mednarodna zaščita - ponovna prošnja - zavrženje zahteve - nova dejstva in dokazi - dokazno breme
Ob upoštevanju zaostrenih dokaznih standardov v tovrstnih postopkih tožnik s posplošenimi tožbenimi navedbami, "da bi tožena stranka morala upoštevati vse objektivne okoliščine v državi izvora in subjektivne okoliščine prosilca ter se opredeliti do sorazmernosti preteče kazni, stanja v alžirskih zaporih in drugega", ne izpodbija navedene presoje tožene stranke, da ni navedel novih dejstev, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Poleg tega je po presoji sodišča pravilno stališče, da v obravnavani zadevi izdana sodba sama po sebi ne pomeni preganjanja, ampak gre za izrečeno kazen za splošno kaznivo dejanje; v takih primerih pa ni razlogov preganjanja. Ker tožnik z navedenim ni izkazal subjektivnega elementa preganjanja, bi moral podati toliko obsežnejše in določnejše trditve, ki kažejo na obstoj objektivnih okoliščin, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem v prihodnosti ali resno škodo, česar pa ni storil. Zato sodišče glede na navedeno stališče ni imelo podlage za nadaljnje preverjanje s tem povezanega in za odločitev v zadevi pomembnega dejanskega stanja.
mednarodna zaščita - ponovna prošnja - nova dejstva in dokazi - zavrženje zahteve
Tožnik je v postopku za uvedbo ponovnega postopka kot novo dejstvo navedel, da se je njegov bratranec iz Afrike vrnil v Pakistan. Samega dejstva, da je njegov bratranec v Afriki, prej v postopku ni navajal. Ob podaji tretjega zahtevka pa ni zatrjeval, da bi ga bratranec želel ubiti; saj je zatrjeval le, da mu stric grozi s smrtjo (kar je uveljavljal že predhodno v postopku). O tem pa je že pravnomočno odločeno.
mednarodna zaščita - ponovna prošnja - zavrženje zahteve - nova dejstva in dokazi
Obe policijski prijavi sta sicer novi dejstvi, ki pa sta obstajali že v času tožnikovega bivanja v izvorni državi. Na izrecno vprašanje uradne osebe tožniku, zakaj tega razloga ni navedel že prej, je povedal, da je, tako kot ostali prosilci za azil, navajal ekonomske razloge in revščino. Ni vedel, da je pomembno navesti prave razloge. To je izvedel šele v Centru za tujce po tem, ko je prejel negativno odločitev o svoji prošnji. Takšno pojasnilo je tožena stranka pravilno zavrnila kot neprepričljivo ter zlasti neopravičljivo. Tožnik torej tudi po mnenju sodišča ni izkazal, da tega razloga ni mogel uveljavljati že v času prvega postopka (tretji odstavek 64. člena ZMZ-1).
ZMZ-1 člen 21, 21/3, 21/3-3, 27, 27/1, 27/1-4, 52, 52-5.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - navajanje nepomembnih ali zanemarljivih dejstev - pripadnost posebni družbeni skupini - krvno maščevanje - informacije o izvorni državi
Tožena stranka je naredila dokazno oceno o neverodostojnosti tožnikovih navedb, ne da bi v to dokazno oceno vključila tudi razlog za preganjanje iz četrte alineje prvega odstavka 27. člena ZMZ-1, čeprav so informacije, ki jih je tožena stranka uporabila o stanju v Pakistanu glede zemljiških sporov in tožnikove navedbe, kazale na možnost pripadnosti določeni družbeni skupini in iz tega razloga obstoj morebitnega preganjanja. Tožena stranka pa o tem ni zavzela nobenega stališča niti ne o intenzivnosti dejanj preganjanja (26. člen ZMZ-1), zaradi česar ni imela podlage za stališče, da so prosilčeve navedbe očitno protislovne, lažne, malo verjetne in v nasprotju s preverjenimi informacijami o izvorni državi in da je zato prošnja očitno neprepričljiva. Tožena stranka bi se lahko oprla na peto alinejo prvega odstavka 52. člena ZMZ-1 samo v okoliščinah, ko bi bilo v zadevi očitno, da ne more iti za noben razlog preganjanja iz 27. člena ZMZ-1, ali da očitno ne gre za takšna dejanja preganjanja, ki bi imela zadostno intenzivnost.
