ZDR-1 člen 110, 110/1, 118. ZPIZ-1 člen 102, 102/2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poklicna rehabilitacija - podaljšanje roka - hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja - naklep - sodna razveza pogodba o zaposlitvi - denarno povračilo
Ob ugotovitvi, da tožnik zaradi zdravstvenih težav poklicne rehabilitacije ni mogel zaključiti do 31. 3. 2016, mu ni mogoče očitati, da je namerno huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. To pomeni, da očitek iz izredne odpovedi o namerni kršitvi ni utemeljen.
Sodišče je pri odmeri pravilno upoštevalo okoliščine iz drugega odstavka 118. člena ZDR-1, vendar jim je dalo preveliko težo, kot to utemeljeno opozarja tožena stranka v reviziji, zato je tožniku odmerilo previsoko denarno povračilo.
koncesija za opravljanje zdravstvene dejavnosti - prenos koncesije - subsidiarna uporaba ZJZP
Prenos koncesije na podlagi ZZDej ni pravica imetnika koncesije. Tako pravico bi moral zakon izrecno določiti, vendar iz navedene zakonske ureditve to ne izhaja, prav tako pa tudi ne iz ZJZP.
Z ZJZP je določena subsidiarna uporaba tega zakona glede vprašanj, ki s specialnim zakonom niso urejena drugač. ZZDej, ki kot specialni zakon ureja navedeno področje koncesij, ne pozna prenosa koncesije za opravljanje javne službe v zdravstveni dejavnosti s koncesionarja na drugo osebo (novega koncesionarja). To, da ta institut ni bil vključen v ZZDej, kaže na to, da zakonodajalec prenosa kot oblike pridobitve koncesije ni želel določiti in ne, da bi zaradi tega lahko vstopile splošne določbe ZJZP.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00021990
URS člen 22, 23, 27, 28, 29, 31.. ZKP člen 39, 39-6, 298, 311, 321, 371, 371/1, 2, 9, 11, 371/2, 372, 383, 385.. KZ-1 člen 252.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - pravica do neodvisnega in nepristranskega sojenja - izločitev sodnika - pristranskost sodnika - subjektivna in objektivna pristranskost - videz nepristranskosti - dvom v nepristranskost drugostopenjskega sodnika - načelo neposrednosti - sprememba sestave senata med glavno obravnavo - sodnik porotnik - nadomestni sodnik porotnik - odločitev procesne narave - pravica do zakonitega (naravnega) sodnika - posebna znanja - pravica do obrambe - čas za pripravo obrambe - zavrnitev dokaznih predlogov - prepoved spremembe obtožbe v škodo obtoženca - sprememba opisa kaznivega dejanja - razlogi sodbe - ni razlogov o odločilnih dejstvih - protispisnost - obrazloženost sodbe sodišča druge stopnje - izrek kazenske sankcije - obteževalne okoliščine - kršitev kazenskega zakona - kaznivo dejanje pranja denarja - dispozicija pravnega pravila - zakonski znaki kaznivega dejanja - izvršitvene oblike - abstraktni in konkretni opis kaznivega dejanja - objektivne in subjektivne okoliščine storilca - predikatno kaznivo dejanje - izrek sodbe - obrazložitev sodbe - obrazložitev subjektivnega elementa - načelo zakonitosti - sprememba sodne prakse - očitek kršitve prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari - stek kaznivih dejanj - odreditev izvedenstva strokovno mnenje, ki ga pridobi stranka sama - uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja
Namen inkriminacije kaznivega dejanja pranja denarja je v preprečevanju vnosa premoženja, ki izvira iz kaznivih dejanj v zakonit finančni in gospodarski obtok. Vendar navedeno ne pomeni, da mora konkretno kaznivo dejanje pranja denarja samo po sebi ogroziti gospodarstvo države.
Kaznivo dejanje pranja denarja je podano, kadar storilec opravi kakršenkoli premik denarja ali premoženja, za katerega ve, ali bi moral vedeti, da izvira iz kaznivega dejanja in se zaveda ali vsaj pristane na to, da bo zaradi tega premika prikrito, da denar izvira iz kaznivega dejanja oziroma bo oteženo sledenje denarju, ki izvira iz kaznivega dejanja.
