ZMZ-1 člen 49, 49/1, 49/1-5, 52, 52-1, 52-2. ZUS-1 člen 4, 32.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - tožba po 4. členu ZUS-1 - drugo učinkovito sodno varstvo - ekonomski razlog
Z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je tožnikova sposobnost ekonomskega preživetja v njegovi izvorni državi. Slaba ekonomska situacija mora biti povezana s katerim od razlogov preganjanja, torej z osebnimi okoliščinami kot so vera, narodnost, politično prepričanje, rasa in podobno, da bi se lahko štela kot razlog za priznanje mednarodne zaščite.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - varna izvorna država - prosilec iz Alžirije - rok za prostovoljno zapustitev države - ekonomski razlogi za zapustitev izvorne države
Tožnik izpostavlja le težak ekonomski položaj - revščino in splošno sistemsko hibo glede slabo plačanega dela za nižje izobražene. To pa, glede na materialno pravno podlago, nista razloga, ki bi narekovala ugoditev prošnji za mednarodno zaščito. Sodišče tako pritrjuje toženki, da je tožnik navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, taka prošnja pa se po prvi alineji 52. člena ZMZ-1 šteje za očitno neutemeljeno.
mednarodna in subsidiarna zaščita - preganjanje - varna izvorna država - nedržavni subjekt preganjanja
Tožniku je po njegovih navedbah grozil nedržavni subjekt, to so tihotapci, vendar pa po presoji sodišča pri tem ni izkazano, da mu država ni bila sposobna nuditi zaščite.
Tožnik bi lahko preveril stanje svoje zadeve pri policiji, zgolj trditev, da je zadevo prijavil in da se potem ni nič zgodilo, pa ne zadostuje kot dokaz za trditev, da policija v Tuniziji ni dovolj učinkovita, kajti tudi policijski postopki lahko trajajo kar nekaj časa in bi v primerljivih situacijah tudi v katerikoli drugi državi lahko prišlo do situacije, ko bi nekdo grožnje prijavil policiji in ne bi takoj prišlo do zaželenega učinka.
mednarodna zaščita - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - predaja odgovorni državi članici - rok za predajo prosilca - potek roka - odprava odločbe
V skladu s pravico do učinkovitega pravnega sredstva iz 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah moralo odpraviti izpodbijani akt, saj upoštevajoč načelo pravne varnosti in pravne države iz 2. člena Ustave ne moreta istočasno učinkovati upravni akt tožene stranke, da Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito in da bo tožnik predan Nemčiji, ter kasnejša izjava tožene stranke v upravnem sporu, da bo Slovenija obravnavala tožnikovo prošnjo in da tožnik ne bo predan Nemčiji.
mednarodna zaščita - ponovni postopek - zavrženje zahtevka za uvedbo ponovnega postopka - nova dejstva
Vložitev ponovne prošnje je mogoče doseči le, če oseba v zahtevi bodisi predloži nove dokaze bodisi navede nova dejstva (ali oboje), ki bi lahko vplivali na drugačno rešitev glede priznanja mednarodne zaščite. Da se doseže njihova vsebinska obravnava v upravnem postopku in upravnem sporu, pa jih morajo stranke navesti oziroma predložiti pravočasno.
Tožnik v tožbi ni zatrjeval upravičenega razloga, da že v postopku izdaje akta ni navedel, da je v izvorni državi brezdomec. Zato sodišče teh navedb skladno s tretjim odstavkom 20. člena v zvezi z 52. členom ZUS-1 ni upoštevalo. Stranke v upravnem sporu namreč ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo izpodbijanega akta, sodišče pa svoje odločitve na taka dejstva in dokaze ne sme opreti. Ne glede na to pa je po presoji sodišča očitno, da ta posplošena navedba ne more pomembno povečevati verjetnosti, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite.
