Zgolj grožnja s strani nedržavnega subjekta še ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite, saj je dodaten pogoj, ki mora biti izpolnjen v zvezi s tem, da prosilcu država, politične organizacije ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobne ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo.
Ker se tožnik ne nahaja več v azilnem domu, v katerem bi moral počakati na pravnomočno odločitev o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in se vanj tudi ni vrnil po poteku treh dni, da ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje postopka. Ob ugotovitvi, da pravni interes ne obstaja več, sodišče ne presoja utemeljenosti tožbe, zato se do navedb strank v postopku ni posebej opredeljevalo.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - dokazno breme - varna izvorna država - prosilec iz Maroka
Tožnik ob navajanju razlogov za zapustitev izvorne države ni uspel izkazati, da bi bi bil lahko v primeru vrnitve v njegovo državo soočen z okoliščinami, ki bi imele znake preganjanja, kot jih določa 26. člen ZMZ-1, niti ni izkazal nobenega od predpisanih razlogov za utemeljen strah pred preganjanjem, to je bodisi zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1).
Tudi če bi bilo ugotovljeno, da so v obravnavani zadevi podani razlogi preganjanja iz prvega odstavka 27. člena ZMZ-1 ali da obstaja utemeljeno tveganje, da tožnik utrpi resno škodo iz 28. člena ZMZ-1 in da imajo dejanja preganjana, ki naj bi jih v obravnavani zadevi izvajali nedržavni subjekti ustrezne lastnosti (26. člen ZMZ-1), je dolžnost prosilca, ki v prošnji za mednarodno zaščito zatrjuje nezmožnost izvorne države, da bi ga zaščitila pred preganjanjem, da izkaže trditve, ki bi lahko utemeljile zatrjevano nezmožnost izvorne države nuditi zaščito. Zlasti mora izkazati, da se je v izvorni državi glede zatrjevanih dejanj obrnil po pomoč na organe pregona, ki pa mu niso hoteli oziroma niso zmogli nuditi zaščite.
Odgovornost pritožnika (prosilca) je, da predloži ustrezne dokaze, da obstaja resno tveganje za kršitev 3. člena EKČP, in šele če so takšni dokazi v postopku predloženi, se dokazno breme prevali na državo, da ovrže vsak dvom glede omenjenega tveganja.
ZUP člen 237, 237/2, 237/2-3. URS člen 22. ZMZ-1 člen 49, 49-3.
mednarodna zaščita - zavrnitev dokaznega predloga - pravica do izjave v postopku - neobrazloženost
Predlaganih dokazov ni treba izvesti le, če so a) nepotrebni, ker je dejstvo že dokazano, b) nerelevantni, ker dejstvo, ki naj bi ga dokazovali, za odločitev ni pravno odločilno ali c) popolnoma neprimerni za ugotovitev določenega dejstva. Pri tem je potrebna še posebna previdnost, saj se zavrnitev ne sme pretvoriti v vnaprejšnjo dokazno oceno. V vsakem primeru pa mora biti zavrnitev dokaznega predloga obrazložena, saj je stranki sicer kršena ustavna pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - navajanje nepomembnih ali zanemarljivih dejstev - varna izvorna država - prosilec iz Bangladeša
Tožnik ob navajanju razlogov za zapustitev izvorne države ni uspel izkazati, da bi bil v primeru vrnitve v Bangladeš kakorkoli ogrožen ali soočen z okoliščinami, ki bi imele znake preganjanja, niti ni izkazal nobenega od predpisanih razlogov za utemeljen strah pred preganjanjem, bodisi zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito - nedržavni subjekt - preganjanje - grožnja
Zgolj grožnja s strani nedržavnega subjekta še ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite, čeprav gre za grožnjo s smrtjo. Dodaten pogoj, ki mora biti izpolnjen v zvezi s tem je, da prosilcu država, politične ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo. V konkretnem primeru pa tožnik ni izkazal, da bi bil ta pogoj podan, saj ni izkazal, da mu država zaradi preganjanja s strani očeta ni sposobna ali noče nuditi zaščite, saj sam tudi ni poiskal pomoči države.
Tožena stranka je sodišče obvestila, da je tožnik 7. 9. 2020 zapustil Azilni dom. Tožnik se tudi do 27. 10. 2020 ni vrnil v Azilni dom. Ker se torej ne nahaja v Azilnem domu, v katerem bi moral počakati na pravnomočno odločitev o njegovi prošnji za mednarodno zaščito, ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje postopka.
Z zapustitvijo azilnega doma tožnik s konkludentnim ravnanjem pokaže, da nima interesa za pravnomočno dokončanje postopka v Republiki Sloveniji in s tem tudi, da upravni akt, ki ga izpodbija s tožbo, očitno ne posega več v njegove pravice, ki jih je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.
ZMZ-1 člen 49, 49/9, 51, 51-4. Uredba (EU) št. 603/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi sistema Eurodac za primerjavo prstnih odtisov zaradi učinkovite uporabe Uredbe (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, in o zahtevah za primerjavo s podatki iz sistema Eurodac, ki jih vložijo organi kazenskega pregona držav članic in Europol za namene kazenskega pregona, ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1077/2011 o ustanovitvi Evropske agencije za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice člen 18, 18/1, 18/1-c.
mednarodna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III)
Tožnik ni uspel izkazati, da trpi za posebej hudo duševno ali fizično boleznijo, ki bi pri njem lahko povzročila dejansko in izkazano nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja. V kolikor bi ta bila morebiti naknadno podana, pa bo imel na Hrvaškem ustrezno zdravstveno oskrbo, tako kot v Republiki Sloveniji, saj na Hrvaškem niso izkazane sistemske pomanjkljivosti v zvezi z zdravstveno oskrbo prosilcev.
ZMZ-1 člen 23, 23/1, 23/1-3, 23/1-4, 24, 25, 26, 27, 27/7. ZUS-1 člen 52. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 46, 46/3. ZPP člen 214, 214/2.
mednarodna zaščita - status begunca - politično prepričanje kot razlog preganjanja - informacije o izvorni državi - preganjanje - odločanje v sporu polne jurisdikcije - nova dejstva in dokazi - domneva o priznanju dejstev - glavna obravnava
Pri dokumentu z dne 2. 7. 2019 gre za dokaz, ki je nastal po izdaji izpodbijane odločbe z dne 28. 6. 2019. V zvezi z navedenim ter določilom 52. člena ZUS-1 sodišče opozarja na sklep Vrhovnega sodišča opr. št. I Up 86/2018 z dne 3. 10. 2018, v katerem je Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče ob upoštevanju sodne prakse Sodišča Evropske unije, da je treba tretji odstavek 46. člena Direktive 2013/32 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite v povezavi s 47. členom Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, razlagati tako, da mora sodišče države članice, pri katerem je vloženo pravno sredstvo na prvi stopnji zoper odločbo o prošnji za mednarodno zaščito, proučiti tako dejanske in pravne elemente, kot je uporaba točke (a) prvega odstavka 12. člena Direktive 2011/95 za položaj prosilca, ki jih je organ, ki je sprejel to odločbo, upošteval ali bi jih lahko upošteval, kot tudi elemente, ki so se pojavili po sprejetju navedene odločbe. Ker je tožnik konkretno navajal novo dejstvo in ga izkazoval s predloženo listino, bi tožena stranka, da bi uspela, temu morala konkretizirano nasprotovati, kar pa ni storila.
Glede na navedene informacije o izvorni državi o širjenju kroga osumljencev zgolj dejstvo, da je tožnik lahko brez težav zapustil državo, še ne more utemeljevati zaključka, da tožniku v Turčiji ni grozilo in mu v prihodnosti ne bi grozilo preganjanje. Tožnik ima po presoji sodišča utemeljen strah pred preganjanjem v izvorni državi in sicer zaradi svojega političnega prepričanja, kot pripadnik Gülen gibanja, ker obstaja velika verjetnost, da bo v primeru vrnitve v izvorno državo zgolj zaradi tega podvržen kazenskim postopkom. Tožniku torej v izvorni državi grozi preganjanje zaradi političnega prepričanja po peti alineji prvega odstavka 27. člena ZMZ-1 v povezavi s sedmim odstavkom 27. člena ZMZ-1.
Na podlagi informacij o izvorni državi sodišče sklepa, da ob povsem realni možnosti, da bo tožnik ob vrnitvi v izvorno državo pridržan in zaslišan, obstaja tudi dovolj resna nevarnost, da bo tožnik podvržen mučenju ali nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju. Sodišče je v tej zadevi odločilo brez glavne obravnave in tožnika ni zaslišala, ker je ob upoštevanju stališč SEU, izraženih v sodbah C-348/16, Sacko in C-556/17, Torubarov, ob presoji vseh pravnih in dejanskih elementov, zgolj na podlagi podatkov iz spisa, lahko ugotovilo, da je treba glede na okoliščine konkretnega primera tožniku priznati mednarodno zaščito iz razloga, kot ga je navedel v svoji prošnji.
mednarodna zaščita - ponovna prošnja - nova dejstva in dokazi - dokazno breme
Za postopek v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika - prosilca, ki mora sam predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.
omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - istovetnost - dvom - nevarnost pobega - utemeljena nevarnost
Zgolj odsotnost osebnih dokumentov sama po sebi še ne zadostuje za dvom v istovetnost določene osebe, lahko pa pomeni dvom, če se prosilec predstavlja z različnimi osebnimi podatki. Ne glede na navedeno pa v konkretnem primeru to ni več relevantno, saj po presoji sodišča ta razlog za pridržanje ne obstaja več, ker je tožnik k tožbi priložil tazkiro, iz katere je dovolj jasno razvidna njegova istovetnost.
