mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - nevarnost pobega - objektivni kriterij
Pridržanje preneha, če prenehajo razlogi za omejitev gibanja, to pa so: ugotavljanje določenih dejstev, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki je brez ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, ter obstoj nevarnosti, da bo prosilec pobegnil. Čim le eden od teh dveh pogojev za omejitev gibanja preneha, mora prenehati tudi omejitev gibanja, kar pomeni, da preneha tudi takrat, ko so dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ugotovljena.
Jasnost in predvidljivost določb ZMZ-1 glede „utemeljene nevarnosti pobega“ pred koncem azilnega postopka v konkretni zadevi ni relevantno, saj je sodišče prve stopnje po opravljeni glavni obravnavi ugotovilo jasno izražen namen tožeče stranke glede zapustitve Republike Slovenije, zato presoja vprašanja obstoja objektivnih kriterijev kot podlage za sklepanje, da je izkazana utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil, v obravnavanem primeru ni potrebna.
ZMZ-1 člen 26, 28, 49, 49/1, 49/1-5, 52, 52-1, 52-2.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - navajanje nepomembnih ali zanemarljivih dejstev - diskriminacija - varna izvorna država - prosilec iz Maroka
Iz navedb tožnika ne izhaja, da naj bi zatrjevana diskriminatorna dejanja imela zadostno intenzivnost, s katero bi tožniku onemogočila uresničevanje človekovih pravic, da bi to predstavljalo hudo kršitev človekovih pravic v smislu prvega odstavka 26. člena ZMZ-1 oz. 28. člena ZMZ-1. Ni vsako diskriminatorno dejanje tudi diskriminacija v smislu preganjanja ali resne škode.
Ni izkazano dejansko stanje, ki bi se vsaj približalo standardom preganjanja iz 26. člena ZMZ-1 (oziroma resni škodi iz 28. člena ZMZ-1).
ZMZ-1 člen 24, 24-3, 28, 28-2, 32, 32-1, 49, 49/1, 49/1-5,. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito - ekonomski razlog - navajanje nepomembnih ali zanemarljivih dejstev - nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja
Tožnik je izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave, saj iz nobenega podatka v spisu ni razvidno njegovo zatrjevanje utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju.
Če tožnik pri policiji niti ni iskal pomoči, čeravno je trdil, da je koruptivna (vendar pa ni povedal, da bi s policijo predhodno imel takšno izkušnjo), potem ne more zatrjevati, da mu ni zmožna ali mu ni hotela nuditi zaščite.
Drži, da se dejanja resne škode lahko izvajajo tudi preko kršitev 3. člena EKČP, vendar pa mora iti za dejanja, ki niso zgolj posledica splošnih pomanjkljivosti javnega podpornega sistema izvorne države. Tožnik je sicer pojasnil, da v Pakistanu ni državnega podpornega sistema za siromašne, vendar dejstvo, da država tožniku ne bi pomagala, četudi bi družina umirala od lakote, velja ne le za tožnikovo družino, temveč enako za vse prebivalce Pakistana; ne gre le za namerno odtegnitev državne pomoči tožniku, pač pa za splošno značilnost ureditve družbeno-ekonomskega oziroma javnega sistema v Pakistanu.
Določba 3. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) oziroma 4. člena Listine EU, ki ustreza določbi druge alineje 28. člena ZMZ-1, bi lahko prišla v poštev, če bi zatrjevano ponižujoče ravnanje v primeru vrnitve tožnika v izvorno državo doseglo minimalno raven resnosti kršitve človekovega dostojanstva, pri čemer je to relativno in odvisno od okoliščin primera, kot so trajanje takšnega ponižujočega ravnanja, učinki ravnanja na fizično in psihično integriteto osebe, pa tudi od spola, starosti, zdravstvenega stanja.
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-1, 84/1-2. Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito člen 8, 8/3, 8/3-a, 8/3-b.
omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - identiteta - dvom - absolutna bistvena kršitev določb postopka - nevarnost pobega
Tožena stranka bi glede na specifične okoliščine posameznega primera v skladu s prosto presojo dokazov (10. člen ZUP) morala utemeljiti, zakaj šteje, da obstoji očiten dvom v prosilčevo istovetnost. Tega pa ni storila, ampak je na podlagi ugotovitve, da tožnik nima osebne izkaznice, le posplošeno sklepala, da je želel namerno prikriti svojo pravo identiteto. Razlogi izpodbijanega sklepa so v tem delu tako bistveno pomanjkljivi, da se ga ne da preizkusiti.
