Tožnikova trditev o dolgu pomembno ne povečuje verjetnosti, da izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito. Enako velja tudi za navedbe tožnika, da je ugotovil, da je Slovenija zanj najboljša izbira, ker je dobra država. Pravilno je bilo ugotovljeno, da je tožnik pri podaji prošnje 16. 7. 2024 navedel, da je iz Alžirije odšel zaradi revščine in da so ti razlogi obstajali že v času prvega postopka ter da pri vložitvi zahtevka ni predložil nobenih novih dokazov, ki bi obstajali že pred izdajo akta.
Odločilen element nezakonitosti izpodbijanega je v tem, da tožena stranka ni uporabila materialno-pravnega pojma "javnega reda" v smislu interpretacij, ki jih je razvilo Sodišče EU v navezavi na druge direktive, ki se uporabljajo tudi za pridržanje na podlagi Direktive o sprejemu 2013/33, ampak se tožena stranka sklicuje - v tem primeru celo izključno - na 10. in 11. člen Uredbe o hišnem redu Azilnega doma.
Tožena stranka v konkretnem primeru materialno-pravnega pojma zaščita javnega reda, kot ga razlaga Sodišče EU in kot ta standard izvira iz sekundarnega prava EU, sploh ni uporabila, zaradi česar je kršila materialno pravo.
S pridržanjem zaradi zaščite javnega reda preprečuje "nevarnost", da bi prišlo na primer do kršitve pravice do varnosti drugih ljudi. Tovrstni ukrepi pridržanja torej ne morejo oziroma ne smejo imeti izključno narave sankcije za preteklo dejanje tožnika, ampak mora nujno pomeniti skrajno sredstvo, nujen in sorazmeren način odvračanja nevarnosti v prihodnosti, da ne bi prišlo do kršitev pravice do varnosti drugih ljudi, če seveda ni mogoče učinkovito uporabiti drugega manj prisilnega ukrepa iz člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU.
Ko gre za varnostne incidente, je treba zaradi spoštovanja načela sorazmernosti ukrepa pridržanja iz določila člena 52(1) Listine v navezavi na člen 8(2) in (4) Direktive o sprejemu 2013/33 utemeljiti, zakaj blažja ukrepa od odvzema prostosti v Centru za tujce, ki sta urejena v drugem in tretjem odstavku 82.b člena ZMZ-1, ne bi bila primerna in ne bi mogla v enaki meri doseči legitimnega cilja kot ukrep na podlagi drugega odstavka 84. člena ZMZ-1.
Tožnik je kot osrednji razlog za zapustitev izvorne države izpostavil finančno stisko in dolgove, ki jih ni mogel poravnati, kar pa ne more biti razlog za mednarodno zaščito. Težave zaradi dolgov, poslovnega neuspeha in sporov z zasebnimi subjekti ne morejo predstavljati preganjanja v smislu določb ZMZ-1.
V primeru obveznost služenja vojaškega roka ne gre za obliko preganjanja ali resne škode, razen, če bi dezerterstvo ali izmikanje vojaški službi lahko vodilo v nerazumno hudo kaznovanje za vojaški prekršek ali nečloveško ravnanje, česar pa tožnik ne trdi.
Bistvo dublinskega postopka ni ugotavljanje, ali je prosilec upravičen do zaščite, temveč izključno določitev, katera država članica EU je odgovorna za vsebinsko obravnavo prošnje. Posledično se kot nerelevantne izkažejo tožničine navedbe o tem, da bi osebe, ki zaprosijo za mednarodno zaščito zaradi preganjanja na podlagi svoje istospolne usmerjenosti, morale biti deležne posebne obravnave, da bi njihova spolna usmerjenost morala biti priznana kot legitimen razlog, ki lahko vodi do priznanja statusa begunca ali subsidiarne zaščite, da se tožnica boji, da Republika Hrvaška slednjega ne bo upoštevala in da se v primeru vrnitve v Rusko federacijo boji sistemskega nespoštovanja sodne prakse ESČP. Predmet obravnave je tako zgolj postopek ugotavljanja pristojnosti za obravnavo prošnje in presoja morebitnih ovir za predajo, ne pa razlogi za preganjanje v izvorni državi. Ta bo v pristojnosti Republike Hrvaške.
Presoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, mora potekati v luči načela medsebojnega zaupanja in ob upoštevanju stopnje resnosti zatrjevanega nečloveškega ravnanja, pri čemer je kot razlagalno oporo treba uporabiti kriterije, ki jih je razvila sodna praksa v zvezi z okoliščinami, ki ovirajo predajo prosilca odgovorni državi članici. Le v takem primeru bi bilo toženki mogoče očitati, da ni pridobila informacij o stanju hrvaškega azilnega sistema z vidika nastanitvenih kapacitet in siceršnjega položaja oseb, ki pripadajo skupini LGBT+ kot predlaga tožnik. SEU in Vrhovno sodišče sta sprejela stališče, da se mora pristojni organ pri presoji nevarnosti opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določeno skupino oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov.