Materialno pravna podlaga za ukrep pridržanja je podana v drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, nevarnost pobega pa je definirana v 31. točki 2. člena ZMZ-1, kjer je opredeljeno, da nevarnost pobega pomeni, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da bo oseba pobegnila.
Ob upoštevanju konkretnih okoliščin obravnavanega primera postavljeno vprašanje o jasnosti in predvidljivosti določb ZMZ-1 glede "utemeljene nevarnosti pobega" pred koncem azilnega postopka v konkretni zadevi ni relevantno, saj je sodišče prve stopnje po opravljeni glavni obravnavi ugotovilo jasno izražen namen tožeče stranke glede zapustitve Republike Slovenije, zato presoja vprašanja obstoja objektivnih kriterijev kot podlage za sklepanje, da je izkazana utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil, v obravnavanem primeru ni potrebna.
mednarodna zaščita - ponovna prošnja za mednarodno zaščito - zavrženje ponovne vloge - nova dejstva in dokazi - trditveno in dokazno breme - izjava stranke - svetovalec za begunce
Za postopek v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika - prosilca, ki mora sam predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Na prosilcu je dokazno breme, da izkaže, da novih dokazov ali dejstev, ki so obstajali že v času prvega postopka, brez svoje krivde takrat ni mogel uveljavljati (tretji odstavek 64. člena ZMZ-1). Glede na navedeno prosilčevo dolžnost zatrjevana kršitev pravil postopka, da tožniku v okviru postopka o zahtevku za uvedbo ponovnega postopka niso bila postavljena podrobnejša vprašanja, v obravnavani zadevi ne vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa, še posebej zato, ker s tem povezani tožbeni ugovor izhaja iz nepravilnega izhodišča, da je tožnik izkazal, da za nepravočasno uveljavljanje ni kriv.
Podpora in pravna pomoč svetovalcev za begunce po ZMZ-1 je zagotovljena prosilcem le pred Upravnim in Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije in ne v upravnem postopku pred toženo stranko (prvi odstavek 9. člena ZMZ-1), kar je ugodnejše od standardov Procesne direktive II.
ZMZ člen 15, 16, 16a, 21, 22, 23 27, 27/1, 27/1-4. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 16, 25, 25/5, 46, 46/2, 46/3. Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 47.
mednarodna zaščita - prosilec iz Afganistana - status begunca - načelo zaslišanja strank - razlogi preganjanja - pripadnost posebni družbeni skupini - glavna obravnava - prosilčeva starost - učinkovito pravno sredstvo - največja korist otroka - dokazni standard - dokazna ocena
Če gre po interpretaciji Sodišča EU za dva različna statusa in za dva različna režima in ne za eno »pravico do mednarodne zaščite«, je razumljivo, upoštevajoč nenazadnje tudi ZUP, da je treba odločati o vsakem statusu posebej. Mednarodna zaščita torej ni ena pravica, ki ima dve obliki, ampak gre v teh zadevah za to, da obstaja ena prošnja za mednarodno zaščito, ki ima (običajno) dejansko dva zahtevka, ki si v smislu časovnega poteka odločanja v postopku sledita en za drugim.
Če v upravnem sporu ne gre za situacijo, ko tožnik upravičeno navaja nova in relevantna dejstva in dokaze, ki bi jih bilo treba izvajati na glavni obravnavi, potem velja, da določba člena 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite, ki ima neposredni učinek, pomeni, da zaslišanje tožnika na sodišču ni potrebno, če se v zadevi ne pojavljajo dejanska ali pravna vprašanja, ki jih ni mogoče ustrezno rešiti na podlagi spisa in pisnih stališč strank.