stranska kazen izgona tujca iz države - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito
Za izrek ukrepa omejitve gibanja morajo biti kumulativno izpolnjeni trije pogoji: (1) da je bilo prosilcu gibanje (že) omejeno zaradi postopka vračanja v skladu z zakonom, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujcev v Republiki Sloveniji, ali pred izvršitvijo stranske sankcije izgona tujca iz države ali ukrepa prepovedi vstopa, da bi se izvedel in izvršil postopek vrnitve ali postopek odstranitve; (2) da je mogoče utemeljeno domnevati, da je prosilec prošnjo za mednarodno zaščito vložil samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve; in (3) da je imel prosilec možnost zaprositi za mednarodno zaščito.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja - pridržanje - poseg v osebno svobodo - načelo sorazmernosti - začasna odredba
Tožnik je dejanja storil v stanju alkoholiziranosti, kar je priznal tudi na glavni obravnavi. To pomeni, da ima očitno težave z alkoholom, ob takih okoliščinah pa je logična dokazna ocena tožene stranke, da drugačen ukrep (omejitev gibanja na območje azilnega doma) ne pride v poštev, saj bi bil tožnik vrnjen v okolje, v katerem bi se kršitve glede na dosedanje izkušnje in navedeno tožnikovo psihično stanje nadaljevale in da je za preprečitev nadaljevanja teh dejanj treba nujno izreči najstrožji ukrep omejitve gibanja na Center za tujce.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2, 3/2-2.
mednarodna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi članici EU - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - sistemske pomanjkljivosti - začasna odredba - predaja prosilca republiki bolgariji
Presoja zakonitosti predaje prosilca pristojni državi ni omejena samo na presojo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v odgovorni državi, ampak tudi vseh drugih okoliščin, zaradi katerih bi predaja prosilca lahko predstavljala kršitev 3. člena EKČP. Vendar pa tožnik v upravnem postopku ni povedal nič takega, s čimer bi bilo možno utemeljeno domnevati, da bi mu v primeru vrnitve v Republiko Bolgarijo grozila kršitev 3. člena EKČP.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - ogrožanje varnosti - zastopnik - pravica do osebne svobode - začasna odredba
Pred zaslišanjem glede ukrepa omejitve gibanja, bi tožnika morala opozoriti, da ima pravico do takojšnje pravne pomoči zagovornika. Ker ga ni, mu je pri odvzemu prostosti kršila procesno jamstvo, ki mu gre na podlagi 19. člena Ustave.
ZMZ-1 člen 49, 49/8, 51, 51/1, 51/1-4. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/1, 18, 18/1, 18/1-b, 18/1-d.
mednarodna zaščita - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - predaja odgovorni državi članici - predaja Republiki Hrvaški - sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka - istospolna usmerjenost
Naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III, oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji. Toženka je s tožnikom 12. 8. 2024 opravila osebni razgovor, kjer se je imel možnost izjaviti o vseh relevantnih dejstvih in okoliščinah. Tožnik je na 5. strani tožbe zapisal, da je nesporno, da bo v primeru predaje v Republiko Hrvaško obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito in ne kot tujec. Sodišče se glede tega z njim strinja.
Njegove zdravstvene težave tožnika ne ovirajo pri predaji Republiki Hrvaški. Toženka bo pred predajo omenjeno državo seznanila z opisanimi zdravstvenimi težavami, tožniku pa bo tam zagotovljena ustrezna zdravstvena oskrba skladno s členom 19 Recepcijske direktive II7. To izhaja tudi iz zaprosila Republike Hrvaške v odgovoru z dne 12. 8. 2024, da naj jo Republika Slovenija vsaj 3 dni pred predajo seznani z morebitnimi zdravstvenimi težavami tožnika zato, da bo lahko pravočasno zagotovila ustrezen sprejem. Sodišče glede na opisane tožnikove izkušnje v Republiki Hrvaški ne vidi ovire za njegovo predajo tej državi. Glede na ugotovljeno je pravilna presoja toženke, da tožnikove izjave ne izkazujejo, da bo v Republiki Hrvaški deležen nečloveškega ali poniževalnega ravnanja oziroma, da bo tam soočen s sistemskimi pomanjkljivostmi v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU.