Tožnik ni uspel izkazati sistemskih pomanjkljivostih v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi ob predaji v Republiko Hrvaško lahko zanj pomenile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU.
Zatrjevano tveganje, da bo tožnik v izvorni državi izpostavljen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju (revščini), je očitno posledica splošnih ekonomskih in socialnih razmer v Maroku ter delovanja tamkajšnje države na teh področjih. Institut mednarodne zaščite pa varstvu pred tem ni namenjen, saj daje zaščito le osebi pred resno škodo, ki bi jo tej osebi v primeru vrnitve v izvorno državo lahko povzročila tretja oseba, ki pripada subjektu resne škode iz 24. člena ZMZ-1.
Tožnik ni izkazal pogojev za izdajo začasne odredbe, vključno s temeljnim pogojem, to je obstojem težko popravljive škode. Toženka in stranka z interesom pa sta izkazali prizadetost javne koristi ter poseg v koristi nasprotne stranke. Posledično je zato sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe kot neutemeljeno zavrnilo.
Z vročitvijo prvega enotnega dovoljenja za prebivanje in delo za namen zaposlitve tujcu pa se postopek za priznanje mednarodne zaščite, ki do takrat še ni pravnomočno končan, ustavi, o čemer pristojni organ tujca ob vložitvi prošnje posebej opozori. Pristojni organ o vročitvi prvega enotnega dovoljenja za prebivanje in delo za namen zaposlitve obvesti ministrstvo, pristojno za notranje zadeve, in urad, pristojen za oskrbo in integracijo migrantov.
Glede na navedeno tožnik nima več pravnega interesa za vodenje upravnega spora, saj si pravnega položaja s tožbo ne more več izboljšati.
Vsebina in učinek začasne odredbe mora ostati v mejah tožbenega zahtevka. Z začasno odredbo tožnik ne sme doseči zavarovanja, ki mu ga ne bo dajala niti sodba, s katero bo ugodeno njegovemu tožbenemu zahtevku.
Glede na podatke javne listine je bila vročitev pošiljke s plačilnim nalogom I U 770/2025-11 z dne 26. 11. 2025 opravljena pravilno, tožnik pa zgolj z navedbami o neprejemu obvestila oziroma pošiljke pravilnosti vročitve ni omajal. Plačilni nalog je bil tožniku vročen 12. 12. 2025 s fikcijo vročitve, 15-dnevni rok za plačilo sodne takse pa se je iztekel 29. 12. 2025. V tem roku sodna taksa ni bila plačana, česar tožnik niti ne zanika.
Plačilo sodne takse je predpostavka za obravnavanje vložene pritožbe. Ker tožnik sodne takse ni plačal v postavljenem roku, plačila pa tudi ni bil oproščen, niti mu ni bil odobren odlog ali obročno plačilo sodne takse, se šteje, da je pritožbo umaknil.
Naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III, je treba oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji, so po presoji sodišča pomembne tiste sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje prosilcev za mednarodno zaščito, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na druga ravnanja organov države članice.
Glede na položaj, ko ni relevantnih poročil pristojnih evropskih organov (na primer organov EU, ESČP, UNHCR) in tožnik ni izkazal drugih svojih osebnih okoliščin, ki bi lahko vplivale na drugačno presojo dopustnosti njegove predaje Hrvaški z vidika varstva pravic iz 4. člena Listine, je tožena stranka lahko izključila obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v Republiki Hrvaški; zato ji od te države niti ne bi bilo treba pridobiti posebnih zagotovil, da ne bo prišlo do kršitve navedenih pravic. Ob takih okoliščinah toženi stranki torej ni mogoče očitati, da ni storila vsega, kar bi lahko, da tožnika ne bi izpostavila tveganju nečloveškega ali ponižujočega ravnanja.
V okviru presoje dopustnosti naknadne (ponovne) prošnje za mednarodno zaščito se najprej preveri, ali so se pojavili novi elementi ali ugotovitve oziroma jih je prosilec navedel v zvezi z vprašanjem, ali izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito (prvi pogoj). Če obstajajo taki novi elementi ali ugotovitve v zvezi s prvo prošnjo za mednarodno zaščito, se obravnavanje dopustnosti naknadne prošnje nadaljuje z drugim korakom, ko se preveri (drugi pogoj), ali novote znatno povečujejo verjetnost, da prosilec izpolnjuje pogoje za pridobitev statusa mednarodne zaščite. Gre za ločena pogoja, ki morata biti izpolnjena, da se lahko nadaljuje obravnavanje prošnje.
Tožnik je navedel novo dejstvo (služenje vojaškega roka) in s tem izpolnil prvi pogoj za dopustnost naknadne (ponovne) prošnje za mednarodno zaščito, vendar ni uspel izkazati, da bi mu novo dejstvo pomembno povečevalo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za pridobitev statusa mednarodne zaščite.