Tožnik je, potem ko je v Sloveniji vložil prošnjo za mednarodno zaščito in bil nastanjen v azilnem domu, Slovenijo zapustil, ne da bi počakal na zaključek postopka. Tako je tudi po presoji sodišča mogoče utemeljeno sklepati, da bo tožnik pobegnil.
mednarodna zaščita - samovoljna zapustitev azilnega doma - pravni interes za tožbo - zavrženje tožbe
Tožnik je dne 1. 10. 2020 samovoljno zapustil Azilni dom in se do 6. 10. 2020 vanj ni več vrnil. To po mnenju sodišča pomeni, da tožnik očitno nima več namena počakati na odločitev sodišča o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in na dokončanje postopka, zato pravnega interesa za vodenje upravnega spora več ne izkazuje.
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-3. Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito člen 8, 8/3, 8/3(d).
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - pogoji za pridržanje - odvzem osebne svobode - objektivni kriterij - postopek odstranitve - zadržanje izvršitve
Domnevo, da je prosilec vložil prošnjo samo zaradi zadržanja svoje vrnitve, se lahko utemelji na podlagi objektivnih meril. Ker Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito v uvodnem delu izrecno določa, da se sme pridržanje izvesti le v zelo jasno opredeljenih izjemnih okoliščinah, morajo biti kriteriji za domnevo, da je nekdo vložil prošnjo samo zaradi oviranja odstranitve, dovolj določeno opredeljeni v zakonu. Takih objektivnih meril pa ZMZ-1 ne vsebuje. Ker torej zakonodajalec objektivnih meril ni vnesel v ZMZ-1, do ustrezne spremembe ZMZ-1 ni možno omejiti gibanja na tej pravni podlagi.
Očitno je, da je tožnik izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave, saj iz nobenega podatka v spisu ni razvidno njegovo zatrjevanje utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1). Poleg tega tožnik tudi ni zatrjeval utemeljenega strahu zaradi resne škode, ki bi mu grozila ob vrnitvi v državo (28. člen ZMZ-1) zaradi namerne odtegnitve določenih socialnih ali drugih temeljnih storitev oziroma dobrin. Trditveno breme v zvezi s tem pa je na tožniku. Drži, da se dejanja resne škode lahko izvajajo tudi preko kršitev 3. člena EKČP, vendar pa mora iti za dejanja, ki niso zgolj posledica splošnih pomanjkljivosti javnega podpornega sistema izvorne države.
Zatrjevana ekonomska šibkost tožnika brez neke posebne okoliščine, ki bi govorila za njegovo izstopajočo ranljivost in brez izkazanega namernega odtegovanja nujne pomoči, ne spada pod nobenega od omenjenih pravnih okvirov bodisi subsidiarne škode ali zgolj prepovedi vračanja v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah glede na prakso Evropskega sodišča za človekove pravice oziroma Sodišča EU. Tožnik je podal elemente, ki so preveč oddaljeni od zgoraj opredeljenih relevantnih okoliščin glede nečloveškega ravnanja. Tožnik torej ni uspel izkazati, da ima zahtevek, ki ni očitno neutemeljen („arguable claim“) glede pravice iz 3. člena EKČP oziroma 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah. V takih okoliščinah tožena stranka tudi nima obveznosti, da bi preverila stanje v izvorni državi z vidika informacij, ki so javno dostopne.
mednarodna zaščita - ponovna prošnja - zavrženje zahteve - nova dejstva in dokazi
Upoštevajoč celoten opis dogodkov, kot ga je podal tožnik, in njegova samovoljna ravnanja nesodelovanja v postopku, vodi sodišče do zaključka, da je tožnikova neprepričljivost v opisovanju dogajanja v izvorni državi vseeno tako visoka, da ne opravičuje ponovnega začetka postopka za odločanje o mednarodni zaščiti.
Tožena stranka je, ob tem, ko se je tožnik v zahtevku za uvedbo ponovnega postopka skliceval poleg razlogov, ki jih je navedel že ob podaji prvotne prošnje, tudi na elemente, ki jih po svoji krivdi predhodno v prvotnem postopku ni navajal oziroma predložil oziroma je na podlagi vseh podatkov v spisu premalo verjetno, da sploh obstajajo, ravnala pravilno.
