ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-1. Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito člen 8.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za azil - ugotavljanje istovetnosti - begosumnost - zamudna sodba
Ker odgovor na tožbo po ZUS-1 ni obveznost tožene stranke, odločitev toženke, da te možnosti ne bo izkoristila oziroma da ne bo podala vsebinsko konkretiziranega odgovora, ne more imeti posledic v smislu izdaje zamudne sodbe po ZPP. Dejstvo, da je zakonodajalec z ZPP-E besedilo prvega odstavka 22. člena ZUS-1 spremenil, po mnenju sodišča nima vpliva na stališče, da zamudne sodbe v upravnem sporu ni mogoče izdati. ZUS-1 drugače „določa“ glede zamudne sodbe, s tem ko je med vrstami sodb ne ureja in tudi ne določa obveznosti vložitve odgovora na tožbo.
Pravilno je zaključno sklepanje toženke o utemeljeni nevarnosti, da bi tožnik pobegnil, in ki ga ob tožnikovem ravnanju in njegovih izjavah tudi ne omaje tožnikovo neprepričljivo zatrjevanje, da je njegova ciljna država Slovenija in da v Italiji ni imel namena ostati. Za obstoj razloga za omejitev gibanja po drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 ni potrebno, da bi zakon še posebej določal objektivna merila za begosumnost.
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-1, 84/1-2. Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito člen 8, 8/3, 8/3-a, 8/3-b.
omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - ugotavljanje identitete prosilca - begosumnost - nevarnost pobega
Pogoja iz prve alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 v primeru, ki je bil obravnavan v tej zadevi ni mogoče obravnavati ločeno oziroma neodvisno od pogoja iz druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, saj ima 2. alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 namen implementirati odgovarjajočo določbo člena 8 (3) (b) Direktive 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito: da se določijo tisti elementi, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez pridržanja ne bi bilo mogoče pridobiti, ''zlasti če obstaja nevarnost, da bo prosilec pobegnil''. Slovenski zakonodajalec je pogoj iz prava EU o obstoju nevarnosti pobega prenesel v notranji pravni red tako, da je določil višji dokazni standard in sicer, da mora biti ta nevarnost ''utemeljena'', dodatno pa v 31. točki 2. člena ZMZ-1 še pojasnil, da ''nevarnost pobega pomeni, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da bo oseba pobegnila''.
Slovenski zakonodajalec v nacionalno pravo ni prenesel določbe četrtega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II, saj je po 84. členu ZMZ-1 edina alternativa pridržanju v centru za tujce (drugi odstavek) zgolj ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, ki še vedno pomeni odvzem osebne svobode, tako da gre zgolj za milejši ukrep znotraj ukrepa odvzema prostosti.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja - nastanitev v centru za tujce - istovetnost - begosumnost
Zgolj dejstvo, da tožnik svoje identitete ne izkazuje s predložitvijo osebnih dokumentov, za uporabo prve alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 ne zadostuje, saj to namreč pomeni le, da tožnik svoje identitete ni izkazal nedvoumno, ne pa tudi, da je dvom v identiteto, ki jo zatrjuje oseba, ki prosi za mednarodno zaščito, tudi očiten. Dvom je očiten le, če je podkrepljen še z dodatnimi okoliščinami. V tem primeru s spremembo tožnikove izjave glede izgube dokumenta ter z opustitvijo sodelovalne dolžnosti in njegovih prizadevanj, da bi resnično potrdil svojo identiteto.
Ker toženka ni izkazala oziroma utemeljila, da je v tej fazi postopka, pri razgovoru s tožnikom ob oddaji prošnje, izkoristila vse možnosti, da razčisti pravno pomembna dejstva, tudi ni izkazala drugega kumulativnega elementa, vzročne zveze med relevantnimi dejstvi in omejitvijo gibanja. Tako tudi drugo navedeni kumulativni navedeni pogoj ni izpolnjen, posledično pa tudi ne pogoji za omejitev gibanja na podlagi druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1.
