ZMZ-1 člen 15, 26. Konvencija ZN o otrokovih pravicah člen 3, 6, 37.
mednarodna zaščita - ponovni postopek za priznanje mednarodne zaščite - mladoletnik brez spremstva - korist mladoletnega otroka - nova dejstva
Upoštevanje največje koristi za otroka ne pomeni, da je otrokova korist edini kriterij za presojo, je pa najpomembnejši ob tem, ko mora pristojni organ omenjeno vrednoto tehtati tudi z drugimi legitimnimi javnimi interesi. Ker se dejanja resne škode in preganjanja vežejo v veliki meri na prepoved nečloveškega in poniževalnega ravnanja, je treba ob tem tudi upoštevati, da gre v primerih otrok za posebnost, saj prepoved nečloveškega ali ponižujočega ravnanja zajema tudi komponento varstva otrokovega „razvoja“, ki je ni, ko gre za polnoletne prosilce za mednarodno zaščito.
Glede na to, da gre za mladoletnika v starosti 16 let, ki je v Slovenijo prišel nepismen iz zelo odmaknjenega oziroma ruralnega predela Alžirije, bi ga tožena stranka morala šteti za posebej ranljivo osebo, da bi na tej podlagi ustrezno uporabila določilo prvega odstavka 37. člena ZMZ-1 glede vodenja osebnega razgovora. Za spoštovanje te določbe namreč ni dovolj zgolj aktivna prisotnost zakonite zastopnice na osebnem razgovoru.
mednarodna zaščita - prosilec iz Republike Kongo - preganjanje - politično prepričanje kot razlog preganjanja - informacije o izvorni državi - status begunca
Dejansko stanje v tem smislu, ali bi bila za tožnika varna vrnitev v Kongo, ni bilo popolno ugotovljeno, kar se je dodatno izkazalo po opravljeni glavni obravnavi. Iz poročil, ki jih je predložila tožeča stranka, namreč med drugim izhaja, da so se zlorabe s strani vladnih varnostnih sil in nezakonitih oboroženih skupin še vedno dogajale in naj bi vključevale nezakonite poboje, izginotja, mučenja, uničenje zasebne lastnine ter spolno nasilje in nasilje na podlagi spola. Dogajala naj bi se izginotja posameznikov, pridržanja zaradi svojih političnih mnenj, preganjanje demonstrantov, razmere v zaporih pa so še vedno slabe, po odhodu Kabile pa so osebe, ki so bile blizu nekdanjemu šefu države, še vedno na vodilnih položajih v vojski, policiji, varnostni službi. Tudi iz zaslišanja tožnika izhaja, da ima bivši predsednik Kabila v Kongu še vedno politični vpliv. Glede na vse navedeno je po presoji sodišča preuranjena ocena tožena stranke, da ni verjetno, da bi bil tožnik ob vrnitvi v izvorno državo priprt in tako izpostavljen izredno slabim in življenjsko nevarnim razmeram, zato je bilo po presoji sodišča dejansko stanje glede te ocene nepopolno ugotovljeno.
Prosilci, ki samovoljno zapustijo azilni dom oziroma njegovo izpostavo ali naslov, na katerem so nastanjeni, nimajo več pravnega interesa za vodenje postopka.
mednarodna zaščita - molk organa - procesne predpostavke za tožbo zaradi molka organa
Podane so vse procesne predpostavke za vložitev tožbe zaradi molka organa, zato je sodišče tožbi ugodilo. Četudi se tožena stranka sklicuje na kompleksnost zadeve in na reševanje drugih zadev, ki so še bolj prednostne, pa to ne more spremeniti dejstva, da je zakonsko določen rok za izdajo odločbe že potekel,
ZMZ-1 člen 27, 27/5, 49, 49/1, 49/1-5, 49/2, 49/2-1, 49/2-2.
