davek od dobička iz kapitala - odsvojitev poslovnega deleža - vračilo davka - razdrtje pogodbe
V konkretnem primeru ni spora o tem, da odločba, s katero bi bilo ugotovljeno preplačilo dohodnine od dobička iz kapitala, ni bila izdana niti ni bila odpravljena odmerna odločba. Dohodnina torej ostaja plačana na podlagi ustrezne pravne podlage in s tem zakonito. To pa obenem pomeni, da ni podlage za vračilo davka na podlagi 97. člena ZDavP-2. Podlage za vračanje tudi ni, kot pravilno ugotavlja že drugostopni organ, na podlagi drugih določb ZDavP-2 oziroma drugih davčnih predpisov, saj primeri, ko bi bilo možno vračilo davka od dobička iz kapitala v zakonu niso posebej določeni. Analogija z uporabo določb o vračilu davka, ki jih vsebuje Zakon o davku na promet nepremičnin in s tem zakon, ki izrecno ureja drugo vrsto davka, pa po presoji sodišča ni možna.
SZ-1 člen 3, 4, 4/2, 5, 6, 173. Pravilnik o minimalnih tehničnih zahtevah za graditev stanovanjskih stavb in stanovanj člen 10. ZUP člen 237, 237/2, 237/2-7.
najemnik denacionaliziranega stanovanja - stanovanjska enota - stanovanje - pravice najemnika denacionaliziranega stanovanja - izplačilo nepovratnih državnih sredstev - absolutna kršitev določb postopka
Na podlagi prvega odstavka 10. člena Pravilnika o minimalnih tehničnih zahtevah za graditev stanovanjskih stavb in stanovanj je stanovanje zaključena celota, ki je sestavljena iz prostora ali dela prostora, namenjenega bivanju, spanju, pripravljanju hrane, uživanju hrane in osebni higieni. Da s strani tožnika kupljena soba nima delov prostora, namenjenega za naštete funkcije, ter da je zato ni mogoče (glede na funkcionalno naravo opredelitve stanovanja v 4. členu SZ-1) šteti za stanovanje, iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi bil možen preizkus zavrnitve zahteve.
spor med operaterjem in končnim uporabnikom - umik zahtevka - pravni interes v upravnem sporu - zavrženje tožbe
V obravnavani zadevi, ko je tožnik umaknil svojo zahtevo za rešitev spora, ki se je obravnaval po določbah ZUP in ZEKom-1 pri toženi stranki, in je v posledici tega toženka postopek ustavila, tožnik za obravnavano tožbo nima pravnega interesa, saj je svoj zahtevek pri toženki umaknil. Ker tožnik nima več odprtega zahtevka pri toženki, pri upravnem organu, z vloženo tožbo svojega položaja ne more več izboljšati, tudi kolikor bi sodišče tožbi ugodilo, saj upravni organ nima več o čem odločati.
ZLet člen 179m. Tarifa za izvajanje storitev Javne agencije za civilno letalstvo Republike Slovenije člen 7, 7/2, 17/3. Uredba o ratifikaciji protokolov o spremembah Konvencije o mednarodnem civilnem letalstvu člen 83bis.
upravni spor - financiranje Javne agencije za civilno letalstvo Republike Slovenije - letna tarifa za nadzor nad zrakoplovi - postopek certifikacije - obveznosti pri postopkih plačila storitev
Obrazložitev izpodbijanega sklepa vsebuje pomanjkljivosti, ki onemogočajo njegov preizkus. Tako ne vsebuje razlogov za zaračunanje tarifne postavke po tretjem odstavku 17. člena navedene Tarife ''Helikopterji nad 3175 kg MTOM – Potrditev pogodbe po ICAO 83.a členu, če sprejmemo nadzor iz tujega registra – L''. Zgolj navedba v tabeli, da gre za zaračunavanje storitve iz tretjega odstavka 17. člena navedene Tarife v višini 834,70 EUR za ''Potrditev pogodbe po ICAO 83. a členu, če sprejmemo nadzor iz tujega registra – L'', namreč ne zadošča za preveritev utemeljenosti zaračunavanja te postavke, ki je za tožnika sporna.