Toženi stranki sicer ni treba, da pred izdajo odločbe v vsakem primeru predoči končno dokazno oceno, zato da bi se prosilec lahko učinkovito branil pred izdajo odločbe, z izjemo v primerih, kadar državljan tretje države ni mogel razumno domnevati, katera dejstva so mu očitana, ali kadar je bil objektivno v takem položaju, da nanje ni mogel odgovoriti brez nekaterih preverjanj ali postopkov, zlasti z namenom pridobitve potrdil. Vendar pa če ta dokazna ocena temelji na določenih nekonsistentnostih v izjavah ali predloženih listinah (originalni tazkiri in kopiji potnega lista) in na uporabi informacij o stanju v izvorni državi, potem tožena stranka, mora dati možnost prosilcu, da se izreče o nekonsistentnostih in informacijah o izvorni državi, ki jih je pridobila tožena stranka in mora njegova pojasnila, kot je že bilo pojasnjeno z navedbo pravno-relevantnih virov, vključiti v dokazno oceno, tako da upošteva pripombe, ki jih prosilec poda v zvezi z zatrjevanimi nekonsistentnostmi, sicer je omenjena pravica do izjave in obrambe zagotovljena le navidezno.
S tem, ko je tožena stranka dokazno oceno oprla izključno na pomislek o zunanji nekonsistentnosti tožnikovih navedb, in je štela, da je predložena tazkira nepristna na podlagi pridobljene kopije potnega lista tožnika in informacij o stanju v izvirni državi, je imela obveznost, da te informacije v luči omenjenega dokaznega pomisleka o nekonsistentnosti predoči tožniku, da se do njih opredeli pred izdajo odločbe, česar pa ni storila.
V postopkih mednarodne zaščite je sicer pravno relevantna starost prosilca v času podaje prošnje oziroma registracije prosilca za mednarodno zaščito in ne v času izdaje pravne odločbe, kar ima lahko pomen tako za procesne kot tudi materialne vidike spora.
Zaradi nezanesljivosti znanstvenega ugotavljanja starosti pri tako majhnih razlikah z vidika načela varovanja otrokovih koristi, ne dovolj natančno ugotovljena starost v konkretnih okoliščinah zatrjevanega preganjanja ne more imeti vpliva na izpolnjevanje materialnih pogojev za status begunca. Kadar namreč razlogi za preganjanje niso neposredno ali posredno vezani na to, da je prosilec posebej ranljiv zaradi mladosti oziroma mladoletnosti, ker tožnik tega ne zatrjuje in ker to tudi ne izhaja iz podatkov v upravnem in sodnem spisu, potem mladoletnost ne dodaja nič bistvenega stopnji tveganja. Zato v tem konkretnem primeru navedene napake pri ugotavljanju starosti tožnika v upravnem postopku niso imele vpliva na odločitev o izpolnjevanju pogojev za status begunca.
V zvezi s konkretnimi okoliščinami, ki se nanašajo na tožnika, torej z okoliščinami, ki naj bi tožnika neposredno silile, da je zapustil Afganistan, tožnik ni podal opravičljivega razloga za izrazita neskladja znotraj njegove izpovedbe in to v bistvenih elementih. Tožnik je bil preveč neprepričljiv v trditvah, da je iz Afganistana pobegnil, ker ga je bilo strah že izraženih in nanj usmerjenih dejanj preganjanja v izvorni državi. Tožnik za čas 6 let po izginotju oziroma zatrjevanem umoru očeta tudi ni izkazal utemeljenega strahu pred preganjanjem na podlagi pripisanega političnega prepričanja v prihodnosti v primeru vrnitve v izvorno državo.
V obravnavanem sporu gre najprej za ugotavljanje konkretnega historičnega dogodka, ki naj bi se po trditvah tožnika že zgodil, in šele potem tudi za oceno prihodnjega tveganja. V elementu preteklega preganjanja po mnenju Upravnega sodišča velja višji dokazni standard in sicer morajo obstajati dovolj resni razlogi za dokazno oceno, da se je zatrjevani historični dogodek zgodil, tako da se stopnja verjetnosti oziroma dvoma približa 50%. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožena stranka tožniku naložila preveliko dokazno breme, saj bi očitno moral tožnik z vso gotovostjo izkazati nevarnost preganjanja, ki se deloma povezuje s preteklimi dogodki, vendar pa ta napaka ni vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve, ker jo je popravilo Upravno sodišče v tem postopku.
mednarodna zaščita - ekonomski razlog - resna škoda - utemeljen strah - očitno neutemeljena prošnja - trditveno breme - navajanje nepomembnih ali zanemarljivih dejstev
Zatrjevana ekonomska šibkost tožnika brez neke posebne okoliščine, ki bi govorila za njegovo izstopajočo ranljivost in brez izkazanega namernega odtegovanja nujne pomoči, ne spada pod pravni okvir subsidiarne škode.