Tožnik je z očitanimi kršitvami jasno kršil pravila bivanja in sobivanja v Azilnem domu ter ogrozil ostale prosilce in zaposlene. Ob dejstvu, da je kršitve, četudi predhodno opozorjen, večkrat ponavljal, se očitno tudi v bodoče pravilom v azilnem domu ne bo podrejal. Toženka je ustrezno obrazložila, da če bi bilo gibanje tožnika omejeno na prostore azilnega doma, to ne bi pripomoglo k temu, da bi s kršitvami prenehal. Nobeno opozorilo varnostnikov in socialnih delavcev do zdaj namreč ni imelo učinka.
Za preprečitev nadaljevanja tožnikovih dejanj je na mestu izrek ukrepa omejitve gibanja na prostore Centra za tujce.
Za odločitev v tej zadevi je ključnega pomena dejstvo, da je Nemčija zoper tožnika v SIS razpisala Ukrep zaradi kaznivega dejanja umora ali hude telesne poškodbe z opozorilom, da gre za nasilno osebo.
Tožnik te okoliščine ni uspel ovreči.
Zaradi razpisanega ukrepa zoper tožnika v SIS, ukrep omejitve gibanja za čas treh mesecev na območje Centra za tujce, ustrezen in sorazmeren nevarnosti, ki jo tožnik predstavlja za varnost države ali ustavne ureditve Republike Slovenije oziroma za varstvo osebne in premoženjske varnosti in s tem javnega reda.
Samovoljna zapustitev azilnega doma v času po izdaji odločbe vpliva tudi na vodenje upravnega spora, ki teče na podlagi tožnikove tožbe zoper izdano zavrnilno odločbo o prošnji. Iz tožnikovega ravnanja je razvidno, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana zavrnilna odločba očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.
Rok za predajo tožnika v Bolgarijo potekel, predaja na podlagi izpodbijanega akta ni več mogoča. V takem primeru mora tožena stranka razveljaviti izpodbijani sklep in obravnavati prošnjo tožnice za mednarodno zaščito v Sloveniji, če se tožnik nahaja v Sloveniji.
Upravni akt, ki ga tožnik izpodbija s tožbo, očitno ne posega več v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto korist.
Neposredna zveza med graditvijo cevovoda, tudi kolikor se ta gradi pred pravnomočnostjo gradbenega dovoljenja in zatrjevanim onesnaženjem pitne vode, ki ga tožnik uveljavlja kot težko popravljivo škodo, s katero bo prizadeta javna korist, pa ker je delovanje cevovoda pogojeno z izdanim uporabnim dovoljenjem, ki ne more biti izdano pred pravnomočnostjo gradbenega dovoljenja, torej ne pred pravnomočno odločitvijo v tem upravnem sporu, ne obstaja. Zato sodišče meni, da ni potrebe za ureditev spornega pravnega razmerja, saj težko popravljiva škoda, ki jo zatrjuje tožnik, neposredno ne grozi.
Zakonodajalec Republike Slovenije je v ZTuj-2 predvidel, da če tujec, ki mu je v Sloveniji priznana mednarodna zaščita, vloži prošnjo za izdajo prvega enotnega dovoljenja za bivanje in delo, in je prošnji za enotno dovoljenje za bivanje in delo ugodeno, potem "se šteje", da se tujec odpoveduje statusu osebe z mednarodno zaščito, na kar ga pristojni organ tudi opozori. Z vročitvijo tujcu prvega enotnega dovoljenja za prebivanje in delo za namen zaposlitve "postopek za priznanje mednarodne zaščite", ki do takrat še ni pravnomočno končan, ustavi, o čemer pristojni organ ob vložitvi prošnje prosilca posebej opozori.
Ker je pooblaščenka izjavila, da ne umika tožbe, četudi je razlog za to zgolj dejstvo, da ni uspela vzpostaviti stika s tožnikom, je sodišče tožbo zavrglo ne (toliko) zaradi odpovedi pravici do uveljavljanja sodnega varstva, ampak predvsem zaradi pomanjkanja pravnega interesa za nadaljevanje sodnega postopka.
Po pravni teoriji mora iz vsebine predpisa o organizaciji ali drugega predpisa izrecno izhajati, da gre za pooblastitev izdajanja odločb po ZUP, splošno pooblastilo za nadomeščanje namreč ne zadostuje.
Če uradna oseba, ki je odločbo podpisala, veljavnega pooblastila nima, to po presoji sodišča pomeni, da zakonitosti akta ni mogoče preizkusiti, kar pomeni absolutno bistveno kršitev določb postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP) in je odločbo treba odpraviti že iz tega razloga.
Tožnik je bil predan Nemčiji. Pooblaščenke tožnika s tožnikom nima več stikov, tudi ne preko tretje osebe in tako tožnik nima več pravnega interesa za tožbo.
Vsak, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov s tožbo v upravnem sporu, mora za to izkazati pravni interes, ki mora kot procesna predpostavka za vsebinsko obravnavanje tožbe obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti. Če sodišče ugotovi, da tožnik nima več pravnega interesa za tožbo, jo kot nedovoljeno zavrže.