ZEKom-1 člen 2, 83, 100, 100/2, 100/5, 101, 101/1, 106/1, 106/3, 210, 211. ZUP člen 154, 237, 237/2, 237/2-3.
določitev operaterja s pomembno tržno močjo - analiza upoštevnih trgov - obveznosti operaterja s pomembno tržno močjo - obveznost cenovnega nadzora in stroškovnega računovodstva - postopek sodelovanja in posvetovanja pred sprejetjem ukrepa - ustna obravnava - načelo kontradiktornosti - pravica do izjave - instrukcijski rok
Roki v 100. členu ZEKom-1 so instrukcijski in določeni (kot vodilo regulativnemu organu) zaradi zagotavljanja učinkovite konkurence na trgu elektronskih komunikacij.
Tožnik brez podlage očita, da toženka ni opravila preizkusa, ali je izrečeni ukrep takšen, da operaterju še zagotavlja primerno stopnjo donosnosti naložbe glede na vložena sredstva; zakon namreč takega preizkusa ne predvideva. Sodišče tudi ne sledi kot utemeljeni njegovi navedbi, da ne drži, da bi mu bil z uporabo upoštevanega donosa na kapital (WACC), ki ga je toženka izračunala, zagotovljen ustrezen donos na vložena sredstva, in ki jo je utemeljeval z okoliščino, da ni bila upoštevana dejanska višina stroškov tožnika; z navedbo, kot jo je tožnik podal (je splošna, nekonkretizirana in tudi neizkazana), namreč ni mogoče izpodbiti zaključka toženke, da je z WACC v višini 11,03 % tožniku zagotovljena primerna stopnja donosnosti naložbe glede na vložena sredstva.
Podlage za neupoštevanje dejanskih stroškov tožnika, pač pa za upoštevanje hipotetičnih, in za neupoštevanje vseh stroškov, povezanih z izvajanjem storitve zaključevanja klicev, in stroškov, ki niso neposredno odvisni od prometa, so v zvezi z uporabo metodologije BU LRIC CCA in uporabljenim stroškovnim modelom toženke "pure" LRIC utemeljene na navedenem priporočilu Komisije.
Glede na prvi odstavek 154. člena ZUP bi bilo v obravnavani zadevi treba izvesti ustno obravnavo le, če bi toženka morala izvesti dokaz z zaslišanjem prič. Na tožnikov predlog za zaslišanje prič pa je toženka nato tožnika napotila k podaji pisnih izjav teh oseb ali pisne izjasnitve tožnika, za kar je uradna oseba imela podlago v določbah 145. člena ZUP o pooblastilih uradne osebe pri vodenju posebnega ugotovitvenega postopka, tožnik pa je uradni osebi toženke tudi sledil ter predložil svojo pisno izjasnitev. To pomeni, da niso bile kršene določbe ZUP o obligatornosti ustne obravnave. Prav tako pa tudi niso bile kršene določbe ZUP, po katerih mora organ stranki dati možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločbo. Pravico do izjave je namreč tožnik polno (lahko) izkoristil, saj je podal več pisnih izjav. Da bi toženka tožnikovih navedb v teh pisnih izjavah nato ne presodila, pa tožnik niti ne zatrjuje.
zavrženje pritožbe - rok za vložitev pritožbe - vročitev odločbe - osebna vročitev
Tožnik je bil pravočasno opozorjen na posledice iz četrtega odstavka 87. člena ZUP za primer, da poslanega dokumenta ne prevzame. 98. člen ZUP, ki govori o pomotah pri vročanju, se lahko nanaša ali na pomote pri načinu vročanja, ali na pomote pri sestavi vročilnice. Pomota iz 98. člena ZUP je tako podana, če se dokument vroči osebi, ki ga ni upravičena ali dolžna sprejeti, kot tudi če sporočilo iz 87. člena ZUP prejme oseba, ki ji vročilnica ni bila namenjena (neprava oseba). Iz omenjenih pomot pri vročanju je namreč mogoče sklepati, da oseba, ki ji je bil dokument namenjen, tega dejansko ni prejela. Omenjene določbe je torej treba uporabljati restriktivno. Napake, ki da naj bi se zgodile, in ki naj bi jih zakrivila pošta pri vročanju, po navedenem niso zajete v 98. členu ZUP-a. Zato omenjeni člen v konkretnem primeru ne prihaja v poštev.