Obsojenci so s prejemom nakazil na račun in hranjenjem denarja na računu izpolnili zakonska znaka sprejema in hrambe denarja. Z nadaljnjim razpolaganjem (nakazili) s tem premoženjem (dobroimetjem) so uresničili še nadaljnje zakonske znake kaznivega dejanja pranja denarja, to je zamenjavo, razpolago in uporabo denarja pri gospodarski dejavnosti. Nakazila znotraj bančnega sistema je tako šteti kot prenos denarja in z njim so obsojenci izpolnili zakonske znakov kaznivega dejanja pranja denarja. Vsako nadaljnje nakazilo, na drug bančni račun, ki je lahko tudi vezana vloga ali pa račun druge fizične osebe, samo po sebi otežuje ugotavljanje izvora denarja, pa tudi ugotavljanje nahajališča premoženja. Nakazilo protipravne premoženjske koristi na bančni račun samo po sebi ne izključuje, da bi bil ta denar v nadaljevanju predmet kaznivega dejanja pranja denarja.
Zaveza finančnih institucij, da so o nakazilih večjih vrednosti dolžne obveščati Urad za preprečevanje pranja denarja, omogoča, da je kaznivo dejanje eventuelno odkrito, vendar zato, da bi UPPD lahko sklepal, da gre pri transakciji za pranje denarja, mora biti izpolnjena predpostavka, da denar izvira iz kaznivega dejanja.
Da storilec denarja ni prejel neposredno od storilca predhodnega kaznivega dejanja in da je bil denar nakazan na podlagi sklenjenih pravnih poslov, za pravni zaključek, da so obsojenci izpolnili zakonske znake kaznivega dejanja pranja denarja, ni relevantna.
Zmotno je stališče, da je zgolj prvo transakcijo protipravne premoženjske koristi šteti kot pranje denarja, zatem pa naj bi bil denar „opran“, saj vsaka nadaljnja razpolaga z denarjem, dodatno prikrije njegov izvor.
Načelo zakonitosti in s tem določnosti v kazenskem pravu se ne razteza na razlago pravnih določb in s tem na spremembo sodne prakse.
Okoliščina, da sta bila obsojenca oproščena napeljevanja storilca k izvršitvi kaznivega dejanja, iz katerega izvira protipravna premoženjska korist, ki je predmet kaznivega dejanja pranja denarja, ne pomeni, da sodišče dokaznih zaključkov za kaznivo dejanje pranja denarja ne bi smelo utemeljiti na zavedanju in tudi sodelovanju navedenih pri predhodnem kaznivem dejanju.
Poraba denarja in prikritje izvora denarja se medsebojno ne izključujeta, temveč dopolnjujeta.
Da nadomestna sodnica porotnica, ki je kasneje sodelovala pri izreku sodbe, ni sodelovala pri tajnemu posvetovanju senata oziroma odločanju o dokaznem predlogu, ne predstavlja absolutno bistvene kršitve določb kazenskega postopka.
Sodni red določa podlago za odstop od pravila dodeljevanja sodnikov porotnikov po abecednem redu priimkov v primeru, ko je za sodelovanje potrebno posebno znanje in izkušenost sodnikov porotnikov. Da je (ista) predsednica senata šele v ponovnem sojenju izrazila potrebo po sodnikih porotnikih z ekonomskimi znanji, ni pomembna.
Nepristranskost ugotavljamo po različnih kriterijih: ločiti moramo subjektivni pristop, ki predstavlja osebno obsodbo sodnika in objektivni pristop, ki od sodnika zahteva toliko jamstev, da se izključi utemeljen dvom v njegovo nepristranskost. Glede sodnikov obstaja domneva nepristranskosti, zato mora tisti, ki si prizadeva doseči izločitev sodnika ali utemeljiti procesno kršitev s tem v zvezi, morebitno pristranskost dokazati. Zgolj pomisleki obrambe niso dovolj za uveljavitev kršitve nepristranskosti kot standarda poštenega postopka.