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-3. ZUS-1 člen 24, 24/1. Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito člen 8, 8/3, 8/3(d).
omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - postopek odstranitve tujca iz države - objektivni kriterij - vrnitev v prejšnje stanje - upravičeni razlogi - pravočasnost tožbe - napačna uporaba materialnega prava
Ob stanju stvari, ko je tožniku odvzeta prostost in ko kot prosilec za mednarodno zaščito ne pozna slovenskega jezika in tudi ne pravnega sistema države, v kateri je vložil prošnjo za mednarodno zaščito, hkrati pa ni izkazano, da bi bil ob tem obveščen o možnosti, da zahteva brezplačno pravno pomoč in zastopanje v zvezi z vložitvijo pravnega sredstva, ni mogoče šteti, da je iz neopravičenega vzroka zamudil rok za vložitev tožbe.
Iz tretje alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 določila izhaja, da morajo biti kumulativno podani trije pogoji, da je podan ta razlog za omejitev gibanja: prvi pogoj je, da je gibanje prosilcu že omejeno po ZTuj-2 zaradi postopka vračanja, drugi pogoj je, da je mogoče utemeljeno domnevati, da je prosilec prošnjo podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, tretji pogoj pa je, da je že prej imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito.
Domneva, da je prosilec vložil prošnjo samo zaradi zadržanja svoje vrnitve, utemelji na podlagi objektivnih meril. Takih objektivnih meril pa ZMZ-1 ne vsebuje, kar pomeni, da navedeno določilo Recepcijske direktive II ni bilo v celoti implementirano v naš pravni red in se zato 8. člen Direktive 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito v skladu z načelom primarnosti uporablja neposredno. Ker torej zakonodajalec objektivnih meril ni vnesel v ZMZ-1, do ustrezne spremembe ZMZ-1 ni možno omejiti gibanja na tej pravni podlagi.
mednarodna zaščita - samovoljna zapustitev azilnega doma - pravni interes
Tožnik očitno nima namena počakati na odločitev sodišča o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in na dokončanje postopka, zato pravnega interesa za vodenje upravnega spora ne izkazuje več.
ZTuj-2 člen 64, 64/1. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3. Direktiva 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav člen 2, 2/2, 2/2-a, 4, 4/4, 6, 6/3. ZUS-1 člen 4, 4/1, 30, 30/2, 40, 40/2, 66, 66/1. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 2, 2/b, 6, 6/1, 8, 8/1, 8/2. ZMZ-1 člen 35. Protokol 4 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin člen 4. ZNPPol člen 64. Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 4, 19, 51, 52. URS člen 18.
varstvo človekovih pravic - tožba zaradi varstva človekovih pravic - prepoved kolektivnega izgona - načelo nevračanja - nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja - vlagatelj namere za podajo prošnje za mednarodno zaščito - pravica do azila - prosilec za mednarodno zaščito - prošnja za mednarodno zaščito - pravica do izjave stranke - izgon iz Slovenije - izgon tujca iz države - subsidiarno sodno varstvo - odločanje o tožbenem zahtevku
Dejanja oziroma opustitve dejanj, ki so si sledila v policijskem postopku tožnika in iraškega Kurda do samega akta vrnitve oziroma predaje tožnika hrvaškim policijskim organov, in so zaradi izvršene vrnitve tožnika Hrvaški povzročila kršitev pravice do kolektivnega izgona so: način vodenja razgovora s tožnikom ob izreku prekrška, ko tožnik ni bil individualno obravnavan v skladu s prepovedjo kolektivnega izgona, tako da bi policija tehtno in objektivno preverila in ocenila osebne okoliščine tujca oziroma da bi mu omogočila, da se brani z argumenti proti ukrepu vrnitve oziroma odstranitve iz države; tožnik v tem procesnem dejanju ni dobil možnosti, da bi vsebino postopka spremljal po tolmaču, da bi imel dostop do pravne pomoči v zvezi z vodenjem postopka vrnitve na Hrvaško in da bi bil informiran o postopku vrnitve na Hrvaško oziroma o posledicah predmetnega postopka in je bil na koncu postopka predan Hrvaški.
Z vidika spoštovanja pravice iz člena 19(2) Listine EU o temeljnih pravicah v njenem elementu, ki zadeva obveznosti države, da po uradni dolžnosti pazijo na spoštovanje pravice do prepovedi vračanja, kadar javno dostopna poročila o tveganjih z vidika 19(2) člena Listine EU o temeljnih pravicah to zahtevajo, niti ni bistveno, ali je tujec jasno izrazil namero ali ne, ali je sploh ni izrazil, ali je bila njegova morebitna namera postopkovno slabo evidentirana ali ignorirana, ker bi pristojni organ pred odstranitvijo moral vedeti za številna in medsebojno dopolnjujoča in usklajena poročila o tveganjih z vidika omenjene pravice do prepovedi vračanja oziroma odstranitve. Pravica iz člena 19(2) Listine EU o temeljnih pravicah je namreč absolutna pravica. To so dejanja oziroma opustitve tožene stranke, ki so pripeljale do posega in kršitve procesnih obveznosti tožene stranke iz člena 19(2) Listine EU o temeljnih pravicah.