Uredba o izvajanju Operativnega programa za razvoj ribištva v Republiki Sloveniji (2007-2013) člen 23, 23/2, 64, 64/7, 65, 65/1. Uredba Sveta (ES) št. 1198/2006 z dne 27. julij 2006 o Evropskem skladu za ribištvo člen 35.
ribištvo - vračilo sredstev - revizija operacije - vsebinska sprememba projekta
Tožena stranka je v postopku odločanja o vrnitvi spornih sredstev pravilno ugotovila, da dela na vozilu tožnice, ki so bila predmet financiranja niso bila opravljena v skladu z določbami Uredbe, Javnega razpisa in odločbe o odobritvi sredstev. Iz upravnega spisa in izpodbijane odločbe namreč nedvomno izhaja, da je bilo vozilo, ki je predmet operacije, predelano drugače, kot je tožnica prikazala v predračunu, ki je del prijave na Javni razpis. Tožnica si za takšno spremembo ni pridobila soglasja tožene stranke torej del ni izvedla tako, kot so bila predvidena v vlogi na Javni razpis. Tudi po mnenju sodišča gre za vsebinsko spremembo projekta, zato bi morala tožnica spremembo preden jo je izvedla, toženi stranki utemeljiti in obrazložiti ter zanjo pridobiti soglasje tožene stranke, česar pa tožnica ni storila, in temu v tožbi niti ne ugovarja. Navedene ugotovitve pa so zadosten razlog za izdajo odločbe o vrnitvi sredstev na podlagi prvega odstavka 65. člena Uredbe o izvajanju Operativnega programa za razvoj ribištva v Republiki Sloveniji (2007-2013).
ZLS člen 33, 33/1. Odlok o ustanovitvi organa skupne občinske upravne „Medobčinska uprava občin Bovec, Kobarid, Tolmin in Kanal ob Soči“ člen 7. ZUS-1 člen 64, 64/3.
upravni postopek - pritožba - stranka v postopku - zastopanje občine - medobčinska uprava
Medobčinska inšpekcija iz območja Občine A. je po svoji funkciji upravni organ prve stopnje, župan pa njen pritožbeni organ. Upoštevaje navedeno je zaključek toženke, da je pritožbo vložila Medobčinska inšpekcija ne da bi zato imela pooblastilo, neutemeljen. Glede na navedeno sodišče zaključuje, da je pritožbo vložila tožnica kot inšpekcijska zavezanka, ki jo zastopa županja.
pacientove pravice - kršitev pacientovih pravic - zahteva za drugo obravnavo pacientovih pravic
V primeru, če pritožnik ne podpiše zapisnika, velja, da poskus dogovora ni uspel, zato se lahko pritožbeni postopek na željo prijavitelja nadaljuje. Upoštevaje načelo neformalnosti je toženka pravilno zaključila, da je tožnica štela vlogo prizadete stranke za popolno in je pričela s postopkom obravnavanja prve zahteve prizadete stranke zaradi domnevno neustreznega odnosa njenih delavcev, postopek obravnave pa se ni zaključil z dogovorom.
Po določbi 65. člena ZPacP se šele v postopku z zahtevo za drugo obravnavo kršitev pacientovih pravic pred komisijo, subsidiarno uporabljajo določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek, če v ZPacP ni določeno drugače.
Izrečeni ukrepi so skladni z določbami 78. člena ZPacP, ki določa, da lahko senat Komisije, če zahtevi ugodi izvajalci zdravstvenih storitev izreče opomin, ki se lahko javno objavi na spletni strani Komisije (peta alinea drugega odstavka 78. člena ZPacP).
