kaznivo dejanje - neposredni učinek direktive - pravica do izjave - pravica do tolmača
Neposredni učinek skladno z zahtevami Sodišča Evropske unije dobijo le tiste določbe neprenesene (ali nepravilno prenesene) direktive, ki so brezpogojne ter dovolj jasne in določne ter podeljujejo pravice posameznikom. Na tej podlagi je po mnenju sodišča očitno, da navedena določba v obravnavani zadevi nima neposrednega učinka, saj besedna zveza „izredno hudo kaznivo dejanje“ ne v tej določbi ne v 2. členu Kvalifikacijske direktive II (opredelitev pojmov) ni opredeljena jasno in določno, kot je to razvidno iz 30. točke 2. člena ZMZ-1.
Tožena stranka je po presoji sodišča ravnala skladno z navedenimi izhodišči. Njena dokazna ocena, da je tožnik storil še posebej resno kaznivo dejanje, zaradi česar predstavlja nevarnost za skupnost Republike Slovenije, je po presoji sodišča vestna, skrbna ter analitično sintetična.
mednarodna zaščita - status subsidiarne zaščite - tajni podatki - izključitveni razlog
Za izključitveni razlog iz 3. alineje drugega odstavka 31. člena ZMZ-1 zadostuje ugotovitev, da je podan utemeljen sum za dejanje, da je prosilec storil kaznivo dejanje. Zato ni utemeljena tožbena trditev, da mora biti prosilec pravnomočno obsojen ter mora obstajati nevarnost za RS.
mednarodna zaščita - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - status begunca - subsidiarna zaščita - trditveno in dokazno breme
Za utemeljitev svojih navedb mora prosilec v prvi vrsti sam predložiti tudi vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze. Glede na to, da prosilec za svoje izjave običajno ne more predložiti dokazov, zakon za takšen primer predvideva, da mora pristojni organ pri odločitvi o prošnji upoštevati okoliščine, ki jih določa tretji odstavek 21. člena ZMZ-1. Če te niso podane, je mogoče sklepati, da je prosilec lažno predstavil razloge, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo za mednarodno zaščito.
mednarodna zaščita - preganjanje - subsidiarna zaščita - prosilec iz Ukrajine - malo verjetne in neprepričljive izjave
Utemeljeno je toženka pri oceni verodostojnosti tožnika upoštevala, da se je tožnik že v Donecku po lastni izjavi dogovoril za to, da se bo v Sloveniji (oz. Hrvaški, kot izjavi na glavni obravnavi), ukvarjal z nelegalnimi prevozi migrantov in da je bil posel vnaprej dogovorjen in organiziran. Glede na ta razlog za odhod iz Donecka, je tako vsaj vprašljiva resničnost drugih s strani tožnika zatrjevanih razlogov zakaj je zapustil Doneck.
Toženka je po presoji sodišča pravilno ugotovila, da tožnik ni izkazal ne objektivnega ne subjektivnega elementa preganjanja oziroma utemeljenega strahu, da bi bil v izvorni državi ogrožen, saj je na podlagi dogodkov, ki jih je navedel kot razlog za zapustitev izvorne države in zaradi katerih v Republiki Sloveniji prosi za mednarodno zaščito, razvidno, da mu v izvorni državi ne grozi preganjanje v smislu 26. člena ZMZ-1 in posledično ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca na podlagi drugega odstavka 20. člena ZMZ-1. Pravilna je tudi presoja toženke, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje subsidiarne zaščite. Ob upoštevanju obširnih in utemeljenih razlogov, da minuli dogodki, na katere se je skliceval tožnik, ne govorijo v prid njegovim trditvam o preganjanju, ki bi mu bil lahko izpostavljen ob vrnitvi v izvorno državo, namreč ni podlage niti za ugotovitev, da bi iz tega razloga utrpel resno škodo.
ZMZ-1 člen 51, 51-2, 63, 63/1, 63/1-2. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 33.