Ker tožnik ne spada v kakšno skupino posebej ranljivih oseb, kot so mladoletniki, mladoletniki brez spremstva, ženske, ki so same ali z otroci, žrtve nasilja, v skupino oseb s posebej hudimi zdravstvenimi težavami, sodišče ugotavlja, da tožnik kljub očitno zelo težkim bivanjskim razmeram, s katerimi je od dne 16. 8. 2019 naprej soočen zaradi izpodbijanega dejanja, ni uspel izkazati takšnih okoliščin v kampu Miral, ki bi kot posledica izpodbijanega dejanja tožene stranke imele vse znake nečloveškega ravnanja ali poniževalnega ravnanja. To pomeni, da tožena stranka z izpodbijanim dejanjem tožnikove vrnitve tožnika na Hrvaško, kar je vodilo do verižnega vračanja v BiH, ni kršila materialno-pravne komponente pravice iz člena 19(2) Listine EU o temeljnih pravicah zaradi bivanjskih razmer, s katerimi je bil tožnik soočen v kampu Miral.
Po sodni praksi Velikega senata ESČP že neizpolnitev procesnih obveznosti v zvezi s pravico iz 3. člena EKČP, ki ustreza pravici iz člena 19(2) Listine EU o temeljnih pravicah, zadošča za ugotovitev kršitve te pravice.
Dokler pristojni organi v postopku na meji ne ugotovijo, ali gre za prosilca za mednarodno zaščito, se uporablja Procesna Direktive 2013/32/EU in šele če ne gre za prosilca ob upoštevanju uvodnih izjav 25., 26. in 28 ter določil člena 8(1) in (2) ter tretjega pod-odstavka člena 6(1) Procesne direktive 2013/32/EU, se uporabi Direktiva o vračanju 2008/115.
Sodišče EU je v zadevi VL odločilo, da morajo organi, ki sicer niso pristojni za sprejem prošnje za mednarodno zaščito, državljanu tretje države, ki je v nezakonitem položaju, dati na voljo informacije o možnosti podaje prošnje za mednarodno zaščito in ga na svojo pobudo obvestiti o pravici, ki jo tak državljan tretje države ima in sicer, da zaprosi za mednarodno zaščito. Tožena stranka v upravnem sporu ni niti utemeljevala, da v praksi izvršuje neimplementirane določbe uvodnih izjav 25., 26. in 28., člena 8(1) in (2) in tretjega pod-odstavka člena 6(1)Procesne direktive 2013/32/EU, ki so v funkciji zagotavljanja dejanskih zmožnosti izraziti namero za mednarodno zaščito. In tudi iz nobenega podatka oziroma zapisa iz policijskih zapisnikov ni razvidno, da bi bil tožnik, ko je bil ugotovljen njegov nezakonit prehod meje v Slovenijo, obveščen o možnih posledicah vključno z načini morebitne vložitve prošnje za zaščito, kar izhaja iz člena 6(1) Procesne direktive, kot je to pravico interpretiralo Sodišče EU, zato da ima tujec, ki je v enakem položaju kot tožnik, učinkovit, enostaven, hiter in dejanski dostop do mednarodne zaščite. Ta zmožnost tožnika bi morala biti razvidna iz upravnega spisa, in sicer preko dokumentiranih dejstev, da je bil tožnik informiran o možnosti posvetovanja s pravnim ali drugim svetovalcem; da je tožnik imel možnost komunicirati v postopku s pomočjo tolmača za angleški jezik; da je imel procesno jamstvo, da brani svoj primer glede preganjanja v Kamerunu, ali zaradi strahu pred vrnitvijo na Hrvaško in v BiH, za kar bi bilo najmanj potrebno, da bi bil obveščen, da je v postopku vrnitve na Hrvaško; da so bili policisti informirani in usposobljeni v skladu s smernicami Vodnika EASO/Frontex. Omejeni sprejemi izjav tožnika v kontekstu storitve prekrška nezakonitega prehoda meje in slabo in nezanesljivo dokumentiran sprejem izjave tožnika na zapisnik z dne 15. 8. 2019 vzbuja prevelik dvom oziroma tožena stranka ni uspela odvrniti vsakršnega dvoma, da je tožnik imel dejansko, učinkovito, hitro in enostavno možnost, da je izrazil namero za azil.
