Zakon ne določa, kaj se šteje za pravno relevantno vzročno zvezo, zato mora sodna praksa od primera do primera odgovoriti na vprašanje, ali je v danem primeru podana pravno upoštevna vzročna zveza. Takšna pravno relevantna vzročnost (enako pa velja tudi za presojo protipravnosti) bi bila v konkretnem primeru podana, če bi se tožnik poškodoval zato, ker je opravljal delo v nasprotju z omejitvami, ki so mu bila priznane z odločbo ZPIZ. Vendar kaj takšnega sodišče prve stopnje, ki je edino ugotavljalo dejansko stanje, ni ugotovilo. Nasprotno, ugotovilo je, da odrejeno delo ni presegalo omejitev, ki so bile tožniku priznane z odločbo ZPIZ z dne 12. 10. 2010; predvsem pa, da je škodni dogodek izključno posledica tožnikovega nedopustnega posega v obratujoči stroj.
Z ugotovitvijo neobstoja razlikovalnega učinka bi sodišče ugotovilo absolutni razlog za zavrnitev znamke. Tega pa ni mogoče ugotavljati izven postopka za ugotovitev ničnosti znamke, ki se začne na podlagi posebne tožbe po 114. členu ZIL-1. Ugotovitve ničnosti znamke ni mogoče izreči v postopku presoje kršitve pravice iz znamke in ob presoji ugovorov, ki jih zaradi obrambe pred prepovednim zahtevkom imetnika znamke poda domnevni kršitelj pravic. Postopek za ugotovitev ničnosti znamke je namreč poseben postopek, takega postopka pa tožena stranka ni sprožila.
47. člen ZIL-1 je treba obravnavati tudi v povezavi z 48. členom ZIL-1, ki omejuje pravice imetnika znamke. Navedena določba našteva primere, v katerih imetnik znamke tretjim v gospodarskem prometu ne more prepovedati, da v skladu z dobrimi poslovnimi običaji uporabljajo imena, naslove, označbe, znake ali znamke.