Tožnik je obračun DDV za obdobje od 1. 10. do 31. 12. 2014, v katerem je izkazal obveznost v višini 1.171,00 EUR, predložil 10. 2. 2015. Moral pa bi ga, v skladu z določbami 88. člena ZDDV-1, najkasneje do 30. 1. 2015 in te ugotovitve ne prereka. Šlo je torej za naknadno predloženi obračun, ki ni bil predložen v predpisanem roku. Tožnik bi zato moral že hkrati s predložitvijo tega obračuna plačati v njem izkazano obveznost s predpisanimi obrestmi. Po jasni določbi četrtega odstavka 88c. člena ZDDV-1, tožnik tega obračuna sam tudi ni smel popraviti oziroma nadomestiti z novim. Zato se v tem sporu ne more z uspehom sklicevati na dejstvo, da je 11. 2. 2015, čeprav mu zakon tega ni dopuščal, vložil popravek obračuna DDV. Le-ta je v okoliščinah konkretnega primera lahko dobil pravni učinek kvečjemu šele, ko (mu) ga je davčni organ (ne glede na postopkovne določbe zakona) priznal ob kontroli. To pa je bilo, kot je razvidno iz upravnih spisov zadeve, dne 5. 3. 2015. Glede na povedano je torej v času izdaje izpodbijanega sklepa obstajal ustrezen izvršilni naslov za obveznosti iz DDV, to je 10. 2. 2015 predloženi obračun.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - upravni postopek
Sodišče ocenjuje, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da želi tožnik dejansko sprožiti upravni postopek za ureditev dovoljenja za prebivanje v Republiki Sloveniji in mu celo pojasnila, kako lahko tak postopek sproži in kaj lahko v zvezi s tem storijo njegovi družinski člani. Ta ugotovitev, torej, da namerava tožnik sprožiti upravni postopek, je bila edini razlog za zavrnitev njegove prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči, ne pa dejstvo, da je tujec in da na območju Slovenije nima bivališča, tako kot sedaj navaja v svoji tožbi.
ZVKD-1 člen 84. Pravilnik o registru kulturne dediščine člen 65 (ZVKD-1). ZUP člen 8, 12, 12/2, 214, 214/1.
kulturna dediščina - vpis v register kulturne dediščine - sodelovanje lastnika v postopku vpisa - načelo materialne resnice - obrazložitev odločbe
Sodišče meni, da je treba ob odločanju o tem, ali so za vpis v register nepremične kulturne dediščine izpolnjeni pogoji po ZVKD-1, dosledno preveriti in utemeljiti vse te pogoje, območje varovanja kulturne dediščine pa omejiti na najmanjši obseg, ki je nujen za varstvo te dediščine, vse z namenom, da je poseg v lastninsko pravico za lastnika najmanj obremenjujoč. Treba je namreč izhajati iz predpostavke, da je lastninska pravica najmočnejša in tudi ustavno zavarovana pravica. V primeru odločanja o vpisu v register nepremične kulturne dediščine pa se nasproti tej pravici postavi druga pravica, to je pravica, da se zavarujejo dobrine, ki so del kulturne dediščine. Ker zaščita kulturne dediščine z vpisom v register nepremične kulturne dediščine pomeni poseg v lastninsko pravico, je pravica lastnika nepremičnine in obenem dolžnost tistega, ki o vpisu v register nepremične kulturne dediščine odloča, da se pogoji za vpis natančno preučijo, utemeljijo, torej z gotovostjo ugotovi, da gre za kulturno dediščino, nakar se vpis v register omeji na najmanjši možni obseg.
Tožena stranka v izpodbijanem sklepu navaja, da je svojo odločitev o tem, da se škver vpiše v register nepremične kulturne dediščine, utemeljila na podlagi strokovne presoje in ob upoštevanju tehničnih pravil za določanje območja enote dediščine v registru. Ob tem pa ni pojasnila, kakšna strokovna presoja jo je navajala k odločitvi, torej, kot utemeljeno opozarja tožeča stranka, ni pojasnila kriterijev, ki jih je uporabila za tako oceno in zato njene odločitve tudi ni mogoče preizkusiti. Skladno z določbo 84. člena ZVKD-1 je predlagatelj sicer tisti, ki identificira, dokumentira, preučuje, vrednoti in interpretira nepremično dediščino, predlaga vpis te dediščine v register in pripravlja strokovne podlage za upravne postopke, vendar pa to še ne pomeni, da upravni organ, ki odloča o vpisu v register, nekritično sledi njegovim predlogom, ne da bi jih pred tem ustrezno ocenil, ovrednotil ter v odločbi tudi obrazložil. V tem obsegu je torej obrazložitev odločitve tožene stranke nepopolna in tožeča stranka utemeljeno opozarja, da je ni mogoče preizkusiti.
