Z ugotovitvijo neobstoja razlikovalnega učinka bi sodišče ugotovilo absolutni razlog za zavrnitev znamke. Tega pa ni mogoče ugotavljati izven postopka za ugotovitev ničnosti znamke, ki se začne na podlagi posebne tožbe po 114. členu ZIL-1. Ugotovitve ničnosti znamke ni mogoče izreči v postopku presoje kršitve pravice iz znamke in ob presoji ugovorov, ki jih zaradi obrambe pred prepovednim zahtevkom imetnika znamke poda domnevni kršitelj pravic. Postopek za ugotovitev ničnosti znamke je namreč poseben postopek, takega postopka pa tožena stranka ni sprožila.
47. člen ZIL-1 je treba obravnavati tudi v povezavi z 48. členom ZIL-1, ki omejuje pravice imetnika znamke. Navedena določba našteva primere, v katerih imetnik znamke tretjim v gospodarskem prometu ne more prepovedati, da v skladu z dobrimi poslovnimi običaji uporabljajo imena, naslove, označbe, znake ali znamke.
ZSDP-1 v tretjem odstavku 79. člena jasno določa, da je do višjega dodatka upravičen starš otroka, ki ima določene bolezni iz Seznama, ne pa katerokoli bolezen iz Seznama. Seznam določa tako bolezni, v zvezi s katerimi je priznana pravica do dodatka v osnovnem znesku (100 EUR) kot tudi bolezni, v zvezi s katerimi je priznana pravica do dodatka v višjem znesku (200 EUR). Tako iz ZSDP-1 kot iz Seznama izhaja, da je starš dolgotrajno hudo bolnega otroka upravičen do dodatka za nego in sicer načeloma v osnovni višini 100 EUR mesečno, v višjem znesku 200 EUR pa v primeru določene (in ne katerokoli) bolezni ali stanja iz vsakokrat veljavnega Seznama.
Iz podatkov sodnega registra izhaja, da je bila tožeča stranka izbrisana iz sodnega registra brez likvidacije na podlagi pravnomočnega sklepa o obstoju izbrisnega razloga.
Pred izbrisom iz sodnega registra je tožeča stranka pridobila pravnomočen nalog za izpraznitev poslovnih prostorov. Ne glede na neuspeh tožene stranke v revizijskem postopku, pridobljeni nalog za izpraznitev poslovnih prostorov ne more predstavljati terjatve ali premoženja, nad katerim bi bil možen stečajni postopek po določbah 444. člena ZFPPIPP. Tožena stranka zato za revizijo nima (več) pravnega interesa.
Za odločitev o ugovoru prve toženke, da je s plačilom vnaprejšnje pavšalne odškodnine krita vtoževana škoda, je odločilno, ali je šlo v obravnavanem primeru pri uporabi viličarja za „uporabo vozila“.
Glede vozil, ki se uporabljajo kot prometna sredstva in kot delovni stroji, je treba ugotoviti, ali se je takšno vozilo v trenutku, ko se je zgodila nesreča, v kateri je bilo vozilo udeleženo, uporabljalo zlasti kot prevozno sredstvo. Če je odgovor na to vprašanje pozitiven, ta uporaba lahko sodi pod pojem "uporaba vozila". Če pa se je vozilo uporabljalo kot delovni stroj, pa uporaba ne more soditi pod navedeni pojem.
V obravnavanem primeru je do nesreče prišlo ob uporabi viličarja, ki se je uporabljal kot prevozno sredstvo. Čeprav se je uporabljal z namenom, da delavec, ki se je nahajal v košari, doseže in pregleda višje ležeče police v skladišču, je bila ena izmed njegovih temeljnih funkcij ob tem tudi premikanje v smislu vožnje. V trenutku nastanka škodnega dogodka je namreč vozil vzvratno. Premikanje vozila je ena glavnih značilnosti, ki opredeljujejo prometno funkcijo vozila. V trenutku, ko se je zgodila nesreča, se je premikal v skladu s svojo temeljno oziroma tipično funkcijo: nakladanjem oziroma razkladanjem tovora.
Pravilna je praksa nižjih sodišč, da je akt o ustanovitvi zemljiškega dolga, sprejet z namenom izigravanja upnikov, ničen, ker ima nedopustno podlago (četrti odstavek 39. člena OZ). Zaradi ničnosti zavezovalnega posla - akta, ki je bil podlaga za izdajo zemljiškoknjižnega dovolila za vpis zemljiškega dolga, je ničen tudi razpolagalni posel – zemljiškoknjižno dovolilo, vknjižba zemljiškega dolga pa neveljavna iz materialnopravnega razloga po 1. točki drugega odstavka 243. člena ZZK-1, ki utemeljuje izbrisno tožbo.
Za izbris (tudi konkretnega, z ničnim poslom nastalega) zemljiškega dolga iz zemljiške knjige na podlagi izbrisne tožbe po 1. točki drugega odstavka 243. člena ZZK-1 zemljiškega pisma ni potrebno predložiti.