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-1, 84/1-3. Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito člen 8, 8/3, 8/3-d.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - ugotavljanje identitete
Tožnik ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko in je celo navajal drugačen datum rojstva, kot v postopku pred toženo stranko, ugotovljene razlike s svojimi predhodnimi izjavami pa ni z ničemer pojasnil, zato so podane okoliščine, ki vzbujajo očiten dvom v tožnikovo istovetnost.
Tretja alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 kot objektivno merilo določa, da je prosilec že imel možnost začeti azilni postopek. Druga objektivna merila v ZMZ-1 niso določena, vendar se tožena stranka sklicuje ravno na navedeno (edino) objektivno merilo.
mednarodna zaščita - dejanje preganjanja - prosilec iz Alžirije - resna škoda - diskriminacija
Tožnik je kot razlog za priznanje mednarodne zaščite uveljavljal splošno diskriminacijo Berberov v Alžiriji, vendar je hkrati izpovedal tudi, da v Alžiriji kot Berber ni bil nikoli ogrožen ali omejen v svobodi, temveč je navajal zgolj, da je zaradi oddaljenosti šole od doma moral stanovati pri stricu, da je lahko hodil v šolo, v kateri so govorili arabsko, on pa ima berberski dialekt in zato v šoli ni imel prijateljev ter se ni počutil sprejet. Takšna ravnanja pa tudi po presoji sodišča ne dosegajo niti praga standarda glede teže kršitve človekovih pravic, poleg tega za presojo utemeljenega strahu pred bodočim preganjanjem oz. bodočo škodo pravno niti niso relevantna. Navedene tožnikove zatrjevane težave torej ne predstavljajo (hude) kršitve človekovih pravic in tako tudi ne morejo predstavljati dejanj preganjanja.
Ob upoštevanju določbe 26. člena ZMZ-1 dejanja diskriminacije lahko predstavljajo dejanje preganjanja, če imajo lastnosti kot jih opredeljuje prvi odstavek te določbe, in sicer, če so dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoča, da predstavljajo hudo kršitev človekovih temeljnih pravic ali pa če predstavljajo zbir (akumulacijo) različnih ukrepov, vključno s kršitvami človekovih pravic, ki so dovolj resne narave ali so dovolj ponavljajoča, da predstavljajo hudo kršitev človekovih pravic. Tožnik pa dejanj diskriminacije, kot jih je navajal (odsotnost šole v domačem kraju, kjer sicer žive tako Arabci kot Berberi ter da so vsi na položajih Arabci) že na trditveni ravni ni opisal tako, da bi jih sodišče lahko opredelilo kot preganjanje v smislu ZMZ-1.
Tožena stranka je pravilno ocenila, da so izpolnjene okoliščine, iz katerih glede na zakonske pogoje izhaja, da je tožnikova prošnja za mednarodno zaščito očitno neutemeljena, saj ni izkazano dejansko stanje, ki bi se vsaj približalo definiciji preganjanja iz 26. člena ZMZ-1 oziroma resni škodi iz druge alineje 28. člena ZMZ-1.
Po mnenju sodišča tožnik ne izkazuje resne življenjske ogroženosti, niti dejstva, da ga policija ni sposobna zaščititi, zlasti zato, ker mu tudi sodišče težko sledi v teh navedbah, ki so bile izredno skope in pavšalne.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - navajanje nepomembnih ali zanemarljivih dejstev - varna izvorna država - prosilec iz Maroka
Očitno je, da je tožnik izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave, saj iz spisov, ki se nanašajo na zadevo, ni razvidno njegovo zatrjevanje utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1). V zvezi z razlogi za zapustitev izvorne države je namreč v prvi vrsti navedel revščino, glede katere pa je Vrhovno sodišče že sprejelo odločitev, da z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - navajanje nepomembnih ali zanemarljivih dejstev - varna izvorna država - prosilec iz Maroka
Tožnik je izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave, saj iz spisov, ki se nanašajo na zadevo, ni razvidno njegovo zatrjevanje utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju.