Višje sodišče je javnost obvestilo, da je sodni spis skupaj z drugostopenjsko sodno odločbo odpravilo na prvostopenjsko sodišče. To je bilo upravičeno storiti po Sodnem redu (9. člen), javnosti pa ni seznanilo z odločitvijo (vsebino odločitve) pred strankami, temveč je javnost zgolj seznanilo o dejstvu odločitve.
Dejstvo, da se je umazan denar pomešal z zakonitim denarjem, nima za posledico, da umazan denar ne bi mogel biti še naprej predmet pranja denarja. Mešanje umazanega s čistim denarjem in skupna poraba pomešanih sredstev v finančnih operacijah je ena izmed težko sledljivih tehnik kaznivega dejanja pranja denarja.
Če je pritožbena navedba nerazumljiva in neobrazložena, pritožbeno sodišče nanjo ne more odgovoriti.
Ko je strokovno mnenje predloženo v pritožbenem postopku, je pritožbeno sodišče dolžno presoditi, ali je na podlagi podanega mnenja podan dvom v pravilnost zaključkov izpodbijane sodbe in razloge za svojo odločitev navesti v obrazložitvi sodbe. Sodišče ocenjuje in razlaga pravne norme in ne izvedenka.
Znesek, ki predstavlja skoraj 90 kratnik velike premoženjske koristi, ki je zakonski znak kaznivega dejanja, je utemeljeno šteti kot obteževalno okoliščino pri odmeri kazenske sankcije.
Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 24, 24/2. Konvencija ZN o otrokovih pravicah člen 3. Direktiva 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite člen 2, 2-f, 15, 15-b. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 2.n. ZMZ-1 člen 15, 16, 20, 25, 26, 26/1-1, 26/2-1, 26/2-2, 27, 27, 28, 28-2/1-3. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3.
mednarodna in subsidiarna zaščita - priznan status subsidiarne zaščite - diskriminacija Romov - narodna pripadnost - razlogi preganjanja - prosilcu v izvorni državi ne grozi preganjanje - upoštevanje otrokove koristi - načelo varstva otrokove koristi - slabe življenjske razmere - resna škoda - ugoditev pritožbi
Načelo največje otrokove koristi, glede na svojo pravno naravo (gre za pravno načelo in ne za pravico) ne more preprečevati izvrševanja polja proste presoje države glede nadzora nad vstopom in bivanjem tujcev, ki so otroci in ne vpliva na dokazni standard glede realnosti tveganja resne škode v primeru vrnitve otrok v izvorno državo, saj pristojni organ nima večjega bremena dokazovanja, kot v zadevah, ko gre za polnoletne prosilce.
Zgolj dejstvo, da je nekdo pripadnik romske skupnosti, ne zadošča za ugotovitev obstoja dejanj preganjanj v smislu socialno ekonomske diskriminacije. Za priznanje statusa begunca mora prosilec izkazati, da bi bil zaradi svoje narodnosti (razlog preganjanja je lahko tudi narodna pripadnost) žrtev ponavljajočih se dejanj fizičnega ali psihičnega nasilja, ki bi imelo lastnosti dejanj preganjanja oziroma da bi bil zaradi svoje narodnosti deležen zbira različnih diskriminatornih ukrepov.
Tožniki ne izpolnjujejo pogojev za priznanje subsidiarne zaščite, saj zgolj slabe življenjske razmere v izvorni državi oziroma tamkajšnje slabše socialne storitve, ne morejo biti podlaga za priznanje mednarodne zaščite. Slabih življenjskih razmer v izvorni državi namreč (kot je razvidno tudi iz sodne prakse ESČP) ni mogoče enačiti s pojmom mučenja ali nečloveškega ali poniževalnega ravnanja in tudi ne morejo predstavljati resne škode v smislu 28. člena ZMZ. Razlogi, zaradi katerih jim je sodišče prve stopnje priznalo subsidiarno zaščito zato temeljijo le na sočutju in humanitarnosti, kar po mnenju SEU ne sodi na področje uporabe Kvalifikacijske direktive II.