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-1, 84/1-2. Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito člen 8, 8/3, 8/3-a, 8/3-b.
omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - istovetnost - dvom - nevarnost pobega - objektivni kriterij
Iz razlogov izpodbijanega sklepa ni razvidno navedeno dolžnostno ravnanje tožene stranke, torej na kakšen način bo preverjala tožnikovo istovetnost glede na pojasnila, zakaj vanjo očitno dvomi. Zato so v tem delu razlogi izpodbijanega sklepa tako bistveno pomanjkljivi, da se ga ne da preizkusiti.
Objektivna merila, ki opredeljujejo obstoj nevarnosti pobega, morajo biti določena v jasni in splošni zavezujoči določbi, ki jo je mogoče nedvoumno izvajati in uporaba katere je predvidljiva.
V zvezi z odreditvijo ukrepa omejitve gibanja na Center za tujce po drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 zmotno uporabljeno materialno pravo, saj za pridržanje prosilca za mednarodno zaščito v ZMZ-1 v navedenih okoliščinah, ko nevarnost pobega ni ustrezno opredeljena, ni zakonske podlage.
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-1, 84/1-2. Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito člen 8, 8/3, 8/3-a, 8/3-b. ZUS-1 člen 36,36/1,36/1-6.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - ugotavljanje istovetnosti - Dublinska uredba - nevarnost pobega - nesorazmernost ukrepa - začasna odredba
Tožnikove izjave glede istovetnosti so že v osnovi tako neskladne (izgubiti potni list je namreč nekaj povsem drugega kot imeti potni list v hrambi pri ''prijatelju'', ki hoče zanj denar), da izjava pred sodiščem, s katero naj bi bila ta neskladnost vseh izjav, danih v postopku pred toženko, pojasnjena, ne prepriča.
Ker je tožnik (kot prosilec za mednarodno zaščito) samovoljno zapustil azilni dom (kjer se je moral zaradi vložene prošnje za mednarodno zaščito in poteka tega postopka obvezno zadrževati), pogoj po prvi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 pa je izkazan, je zato podlaga za izrek spornega ukrepa po drugem odstavku istega člena po oceni sodišča podana.
Slovenski zakonodajalec v nacionalno pravo ni prenesel določbe četrtega odstavka 8. člena Direktive 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito, ki državam članicam izrecno nalaga, da zagotovijo pravila o alternativah pridržanju, kot so redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva ali obveznost zadrževanja na določenem mestu. Po 84. člena ZMZ-1 je namreč edina alternativa pridržanju v centru za tujce (drugi odstavek) zgolj ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma (prvi odstavek). Ta ukrep pa še vedno pomeni odvzem osebne svobode, tako da gre zgolj za milejši ukrep znotraj ukrepa odvzema prostosti. Obrazloženo (z obširnim opisom razmer v azilnem domu) je toženka v izpodbijanem sklepu ugotovila, zakaj drugih milejših ukrepov, kot je namestitev tožnika v CT, ni, in da je zato le z namestitvijo v tem centru kot edinim razpoložljivim ukrepom mogoče zagotoviti izvedbo ukrepa po prvem odstavku 84. člena ZMZ-1.
mednarodna zaščita - status begunca - subsidiarna zaščita - dokazna ocena - prevod listine - pravica do izjave
Tožena stranka kot pristojni organ lahko sprejme dokazno oceno na podlagi vseh relevantnih dokazov, tudi neprevedenih, če jih razume, tožnik pa ima pravico biti seznanjen s tako dokazno oceno in ji tudi ugovarjati, kar pa se zagotavlja z ustrezno obrazložitvijo dokazne ocene in ne s prevajanjem dokazov, ki jih je v postopku predložil sam tožnik.
Ker je toženka (zase) prevedla s strani tožnika predložene dokaze, jih ni bila dolžna predložiti tožniku, pač pa se je do njih opredelila in v zvezi z njimi v izpodbijani odločbi napravila dokazno oceno ter argumentirano pojasnila, zakaj meni, da ti dokazi ne potrjujejo tožnikovih navedb.