mednarodna zaščita - ponovna prošnja za mednarodno zaščito - dokazni standard - dokazno breme - pridobivanje informacij o izvorni državi
Načelo največjih otrokovih koristi (15. člen ZMZ-1) ne vpliva na dokazni standard glede realnosti tveganja resne škode v primeru vrnitve otrok v izvorno državo in da pristojni organ nima večjega bremena dokazovanja, kot to velja v primerih, ko gre za polnoletne prosilce. Če to velja v rednem postopku za priznanje mednarodne zaščite je po presoji sodišča logično, da navedeno stališče toliko bolj velja v postopku, v katerem veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde.
omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - nevarnost pobega - pogoji - sorazmernost
Ukrep pridržanja v Centru za tujce je sorazmeren zato, ker je nevarnost pobega znatna, saj je bil tožnik pri podaji prošnje opozorjen na to, da je lahko begosumnost eden od razlogov za omejitev gibanja in je tudi navedel, da bo do konca postopka ostal v Sloveniji, pa je kljub temu odšel v Italijo.
Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito člen 8, 8/3, 8/3-b, 8/4. Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 6. ZMZ-1 člen 2, 84, 84/1, 84/1-2.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja - begosumnost - pridržanje
Razlogi, zaradi katerih je tožnik odšel iz Afganistana, so bili sicer ugotovljeni, niso pa bili v zadostni meri razjasnjeni oziroma potrjeni in bi bil lahko potreben tudi poseben osebni razgovor. Tožena stranka je imela podlago tudi za ugotovitev, da bo potrebno ugotavljati oziroma ustrezno in v zadostni meri preveriti in potrditi določena dejstva na bolj podroben način in bolj zanesljivo, kar pa brez tožnikove prisotnosti ne bi bilo mogoče storiti. Čeprav je sicer tožnik na zaslišanju na glavni obravnavi izkazal iskrenost in prepričljivost, pa v zvezi z okoliščinami zapustitve izpostave Azilnega doma in za njegov izlet v Italijo, ni bil nič prepričljiv in s svojo izpovedbo ni zmanjšal begosumnosti, ki jo je ugotovila že tožena stranka.
Zaradi očitne begosumnosti tožnika v tem primeru bi bil namreč po oceni sodišča vsak drug ukrep, ki so primeroma navedeni v členu 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito, neučinkovit (redno javljanje, finančno jamstvo, zadrževanje na določenem območju).
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito - ekonomski razlogi prosilca za azil
Za priznanje mednarodne zaščite ni dovolj dokaz o tveganju, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, temveč mora tveganje izvirati s strani dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo javnim organom te države, bodisi, da grožnjo za zadevno osebo predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite. Zgolj navajanje slabega ekonomskega in socialnega sistema v izvorni državi po presoji sodišča ne more biti razlog za mednarodno zaščito.
ZMZ-1 člen 51, 51/1, 51/1-1. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 34.
mednarodna zaščita - nedovoljena prošnja - zavrženje prošnje - dokazno breme - mednarodna zaščita že priznana v drugi državi članici Evropske unije
Na podlagi prstnih odtisov tožnika v sistemu Eurodac, kjer je bil tožnik zaveden kot prosilec v Italiji (naknadno pa še na Malti), je tožena stranka ugotovila, da mu je bila v Italiji že priznana subsidiarna zaščita. S tem se je dokazno breme za izkazovanje dejstva, da tožnik v Italiji sploh ni zaprosil za mednarodno zaščito, prevalilo na tožnika.
Ker tožnik ni zaprosil državnih organov za pomoč pred preganjanjem s strani predstavnikov drugega plemena, s tem ni izkazal, da mu država ni sposobna nuditi zaščite in zato ni potrebno, da bi morala tožena stranka še posebej pridobivati splošne in specifične informacije o izvorni državi v zvezi s tem.
mednarodna zaščita - ponovna prošnja - nova dejstva - izkazanost pogojev za uvedbo ponovnega postopka - dokazno breme
Tožnik v tokratni drugi zahtevi za uvedbo ponovnega postopka ni navedel takšnih novih dejstev, ki bi kakorkoli pomembno povečevali verjetnost, da je do mednarodne zaščite upravičen in prav tako ni predložil novih dokazov oziroma se tovrstni novi elementi in ugotovitve, ki bi pomembno povečali verjetnost, da izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito, niso pojavili.