Tožena stranka dejanskega stanja, ob upoštevanju drugega nosilnega stališča, da je Maroko skladno Odlokom Vlade o določitvi seznama varnih držav razglašena za varno izvorno državo (tretji odstavek 61. člena ZMZ-1), ni bila dolžna ugotavljati s pridobivanjem dodatnih poročil o izvorni državi, saj je mogoče sklepati, da v tej državi na splošno in redno ni nikakršnega preganjanja, kakor je opredeljeno v 26. členu ZMZ-1, mučenja ali nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja in ogroženosti zaradi vsesplošnega nasilja v razmerah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada.
Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito člen 8, 8/3, 8/3-a, 8/3-d. ZMZ-1 člen 84, 84/1-1, 84/1-3.
omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - istovetnost - zloraba postopka - ovire za vračanje - objektivni kriterij - zmotna uporaba materialnega prava
Tožena stranka ni utemeljila, zakaj šteje, da obstoji očiten dvom v prosilčevo istovetnost, ampak je na podlagi ugotovitve, da tožnik nima osebne izkaznice, le posplošeno sklepala, da je želel namerno prikriti svojo pravo identiteto, čeprav je iz razlogov izpodbijanega sklepa razvidno, (1) da tožnik med postopkom ni spreminjal svojih osebnih podatkov in (2) da je pojasnil, da je osebno izkaznico v Turčiji skril zaradi strahu, da mu je ne bi vzela grška policija. Zato so v tem delu razlogi izpodbijanega sklepa tako bistveno pomanjkljivi, da se ga ne da preizkusiti.
V zvezi z odreditvijo ukrepa omejitve gibanja na Center za tujce po tretji alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo, saj za pridržanje prosilca za mednarodno zaščito v ZMZ-1 v navedenih okoliščinah, ko objektivni kriteriji iz točke (d) tretjega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II, na podlagi katerih bi tožena stranka lahko sklepala na obstoj utemeljene domneve, da je prosilec prošnjo za mednarodno zaščito vložil le zaradi zadržanja ali otežitve odločbe o vrnitvi, niso ustrezno implementirani, ni zakonske podlage.
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-2. Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito člen 8, 8/3, 8/3-b.
omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - nevarnost pobega - ugotavljanje dejstev - objektivni kriterij - napačna uporaba materialnega prava
Odreditev omejitve gibanja v primeru, ko je treba ugotoviti določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito in jih sicer ne bi bilo mogoče pridobiti, je dopustna le, če obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil. Zato je navedeni ukrep mogoče izreči le v primeru jasno izraženega namena tožeče stranke glede zapustitve Republike Slovenije, če tega ni, pa v primeru izpolnitve vnaprej določenih objektivnih kriterijev, ki opredeljujejo nevarnost pobega.
Objektivna merila, ki opredeljujejo obstoj nevarnosti pobega, morajo biti določena v jasni in splošni zavezujoči določbi, ki jo je mogoče nedvoumno izvajati in uporaba katere je predvidljiva.
molk organa - mednarodna zaščita - subsidiarna zaščita - podaljšanje - rok za izdajo odločbe
Rok, ki ga je določilo sodišče za izdajo odločbe, je že potekel, kot tudi dodatni 7 dnevni rok za izdajo odločbe, ki ga je zahteval pooblaščenec tožnika, in ker so bile procesne predpostavke za vložitev že druge tožbe zaradi molka organa s tem v celoti izpolnjene, je tožba utemeljena.
ZMZ-1 člen 21, 21/3. ZUP člen 9, 9/1, 9/3. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 16.
mednarodna zaščita - status begunca - splošna verodostojnost - načelo zaslišanja strank - nekonsistentne in protislovne navedbe - nova dejstva in dokazi - prekluzija - splošna verodostojnost prosilca - prekluzija glede navajanja dejstev in dokazov - družinski član
Tožnik glede na navedene ugotovitve toženi stranki utemeljeno očita, da tekom postopka ni bil soočen z nekonsistentnostmi, ki so bile ugotovljene na podlagi njegovih (kontradiktornih oziroma nejasnih) izjav, prav tako pa mu glede teh očitkov ni bila dana možnost podati pojasnilo in se glede njih izjaviti.