vojni veteran - priznanje statusa vojnega veterana - oborožen pripadnik narodne zaščite
Že iz izpovedb prič, ki sta opravljali naloge načelnika in namestnika načelnika narodne zaščite, izhaja, da tožnik ni bil razporejen k opravljanju nalog narodne zaščite, kar utemeljuje ugotovitev, da tožnik teh nalog ni opravljal.
ZTuj-2 člen 60, 60/2, 64, 67. ZUP člen 129, 129/1, 129/1-4.
tujec - nezakonito prebivanje tujca v Republiki Sloveniji - odločba o vrnitvi - zavrnitev podaljšanja dovoljenja za začasno prebivanje
Pravnomočne odločitve o tem, da se tožniku dovoljenje za začasno prebivanje ne podaljša, ni dopustno spremeniti, vanjo posegati ali interpretirati drugače, kot je bila sprejeta. To pa pomeni, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da je tožniku dovoljenje za začasno prebivanje prenehalo veljati in je zato utemeljen njen zaključek, da vse od takrat dalje tožnik nezakonito prebiva v Republiki Sloveniji, kar je bila tudi podlaga za izdajo odločbe o vrnitvi.
ZUP člen 260, 260/1, 260/1-1. ZDavP-2 člen 88, 89, 89/2, 90, 98, 99.
davek na nepremično premoženje večje vrednosti - obnova postopka - pogoji za obnovo postopka - nova dejstva in dokazi - odločba Ustavnega sodišča
V obnovljenem postopku se odloča o zahtevi ali o stvari, ki je bila predmet odločanja v prejšnjem postopku. Podlaga odločanja so materialni predpisi, ki so veljali v času izdaje odločbe prve stopnje ter dejansko stanje oz. dejstva, ki so obstajala v času prvega odločanja. Novo dejstvo in nov dokaz morata biti taka, da bi morala sama zase, ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi, pripeljati do drugačne odločbe, če bi bilo to dejstvo oz. dokaz navedeno in uporabljeno v prejšnjem postopku. Dejstvo je moralo torej obstojati že v času prvega odločanja, če pa je nastalo pozneje obnovitveni razlog oz. dokaz ni podan. Obnovitveni razlog tako ni napačna uporaba materialnega zakona, veljavnega v času upravnega odločanja, prav tako ni možna obnova postopka, ker je bil kasneje sprejet drugačen pravni predpis, ali ker je bila sodna ali upravna praksa o nekem vprašanju pozneje spremenjena. Kasneje spremenjen predpis ali dejstva, ki so nastala kasneje, so lahko podlaga za nov zahtevek ali novo odločbo na drugačni dejanski in pravni podlagi, ne pa za obnovo postopka zaradi novih dejstev in dokazov.
ZPNačrt člen 79, 79/11. Uredba o vsebini programa opremljanja stavbnih zemljišč člen 4, 4/1, 5, 5/1, 5/1-2.
komunalni prispevek - odmera komunalnega prispevka - novogradnja - uporaba občinskega predpisa - občinski prostorski načrt - program opremljanja
ZPNačrt po preteku šestih mesecev od uveljavitve Občinskega prostorskega načrta ne dovoljuje več uporabe programa opremljanja, ki je bil sprejet pred uveljavitvijo Občinskega prostorskega načrta. Pri tem jasno in nedvoumno zakonsko besedilo ne pušča prostora za interpretacijo, da se to pravilo nanaša le na primere, ko občina po uveljavitvi ZPNačrt sploh še ni sprejela programa opremljanja s podlagami za odmero komunalnega prispevka, kar zmotno zatrjuje toženka.
Odlok, ki ga je toženka uporabila pri odmeri komunalnega prispevka, je bil sprejet 14. 7. 2009 (sprememba 10. 9. 2013), torej pred uveljavitvijo Občinskega prostorskega načrta (3. 5. 2014; 125. člen tega odloka). To pomeni, da je bila odmera komunalnega prispevka na podlagi Odloka v nasprotju z enajstim odstavkom 79. člena ZPNačrt.
komunalni prispevek - odmera komunalnega prispevka - novogradnja - legalizacija objekta - načelo zaupanja v pravo - za odločitev relevanten predpis - občinski prostorski načrt
Čeprav ZPNačrt izrecno ne določa, kdaj nastane obveznost plačila komunalnega prispevka, mora v tem primeru prvostopenjski organ v ponovljenem postopku v skladu z načelom zaupanja v pravo, kot enim od načel pravne države iz 2. člena URS, uporabiti predpis, veljaven v času uvedbe postopka za odmero komunalnega prispevka.
komunalni prispevek - odmera komunalnega prispevka - novogradnja - načelo zaupanja v pravo - za odločanje relevanten predpis - program opremljanja
Čeprav ZPNačrt izrecno ne določa, kdaj nastane obveznost plačila komunalnega prispevka, mora po presoji sodišča v tem primeru prvostopenjski organ v ponovljenem postopku v skladu z načelom zaupanja v pravo, kot enim od načel pravne države iz 2. člena URS, uporabiti predpis, veljaven v času uvedbe postopka za odmero komunalnega prispevka.
Drugostopenjski organ ima pooblastilo, da najprej preizkusi, ali so izpolnjeni formalni pogoji za vsebinsko odločanje o pritožbi, pri čemer je eden od formalnih pogojev tudi dovoljenost pritožbe, pri čemer gre za avtonomno pravico organa druge stopnje, da o tem odloča, ki ni vezana na predhodno odločitev organa prve stopnje. To torej pomeni, da tudi če je organ prve stopnje menil, da je tožeča stranka lahko stranski udeleženec upravnega postopka in je to izkazal s tem, da ji je na njeno zahtevo vročil odločbo, to še ne pomeni, da ne bi mogel drugostopenjski organ neodvisno od tega presojati, ali je tožeča stranka res lahko stranski udeleženec tega postopka in pri tem zavzeti drugačno stališče.
Tožnik ne more biti stranka v obravnavanem postopku in ne izkazuje pravnega interesa za sodelovanje v postopku, saj v postopku vpisa upravnika v register upravnikov glede na deklaratorni značaj vpisa ne varuje svojih pravic ali svojih pravnih koristi. V postopku vpisa ima novi upravnik kot zakonsko upravičen predlagatelj vpisa položaj aktivne stranke tako v delu postopka, ki se nanaša na njegov vpis, kot tudi v delu postopka, ki se nanaša na izbris starega upravnika. Stari upravnik pa ima položaj (pasivne) stranke v tistem delu postopka, ki se nanaša na njegov izbris iz registra.
V obravnavani zadevi je o pravici tožeče stranke odločal drugostopenjski organ, to je o njeni pravici do pritožbe. Sodišče je zato po vsebini obravnavalo tožbo zoper drugostopenjski akt, ki jo je zavrnilo. Ob taki procesni situaciji pa prvostopenjski akt ni upravni akt, s katerim je bilo po vsebini odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - upravičena odsotnost - otrok
Zgolj dejstvo, da tožnica po polnoletnosti ni oddala vloge za začasno prebivanje v RS, niti ne vloge za sprejem v državljanstvo RS, ne zadostuje za presojo, da tožnica ni izkazala poskusov vračanja. Posebej še ob dejstvu, da je bila tožnica do dne 7. 4. 2003 mladoletna in da sta v času njene mladoletnosti njen status urejala starša kot njena zakonita zastopnika. V času tožničine mladoletnosti pa je bila njena prošnja za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje v RS zavrnjena, česar prvostopenjski organ ni upošteval. Tožničina starša, v postopku zaslišana kot priči, sta tudi skladno izpovedala, da sta si oba, predvsem pa oče, ki je živel v Sloveniji, ves čas zelo prizadevala za to, da bi se družina vrnila v Slovenijo.