ZMZ-1 člen 65, 65/4. ZUP člen 46, 46/1, 49, 51, 153.
mednarodna zaščita - zahtevek za uvedbo ponovnega postopka - procesna sposobnost - duševno zdravje - sposobnost biti stranka
Izvedenka je glede na ugotovljeno psihično stanje, zlasti povišano stopnjo tesnobe in pridruženega depresivnega razpoloženja ob bazični osebni ranljivosti, menila, da bi tožnik v konkretnem postopku potreboval pomoč zastopnika. Navedeno stališče je izrazila tudi na glavni obravnavi, ko je pojasnila, da bi bilo treba tožniku v upravnem postopku zaradi psihofizičnega stanja ob podaji zahtevka za uvedbo ponovnega postopka, postaviti začasnega zastopnika.
Treba je šteti, da je bil tožnik zaradi psihične motnje procesno nesposoben v času upravnega postopka, v katerem je tožena stranka odločala o obravnavanem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite. Če je kot stranka nastopal nekdo, ki ne bi mogel biti stranka, se to v skladu z drugo točko drugega odstavka 237. člena ZUP v vsakem primeru šteje za bistveno kršitev pravil upravnega postopka. Ker tožnik v času postopka pred toženo stranko ni bil procesno sposoben in tako ni mogel biti stranka, zakoniti oz. začasni zastopnik pa mu v upravnem postopku ni bil postavljen, je izpodbijani sklep nezakonit.
Tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik svoj zahtevek utemeljuje z dejstvi, ki so obstajali že v času prejšnjega postopka za priznanje mednarodne zaščite, in ni predložil novih dokazov.
Zgolj to, da prosilec nima osebnega dokumenta po ustaljeni upravno sodni praksi (še) ne zadostuje za izrek ukrepa omejitve gibanja, ampak je ta razlog za omejitev gibanja podan, če obstaja očiten dvom v prosilčevo istovetnost. Dvom v istovetnost tožnika je toženka utemeljila z razlogi, ki jih je sodišče dodatno preverilo z zaslišanjem tožnika na naroku za glavno obravnavo. Tožnik niti ne zanika ampak izrecno prizna, da je dajal različne osebne podatke in zavestno zavajal uradne osebe. V svoji izpovedbi, da so na naroku dne 21. 10. 2021 navedeni (res) pravi osebni podatki, ni bil prepričljiv, zato tudi po presoji sodišča opisane okoliščine vzbujajo očiten dvom v tožnikovo istovetnost.
Pravilna je presoja toženke, da obstaja utemeljen sum, da bo ponovno zapustil Slovenijo, če je iz istega razloga enkrat Slovenijo že zapustil, sedaj pa potrdi, da bo ostal v Sloveniji le, če bo pozitivno odločeno o njegovi prošnji, kar je bil razlog, da je odšel prvič. Povsem logičen je zato zaključek toženke, da obstaja sum, da bo tožnik zapustil Slovenijo pred dokončanjem postopka. Nevarnost pobega je toženka prepričljivo utemeljila tudi s tem, da je tožnik (naslednji dan po vložitvi prve prošnje) že leta 2019 samovoljno zapustil Azilni dom in Slovenijo ter odšel med drugim v Italijo, Francijo, Španijo, Belgijo in preko Nizozemske v Nemčijo in Švico ter bil od tam vrnjen v Slovenijo, kjer je ponovno zaprosil za mednarodno zaščito. Zato ni utemeljen tožbeni očitek, da toženka ni dovolj konkretizirala nevarnosti pobega.
Nosilno stališče tožene stranke o neskladnosti, neprepričljivosti in mali verjetnosti tožnikovih izjav ne temelji le na ugotovitvi, da navedene izjave o preteklih dogodkih niso skladne z vidika njihovih časovnih okoliščin, ampak na presoji vseh tožnikovih individualnih okoliščin, ki izvirajo iz vsebine njegovih izjav. Dokazna ocena tožene stranke, da so tožnikove navedbe glede zatrjevanega krvnega maščevanja neskladne, neprepričljive in malo verjetne, zaradi česar jim ni verjela in menila, da v preteklosti ni bil izpostavljen zatrjevanemu preganjanju, je po presoji sodišča vestna, skrbna ter analitično sintetična.
Ob takem stanju stvari, ko ni podan subjektivni element, ker okoliščine ali dejanja, ki jih prosilec zatrjuje, niso preganjanje oziroma ne utemeljujejo njegovega strahu pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, oziroma njegovim izjavam o specifičnih individualnih okoliščinah in dejanjih, ni mogoče verjeti, ker ni bila ugotovljena tožnikova splošna verodostojnost, toženi stranki pri odločanju o statusu begunca tožnikovih izjav ni bilo treba preverjati glede na informacije o izvorni državi, saj z njimi ni mogoče nadomestiti subjektivnega pogoja.
Tudi če bi bilo ugotovljeno, da so v obravnavani zadevi podani razlogi preganjanja iz prvega odstavka 27. člena ZMZ-1 ali da obstaja utemeljeno tveganje, da tožnik utrpi resno škodo iz 28. člena ZMZ-1 in da imajo dejanja preganjana, ki naj bi jih v obravnavani zadevi izvajali nedržavni subjekti (tretja alineja 24. člena ZMZ-1), ustrezne lastnosti (26. člen ZMZ-1), je dolžnost prosilca, ki v prošnji za mednarodno zaščito zatrjuje nezmožnost izvorne države, da bi ga zaščitila pred preganjanjem, da izkaže trditve, ki bi lahko utemeljile zatrjevano nezmožnost izvorne države nuditi zaščito. Zlasti mora izkazati, da se je v izvorni državi glede zatrjevanih dejanj obrnil po pomoč na organe pregona, ki pa mu niso hoteli oziroma niso zmogli nuditi zaščite.
omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - istovetnost - begosumnost - utemeljena nevarnost - pobeg
Ob upoštevanju konkretnih okoliščin obravnavanega primera v predlogu postavljeno vprašanje o jasnosti in predvidljivosti določb ZMZ-1 glede „utemeljene nevarnosti pobega“ (drugi odstavek 84. člena v povezavi z 31. točko 2. člena ZMZ-1) pred koncem azilnega postopka v konkretni zadevi ni relevantno, saj je sodišče po opravljeni glavni obravnavi ugotovilo jasno izražen namen tožeče stranke glede zapustitve Republike Slovenije, zato presoja vprašanja obstoja objektivnih kriterijev kot podlage za sklepanje, da je izkazana utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil, v obravnavanem primeru ni potrebna.
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-2. Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito člen 8, 8/4, 9, 9/3.
Ugotovitev tožnikove begosumnosti v zvezi z drugo alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 tožena stranka v konkretnem primeru torej ni mogla opreti na objektivno merilo v zakonu, ker tega merila ni, ampak je odločitev o pridržanju oprla na dve tožnikovi izjavi, da če bi bila njegova družina v Albaniji ogrožena, bi zapustil Slovenijo in šel v Albanijo, in da je bil namenjen v Francijo, ter na svojo oceno, da tožnik v Sloveniji ne bi zaprosil za azil, če ga ne bi prijela policija; poleg tega se je pavšalno sklicevala na „prosilčeva pretekla dejanja in izjave“. To niso okoliščine, ki bi bila že na prvi pogled in brez vsakršnega dvoma kazale na utemeljeno nevarnost pobega, pri čemer je tožnik v tožbi dokazni vrednosti ocene tožene stranke o begosumnosti tožnika tudi oporekal. Na zaslišanju na glavni obravnavi pa je tožnik izkazal, da razume, zakaj mu je odvzeta prostost in je na videz prepričljivo pojasnil, da nima nobenega namena pobegniti iz Slovenije.
V okvir preizkusa sorazmernosti oziroma nujnosti odvzema prostosti spada tudi ocena, ali bi bilo mogoče z milejšim ukrepov posega v prostost tožnika doseči legitimen cilj, ki bi v enaki meri zadovoljil splošni interes in varstvo pravic drugih. To pa ni možno, če zakonodajalec ne uredi alternativnih posegov v pravico do svobode gibanja.
ZUP člen 8, 9, 9/1, 138, 138/1. ZMZ-1 člen 32. Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 4, 47. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2, 17, 17/1, 18, 18/1, 18/1-d, 27, 31.
mednarodna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi članici - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - sistemske pomanjkljivosti - diskrecijska klavzula - zdravstveno stanje prosilca - pravica do izjave - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III)
Ni res, da pravica do učinkovitega sodnega varstva po 27. členu Dublinske uredbe 604/2013 ne zajema tudi ugovorov prosilca glede njegovih posebnih zdravstvenih potreb in da ti ugovori ne vplivajo na postopek določitve odgovorne države članice na način, da bi prosilec s svojimi posebnimi potrebami lahko izpodbijal obravnavo prošnje v drugi državi članici, oziroma, da te okoliščine ne predstavljajo merila za odločitev odgovorne države članice.
Tožnik je predložil odpustno pismo iz Univerzitetne psihiatrične klinike iz Ljubljane z dne 18. 8. 2021, iz katerega izhaja, da tožnik prejema terapijo, med diagnozami pa so omenjene suicidalne misli, postravmatska stresna motnja in neopredeljena neorganska psihoza, kar je tožena stranka prejela dne 23. 8. 2021. Sicer pa je tudi tekom osebnega razgovora navedel, da je bil hospitaliziran zaradi poskusa samomora tudi na Danskem za tri ali štiri dni, le da ni dobil terapije in da mu niso omogočili obiska pri psihiatru. Te okoliščine v smislu možnih posledic za tožnika v primeru predaje bi morale biti pretehtane in vključene v dokazno oceno in ne gre za to, da se takšne okoliščine pokrivajo zgolj s spoštovanjem določila 31. člena Dublinske uredbe 604/2013 izključno v medsebojni komunikaciji tožene stranke s pristojnim organom na Danskem. Določilo 31. člena Dublinske uredbe 604/2013 je le dodatna varovalka za spoštovanje 4. člena Listine o temeljnih pravicah, ne pa nadomestilo oziroma omejitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva iz 27. člena Dublinske uredbe 604/2013 in 47. člena Listine o temeljnih pravicah EU.
Določilo člena 17(1) Dublinske uredbe 604/2013 je diskrecija države, za katero pa ne velja, da ne more v ničemer vezati države članice EU. Če bi bilo tako, da diskrecija ne more v ničemer vezati države, Sodišče EU ne bi odločilo, da je zavrnitev uporabe diskrecijske klavzule podvržena sodni kontroli preko člena 27 Dublinske uredbe 604/2013. Sodišče EU je namreč potrdilo, da lahko prosilec v okviru učinkovitega pravnega sredstva iz 27. člena Dublinske uredbe 604/2013 uveljavlja tudi nezakonitost zavrnitve uporabe diskrecijske klavzule iz člena 17(1) Dublinske uredbe 604/2013.
Z vidika sodne prakse ESČP velja, kadar ima država članica diskrecijo za odločanje po pravu EU, torej da ne gre za situacijo, ko država nima nobenega manevrskega prostora za odločanje na podlagi prava EU in so bila v zadevi izkoriščena vsa možna pravna sredstva v okviru prava EU (člen 267 PDEU), potem je država članica EU polno odgovorna za spoštovanje in varstvo človekovih pravic iz EKČP.
ZMZ-1 člen 2, 2-31, 84, 84/1, 84/1-2. Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito člen 8, 8/3, 8/3-b.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - begosumnost - nevarnost pobega - znatna nevarnost za pobeg - objektivni kriterij
Ni mogoče sklepati, da je tožnik jasno, torej tako, da se ne da dvomiti o tem, kaj izraža, z besedami posredoval svoj namen, da bo pobegnil. Presoja vseh okoliščin, iz katerih je po stališču tožene stranke razvidno, da je tožnik begosumen, pa po naravi stvari ne more nadomestiti tožnikovega jasno izraženega namena glede zapustitve Republike Slovenije. Namen zapustiti državo po presoji sodišča tudi sicer ni izkazan s tožnikovim ravnanjem, ki mu ga očita tožena stranka, in sicer, da ni nemudoma zaprosil za mednarodno zaščito, da so ga našli v kamnolomu v Črnem Kalu in da je pred policijo za ciljno državo navedel Italijo. S tem v zvezi je treba poudariti, da je bil tožnik šele ob vložitvi prošnje prvič uradno opozorjen na posledice samovoljne zapustitve Republike Slovenije. Zato drži tožbeni očitek, da tožena stranka ni presojala utemeljene nevarnosti tožnikovega pobega ob upoštevanju navedene odločilne okoliščine – da je tožnik šele po prijetju zaprosil za mednarodno zaščito in ga je pristojni organ komaj takrat opozoril na posledice samovoljne zapustitve Republike Slovenije.
Po presoji sodišča je bilo v obravnavani zadevi v zvezi z odreditvijo ukrepa omejitve gibanja na Center za tujce po drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 zmotno uporabljeno materialno pravo (4. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1), saj za pridržanje prosilca za mednarodno zaščito v ZMZ-1 v navedenih okoliščinah, ko ni jasno izrazil namena glede zapustitve Republike Slovenije in nevarnost pobega ni ustrezno (zakonsko) opredeljena, ni zakonske podlage.
ZMZ-1 člen 50, 50/2, 50/2-2. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-6.
mednarodna zaščita - redni postopek - samovoljna zapustitev azilnega doma - pravni interes
Tožnik je s samovoljno zapustitvijo Azilnega doma dal podlago za sklep, da nima več namena prositi za mednarodno zaščito v Sloveniji oziroma počakati na odločitev v obravnavani zadevi. To pa obenem pomeni, da je s potekom predpisanega tridnevnega roka prenehal tudi njegov pravni interes za tožbo zoper odločitev, da se njegova prošnja za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji zavrne.
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-2. Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito člen 8, 8/3, 8/3-b.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - begosumnost - nevarnost pobega
Tožena stranka ni izkazala obstoja utemeljene nevarnosti pobega tožnika. Po presoji sodišča na obstoj utemeljene nevarnosti pobega ni mogoče sklepati zgolj s tem, da je tožnik izjavil, da je njegova ciljna država Italija, da je ob vložitvi prošnje izjavil, da ne ve, ali bo v RS počakal in ob tem, ali s tem, da je izjavil, da je bil ob prijetju s strani policije namenjen v azilni dom, da se preobleče. Še zlasti ob upoštevanju 15. točke uvodnih določb Recepcijske direktive II, ki izrecno določa, da se sme prosilce pridržati le v zelo jasno opredeljenih izjemnih okoliščinah ter ob upoštevanju načela nujnosti in sorazmernosti tako glede načina kot tudi namena takega pridržanja, bi morala tožena stranka svojo odločitev opreti na dovolj jasne in nedvoumne okoliščine, kar pa v konkretnem primeru ni storila.
Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito člen 8. ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-2.
Pogoji v zvezi z omejitvijo gibanja prosilcu za mednarodno zaščito morajo biti kot rečeno glede na drugo alinejo drugega odstavka 1. člena ZMZ-1 določeni v skladu z Direktivo 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (Recepcijska direktiva), ki v 8. členu določa, kdaj se sme prosilca pridržati. Razlog iz druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 je izrecno naveden med dovoljenimi razlogi za pridržanje po točki b) tretjega odstavka 8. člena te direktive, po tej določbi pa se razlogi za pridržanje opredelijo v nacionalnem pravu. Pri tem je ZMZ-1 opredelil pojem "nevarnost pobega", ki pomeni, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je utemeljeno mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila (31. točka 2. člena ZMZ-1).
upravni spor - tožba v upravnem sporu - rok za vložitev tožbe - pravočasnost tožbe - zavrženje tožbe
Že iz tožbenih navedb je razvidno, da je bila tožniku izpodbijana odločba vročena 22. 6. 2021, enako izhaja tudi iz vročilnice v upravnem spisu. To pomeni, da se je 15-dnevni rok za vložitev tožbe iztekel 7. 7. 2021 (drugi odstavek 111. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu). Sodišče ugotavlja, da je bila obravnavana tožba oddana priporočeno na pošti 12. 7. 2021. Glede na navedeno je tožnik tožbo vložil prepozno, tj. po poteku 15 dnevnega roka iz prvega odstavka 70. člena ZMZ-1.
Vsa relevantna dejstva za ugotovitev pravočasnosti tožbe v obravnavani zadevi izhajajo že iz samih tožbenih navedb, zato bi se tožnik, ki ga zastopa odvetnik, moral zavedati, da je njegova tožba prepozna. Sodišče predhodno tožnika s temi ugotovitvami tudi ni bilo dolžno seznanjati, saj ne gre za to, da bi sodišče določena dejstva, ki so pomembna za presojo pravočasnosti tožbe, ugotovilo šele na podlagi odgovora na tožbo oziroma bi bila ta v nasprotju z izrecnimi tožbenimi navedbami, poleg tega pa je tožnika na navedeno pomanjkljivost opozorila tudi tožena stranka v odgovoru na tožbo.
Ugotovitev, da tožnik ni zaprosil za mednarodno zaščito v državah Evropske unije, ki jih je pred tem prečkal, ne zadostuje za izrečeni ukrep. Dejstvo, da tožnik ni zaprosil za mednarodno zaščito v državah Evropske unije, namreč ne dokazuje utemeljene nevarnosti, da bi tožnik pobegnil iz Republike Slovenije, kar je bistvena okoliščina za odločitev v tem upravnem sporu. Po presoji sodišča je tožnik z vložitvijo prošnje v Republiki Sloveniji izkazal ravno nasprotno.
Upoštevajoč, da je tožnik v prošnji izjavil, da je njegova ciljna država Republika Slovenija, kar potrdi tudi zaslišan na glavni obravnavani v tem upravnem sporu, je po presoji sodišča utemeljevanje toženke, da je tožnik begosumen zaradi izjave iz policijske depeše, katere vsebino sam zanika, premalo in nezadostno za dokazovanje nevarnosti, da bi tožnik iz Republike Slovenije pobegnil.
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3. Direktiva 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite člen 6. ZMZ-1 člen 20, 20/2.
mednarodna zaščita - status subsidiarne oblike zaščite - slabe življenjske razmere - prepoved nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja - prosilec iz Maroka
Tožnik se sklicuje na nepravilno uporabo določila 3. člena EKČP zaradi nečloveškega ravnanja, ki naj bi ga povzročila njegova vrnitev v izvorno državo zaradi problema dostopa do prehrane, osnovne zdravstvene nege in zatočišča kot bistvenih elementov dostojnega življenja. Če tožeča stranka s tem cilja na nezakonitost odločitve o zavrnitvi subsidiarne zaščite, je po stališču Sodišča EU v sodbi v zadevi M'Bodj za izpolnjevanje subsidiarne zaščite nujno potrebno, da prosilec izkaže, da je preteča nevarnost odtegnitve minimalnih pogojev za preživetje posledica namernega ravnanja akterjev povzročanja resne škode. Tožnik pa takšnega namernega ravnanja povzročiteljev resne škode ni izkazal niti zatrjeval, zato je na tej podlagi odločitev tožene stranke tudi glede subsidiarne zaščite zakonita.
Sodna praksa ESČP bi lahko bila relevantna, če izvorna država ne bi izpolnjevala sprejetih mednarodnih obvez glede varstva človekovega dostojanstva za kategorijo oseb, ki so v celoti odvisni od pomoči države v zvezi z minimalno zaščito pred ekstremno revščino (hrana, higiena, bivališče) in pred bivanjem v stalnem strahu pred nasiljem na ulici ter v okoliščinah brez perspektivnosti o možnem izboljšanju stanja, ali pa če bi bilo mogoče tudi državi pripisati del odgovornosti za nastalo hudo in splošno humanitarno krizo. Zatrjevana ekonomska šibkost tožnika brez neke posebne okoliščine, ki bi govorila za njegovo izstopajočo ranljivost, ne spada pod nobenega od omenjenih pravnih okvirov.
ZUS-1 člen 52. ZPP člen 115, 262, 262/1. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - tožbena novota
Upoštevajoč nesporno dejstvo, da je bil tožnik v Republiki Hrvaški pol leta, da je imel v postopku prevajalca, da svojih trditev (da so z njim ravnali nečloveško, ponižujoče, da so se do njega vedli grdo, da so rasisti, zelo nasilni do migrantov, da ima slabe izkušnje s strani uradnih oseb, ker so bili nespoštljivi in neprijazni) ni konkretiziral, da se vabilu na zaslišanje v tem upravnem sporu ni odzval, je presoja toženke, da so te navedbe presplošne, nekonkretizirane, po presoji sodišča pravilna. Pravilno je toženka presodila tudi, da tožnikova izjava, da je bila hrana slaba in da so vrata azilnega doma zapirali ob 23.00 uri, ne zadošča za ugotovitev sistemske pomanjkljivosti niti ne predstavlja nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - kršitev javnega reda in miru - ogrožena osebna varnost - ogroženost premoženja
Tožnik je držal v roki iglo na način, kar je tako pri varnostniku kot socialni delavki in zdravstvenem tehniku povzročilo strah za svoje zdravje, da so sobo tožnika zapustili, zaklenili vrata in poklicali policijo. V takšni situaciji pa gre tudi po presoji sodišča za probleme, ki resnično in dovolj resno in vsekakor neposredno v času pred izrekom ukrepa pridržanja predstavljajo grožnjo javnemu redu in varnosti drugih.
mednarodna zaščita - status begunca - subsidiarna zaščita - preganjanje - utemeljen strah - resna škoda
Razloge preganjanja določa ZMZ-1 v 27. členu, in sicer: pripadnost določeni rasi ali etnični skupini; pripadnost določeni veroizpovedi; narodna pripadnost, pripadnost posebni družbeni skupini in politično prepričanje. Tožnik razloga preganjanja, ki bi ga ZMZ-1 določal kot razlog za preganjanje, ki utemeljuje dodelitev statusa begunca, niti ni zatrjeval.
Tožnik, kljub temu, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani z njegovimi navedbami, ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred resno škodo.
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-1, 84/1-4. Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito člen 8. ZUP člen 82, 82/5.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - dokazovanje istovetnosti - javna varnost - javni red - oseba, nevarna za varnost države - nevarnost za javni red, varnost in obrambo države
Skladno s prvo alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 ob upoštevanju Recepcijske direktive II je omejitev gibanja dopustna le, če pristojni organ preverja ali ugotavlja prosilčevo istovetnost ali državljanstvo. Tožena stranka je v izpodbijanem sklepu sicer navedla, da je dne 24. 5. 2021 na pristojne nemške organe naslovila zahtevek glede tožnikovega osebnega dokumenta in do dne izdaje izpodbijanega sklepa odgovora še ni prejela. Vendar pa ob tem iz obrazložitve sklepa ni razvidno, zakaj tožena stranka v dokaz tožnikove identitete ne sprejema fotografije tožnikovega osebnega dokumenta v upravnem spisu (posredovana toženi stranki dne 4. 11. 2019) in ki jo je ponovno priložil tudi tožbi (priloga A13) skupaj s fotografijami osebnih dokumentov svojih družinskih članov. Glede na navedeno sodišče ocenjuje, da razlog za odrejeni ukrep omejitve gibanja tožniku po prvi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 ni verjetno izkazan.
Tožena stranka je svojo presojo oprla le na mnenje UKP, da je tožnik varnostno sporen, brez upoštevanja s tem povezane dokumentacije in tožnikovih pojasnil v zvezi z okoliščinami incidenta leta 2005 v Iraku. Tožena stranka se prav tako ni opredelilo do stališča tožnika, da mnenje UKP očitno temelji na dokumentih, ki jih je imela že leta 2020, torej v času tožnikovega bivanja v Sloveniji, ko na tej podlagi ni bil označen kot varnostno sporen. Z morebitnimi dodatnimi dokumenti, na podlagi katerih je UKP leto dni kasneje zaključila, da je tožnik varnostno sporen, pa bi tožnik moral biti seznanjen (peti odstavek 82. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP).
Iz dokazne ocene tožene stranke prav tako ni razvidno, zakaj šteje, da bi tožnikovo sodelovanje v dogodku iz leta 2005 med vojno v Iraku, danes predstavljalo resnično, sedanjo in dovolj resno grožnjo za RS. Pri tem sodišče opozarja tudi na stališče SEU, da je treba pri oceni, ali je nekdo nevaren za državno varnost, upoštevati tudi čas, ki je pretekel od datuma, ko naj bi bilo kaznivo dejanje storjeno, in nadaljnje ravnanje posameznika, zlasti glede tega, ali to ravnanje razkriva njegovo sovražnost do temeljnih vrednot EU, in je sposobno motiti duševni mir in fizično varnost prebivalstva. Zgolj ugotovitev tožene stranke, da so ZDA v Interpol vnesle podatke leta 2018, pa po presoji sodišča nikakor ne more zadoščati za oceno navedenega nadaljnjega ravnanja tožnika in časa, ki je pretekel od dogodka iz leta 2005.
Tožnik v času odločanja ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje tega upravnega spora, saj je tožnik Azilni dom zapustil dne 9. 9. 2021 in se tja od tedaj ni več vrnil.
mednarodna zaščita - izvedenec psihiatrične stroke - procesna sposobnost
Ugotovitve izvedenke psihiatrične stroke po presoji sodišča potrjujejo tožničine navedbe, da ni razumela pomena upravnega postopka pred toženo stranko. Bila je torej procesno nesposobna, kot taka pa ni mogla biti stranka. Tožena stranka kljub predlogu tožničine pooblaščenke ni postavila izvedenca medicinske stroke, zaradi česar ni izpolnila svoje dolžnosti iz 153. oz. 51. člena ZUP.