mednarodna zaščita - prošnja za priznanje mednarodne zaščite - očitno neutemeljena prošnja - mladoletnik brez spremstva - družinski spor - grožnje - nasilje v družini
Tožnik ni izkazal, da bi imel v svoji izvorni državi težave zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. V tožbi opozarja na Smernice UNHCR o otroških prošnjah za azil iz leta 2009, iz katerih izhaja, da je glede na zatrjevane okoliščine mladoletnega prosilca za mednarodno zaščito (družinsko nasilje) potrebno ugotoviti tudi, ali je ta lahko pripadnik določene družbene skupine upoštevaje njegove posebne okoliščine. Glede na (podane tožnikove navedbe) spor okoli dediščine ter tožnikovo pričanje zoper strica, tudi po presoji sodišča ne gre za družinsko nasilje niti v smislu opredelitve družinskega nasilja po določilih 3. in 3. a člena Zakona o preprečevanju nasilja v družini
Zlorabo postopka oziroma zavajanje organov z lažnimi informacijami glede identitete in državljanstva je treba ugotoviti na zelo prepričljiv način, kajti za takšno ravnanje je potreben naklep. Kajti če prosilec trdi, da prihaja iz države, za katero obstajajo številne informacije o notranjem oboroženem spopadu oziroma o visoki stopnji splošnega nasilja, ni dovolj, če je izkazan zgolj dvom, ali prosilec prihaja iz takšne države, v konkretnem primeru je to Libija. Za uporabo določila 3. alineje 52. člena ZMZ-1 mora biti namreč „očitno“, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito. Te „očitnosti“ pa tožena stranka v izpodbijanem aktu ni izkazala.
Tožnik ni očitno skopo opisal okoliščine strahu pred preganjanjem oziroma resno škodo v Tripoliju zaradi splošnega nasilja in delovanja raznih milic, ampak je govoril o tem, kako je prišlo do nastanka in razširjanja različnih milic, kakšne metode nasilja so te milice uporabljale, kako pogosti so bili njegovi kontakti z milicami. Tožena stranka bi morala te njegove navedbe o pojavnostih milic v Tripoliju preizkusiti tudi z vidika dovolj preverjenih informacij o izvorni državi, to je v Tripoliju v času njegovega odhoda in v času odločanja, kot to zahtevata določili člena 4(5)(c) Direktive 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. 12. 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite in člen 31(8)(e) Direktive 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite in bi morala to vključiti v dokazno oceno glede morebitnega zavajanja o tožnikovi izvorni državi.
mednarodna zaščita - ponovni postopek - zavrženje zahtevka za uvedbo ponovnega postopka - novi dokazi in nova dejstva - trditveno in dokazno breme
Ni mogoče izpeljati sklepa, da bi se zaradi ravnanja srbskih organov pomembneje povečala verjetnosti, da izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito zaradi preganjanja v Srbiji na kateri izmed taksativno določenih podlag ali da bi šlo za elemente, ki bi jih bilo mogoče obravnavati v smislu nečloveškega ravnanja iz 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah.
Tožnica je sicer pavšalno v tožbi zatrdila še, da so ji bile poleg tega v Srbiji kršene še njene temeljne človekove in ustavne pravice, bila naj bi žrtev nepravičnega kaznovanja, mučenja, trpinčenja, žalitev in poniževanja, ogroženo je njeno življenje v Srbiji. Sodišče ugotavlja, da so navedene trditve nekonkretizirane, tožnica je namreč tista, ki nosi trditveno breme za zatrjevanje okoliščin preganjanja in/ali resne škode v izvorni državi poleg temeljnega dokaznega bremena.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito - ekonomski razlog
Glede na ugotovljeno dejansko stanje, je tudi po presoji sodišča očitno, da je tožnik izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave. Iz tožbenih trditev ni razvidno njegovo zatrjevanje utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju.
mednarodna zaščita - ponovni postopek - zavrženje zahtevka za uvedbo ponovnega postopka - novi dokazi in nova dejstva - trditveno in dokazno breme
Za odločitev v obravnavani zadevi je bistvena presoja, ali je tožnik z navedbami, da ni želel vpletati svoje družine, izkazal, da novih dejstev (grožnje njegovi družini) brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v času prvega postopka. Iz tožnikovega trditvenega gradiva ni razvidno konkretizirano nasprotovanje razlogom izpodbijanega sklepa, ki so povezani z navedeno presojo tožene stranke, zaradi česar sodišče v tem delu ni imelo podlage za nadaljnje preverjanje s tem povezanega in za odločitev v zadevi pomembnega dejanskega stanja. V skladu s prvim odstavkom 20. člena ZUS-1 namreč preizkusi dejansko stanje le v okviru tožbenih navedb. Ob takem stanju stvari navedeno novo dejstvo že zaradi svoje nepravočasnosti ne more pomembno povečevati verjetnosti, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Poleg tega je iz razlogov izpodbijanega sklepa razvidno stališče, da navedeno novo dejstvo že samo po sebi ni tako, da bi pomembno povečevalo verjetnost, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite.
mednarodna zaščita - pogoji za priznanje mednarodne zaščite - status begunca - preganjanje - pravica do izjave v postopku - bistvena kršitev določb postopka
Tožena stranka bi glede na tožnikove navedbe morala bistveno natančneje ugotoviti dejansko stanje tudi s pomočjo informacij o stanju v izvorni državi glede morebitnega maščevanja Talibanov, saj naj bi pakistanski vojski izdal veliko informacij o Talibanih.
Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožena stranka na ponovnem osebnem razgovoru zaznala nove nejasnosti v tožnikovih izjavah (kot npr. glede časa bivanja v bolnišnici, časa bivanja pri sestri oziroma teti), a ga z njimi ponovno ni soočala, je pa nanje kljub temu oprla svojo odločitev. Izjave tožnika v veliki meri ocenjuje kot malo verjetne, a ne pojasni zakaj.
ZMZ-1 člen 23, 27, 27/9, 30, 30/1, 30/2. Direktiva 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite člen 5, 5/1, 5/2.
Zgolj predloženi krstni list in ostala dokazila o opravljenem krstu sicer še ne predstavljajo resnično spremembo vere. Potrdilo z dne 1. 10. 2019, ki ga je tožnik priložil tožbi, in iz katerega izhaja, da že več kot leto dni redno obiskuje srečanja in je aktivni član te verske skupnosti, ni nedovoljena tožbena novota, kot to zmotno meni tožena stranka. Potrdilo namreč ni namenjeno zgolj izkazovanju opravljenega krsta, pač pa življenja v določeni verski skupnosti in s tem pristnosti spremembe vere.
Tožena stranka bi morala ne glede na to, da tožniku ne verjame, da so bile izvršene dejavnosti v povezavi s spremembo vere "pristne", ugotavljati, ali bi bil tožnik zaradi teh dejavnosti, tudi zaradi krsta, ob vrnitvi v Iran izpostavljen preganjanju ali resni škodi. Določilo devetega odstavka 27. člena ZMZ-1 namreč določa, da pri ocenjevanju dejstva, ali ima prosilec utemeljen strah pred preganjanjem, ni pomembno, ali prosilec dejansko ima rasne, verske, nacionalne, družbene ali politične lastnosti, ki se preganjajo, pod pogojem, da takšne značilnosti prosilcu pripisuje subjekt preganjanja oziroma resne škode. V konkretnem primeru torej ni nujno določilno, ali je prosilec dejansko spremenil vero in ima torej lastnost, na podlagi katere bi bil lahko preganjan, pač pa je bistveno vprašanje, ali lahko takšno lastnost - tj. spremembo vere iz muslimanske v krščansko, tožniku pripiše subjekt preganjanja.
Iz členov 4(3)d, 5(1) in 5(2) Direktive 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite ter prvega odstavka 30. člena ZMZ-1, kakor tudi iz Ženevske konvencije ne izhaja, da prosilec ni upravičen do priznanja statusa begunca ali subsidiarne oblike zaščite, če njegova prošnja temelji na dejavnostih, izvršenih po zapustitvi izvorne države, katerih izključni namen je bil ustvarjanje potrebnih pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Pač pa je za presojo bistveno vprašanje, ali ima prosilec utemeljen strah pred preganjanjem oziroma ali obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da se bo prosilec soočil z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo.
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-3. Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito člen 8, 8/3, 8/3-d.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - odločba o vrnitvi - zloraba postopka - objektivno merilo
3. alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 kot objektivno merilo določa, da je prosilec že imel možnost začeti azilni postopek. Druga objektivna merila v ZMZ-1 sicer niso določena, vendar pa se tožena stranka sklicuje ravno na navedeno (edino) objektivno merilo. Tožnik je nedvomno imel možnost začeti nov azilni postopek že bistveno prej (od 29. 12. 2020 dalje), torej preden je dejansko vložil svoj zahtevek za ponovno uvedbo postopka z dne 8. 1. 2021.
ZMZ-1 člen 23, 23/2, 24, 25, 25/2, 26, 27, 27/1, 27/1-4. ZPP člen 214.
mednarodna zaščita - status begunca - transseksualnost - preganjanje - zaščita pred preganjanjem - subjekt preganjanja - pripadnost posebni družbeni skupini - diskriminacija - nedržavni subjekt
Tožnica je bila zaradi svoje transseksualnosti podvržena fizičnemu nasilju, hudemu psihičnemu nasilju v obliki groženj s smrtjo ter ponavljajočemu se verbalnemu nasilju in poniževanju. Takšne okoliščine po presoji sodišča pomenijo tako hud poseg v tožničine človekove pravice, da jih je mogoče opredeliti kot preganjanje. Tožnica se utemeljeno boji, da bi bila v primeru vrnitve v izvorno državo spet izpostavljena preganjanju. Ob tem med strankama ni sporno, da je bil razlog, zaradi katerega je bila tožnica preganjanja, dejstvo, da je transseksualna oseba. Take osebe pa v Srbiji predstavljajo posebno družbeno skupino v smislu četrte alineje prvega odstavka 27. člena ZMZ-1.
Zgolj dejstvo, da je policija naredila zapisnik o prijavi, še ne pomeni učinkovite zaščite države, če temu ni sledil tudi kazenski pregon in kaznovanje storilcev, še posebej ob upoštevanju dejstva, da v obravnavanem primeru ne obstaja nobena očitna ovira za to, saj so bili napadalci identificirani. Pregon in kaznovanje posameznikov, ki storijo kaznivo dejanje, sta nujna za dosego generalne prevencije – odvračanja ljudi od kaznivih dejanj z zagrozitvijo s kaznimi. V obravnavanem primeru do kazenskega postopka zoper storilce ni prišlo, leto dni kasneje pa sta bila tožnica in njen partner v istem kraju žrtvi novih napadov s strani istih napadalcev. Tudi v primeru groženj s smrtjo, ki sta jih bila tožnica in njen partner deležna s strani skupine ljudi, ki so razgrajali po njunem dvorišču, ni prišlo do kazenskega pregona storilcev. Iz vsega navedenega je tako mogoče zaključiti, da v tožničinem primeru organi pregona niso storili tistega, kar bi bilo potrebno za učinkovit pregon in kaznovanje napadalcev ter ji tako niso zagotovili dejanske zaščite pred preganjanjem.
prošnja za mednarodno zaščito - subsidiarna zaščita - prosilec iz Alžirije
Sodišče kot neutemeljen zavrača tožbeni očitek, da je bila izpodbijana odločba izdana v skrajšanem ugotovitvenem postopku, kakor zmotno v tožbi na več mestih trdi tožnik. Iz izpodbijane odločbe namreč jasno izhaja, da tožena stranka prošnje tožnika za mednarodno zaščito ni zavrnila kot očitno neutemeljene prošnje, pač pa je svojo odločitev sprejela po izvedenem rednem ugotovitvenem postopku ter po opravljenih dveh osebnih razgovorih
mednarodna zaščita - ponovna prošnja - zahteva za uvedbo ponovnega postopka - nova dejstva in novi dokazi - pomanjkljiva dokazna ocena
Izpodbijani akt ima notranje nasprotje oziroma pomanjkljivost v ključnem elementu obrazložitve. Tožnik dejstva, da je bil predlagan za pričo zoper navedene nekdanje člane dagestanske vlade, ni mogel navesti v prvotnem postopku, saj je za to dejstvo izvedel šele po končanem prvotnem postopku. Tožena stranka se tako do tega dejstva, ki ga je tožnik v zahtevku prvič navedel, ni mogla opredeliti že v predhodnem postopku; v konkretnem postopku pa je le povzela tožnikove navedbe v zvezi z navedenim, ni pa v zvezi z njimi naredila dokazne ocene.
Tožnik se je že v upravnem postopku in tudi v upravnem sporu skliceval na priložene informacije o izvorni državi, do katerih se v tem kontekstu tožena stranka ni opredelila, pa bi se skladno s sodno prakso ESČP morala. Tožena stranka je sicer navedla, da se je do informacij že opredelila v prvotnem postopku, vendar pa sodišče ugotavlja, da se je do njih opredelila le z vidika, da je zoper tožnika v Rusiji vložena obtožnica zaradi kaznivega dejanja korupcije (kar je tožnik zatrjeval že v prvotnem postopku), ne pa z vidika zatrjevanega novega dejstva, da mu ob vrnitvi v Rusijo grozi resna škoda, ker je predlagan za pričo v postopkih zoper nekdanje dagestanske člane vlade. Zato sodišče izpodbijanega akta ne more preizkusiti, saj se tožena stranka ni opredelila do novo zatrjevanega dejstva in ne do informacij o izvorni državi v zvezi s tem.
Nekonsistentnosti v izjavah prosilcev za mednarodno zaščito so sicer lahko podlaga za sklepanje o namernem zavajanju pristojnega organa, vendar mora pristojni organ, preden opravi dokazno oceno teh neskladij, prosilcu dati možnost, da jih pojasni. Tudi po stališču Ustavnega sodišča zgolj ugotovitev zavajanja ali zlorabe postopka sama po sebi še ne pomeni avtomatične zavrnitve prošnje, ne da bi pristojni organ ugotavljal razloge za takšno prosilčevo ravnanje.