ZMZ-1 člen 26, 26/1, 26/1-2, 28, 28-2, 49, 49/1, 49/1-5, 52, 52-1, 52-2. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - navajanje nepomembnih ali zanemarljivih dejstev - varna izvorna država - preganjanje - diskriminacija
Upravno sodišče je v sodni praksi že izpeljevalo interpretacijo pravnih standardov socialno-ekonomske diskriminacije v luči pogojev za preganjanje iz 26. člena ZMZ-1. Pri tem so pomembne okoliščine, kot so: možnost pridobitve bivališča tožnika v izvorni državi, možnost ekonomskega preživljanja, dostop do šolanja otrok, dostop do zdravstvenega varstva in socialne pomoči ter pridobitev osebnih dokumentov v povezavi z dejanji fizičnega nasilja, usmerjenimi na tožnika s strani pripadnikov večinskega prebivalstva ob morebitni odsotnosti zaščite. V teh primerih mora biti kršitev socialnih in ekonomskih pravic takšna, da prizadene samo bistvo pravice in povzroči resno škodo ali hude posledice za prosilca oziroma situacijo, v kateri prosilec ne more več uživati dostojnega življenja.
V kontekstu prava EU o mednarodni zaščiti bi sodna praksa ESČP lahko bila relevantna z vidika subsidiarne zaščite iz 2. alineje 28. člena ZMZ-1, če izvorna država ne bi izpolnjevala sprejetih mednarodnih obvez glede varstva človekovega dostojanstva za kategorijo oseb, ki so v celoti odvisne od pomoči države v zvezi z minimalno zaščito pred ekstremno revščino (hrana, higiena, bivališče) in pred bivanjem v stalnem strahu pred nasiljem na ulici ter v okoliščinah brez perspektivnosti o možnem izboljšanju stanja4 ali pa če bi bilo mogoče tudi državi pripisati del odgovornosti za nastalo hudo in splošno humanitarno krizo5. Vendar pa v konkretnem primeru očitno niso izkazani pogoji za varstvo z vidika 3. člena EKČP.
Tožnik v času odločanja ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje upravnega spora, saj je Azilni dom v Ljubljani samovoljno zapustil in se vanj ni več vrnil.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja - nastanitev v centru za tujce - istovetnost - begosumnost - sorazmernost - začasna odredba
Zgolj dejstvo, da tožnik svoje identitete ne izkazuje s predložitvijo osebnih dokumentov, za uporabo prve alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 ne zadostuje, saj to namreč pomeni le, da tožnik svoje identitete ni izkazal nedvoumno, ne pa tudi, da je dvom v identiteto, ki jo zatrjuje oseba, ki prosi za mednarodno zaščito, tudi očiten. Dvom je očiten le, če je podkrepljen še z dodatnimi okoliščinami. V tem primeru s časovnim obdobjem, ki je minil od tožnikove obljube, da bo pridobil kopijo osebne izkaznice, pa tega ni storil ter z opustitvijo njegove sodelovalne dolžnosti in prizadevanj, da bi resnično potrdil svojo identiteto.
Ker toženka ni izkazala oziroma utemeljila, da je v tej fazi postopka pri razgovoru s tožnikom o podaji prošnje izkoristila vse možnosti, da razčisti pravno pomembna dejstva, tudi ni izkazala drugega kumulativnega elementa, vzročne zveze med relevantnimi dejstvi in omejitvijo gibanja. Tako tudi drugo navedeni kumulativni pogoj ni izpolnjen, posledično pa tudi ne pogoji za omejitev gibanja na podlagi druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1.
Tožnik v času odločanja ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje upravnega spora, saj je tožnik dne 6. 7. 2020 samovoljno zapustil Azilni dom in se do 20. 7. 2020 vanj ni več vrnil.
mednarodna zaščita - status begunca - verodostojnost prosilca
Tožnik je le pavšalno navajal, da je v izvorni državi ogrožen s strani strica, ki je nasprotoval poroki tožnika s svojo hčerko, pri čemer sodišče ne more spregledati, da je tožnik v svoji lastnoročno podpisani prošnji za azil v Sloveniji z dne 7. 6. 2019 v tej zvezi drugače navajal, in sicer, da je bil v Maroku že poročen in da so ženo ubili njeni starši, ker niso odobravali njune poroke. Nobena od njegovih trditev pa tudi ne predstavlja podvrženosti diskriminaciji v obliki pravnih, upravnih, policijskih ali sodnih ukrepov, ekonomske ali socialne diskriminacije oz. ravnanj, ki so primeroma našteti v Priročniku Urada Visokega komisariata ZN za begunce (UNHCR) o postopkih in kriterijih za določitev statusa begunca v skladu s Konvencijo iz leta 1951 ter protokolom iz leta 1967 o statusu beguncev o postopkih in kriterijih za določitev statusa begunca.