ZMZ-1 člen 49, 49/1, 49/1-5. ZUP člen 237, 237/2, 237/2-7.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - politično prepričanje kot razlog preganjanja - narodna pripadnost - pomanjkljiva obrazložitev
V zvezi s tožnikovimi navedbami, da je lahko preganjan zaradi narodne pripadnosti in političnega prepričanja so razlogi izpodbijane odločbe bistveno pomanjkljivi, zato se je v tem delu ne da preizkusiti.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - navajanje nepomembnih ali zanemarljivih dejstev - varna izvorna država - prosilec iz Alžirije
Tožnik v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, dejstev, ki bi lahko bila pravno pomembna glede njegove subjektivne ogroženosti, ki bi mu lahko grozila ob vrnitvi v Alžirijo, ni konkretno in podrobno navajal. Zato tožena stranka dejanskega stanja glede novačenja skrajnežev, kar je tožnik povedal zelo skopo (tožnik ni navedel niti katerih skrajnežev), ob upoštevanju stališča, da je Alžirija skladno z vladnim Odlokom razglašena za varno izvorno državo (tretji odstavek 61. člena ZMZ-1), ni bila dolžna ugotavljati s pridobivanjem poročil o izvorni državi.
Tožnik je šele v tožbi (dopolnitvi) zatrjeval, da je zapustil državo pred potekom 3 let od prenehanja vojaške službe, zato mu ob vrnitvi v Alžirijo grozi zaporna kazen. Pri tem ni navedel razlogov, zakaj navedenega ni mogel predhodno navesti. V postopku pred toženo stranko je navajal le, da obstaja zakon, ki prepoveduje nekdanjim vojaškim uslužbencem zapustitev Alžirije pred potekom tega roka. Posledic ni navajal, niti ni zatrdil, da bi to storil in da bi mu zaradi navedenega ob vrnitvi grozila subjektivna ogroženost.
mednarodna zaščita - status begunca - politično prepričanje kot razlog preganjanja - nekonsistentnost izjav - nedržavni subjekt - zaščita v izvorni državi - prosilec iz Afganistana
Sodišče po zaslišanju glede ključnih vprašanj ugotavlja, da se tožnikove izjave bistveno ne razlikujejo od izjav v upravnem postopku, zato meni, da je tožnik notranje konsistentno in dovolj prepričljivo opisal razloge, ki so bili podlaga za zapustitev izvorne države. Njegove navedbe so tudi podprte s predloženimi dokumenti.
Zgolj iz razloga, ker je policija tožniku obljubila pomoč, še ni mogoče sklepati, da bi mu bila dejansko zmožna pomagati, saj sicer ne bi prišlo po prvem tudi do drugega napada. Lastnostni preganjanja so bile pri tožniku dovolj resne narave in ponavljajoče se, saj so talibani dvakrat streljali nanj in je dobil več grozilnih pisem. Tako vrsto preganjanja je mogoče v skladu z drugim odstavkom 26. člena ZMZ-1 šteti kot dejanja fizičnega in psihičnega nasilja.
ZTuj-2 člen 76, 78, 78/2, 81, 81/1, 81/3, 85. Direktiva 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav člen 15, 15/1, 15/2. ZUP člen 214.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - pridržanje - omejitev gibanja - nastanitev v centru za tujce - nevarnost pobega - nujnost in sorazmernost ukrepa - obrazloženost - istovetnost
V odločbi, s katero je odrejeno pridržanje (kar predstavlja tudi nastanitev v Center), morajo biti konkretno obrazloženi dejanski in pravni razlogi za pridržanje, uporaba takšnega ukrepa za namen odstranitve pa mora biti omejena, pri tem se mora upoštevati načelo sorazmernosti. Pridržanje je upravičeno samo z namenom priprave vrnitve oziroma izvedbe postopka odstranitve in le, če ni možno uporabiti drugih milejših prisilnih ukrepov. Glede na navedeno mora policija že pri omejevanju svobode gibanja vedno opraviti tudi presojo, ali bi bilo zasledovani cilj mogoče doseči z milejšim ukrepom oziroma vedno utemeljiti, zakaj je za dosego legitimnega cilja nujno pridržanje. Obveznost policije, da presodi možnost uporabe milejšega ukrepa, se ne nanaša le na nadaljnji tek izvrševanja ukrepa, temveč že na trenutek odreditve ukrepa omejitve gibanja. Takšna presoja mora biti torej narejena in obrazložena že v odločbi, kot je izpodbijana, v kateri mora biti tudi sicer jasno obrazloženo, katere dejanske okoliščine konkretnega primera in, katere pravne določbe so podlaga za sprejeto odločitev (kot to zahteva tudi prvi odstavek 214. člena ZUP).