davčna izvršba - zahteva za ustavitev davčne izvršbe - osebni stečaj - odpust obveznosti
V zvezi s spornimi davčnimi terjatvami je bil že izdan pravnomočni sklep o izvršbi in bi morala oba upravna organa takšno tožnikovo zahtevo za delno ustavitev davčne izvršbe zavrniti iz razloga, da po pravnomočnosti sklepa o davčni izvršbi glede istih spornih terjatev ni več mogoče v celoti ali delno ustaviti davčne izvršbe po določbi 155. člena ZDavP-2. Sodišče tako zavrača kot neutemeljene vse tožbene ugovore, ki se nanašajo na nepravilno uporabo določb ZFPPIPP v zvezi z odpustom obveznosti, glede na to, da bi jih lahko tožnik pritožbeno uveljavljal samo zoper prej navedeni sklep o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva.
davčna izvršba - sklep o davčni izvršbi - rubež premičnin - izvršilni naslov
S trditvijo, da bi bila obveznost po izvršilnem naslovu izpolnjena, kolikor bi davčni organ sledil izjavi zavezanca za davek, ki je upravičen do vračila davka (A. d.o.o.) in davek vrnil tožeči stranki oziroma z njo pobotal obveznosti po izvršilnem naslovu, tožeča stranka ne more biti uspešna. Razlogom, ki jih navaja pritožbeni organ, sodišče dodaja le, da se po odpravi odločbe o odmeri DDV v davčnem postopku odpravljajo le posledice, ki izhajajo iz te odločbe, in sicer vračilo z odločbo neupravičeno naloženega in plačanega davka, ne pa tudi posledice, ki izhajajo iz načina zagotovitve sredstev za poplačilo. Skladno s 97. členom ZDavP-2 pa se, ne glede na prvi do četrti odstavek tega člena, zavezancu za davek, ki mu je potekel rok za plačilo drugih davkov, vrne preveč plačani davek, zmanjšan za znesek davkov, ki jim je potekel rok plačila pri davčnem organu, če ni z zakonom drugače določeno.
Konvencija med Republiko Slovenijo in Malto o izogibanju dvojnega obdavčevanja in preprečevanju davčnih utaj v zvezi z davki od dohodka člen 4. ZDavP-2 člen 267, 267/6.
dohodnina - odmera dohodnine - dvojno obdavčevanje - izogibanje dvojnemu obdavčevanju - v tujini plačan davek - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Tožnik je v tožbi in že pred dokončnostjo izpodbijane odločbe navedel nova dejstva in predložil nov dokaz o tem, da je mu je bilo za isto odmerno obdobje naloženo plačilo davka v tujini (na Malti) ter navedel razloge, zakaj dejstev in dokazov ni navedel in predložil že v postopku izdaje izpodbijane odmerne odločbe. Razlogi so prepričljivi in izkazani s predloženo odločbo malteških davčnih organov ter datumom njene izdaje, ki je po izdaji izpodbijane odločbe in pred izdajo drugostopne odločbe. In ker je obveznost plačila tujega davka, ki se ugotavlja in tožniku nalaga v plačilo s predloženo odločbo malteških davčnih organov, obstajala že v času odločanja na prvi stopnji in ker je tožnik po nespornih podatkih spisov v napovedi uveljavljal odbitek oziroma oprostitev tujega davka, se po presoji sodišča pokaže, da dejansko stanje glede upoštevanja odbitka tujega davka ni bilo ugotovljeno popolnoma in pravilno.
Pravilnik o vrstah, vsebini in poteku specializacij zdravnikov člen 23. ZUP člen 4.
odobritev zdravniške specializacije - javni razpis - izbirna merila - izbirni postopek - druga javnopravna zadeva
Ob določenih kriterijih, ki jih je javni razpis v zvezi z osebnim razgovorom nalagal, bi morala izbirna komisija upoštevati le vsebino zapisa in ga skupaj z ostalim potekom oz. vsebino osebnega razgovora oceniti v okviru kriterijev iz javnega razpisa. Pri izdelavi mnenja in ocene je treba upoštevati kriterije iz razpisa.
davek od dohodkov pravnih oseb - davčno priznani odhodki - amortizacija - navidezni pravni posli
V določbah SRS ni podlage za to, da se kot nabavna vrednost nakupna cena osnovnega sredstva ne upošteva in da se namesto nje upošteva poštena vrednost drugih nadomestil oziroma, kot izhaja iz izpodbijane odločbe „poštena nabavna vrednost“, če ni hkrati ugotovljena navideznost pogodbe o nabavi oziroma z njo določene nakupne cene oziroma če niso ugotovljene okoliščine, ki bi skladno z določbami ZDDPO-2 višino odhodkov omejevale na višino primerljivih tržnih cen.
Negospodarno ravnanje tožeče stranke, ki se ugotavlja v izpodbijani odločbi, ni predmet sankcioniranja na davčnem področju, če za to v davčni zakonodaji ni izrecne podlage.
Osnovni znesek minimalnega dohodka je v času izdaje izpodbijane odločbe znašal 269,20 €, dvakratnik tega zneska pa 538,40 €. Tožnikovi prihodki v relevantnem obdobju znašajo 623,61 € in torej presegajo ta znesek, zato je pravilen zaključek organa za brezplačno pravno pomoč, da tožnik ni več upravičen do brezplačne pravne pomoči, zato je v skladu s prvim odstavkom 49. člena ZBPP dolžan vrniti ta sredstva. Za odločitev v tej zadevi je relevantna višina mesečnih dohodkov (20. člen ZSVarPre), okoliščina, da tožnik iz teh dohodkov že plačuje druge svoje obveznosti, pa na odločitev ne more vplivati.
Tožnik je bil zavezanec, ki mu informativni izračun dohodnine za leto 2012 ni bil vročen do 15. 6. 2013, zato je bil dolžan vložiti napoved za odmero dohodnine sam, najkasneje do 31. 7. 2013. Ta obveznost je zanj veljala tudi v primeru pridobivanja osebnih prejemkov v Avstriji. Obveznost plačila dohodnine velja namreč tudi za tiste zavezance, ki dohodke iz naslova osebnih prejemkov prejemajo v Avstriji.
Kot izhaja iz tožnikove tožbe, se njegovi ugovori nanašajo na predhodno odločbo tožene stranke izdano dne 30. 6. 2015, s katero je bilo odločeno, da upravičencu pravica do brezplačne pravne pomoči preneha. Po podatkih upravnega spisa je omenjena odločba postala pravnomočna in izvršljiva 17. 9. 2015. Zato je v tem postopku ni mogoče več izpodbijati in tako ne more predstavljati relevantnega predmeta upravnega spora. Konkretnih ugovorov v zvezi s izpodbijano odločbo, ki mu nalaga vračilo sredstev BPP pa tožnik niti ni podal.
zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti - davčni dolg - prepoved razpolaganja s premičnim premoženjem
Davčni organ je v zadevi glede na ugotovljeno verjetnost obstoja večjega davčnega dolga imel podlago za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti. Tako postopanje davčnega organa je v skladu z namenom in smislom ZDavP-2, to je, da se zavaruje izpolnitev davčne obveznosti še pred izdajo odločbe. V konkretnem primeru je tako zavarovanje še posebej upravičeno, saj gre za verjetno izkazan davčni dolg tožnika v višini 308.924,41 EUR, kar precej presega znesek 50.000,00 EUR, ki je kot mejni znesek določen v drugem odstavku 111. člena ZDavP-2.
V primeru, da so bili predmeti lizinga vrnjeni tožniku kot lizingodajalcu, gre po presoji sodišča za vračilo blaga v smislu 39. člena ZDDV-1. Za takšno davčnopravno obravnavo te transakcije za potrebe DDV ni nujni pogoj, da sta bili pogodbi o finančnem lizingu odpovedani oziroma razdrti zaradi neuresničitve običajnega in pričakovanega načina izpolnitve, ki je bil glede na dejansko stanje v prenosu lastninske pravice na predmetu lizinga na lizingojemalca na podlagi plačila dogovorjenih obrokov.
Izvedbena uredba Komisije(EU) št. 385/2012 z dne 30. aprila 2012 o obliki poročila s kmetijskega gospodarstva, ki se uporablja za določanje dohodkov in analizo gospodarskega delovanja kmetijskih gospodarstev. Uredba Komisije(ES) št. 868/2008 z dne 3. septembra 2008 o obliki poročila s kmetijskega gospodarstva, ki se uporablja za določanje dohodkov in analizo gospodarskega delovanja kmetijskih gospodarstev.
status kmeta - pogoji za pridobitev statusa kmeta - kmetijska dejavnost - odobritev pravnega posla - promet s kmetijskimi zemljišči
Iz izvedbene uredbe Komisije (EU) št. 385/2012 z dne 30. 4. 2012 o obliki poročila s kmetijskega gospodarstva in Uredbe komisije (ES) št. 868/2008 z dne 3. 9. 2008 o obliki poročila s kmetijskega gospodarstva, ki se uporablja za določanje dohodkov in analizo gospodarskega delovanja kmetijskih gospodarstev, ki določa pravila o zbiranju računovodskih podatkov, izhaja, da morajo biti podatki, podani v poročilu kmetijskega gospodarstva, vzeti iz poslovnih knjig, kjer so vpisi sistematični in redni skozi vse obračunsko leto. Organ bi torej podatek, dohodek, katerega višine B.B. ni zatrjeval v smislu dejansko doseženega na kmetiji, lahko tudi preveril v poslovnih knjigah B.B. kmetijskega gospodarstva, glede na nasprotni dokaz.
Stališče drugostopnega organa, da je potrebno za pridelke šteti pridelke, ki so dejansko pridelani na kmetiji, in ne tiste, ki bi glede na kmetovalno površino in pogoje kmetovanja po ekspertni presoji lahko bili pridelani, je sicer na splošni ravni pravilno, vendar pa bi se ob tako visoki razliki med podatkoma organ moral določno opredeliti, katerega od podatkov iz izvedeniškega mnenja izvedenka ni pravilno uporabila, torej ali je bila to cena oz. višina prihodka. S tem, ko je ostal nepresojen dokaz, s katerim je tožnik izpodbijal s strani organa ugotovljeno dejansko stanje, je organ ne samo odločil na podlagi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, pač pa tudi kršil pravila postopka.