Po stališču prakse SEU je potrebno v okviru posamične obravnave prošnje za mednarodno zaščito upoštevati nevarnost preganjanja in resnih groženj tudi za družinskega člana prosilca, da se ugotovi, ali je ta zaradi družinskih vezi z navedeno ogroženo osebo tudi sam izpostavljen tem grožnjam. Sodišče meni, da bi bila lahko takšna tudi situacija v konkretni zadevi. Kadar je to primerno (npr. če ne gre za očitno zlorabo pravice), je treba upoštevati tudi dejstva in dokaze, ki so se pojavili po izdaji odločbe upravnega organa in jih ne a priori zavrniti, ker so bili uveljavljani po izdaji prvotne odločbe upravnega organa.
Tožena stranka je sodišče obvestila, da je tožnik 8. 9. 2020 samovoljno zapustil azilni dom in se tja ni več vrnil. Ker se torej ne nahaja v azilnem domu, v katerem bi moral počakati na pravnomočno odločitev o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in se vanj tudi ni vrnil po poteku treh dni (druga alineja drugega odstavka 50. člena ZMZ-1), je sodišče ocenilo, da ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje postopka.
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-3, 84/2. ZTuj-2 člen 97. Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito člen 8.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja - ugotavljanje prosilčeve istovetnosti - dvom v prosilčevo identiteto - begosumnost
Tožnik ima prav, ko trdi, da dejstvo, da ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko, ne zadostuje za očiten dvom v njegovo istovetnost v smislu navedene določbe ZMZ-1, vendar pa v obravnavani zadevi toženkina presoja ne temelji le na tej okoliščini. Toženka namreč, kot povedano, dvom v tožnikovo identiteto opira tudi na nekonsistentnost njegovih navedb o možnostih pridobiti osebni dokument od sorodnikov v izvorni državi ter na različno navajanje tožnikovega imena in priimka ter rojstnega datuma.
Glede na nesporne okoliščine, to je, da je azilni dom v preteklosti že zapustil in da namerava pot nadaljevati v Italijo, pa je pravilna tudi toženkina presoja, da je pri tožniku podana begosumnost, ki opravičuje izrek ukrepa po drugem odstavku 84. člena ZMZ-1 v zvezi s tretjo alinejo prvega ostavka istega člena ZMZ-1.
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-2, 84/6. Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito člen 9, 9/3, 10, 26. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4.
omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - odvzem osebne svobode - nevarnost pobega - načelo sorazmernosti - implementacija direktive
V primerih ko gre za odvzem osebne svobode in ne zgolj za omejitev gibanja, ni nobene zakonite podlage, da tožena stranka izpodbijani akt še naprej obravnava zgolj kot omejitev gibanja, kajti to lahko vodi do sistemskih pomanjkljivosti pri zagotavljanju varstva človekovih pravic prosilcev za mednarodno zaščito v Sloveniji, ki jim je odvzeta prostost.
Slovenski zakonodajalec je pogoj iz prava EU o tem, da mora obstajati "nevarnost pobega", prenesel v notranji pravni red tako, da je določil višji dokazni standard, in sicer, da mora biti ta nevarnost pobega "utemeljena", dodatno pa je v določbi člena 2(31) ZMZ-1 opredelil pojasnjevalno določbo, da nevarnost pobega pomeni, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče "utemeljeno sklepati, da bo oseba pobegnila."
Slovenski zakonodajalec ni v notranji pravni red prenesel določbe člena 8(4) Direktive 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev), ki državam članicam izrecno nalaga, da zagotovijo pravila o alternativah pridržanju, kot so redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva ali obveznost zadrževanja na določenem mestu. Tega slovenski zakonodajalec ni naredil kljub izrecni obveznosti po Direktivi o sprejemu 2013/33/EU, ki pa se v določilu člena 8(4) ne more uporabljati neposredno.
Ker je tožnik sam v celoti povzročil, da je podvržen ukrepu pridržanja, dejstvo, da zakonodajalec ni prenesel omenjene določbe sekundarnega prava EU v tem konkretnem primeru ne more biti razlog za nezakonitost ukrepa pridržanja.
Ker v pravico do prepovedi nečloveškega ravnanja iz 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah ni dovoljeno poseči pod nobenim pogojem in ker se je na zaslišanju izkazalo, da je problem režima pridržanja v konkretnem primeru v elementu možnosti enourne telesne aktivnosti na prostem, ki jo je zelo verjetno dejansko tudi možno zagotoviti za pridržane v omenjenem objektu, je izpodbijani ukrep v tem delu nezakonit z vidika 4. člena Listine.