Različna izpovedovanja o bistvenih okoliščinah, ki jih je navedel tožnik kot razlog za pridobitev mednarodne zaščite, vzpostavljajo dvom, da so se dogodki res zgodili, s tem pa se izmika podlaga za ugotovitev, da je njegova potreba po zaščiti dejanska in resnična. Zato tožnik ni izkazal, da ima družina B nad njim namen izvršiti krvno maščevanje, saj ni izkazal niti dejanja preganjanja, kar že samo po sebi zadošča za zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito. Poleg tega pa je dolžnost prosilca, ki v prošnji za mednarodno zaščito zatrjuje nezmožnost izvorne države, da bi ga zaščitila pred preganjanjem, da izkaže trditve, ki bi lahko utemeljile zatrjevano nezmožnost izvorne države nuditi zaščito.
mednarodna zaščita - varna izvorna država - prosilec iz Maroka - očitno neutemeljena prošnja - navajanje nepomembnih ali zanemarljivih dejstev
Tožena stranka je v zvezi s presojo razlogov iz prve alineje 52. člena ZMZ-1 tožnikove navedbe v zvezi z revščino in boljšim življenjem pravilno ocenila za nepomembna dejstva za obravnavanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite po ZMZ-1. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe namreč izhaja, da so navedbe tožnika, da je iz Maroka odšel v želji po izboljšanju ekonomskih razmer, nepomembne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito. Zato je s tem tudi po mnenju sodišča nastopil zakonski razlog, po katerem je moč zavrniti prosilčevo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ-1.
Tudi v zvezi z drugo navajanim razlogom in sicer grožnjami bratov bivšega dekleta, je tožena stranka pravilno odločila, da tožnik do mednarodne zaščite ni upravičen. V kolikor bi slednje šteli kot sklicevanje na preganjanje s strani nedržavnega subjekta, ni moč spregledati, da je tožnik na izrecno vprašanje tožene stranke obenem povedal, da groženj policiji ni prijavil, saj se je bal njunega maščevanja. Dolžnost prosilca je, da izkaže trditve glede nezmožnosti izvorne države, da nudi zaščito. Zgolj pavšalno tožnikovo zatrjevanje, da se je maščevanja bal, ne zadošča. Glede na navedeno se ni moč sklicevati, da zaščite v izvorni državi ni bil deležen, saj je tam niti ni iskal. Poleg tega, da so navedbe tožnika v zvezi s tem razlogom povsem pavšalne, pa je že tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik zadnje štiri mesece pred odhodom težav iz tega razloga ni več imel, dva meseca pred odhodom pa je stike z dekletom celo prekinil.
mednarodna zaščita - ponovna prošnja - zavrženje zahteve - nova dejstva in dokazi - dokazno breme
Izpodbijani sklep med drugim temelji na ugotovitvi, da tožnik ni izkazal, da novih dokazov (slik) brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v času prvega postopka. S tožbenimi navedbami, "da je navedel opravičljiv razlog, da pridobitev dokazov iz Alžirije prej ni bila izvedljiva", po presoji sodišča tej ugotovitvi tožene stranke le posplošeno nasprotuje.
Tožnik ni navedel novih dejstev, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite; tožena stranka je namreč menila da zažig trgovine z alkoholom ni eden izmed razlogov iz Ženevske konvencije, zaradi katerih bi bil tožnik upravičen do mednarodne zaščite. Tega stališča tožene stranke tožnik ob upoštevanju zaostrenih dokaznih standardov v tovrstnih postopkih ne izpodbija določno, saj so njegove trditve o prijavi groženj policiji le posplošene.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - ekonomski razlog - pravno nepomembno dejstvo - prosilec iz Maroka
Tožnik je izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave, saj iz nobenega podatka v spisu ni razvidno njegovo zatrjevanje utemeljenega strahu pred preganjanjem. Zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju.
ZMZ-1 člen 2, 2/1, 2/1-10, 2/1-13, 2/1-14. ZUP člen 129, 129/1, 129/1-2. Direktiva 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite člen 2, 2/i.
mednarodna zaščita - vlagatelj - stranka v postopku
Prošnjo za mednarodno zaščito lahko vloži zgolj oseba, ki je državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, tretja država pa je vsaka država, ki ni članica EU. Ker je bilo ugotovljeno, da je tožnik državljan Hrvaške, ki je članica EU, ta v skladu z 2. točko prvega odstavka 129. člena ZUP v zvezi s 33. členom ZMZ-1 ne more biti stranka postopka.