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-3. Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito člen 8, 8/3, 8/3-d.
omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - postopek odstranitve tujca iz države - zloraba postopka - objektivno merilo
Direktiva o vračanju kot tudi ZMZ-1 kot objektivno merilo določata, da je prosilec že imel možnost začeti azilni postopek. Druga objektivna merila v ZMZ-1 sicer niso določena, vendar pa se tožena stranka sklicuje ravno na navedeno (edino) objektivno merilo.
mednarodna zaščita - status begunca - prosilec iz Sirije - utemeljen strah pred preganjanjem
V konkretnem primeru je tožnik na zaslišanju sicer povedal, da nasprotuje vladnemu režimu, vendar je v predmetni zadevi bistveno, kako bi ga percipirala oblast v Siriji v primeru njegove vrnitve. Tožnik bi bil v primeru vrnitve v izvorno državo za oblast zelo sumljiv, ker prihaja iz območij, ki so za režim kritična. Sodeloval je na demonstracijah, poleg tega pa je z vidika njegovega strahu pred preganjanjem treba upoštevati tudi, da je bilo že več njegovih družinskih članov tudi ubitih. Iz izpovedi tožnika izhaja, da ima tožnik utemeljen strah pred preganjanjem v izvorni državi zaradi svojega političnega prepričanja.
Tožnik se je pred oblastjo izmikal oziroma je živel na območjih, ki so jih obvladovali uporniki. Na demonstracijah v Al-Qadamu je izgubil bratranca, na hišo njegove sestre v kraju Sbene je sredi demonstracij padla raketa, ki je ubila tako sestro kot tudi njenega sina, zaradi udeležbe na demonstracijah so izginili trije njegovi nečaki, njegov sin se je zatekel v Turčijo. To se sklada z informacijami o njegovi izvorni državi, da so v Siriji preganjani vsi, ki niso na vladni strani oziroma oziroma vsi, ki se jim zgolj pripisuje pripadnost protivladni strani. Po presoji sodišča že navedena dejstva zadoščajo za presojo pogojev za status begunca.
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-2. ZUS-1 člen 24, 24/1. Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito člen 8, 8/3, 8/3-b.
vrnitev v prejšnje stanje - upravičen razlog - pravočasna vložitev tožbe - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - utemeljena nevarnost - nevarnost pobega - objektivni kriterij
Ob stanju stvari, ko tožnik kot prosilec za mednarodno zaščito ne pozna slovenskega jezika in s tem pravnega sistema države, v kateri je vložil prošnjo za mednarodno zaščito, in ni bil obveščen o možnosti, da zahteva brezplačno pravno pomoč in zastopanje v zvezi z vložitvijo pravnega sredstva, ni mogoče šteti, da je iz neopravičenega vzroka zamudil rok za tožbo. Zato je sodišče ugodilo njegovemu predlogu za vrnitev v prejšnje stanje in tožbo štelo za pravočasno.
Odreditev omejitve gibanja v primeru, ko je treba ugotoviti določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito in jih sicer ne bi bilo mogoče pridobiti, je dopustna le, če obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil. Zato je navedeni ukrep po presoji sodišča mogoče izreči le v primeru jasno izraženega namena tožeče stranke glede zapustitve Republike Slovenije, če tega ni, pa v primeru izpolnitve vnaprej določenih objektivnih kriterijev, ki opredeljujejo nevarnost pobega.
Objektivna merila, ki opredeljujejo obstoj nevarnosti pobega, morajo biti določena v jasni in splošni zavezujoči določbi, ki jo je mogoče nedvoumno izvajati in uporaba katere je predvidljiva.
ZMZ-1 člen 49, 49/9, 51, 51-4. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 13, 13/2, 18, 18/1, 18/1-b.
mednarodna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - sistemske pomanjkljivosti
Če države članice ni mogoče ali je ni več mogoče šteti kot odgovorne na podlagi prvega odstavka tega člena in če se na osnovi dokazov ali posrednih okoliščin, kot so opisani na dveh seznamih iz člena 22(3), ugotovi, da je prosilec – ki je vstopil na ozemlja držav članic nezakonito ali za katerega ni mogoče ugotoviti okoliščin vstopa – pred vložitvijo prošnje v državi članici živel nepretrgoma vsaj pet mesecev v državi članici, je ta država članica po drugem odstavku tega člena odgovorna za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. To določilo bi bilo glede na navedeno uporabno le za primer prosilca, ki bi iz tretje države nezakonito vstopil na območje države članice. Tožnik pa je oseba, ki je znotraj območja držav članic že vložil prošnjo za mednarodno zaščito.
Prav tako razglašena pandemija Covid-19 ne more biti utemeljen razlog, ki bi preprečeval predajo tožnika v Italijo, saj ne gre za razlog, ki bi predstavljal obstoj sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka. Sodišču ni znano nobeno relevantno poročilo o stanju v Italiji v smislu obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev.