ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-6. ZMZ-1 člen 50, 50/2. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 18, 18/2. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 9, 9/2, 28, 46, 46/11.
Pravni interes kot procesna predpostavka za vsebinsko obravnavanje tožbe mora obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti. To velja tudi, če procesna predpostavka odpade po opravljeni glavni obravnavi. Glede na to, da je v konkretnem primeru tožnik zapustil ne le azilni dom, ampak tudi državo, to še toliko bolj utemeljeno kaže na domnevo o umiku oziroma odstopu od prošnje, kot npr. zgolj opustitev sporočiti določene bistvene informacije za prošnjo ali neudeležba na osebnem razgovoru (točka a prvega odstavka 28. člena Procesne direktive II), kar je relevantno za presojo, ali ima tožnik še pravni interes za vodenje upravnega spora.
Res je, da bo tožnik, če bo v prihodnosti želel ponovno zaprositi za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji moral vložiti ponovno prošnjo, vendar je glede na že citirani 11. odstavek 46. člena Direktive 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite to možnost, ki jo je evropski zakonodajalec v skladu s pravico do učinkovitega pravnega sredstva očitno predvidel oziroma dopustil. Posledično ni utemeljeno niti tožnikovo sklicevanje na zadnji pododstavek drugega odstavka 18. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, saj je tožnik v tem upravnem sporu zagotovo imel možnost učinkovitega pravnega sredstva v skladu s 46. členom Direktive 2013/32/EU, pa je po svoji osebni izbiri ni izkoristil.
mednarodna zaščita - informacije o izvorni državi - notranja zaščita - subsidiarna oblika zaščite - resna škoda - samovoljno nasilje - obstoj oboroženih spopadov
Tožnik je med razlogi za vložitev prošnje navedel, da v domačem kraju trpi zaradi vojne med Indijo in Pakistanom, zaradi tega umre tudi dosti ljudi. S tem uveljavlja razloge za subsidiarno zaščito. Tožena stranka je v postopku vpogledala v različna poročila za leto 2019 in 2020 iz katerih je razvidna splošna varnostna situacija v Pakistanu. Po podatkih EASO je bilo leta 2003 za območje Kašmirja, ki je razdeljen med Indijo in Pakistan, dogovorjeno premirja, ki pa je nenehno kršeno. Kršitev je rekordno število od leta 2018. Leta 2019 je zaradi bitk vzdolž linije nadzora umrlo okoli 60 civilistov. V celem času pa naj bi umrlo med 30.000 in 100.000 civilistov. Po ceni EASO predstavlja Kašmir največji in najbolj militirizirani teritorialni spor na svetu. Že navedeno po oceni sodišča nakazuje na visoko stopnjo samovoljnega nasilja na območju iz katerega prihaja. Ker je tožena stranka, ne glede na standarde iz sodbe v zadevi Elgafaji (C-465/07), v izpodbijani odločbi le povzela določene informacije o izvorni državi, obenem pa ni preverila, kakšna je dejanska stopnja ogroženosti, ki bi ji bil tožnik, glede na izjave, da živi v Kašmirju blizu indijske meje, na tem območju izpostavljen, je ostala odločba pomanjkljivo obrazložena glede razlogov o odločilnem dejstvu (stopnja samovoljnega nasilja, ki bi tožniku samo zaradi navzočnosti na navedenem ozemlju, na katerem obstaja nasilje, utegnilo povzročiti resno škodo).
Iz razlogov izpodbijane odločbe ni razvidno, da bi tožena stranka v zvezi z možnostjo notranje zaščite upoštevala tožnikove osebne okoliščine.
mednarodna zaščita - resna škoda - informacije o izvorni državi - subsidiarna oblika zaščite - dokazna ocena
Ob upoštevanju tožnikovih izjav bi tožena stranka morala presojati dostopne specifične in splošne informacije v zvezi s preprodajalci kot subjekti resne škode (tretja alineja 24. člena ZMZ-1). S tega vidika pa bi se najprej morala določno opredeliti tudi do tožnikovih izjav „da ga je strah, da bi mafijska združba izvedela, da jih je izdal, kar sumijo“ in „ko je mamila dostavil zadnjič, preprodajalcu ni dal denarja; preprodajalec naj bi ga zaradi tega večkrat iskal na domu, pa so mu vedno rekli, da njega ni doma“. Z jasnimi razlogi bi torej morala oceniti njihovo skladnost in verjetnost ter morebitno nasprotovanje ustreznim dostopnim specifičnim in splošnim informacijam, ki bi jih morala pridobiti (tretja alineja tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1).
V nasprotju s statusom begunca presoja upravičenosti do statusa subsidiarne zaščite nima tolikšnega poudarka na prosilčevih osebnih okoliščinah.
mednarodna zaščita - prošnja za mednarodno zaščito - prekluzija - pravica do izvedbe dokaza - neverodostojne izjave - prevod
Sodišče se strinja z zaključkom tožene stranke v izpodbijani odločbi v zvezi z razlogi, s katerimi tožnik utemeljuje svojo prošnjo, da so njegove izjave v zvezi s tem že same po sebi neprepričljive in malo verjetne, njegove izjave pa tudi niso skladne z vsebino dokumentov, ki jih je predložil v podporo svojim izjavam in ker ni verodostojno predstavil svojih razlogov za zapustitev izvorne države, tožena stranka upravičeno dvomi v obstoj dogodkov, ki jih je izpostavil kot ključne pri odločitvi, da zapusti Afganistan.
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-3. Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito člen 8, 8(3), 8(3)-d.
mednarodna zaščita - odvzem prostosti - objektivno merilo - zloraba postopka - strah - odločba o vrnitvi - napačna uporaba materialnega prava
ZMZ-1 v določbi tretje alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 ne vsebuje zahteve po „objektivnih merilih“, ki jo sicer vsebuje člena 8(3)(d) Direktive o sprejemu 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito, za sklepanje o utemeljeni domnevi, da je prosilec prošnjo podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, če je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito; poleg tega pa Direktiva o sprejemu 2013/33/EU ne vsebuje določbe, da je treba objektivna merila določiti v zakonu, kakor je to določeno v primeru pridržanja po Uredbi EU št. 604/2013 (člen 2(n)).
Tožena stranka dejstev v zvezi z razlogi, zaradi katerih je tožnik prišel v Slovenijo, ni vključila v utemeljevanje domneve, pa bi jih morala, zato je s tega vidika obrazložitev pomanjkljiva, zaradi česar tudi ni pravilno uporabila objektivnega merila.
Druga napaka v uporabi materialnega prava je v tem, da tožena stranka ukrepa pridržanja ni obravnavala individualno glede na okoliščine v zvezi s prosilcem in skladno z načelom sorazmernosti oziroma testom nujnosti.
Direktiva o sprejemu 2013/33/EU izrecno določa kot pogoj za pridržanje po členu 8(3)(d), da je prosilec pridržan zaradi postopka vračanja v skladu z Direktivo 2008/115 in se v nadaljevanju v tej zvezi sklicuje na odločbo o vrnitvi in ne na sodno odločbo, izdano v kazenskem postopku, o izgonu.
mednarodna zaščita - malo verjetne in neprepričljive izjave - informacije o izvorni državi - politično prepričanje kot razlog preganjanja
Nosilno stališče tožene stranke o mali verjetnosti tožnikovih izjav ne temelji na ugotovitvi, da si je na tretjem osebnem razgovoru pomagal z zapiski, čemur tožena stranka ni nasprotovala, ampak na presoji vseh tožnikovih individualnih okoliščin, ki izvirajo iz vsebine njegovih izjav, predloženih listinskih dokazov in relevantnih informacij o izvorni državi. Dokazna ocena tožene stranke glede verjetnosti tožnikovih izjav v zvezi z razlogi za zapustitev izvorne države je po presoji sodišča vestna, skrbna ter analitično sintetična, torej v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene. Ob upoštevanju s tem povezanih obširnih pojasnil v izpodbijani odločbi, pa s posplošenimi tožbenimi očitki ni omajana niti njena vsebinska prepričljivost. Po presoji sodišča je tudi dokazna ocena proučenih informacij o stanju v izvorni državi v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene.
ponovna prošnja za mednarodno zaščito - uvedba postopka - nova dejstva in novi dokazi - trditveno in dokazno breme
Ponovni postopek se uvede, če tožnik navede v zahtevku nova dejstva oziroma predloži nove dokaze (ali se pojavijo novi elementi), ki pomembno povečujejo verjetnost, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Tega pa tožnik ni izkazal. Trditveno in dokazno breme je na tožniku.
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-3. Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito člen 8, 8/3, 8/3-d. Direktiva 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav člen 2, 2/2, 2/2-b.
omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - vračanje - zloraba postopka - pridržanje - postopek odstranitve tujca - zloraba postopka mednarodne zaščite - objektivno merilo - objektivni kriterij
Tožnik je podal namero za mednarodno zaščito v Centru za tujce šele potem, ko je prejel odločbo o nastanitvi v Center za tujce, po približno enem mesecu nastanitve v Centru, ko je postalo jasno, da je postopek njegove odstranitve iz Slovenije v izvorno državo v teku, čeprav bi namero lahko podal že prej. To pa po presoji sodišča potrjuje pravilnost zaključka tožene stranke, da je tožnik vložil prošnjo za mednarodno zaščito zgolj zato, da bi oviral ali preprečil postopek odstranitve, ker bi to lahko storil že dosti prej.
mednarodna zaščita - dokazna ocena - splošna verodostojnost - tiralica - zaščita v izvorni državi - informacije o izvorni državi
Po presoji sodišča je ugotovitev verjetnosti tožnikovih izjav v obravnavani zadevi podlaga za dokazno oceno njegovih navedb o izpolnjevanju pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Vrhovno sodišče je že presodilo, da je s presojo (ne)verodostojnosti prosilčevih izjav opravljena presoja izkazanosti razlogov, s katerimi je prosilec utemeljeval prošnjo za mednarodno zaščito. Tožnik je imel možnost, da v postopku aktivno sodeluje in da se izjavi o dejstvih, ki so bila pomembna za odločitev.
Toženka priznava tožbene navedbe in se s tožbo strinja, zato sodišče tudi upoštevajoč določbo prvega odstavka 214. člena ZPP šteje tožnikove navedbe v tožbi za resnične in utemeljene. Vloga 5-3-19 je bila vložena dne 5. 3. 2019 (in ne leta 2020, kot je zapisano v izpodbijani odločbi), vložena torej pravočasno, bila je potrebna, zato odločitev toženke, da stroškov za vlogo 5-3-19 tožniku ne prizna, ni pravilna.
mednarodna zaščita - prosilec iz Afganistana - neskladne izjave prosilcev - status begunca - verodostojnost - preganjanje - splošna verodostojnost prosilca - dokazna ocena - odločanje v sporu polne jurisdikcije - politično prepričanje kot razlog preganjanja
Ker je tožnik o dogodku ugrabitve izpovedoval skladno, prepričljivo in očitno resnicoljubno (kot že pojasnjeno, ko organa ni npr. zavajal z navedbami, da so talibani takrat želeli ugrabiti točno njega), sodišče ocenjuje, da je z dovolj veliko stopnjo verjetnosti izkazal, da se je dogodek dejansko zgodil. Glede na to, da so za dolgoletno delo njegovega očeta in da mu je pri tem tožnik pomagal, vedeli vsi (tudi sosedje, nekateri med njimi so bili tudi talibani), sodišče pritrjuje tožbenim navedbam, da v takšnih okoliščinah ni bil potreben noben specifičen dogodek, kot to zahteva tožena stranka, da bi talibani tožnika »opazili«, kako pomaga očetu. Njegova pomoč je bila dolgoletna, splošno znana in življenjsko logična (da je sin, ki dobro govori angleško, pomagal svojemu očetu, ki ga je preživljal).
Sodišče sledi tožnikovim navedbam o tem, da je bil deležen groženj in ugrabitve s strani nedržavnega subjekta (3. al. 24. člena ZMZ-1), tj. talibanov. Sodišče ocenjuje, da so grožnje s smrtjo in ugrabitev (za katero se ne ve, kako bi se končala, če tožnika ne bi rešila vojska) dejanja fizičnega in psihičnega nasilja (1. al. drugega odstavka 26. člena ZMZ-1) in so dovolj resne narave, da predstavljajo hudo kršitev človekovih temeljnih pravic (prvi odstavek 26. člena ZMZ-1). Ob tem je bistveno uporabiti določbo drugega odstavka 23. člena ZMZ-1, ki določa, da je dejstvo, da je bil prosilec že izpostavljen preganjanju, ali da mu je preganjanje neposredno že grozilo, resen znak prosilčevega utemeljenega strahu pred preganjanjem, razen če obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da se takšno preganjanje ne bo ponovilo ali se grožnje ne bodo uresničile. Tožnik je vseskozi zatrjeval, da ker je pomagal očetu, ki je delal za tuja podjetja, so talibani menili, da je (tudi on) vohun in nevernik ter njihov politični nasprotnik. Razlog preganjanja je v tem primeru pripisano politično prepričanje (deveti odstavek 27. člena ZMZ-1), kar med strankama ni sporno.
Iz primerjave izjav je po presoji sodišča jasno razvidno tožnikovo zasledovanje osnovne zgodbe; uveljavlja namreč strah pred šiitskim preganjanjem zaradi verskega prepričanja, kar povezuje s pripadnostjo verski sunitski organizaciji, s tem v zvezi pa tako ob podaji druge prošnje za mednarodno zaščito kot tudi na osebnem razgovoru omenja fizično nasilje. Ob takem stanju stvari pa bi morala tožena stranka prosto presojo opraviti ob upoštevanju ustreznega analitično-sintetičnega pristopa in pojasniti, zakaj je neujemanje izjav glede prejetih poškodb v okviru drugega postopka za priznanje mednarodne zaščite dovolj resno in se nanaša na dejstva, ki so bistvena za priznanje mednarodne zaščite; v tem pogledu bi morala upoštevati, da manjše neskladnosti na splošno ne zmanjšujejo verodostojnosti ugotovljenih dejstev. Nato pa bi morala s tem povezane ugotovitve primerjati s tožnikovo osnovno zgodbo iz prve prošnje za mednarodno zaščito, iz katere je razvidno, da je moral iti iz svojega kraja, sicer bi ga šiiti, ki so tam v večini, ubili. Šele v tem primeru bi bila dokazna ocena tožene stranke vestna, skrbna ter analitično sintetična, kot taka pa bi omogočala preizkus, ali so tožnikove izjave res tako notranje neskladne, da bi bile kazalnik njegove verodostojnosti.
mednarodna zaščita - prosilec iz Irana - status begunca - splošna verodostojnost - dokazna ocena - politično prepričanje kot razlog preganjanja
Zaradi nepristne spremembe vere ni smiselno preverjati, kako bi lahko bil prosilec preganjan v izvorni državi. Poleg tega iz okoliščin obravnavane zadeve niso razvidne druge dejavnosti, ki bi jih tožnik izvrševal z namenom ustvarjanja pogojev za prošnjo in bi bile podlaga za nadaljnjo oceno tožene stranke, ali bi bil tožnik zaradi njih ob vrnitvi izpostavljen tveganju (preganjanju ali resni škodi). Celo nasprotno, iz povzetka tožnikovih izjav na osebnem razgovoru je razvidno, da želi vero obdržati zase.
Ko ni podan subjektivni element, ker okoliščine ali dejanja, ki jih prosilec zatrjuje, niso preganjanje oziroma ne utemeljujejo njegovega strahu pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, oziroma njegovim izjavam o specifičnih individualnih okoliščinah in dejanjih, ni mogoče verjeti, ker ni bila ugotovljena tožnikova splošna verodostojnost, pa toženi stranki (in sodišču) pri odločanju o statusu begunca tožnikovih izjav ni bilo treba preverjati glede na informacije o izvorni državi, saj z njimi ni mogoče nadomestiti subjektivnega pogoja.
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-3. Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito člen 8, 8/3, 8/3-d.
omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - zloraba postopka mednarodne zaščite - postopek odstranitve tujca - vračanje - pridržanje - objektivni kriterij - objektivno merilo - načelo primarnosti prava EU
Iz 8. člena določbe Recepcijske direktive je izrecno razvidno, da se lahko domneva, da je prosilec vložil prošnjo samo zaradi zadržanja svoje vrnitve, utemelji na podlagi objektivnih meril. Takih objektivnih meril pa ZMZ-1 ne vsebuje, kar pomeni, da navedeno določilo Recepcijske direktive II ni bilo v celoti implementirano v naš pravni red in se zato 8. člen Recepcijske direktive II v skladu z načelom primarnosti uporablja neposredno. Ker torej zakonodajalec objektivnih meril ni vnesel v ZMZ-1, do ustrezne spremembe ZMZ-1 ni možno omejiti gibanja na tej pravni podlagi.
Sodišče opozarja na to, da je to, da tožnik zahtevka za uvedbo ponovnega postopka ni vložil že prej, le eden od treh zahtevanih pogojev iz tretje alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Ta pogoj ni istoveten s pojmom objektivnih kriterijev, ki morajo biti določeni v povezavi z drugim pogojem, to je pogojem, da je tožnik prošnjo (v konkretnem primeru zahtevek za uvedbo ponovnega postopka) podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve. To, da je prosilec imel že prej možnost zaprositi za mednarodno zaščito, je le še dodaten pogoj poleg pogoja, da je vložil prošnjo samo zato, da bi preprečil odstranitev in seveda prvega pogoja, ki se nanaša na postopek odstranitve.
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-3. Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito člen 8, 8/3, 8/3-d.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - zloraba postopka - odločba o vrnitvi - objektivni kriterij
ZMZ-1 ni opredelil, kateri so tisti objektivni kriteriji, na podlagi katerih bi tožena stranka lahko sklepala na obstoj utemeljene domneve, da je prosilec prošnjo za mednarodno zaščito vložil le zaradi zadržanja ali otežitve odločbe o vrnitvi. Navedeno pravno domnevo opredeljujeta dve bistveni, med seboj povezani sestavini: podlago domneve predstavlja dejstvo, to je zveza med presojo, ali so v konkretni zadevi podane okoliščine iz objektivnih meril in presojo, ali je prosilec že imel možnost vložiti prošnjo za mednarodno zaščito, iz katere Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito sklepa na domnevni zaključek - da je bila prošnja vložena le zaradi zadržanja ali otežitve odločbe o vrnitvi.
mednarodna zaščita - samovoljna zapustitev azilnega doma - pravni interes
Tožnik v času odločanja ne izkazuje pravnega interesa za vodenje upravnega spora. Azilni dom je samovoljno zapustil 23. 1. 2021 in se vanj ni vrnil. Tožnik očitno nima namena počakati na odločitev sodišča o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in na dokončanje postopka, zaradi česar ne izkazuje pravnega interesa za upravni spor.2 Zato je sodišče tožbo zavrglo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.
ZMZ-1 člen 20, 20/2, 20/3, 24, 26, 49, 49/1, 49/1-3.
mednarodna zaščita - status begunca - status subsidiarne zaščite
Razlogi, ki jih je tožnik navedel za zapustitev izvorne države, oziroma, ki jih je uveljavljal za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, ne predstavljajo razlogov za priznanje statusa begunca niti subsidiarne zaščite.
Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4, 10, 10/1. ZMZ-1 člen 21, 23, 23/1, 23/1-10, 26, 27, 27/9, 30, 30/2. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3, 9. Direktiva 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite člen 5, 5/3.
mednarodna zaščita - status begunca - spor polne jurisdikcije - dejanje preganjanja - prosilec iz Irana - sprememba veroizpovedi - verodostojnost prosilca - preganjanje zaradi veroizpovedi - politično prepričanje kot razlog preganjanja - nekonsistentnost izjav - informacije o izvorni državi - zatečeni begunec (sur place) - dokazna ocena - dokazni standard
Tožena stranka je dala preveliko oziroma izključno težo vprašanju obstoja preteklega preganjanja v Iranu. Po tem, ko je na podlagi ocene verodostojnosti ugotovila, da ne more verjeti tožniku, da so se dogodki v Iranu odvijali tako, kot jih je opisal, tudi ni dala nobene teže drugim navedbam in predloženim dokazom tožnika o njegovem odnosu do krščanske vere pred in po krstu v Sloveniji. V zadevi, kot je obravnavana, je bistvena nevarnost, ki tožniku grozi v primeru vrnitve v Iran in s tem povezano vprašanje, kako bi na tožnika gledala iranska oblast (deveti odstavek 27. člena ZMZ-1), spričo njegovega krsta in vključenosti v protestantsko versko skupnost, če bi tožnik postal za oblast sumljiv in prepoznaven.
Kadar gre za zatrjevano spremembo vere „sur place“, je potrebno napraviti natančno in poglobljeno presojo spreobrnitve veroizpovedi, resnosti verovanj in načina njihove manifestacije v Iranu v primeru vrnitve, tudi po uradni dolžnosti. Upravno sodišče je v sodni praksi že zavzelo stališče, da kadar gre za prosilca za mednarodno zaščito, pri katerem je do spremembe vere prišlo šele po prihodu begunca iz Irana v državo, ki odloča o njegovi prošnji za mednarodno zaščito („sur place“), potem je za presojo utemeljenosti strahu oziroma z vidika verodostojnosti potrebna rigorozna in natančna ocena o pristnosti spremembe vere. Verske aktivnosti, ki so same sebi namen, ne vzpostavljajo utemeljenega strahu pred preganjanjem v izvorni državi, če je takšno oportunistično ravnanje očitno vsakomur, vključno z organi v državi izvora.
Dokazni standard v zadevah mednarodne zaščite je po dobrih praksah držav članic EU in priporočilih UNHCR precej nižji od 50% in da je nižji od dokaznega standarda t.i. ravnotežja med dvema različnima možnostima. Gre za standard razumne verjetnosti, da bi do preganjanja prišlo.
Tožnik je izkazal, da je vero prav gotovo spremenil po prihodu v Slovenijo, in je novo protestantsko vero nedvomno prakticiral vsaj od marca leta 2016 naprej v zasebnem in javnem življenju in od tožnika ni mogoče zahtevati, da bi se nevarnosti lahko izognil z odpovedjo verskim dejanjem, na primer, da bi jo skrival v javnosti. Zanj bi takšna prepoved izkazovanja vere predstavljala hudo kršitev pravice do svobode veroizpovedi. V zvezi z dejanji preganjanja, na katera se je tožnik skliceval, ob upoštevanju informacij o stanju v izvorni državi, ki jih je v zadnjem delu izpodbijane odločbe povzela tožena stranka, pa je tožnik tudi izkazal utemeljen strah pred preganjanjem.
ZMZ-1 člen 6, 33. URS člen 62. ZUP člen 237, 237/2, 237/2-7.
mednarodna zaščita - pravica do tolmača - postopek revizije - upravna odločba - bistvena kršitev določb postopka
Pristojni organ mora v okviru postopkov po ZMZ-1 o vsaki zahtevi za zagotovitev tolmačenja, kjer gre po vsebini za odločanje o pravici prosilca do tolmačenja, odločiti z upravno odločbo.
mednarodna zaščita - zahtevek za uvedbo ponovnega postopka - zavrženje zahtevka za uvedbo ponovnega postopka - trditveno in dokazno breme
Tožnik je v postopku za uvedbo ponovnega postopka podal določena dodatna in v tem smislu nova dejstva, ki pa so sicer obstajala že v času prvotnega postopka. Tožnik navedenih dejstev v prvotnem postopku ni navedel, čeprav je bil s strani tožene stranke pozvan, ali ima še kaj dodati oziroma ali ima še kak razlog za zapustitev Tunizije. Razen tega tudi ni navedel, zakaj teh dejstev brez lastne krivde v prvotnem postopku ne bi mogel navesti.