Ni utemeljen nadaljnji tožbeni očitek, da bi morala tožena stranka po izstopu Združenega kraljestva iz EU pred izdajo izpodbijanega sklepa pridobiti novo garancijo, da bodo tožnico sprejeli na svoje ozemlje. Sodišče sodi, da odgovor pristojnega organa Združenega kraljestva z dne 22. 12. 2020 v smislu tako dane garancije zadošča. Sodišče ob tem še opozarja na četrti odstavek 63. člena ZMZ-1, po katerem pristojni organ sklep iz druge alineje 51. člena ZMZ-1 razveljavi ter prošnjo prosilca za mednarodno zaščito vzame v obravnavo, če država prvega azila prosilcu vstop na svoje ozemlje zavrne.
V kolikor tožničin sin, ki živi v Združenem kraljestvu resnično ne bi bil več zmožen skrbeti za tožnico in jo preživljati, lahko tožnica v Združenem kraljestvu zaprosi za mednarodno zaščito, pri čemer bo deležna osnovne oskrbe in ji bodo omogočene dostojne življenjske razmere.
mednarodna zaščita - pogoji za priznanje mednarodne zaščite - status begunca - strah pred preganjanjem - subjektivni strah pred preganjanjem - utemeljen strah pred preganjanjem
V predmetni zadevi ne more biti razlog za zavrnitev prošnje v tem, da tožnik ni verodostojno navajal dejstev, zaradi katerih je zapustil izvorno državo, ampak je v zadevi bistveno, ali je uspel izkazati strah pred preganjanjem, ki pa mora biti dovolj objektivno utemeljen oziroma bi moral izkazati tako obliko in intenzivnost zatrjevanega preganjanja, da bi ta ustrezala kriterijem oziroma lastnostim preganjanja iz 26. člena ZMZ-1. Tega pa tožnik očitno ni izkazal.
Zato, ker ni navedel nobenih na zunaj zaznavnih konkretnih dejanj preganjanja, kar bi sicer lahko situacijo spremenilo v tem smislu, da njegov zahtevek ne bi bil očitno neutemeljen, toženi stranki tudi ni bilo treba njegovih izjav preverjati z informacijami o stanju v izvorni državi v smislu tretje alineje tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1. Stroga presoja dejstev, ki nujno zahteva uporabo informacij o stanju v izvorni državi, po potrebi pridobljene tudi po uradni dolžnosti, pride v poštev, če stranka nima očitno neutemeljenega zahtevka („arguable claim“). Tožnik pa tudi ni sam predložil nobenega poročila o stanju v Maroku glede ravnanj, obravnave, ali preganjanja ateistov.
ZMZ-1 člen 2, 2/20, 12, 15, 23. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 15, 16, 25, 31. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 24.
mednarodna zaščita - status begunca - mladoletnik brez spremstva - prosilec iz Maroka - informacije o izvorni državi - politično prepričanje kot razlog preganjanja - največja korist otroka
Spoštovanje načela največjih koristi otroka mora biti vodilo tudi v procesu tehtanja realnosti tveganja za kršitev pravic mladoletnika v primeru vrnitve v izvorno državo in se mora odražati tudi v dokaznem bremenu tožene stranke in pravilih in standardih dokazovanja. Pri tem pa je tudi naloga tožene stranke, da je še posebej pozorna, da z mladoletnim prosilcem razčisti vsa za konkreten postopek pomembna dejstva na način, ki je primeren glede na starost prosilca oziroma morebitno mladoletnost.
Iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi tožena stranka ne verjela tožniku, da je prebivalec z območja zahodne Sahare. V zvezi s tem območjem pa že od leta 1975 naprej obstajajo splošno znana dejstva o političnem in varnostnem konfliktu z maroškimi oblastmi in s tem povezanimi begunskimi taborišči za več sto tisoč ljudi v Alžiriji in tožnik je zatrjeval določeno preganjanje zaradi političnega prepričanja, ki naj bi ga doživel v Maroku zaradi zavzemanja za pravice prebivalcev zahodne Sahare, in da se je bal vrnitve iz razloga, ker je sam prebivalec zahodne Sahare in naj bi sodeloval v demonstracijah, zaradi česar naj bi bil tudi zaprt v letu 2017. To pa pomeni, da tožena stranka ni mogla izvesti zakonite dokazne ocene, brez da bi pred tem ugotavljala stanje v izvorni državi tožnika prek informacij nevladnih in drugih mednarodnih organizacij, tudi UNHCR. To bi bilo nujno potrebno zaradi ugotavljanja tožnikove zunanje verodostojnosti, to je verodostojnosti izjav tožnika.