ZMZ-1 člen 2, 2-31, 84, 84/1, 84/1-1, 84/1-2. Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito člen 8, 8/3, 8/3(a).
omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - istovetnost - nevarnost pobega - ugotavljanje dejstev
Zgolj odsotnost osebnih dokumentov še ne izkazuje očitnega dvoma v istovetnost prosilca. Vendar pa v tem konkretnem primeru ne gre le za to, da tožnik nima nobenega osebnega dokumenta, ampak tudi za to, da je spreminjal podatke o datumu rojstva, medtem ko je okoliščine v zvezi z njegovim imenom in priimkom na glavni obravnavi po mnenju sodišča dovolj prepričljivo pojasnil.
Dvom v istovetnost prosilca sam po sebi še ne zadostuje za ukrep omejitve gibanja, če tožena stranka ne navede, na kakšen način bo istovetnost in državljanstvo ugotavljala. Tega pa v obrazložitvi sklepa ni navedla, zato je njegova obrazložitev tako pomanjkljiva, da se ga v tem delu ne da preizkusiti.
Za omejitev gibanja po drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 bi moralo veljati, da bi morali biti v zakonu opredeljeni kriteriji, po katerih se presoja nevarnost pobega, v ZMZ-1 pa teh kriterijev ni. Zato po presoji sodišča ne obstaja pravna podlaga za omejevanje gibanja, niti v tem konkretnem primeru, niti v drugih primerih, kjer je pogoj za omejitev gibanja obstoj nevarnosti pobega, dokler ne bo ZMZ-1 ustrezno spremenjen.
mednarodna zaščita - redni postopek - ponovno odločanje - nedržavni subjekt - preganjanje - trditveno in dokazno breme
Tožnik, ki zoper zatrjevano preganjanje ni poiskal zaščite pri pristojnih organih v izvorni državi, ne more uspešno uveljavljati mednarodne zaščite, ki nastopi šele po tem, če mu državni subjekti v izvorni državi ne bi mogli zagotoviti ustrezne zaščite, saj tožnik ni zatrjeval niti izkazal, da je na primer sodni sistem za odkrivanje, pregon in kaznovanje kaznivih dejanj ne deluje oziroma, da nima dostopa do take zaščite ter da ni dejanskih oziroma pravnih možnosti za delovanje institucij in organov zaščite v izvorni državi tožnika.
mednarodna zaščita - redni postopek - pravica do družinskega življenja - ogroženost otroka - absolutna bistvena kršitev določb postopka
Tožena stranka ni ugotavljala ogroženosti mladoletnih otrok v primeru vrnitve družine v regijo C. niti v Ukrajino. Zato je obrazložitev izpodbijane odločbe ostala tako nepopolna in pomanjkljiva, da onemogoča preizkus pravilnosti in zakonitosti sprejete odločitve, kar predstavlja absolutno kršitev pravil postopka.
Tožnik ni predložil nobenih novih dokazov ali navedel novih dejstev. Povedal je le, da že sedem let nima stikov z domačimi, da je tu od leta 2013, med letoma 2015 in 2018 pa je prestajal zaporno kazen. Take tožnikove navedbe glede na zakonsko ureditev ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite, tudi po presoji sodišča ne bi mogle pripeljati do drugačne odločitve.