ZMZ-1 člen 49, 49/8, 49/9, 51, 51/1, 51/1-4. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 18, 18/1-b, 29, 29/1, 29/1-1, 29/2, 29/2-2. ZUP člen 138, 220, 220/1.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - načelo zaslišanja stranke v postopku - podaljšanje roka - zapustitev azilnega doma - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - poseben ugotovitveni postopek - rok za predajo prosilca
Za zagotovitev učinkovitega delovanja dublinskega sistema in uresničitev njegovih ciljev je treba šteti, da lahko pristojni nacionalni organi, kadar predaje zadevne osebe ni mogoče opraviti, ker je ta zapustila kraj bivanja, ki ji je bil določen, ne da bi o svoji odsotnosti obvestila pristojne organe, domnevajo, da se jim je ta oseba dejansko hotela izogniti in s tem preprečiti svojo predajo, pod pogojem, da je bila navedena oseba ustrezno obveščena o svojih obveznostih v zvezi s tem. Ker pa ni mogoče izključiti, da obstajajo utemeljeni razlogi, iz katerih prosilec pristojnih organov ni obvestil o svoji odsotnosti, je nujno, da prosilec ohrani možnost dokazati, da ni imel namena izogniti se tem organom.
Izvedba skrajšanega ugotovitvenega postopka ter s tem povezana opustitev načela zaslišanja stranke po ZUP je vselej le procesna možnost upravnega organa, ki pride v poštev le tedaj, kadar to določa zakon in če s tem pravice stranke niso nedopustno prizadete. Glede na vsakokratne okoliščine je upravni organ torej dolžan na podlagi navedene procesne diskrecije presoditi, kako naj vodi upravni postopek in na kakšen način naj stranki omogoči, da uresniči vsa svoja procesna upravičenja, še posebej tista, ki ji pripadajo zato, da ohrani svoj položaj kot subjekt upravnega postopka s svojim osebnim dostojanstvom in pripadajočimi ustavnimi pravicami.
Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa niso določno razvidni razlogi za opustitev načela zaslišanja stranke. Tožena stranka se pri navedbi predpisov, na katere se opira sklep, sklicuje le na prvi odstavek 220. člena ZUP, ki pa v obravnavani zadevi že po naravi stvari ne more biti podlaga za opustitev načela zaslišanja stranke. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, ni razvidno, ali je bila s tem tožniku dana možnost uresničenja vseh svojih procesnih upravičenj, torej možnost, da dokaže, da ni imel namena izogniti se pristojnemu organu in s tem preprečiti svojo predajo.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito - varna izvorna država - prosilec iz Maroka
Tožnik je tako ob podaji prošnje za mednarodno zaščito kot na osebnem razgovoru navajal, da je bil edini razlog za zapustitev Maroka revščina oziroma brezposelnost. Glede na to, da je navedeno potrdil tudi na zaslišanju na naroku za glavno obravnavo v tej zadevi, sodišče sodi, da je tožena stranka pravilno ocenila, da tožnik očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito iz prve alineje 52. člena ZMZ-1.
Zatrjevano tveganje, da bo tožnik v izvorni državi izpostavljen revščini, je očitno posledica splošnih ekonomskih in socialnih razmer v Maroku ter delovanja tamkajšnje države na teh področjih. Institut mednarodne zaščite pa, kot je pojasnjeno v 14. točki obrazložitve te sodbe, varstvu pred tem ni namenjen, saj daje zaščito le osebi pred resno škodo (28. člen ZMZ-1), ki bi jo tej osebi v primeru vrnitve v izvorno državo lahko povzročila tretja oseba, ki pripada subjektu resne škode iz 24. člena ZMZ-1. Poleg tega je tožnik v Maroku zaposlitve imel, pa čeprav slabo plačane, zaradi česar sodišče sodi, da ni uspel izkazati, zakaj Maroko zanj ne bi bil varna izvorna država.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2, 3/2-2. Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 4.
mednarodna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi članici EU - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - sistemske pomanjkljivosti
S tožnikovo izjavo zaobjeta ravnanja bi morala dosegati minimalno stopnjo resnosti, da bi se vzpostavila obveznost tožene stranke do preverjanja aktualnih podatkov o stanju azilnega sistema v Republiki Bolgariji. Tožnikove navedbe na osebnem razgovoru pa takih pomislekov ne odpirajo.