Tožnik v tem upravnem sporu predlaga obnovo pravnomočno zaključenega upravnega postopka, ki ni bil deležen sodne presoje. Glede na navedeno za odločanje o tem predlogu sodišče ni pristojno (drugi odstavek 17. člena ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), ampak je pristojen organ, ki je odločal o podaljšanju subsidiarne zaščite, zato je sodišče predlog tožnika za obnovo postopka zavrglo na podlagi drugega odstavka 18. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.
omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - pogoji za izrek ukrepa omejitve gibanja - begosumnost - ugotavljanje identitete oziroma istovetnosti prosilca - delni umik tožbe
Relevanten je obstoj utemeljene nevarnosti, da bo tožnik brez omejitve gibanja pobegnil. Tožnikov namen oditi v Italijo (pri čemer tožnik ne zanika, da je na policijski postaji dejal, da se je namenil v Italijo, in da mu je družina poslala denar za pot do Italije) in tožnikovo ravnanje, odkar je v Sloveniji (skrivanje po slovenskih gozdovih kar 9 dni, nato pa podaja namere šele po dveh dneh od nastanitve v Centru za tujce), kažeta na to, da tožnik v Sloveniji ni imel namena zaprositi za mednarodno zaščito, posledično pa je očitno, da je nameraval drugam, kar utemeljuje nevarnost, da bo brez omejitve gibanja pobegnil.
mednarodna zaščita - samovoljna zapustitev azilnega doma - pravni interes za tožbo v upravnem sporu - zavrženje tožbe
Tožnica v času odločanja ne izkazuje pravnega interesa za vodenje upravnega spora. Azilni dom je samovoljno zapustila 8. 7. 2020 in se vanj ni več vrnila. Tožnica očitno nima namena počakati na odločitev sodišča o njeni prošnji za mednarodno zaščito in na dokončanje postopka, zaradi česar ne izkazuje pravnega interesa za upravni spor.
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-1, 84/1-2. Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito člen 8, 8/3, 8/3-a, 8/3-b.
omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - očitna napaka - pogoji - identiteta - nevarnost pobega - implementacija direktive
Izpodbijani ukrep je na navedeni podlagi mogoče izreči le, kadar pristojni organ glede na okoliščine zadeve očitno dvomi v prosilčevo istovetnost ali državljanstvo in bo zato izvedel določena ravnanja preverjanja prosilčeve resnične identitete. V nasprotnem primeru ukrep ne bi bil nujen in bi bil nesorazmeren.
Pogoja iz prve alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 v primeru, kakršen je obravnavani, ni mogoče obravnavati ločeno oziroma neodvisno od pogoja iz druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, saj ima prva alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 namen implementirati odgovarjajočo določbo člena 8 (3) (b) Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito: da se določijo tisti elementi, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez pridržanja ne bi bilo mogoče pridobiti, zlasti če obstaja nevarnost, da bo prosilec pobegnil. Slovenski zakonodajalec je pogoj iz prava EU o obstoju nevarnosti pobega prenesel v notranji pravni red tako, da je določil višji dokazni standard in sicer, da mora biti ta nevarnost ''utemeljena'', dodatno pa v 31. točki 2. člena ZMZ-1 še pojasnil, da ''nevarnost pobega pomeni, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da bo oseba pobegnila''.
mednarodna zaščita - preganjanje - pogoji za priznanje mednarodne zaščite - glavna obravnava
.V obravnavani zadevi podatki postopka ne dajejo zanesljive podlage za odločanje o stvari, ker je tožena stranka (zaradi napačne ugotovitve, da Ruska federacija tožnika kazensko ne preganja več) v celoti opustila ugotavljanje dejanskega stanja v zvezi z obstojem izključitvenih razlogov za priznanje mednarodne zaščite.
Sodišče glavne obravnave ni izvedlo, saj je dejstvo, da Ruska federacija ponovno zahteva tožnikovo izročitev, priznano, kar pomeni, da je nosilno stališče izpodbijane odločbe, napačno. Dokazov v zvezi s priznanimi dejstvi pa ni treba izvesti na glavni obravnavi. Ostale ugotovljene nepravilnosti izpodbijane odločbe oz. izvedenega upravnega postopka same po sebi ne predstavljajo nosilnih stališč izpodbijane odločbe, zato bi bila s tem povezana izvedba glavne obravnave pred sprejemom odločitve o odpravi izpodbijanega akta sama sebi namen in kot taka v nasprotju z načelom ekonomičnosti postopka.