Država mora posebno zagotovilo pridobiti, če po presoji dejanskih okoliščin v državi sprejemnici zaradi splošnih razmer v tej državi ali zaradi individualnega položaja posameznika še vedno obstajajo resni dvomi o spoštovanju 3. člena EKČP v državi sprejemnici.
mednarodna zaščita - status begunca - informacija o državi izvora - verodostojnost prosilca - dokazna ocena - prosilec iz Afganistana - preganjanje - utemeljen strah - priznanje statusa begunca
Nasilen poseg v tožnikovo osebno svobodo ter uboj njegovega očeta brez dvoma predstavljata resno in hudo kršitev človekovih pravic in tako ustrezata pojmu preganjanja v smislu 1. alineje prvega odstavka 26. člena ZMZ-1.
Glede na preteklo preganjanje in glede na negotovo situacijo v tožnikovi izvorni državi, v kateri prihaja do hudih kršitev človekovih pravic s strani talibanskega režima, sodišče zaključuje, da je izkazan tožnikov utemeljen strah pred preganjanjem zaradi pripisanega političnega prepričanja s strani države v primeru vrnitve v Afganistan.
ZMZ-1 člen 26, 26/1, 26/2, 27, 27/1, 27/1-1, 27/1-5.
mednarodna zaščita - prosilec iz Maroka - preganjanje - narodna pripadnost - politično prepričanje - informacije o stanju v izvorni državi - zmotna uporaba materialnega prava - dokazna ocena
Tožena stranka je vzela v presojo z vidika ZMZ-1 kot podlagi za preganjanje politično prepričanje in pripadnost etični skupini. Vendar je tožena stranka z izpodbijanim aktom v zvezi z političnim prepričanjem kot razlogom za preganjanje ponovno izhajala iz napačne razlage in uporabe določil tretje alineje 3. odstavka 21. člena ZMZ-1 (oziroma določila 4(5)(c) člena Kvalifikacijske direktive 2011/95), prvega odstavka 22. člena ZMZ-1 in osme in devete alineje prvega odstavka 23. člena ZMZ-1 (oziroma določila 10(3)(b) Procesne direktive 2013/32), s čimer je kršila tudi svojo temeljno sodelovalno dolžnost iz drugega stavka določila člena 4(1) v zvezi z določili člena 4(3)(a), (b) in (c) Kvalifikacijske direktive 2011/95. Poleg tega pa je napačno razlagala in uporabila pravni standard potrebne intenzivnosti dejanj preganjanja, ko gre za politično prepričanje kot zatrjevani razlog za preganjanje.
Ne samo za oceno (ne)verodostojnosti tožnikovih navedb, ampak tudi za ugotavljanje standarda nevarnosti oziroma tveganja je nujno potrebna uporaba informacij o tem, kako ravnajo oblasti z javnimi protestniki, s političnimi nasprotniki režima, ki so berberske narodnosti v Maroku, in ki imajo tožniku primerljiv profil razpoznavnosti. To je pomembno, ker prosilec morda ne bo vedno mogel utemeljiti svoje prošnje z dokumentarnimi ali drugimi dokazi, tudi neposrednimi dokazi, glede vzročne zveze med možnimi dejanji preganjanja in razlogom preganjanja, zaradi česar je pomembna sodelovalna dolžnost tožene stranke. Povezavo med možnimi dejanji preganjanja in razlogom za preganjanje mora preveriti tožena stranka tudi preko informacij o stanju v izvorni državi.
mednarodna zaščita - zavrženje prošnje - predaja odgovorni državi članici - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - predaja prosilca republiki bolgariji - sistemske pomanjkljivosti - začasna odredba
Pri presoji za preučitev resničnosti pomanjkljivosti, ki so bodisi sistemske ali splošne bodisi se nanašajo na nekatere skupine oseb, mora merilo dosegati posebej visok prag resnosti, kar se presoja glede na vse okoliščine zadeve. Navedeni prag pa ni dosežen niti v okoliščinah velike negotovosti ali velikega poslabšanja življenjskih razmer zadevne osebe, če te ne pomenijo hudega materialnega pomanjkanja, zaradi katerega bi bila ta oseba v položaju, ki bi bil tako slab, da je mogoče šteti, da gre za nečloveško ali ponižujoče ravnanje. Ob povedanem tožnik domneve načela medsebojnega zaupanja držav članic EU, ni uspel izpodbiti.
mednarodna zaščita - zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito - očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito - ekonomski razlog
Tožnik se ne izreka za homoseksualca, prav tako je na zaslišanju pred toženo stranko navajal, da zaradi homoseksualnih spolnih odnosov ni imel težav v državi izvora. Iz nobene njegove izjave ni razvidno, da bi bil deležen dejanj preganjanja v državi izvora, kot jih določa 1. A člen Ženevske konvencije in so tudi navedena v 26. členu ZMZ-1.
Predložene informacije sicer izkazujejo verjetnost, da je preganjanje homoseksualcev v Nigeriji, torej v tožnikovi državi izvora, posledica pripadnosti določeni družbeni skupini, ki temelji na skupni značilnosti, ki predstavlja tako posebno identiteto, da jih okolica dojema kot drugačne. Sodišče pa ne sprejema navedbe tožnika, da bi bil v primeru vrnitve v državo izvora v očeh okolice prepoznan kot pripadnik LGBTIQ+ skupnosti zaradi preteklih homoseksualnih spolnih praks.
Tožnik se ni čutil ogroženega v državi izvora zaradi spolnih praks v katere je bil vpleten v nogometni akademiji. Niti ni zapustil države izvora zaradi teh spolnih praks ampak zaradi želje po igranju nogometa v Španiji, kot je ugotovila tožena stranka v izpodbijani odločbi. Tožnik je navajal, da je bil navedene spolne odnose prisiljen, oz., da v njih ni sodeloval po lastni izbiri. Vendar pa iz njegovih izpovedb ne izhaja, da je bil v teh odnosih vključen element sile in s tem prisile. Tega tožnik ni niti zatrjeval. Sodišče ugotavlja, da je pravilna ugotovitev tožene stranke, da je bil namen teh odnosov transakcijske narave, ker je tožnik želel, po lastni izjavi, kariero nogometnega igralca v Evropi in je zato pristal na homoseksualne spolne odnose.
mednarodna zaščita - status begunca - pripadnost določeni družbeni skupini - istospolna usmerjenost - preganjanje - prosilec iz Alžirije
V konkretnem primeru ni mogoče govoriti o ponavljajočih se dejanjih, ki bi bila tako resne narave, da bi dosegala standard preganjanja, kot je opredeljen v prvi alineji prvega odstavka 26. člena ZMZ-1.
Tožnik v času odločanja ne izkazuje pravnega interesa za vodenje upravnega spora. Tožnik je namreč 23. 11. 2024 samovoljno, ne oziraje se na povzete zakonske zahteve, zapustil azilni dom in se vanj ni vrnil vse do 26. 11. 2024 in se po navedbi tožnikove pooblaščenke na dan obravnave nahaja v tujini. Ker tožnik očitno nima namena počakati na odločitev sodišča o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in na dokončanje postopka, po presoji sodišča ne izkazuje pravnega interesa za ta upravni spor. Zato je sodišče tožbo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.
Tudi če bi bile resnične tožnikove navedbe, da so varnostniki bili do prosilcev kdaj grobi, da prostori niso bili najbolj čisti, ob tem, da so bile zagotovljene sanitarije, (topla) voda, zdravstvena oskrba, obroki hrane trikrat dnevno, vsak prosilec je imel svojo posteljo, sodišče ni moglo skleniti, da bi v Republiki Bolgariji obstajale sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev take resnosti, da bi v primeru njegove predaje lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU. Tožnik ni uspel izpodbiti domneve načela medsebojnega zaupanja s posplošenim sklicevanjem na domnevno slabo stanje v Republiki Bolgariji.