obnova postopka po uradni dolžnosti – ustavitev postopka – predlog za nadaljevanje postopka – upravičen predlagatelj
Če je obnova upravnega postopka začeta po uradni dolžnosti, stranka oziroma oseba, ki je položaj stranke oziroma stranskega udeleženca uveljavljala na podlagi 9. točke 260. člena ZUP, pa ji je bil ta zavrnjen, in ki torej ni predlagateljica tega postopka, ne more doseči njegovega nadaljevanja, kadar je tak postopek ustavljen.
Zakon o policiji zaradi zasega predmetov dopušča opravo pregleda oseb in stvari, ki jih ima ta pri sebi ter pregled notranjosti vozila, če so v njem neposredno zaznani skriti ali odvrženi predmeti v vozilu, razen skritih delov vozila, vendar je tako ravnanje policije pogojeno z razlogi javne varnosti.
kršitev pravic osebnosti – zadoščenje o posebnih primerih – kaznivo dejanje zoper moralo – spolni napad na osebo mlajšo od 14 let – pravica do povrnitve škode – nepremoženjska škoda - enotna odškodnina
Kljub temu, da je treba praviloma posamezne škode, ki izvirajo iz istega škodnega dogodka, obravnavati ločeno in za vsako posamezno škodo odmeriti samostojno denarno odškodnino, sta sodišči pravilno upoštevali izjemnost tega primera, kjer se tožničina trpljenja vzajemno pogojujejo in prepletajo, ter prisodili enotno odškodnino za celotno nepremoženjsko škodo.
dovoljenost revizije – novo pooblastilo za vložitev revizije – zavrženje revizije
Sodba pritožbenega sodišča je bila izdana 16. 12. 2009, zato bi moralo pooblastilo za vložitev revizije izvirati iz časa po tem datumu. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je bil na pooblastilu, ki ga je tožničin pooblaščenec predložil sodišču ob vložitvi revizije, prvotno napisani datum 20. 12. 2002 prebeljen in čez napisan nov datum 10. 2. 2010. Iz navedenega izhaja, da pooblastilo, ki ga je predložil tožničin pooblaščenec za vložitev revizije, ni novo.
ZPP člen 41, 41/2, 44, 44/2, 180, 180/2, 367, 367/2, 377. ZZK-1 člen 244, 244/3.
dovoljenost revizije – nediferencirana vrednost spornega predmeta – izbrisna tožba
V tožbi je tožnica za vse zahtevke vrednost spornega predmeta označila z zneskom 2.000.000 SIT. Tako določene vrednosti spornega predmeta ne pravdne stranke ne sodišče kasneje niso spreminjali. Revizijsko sodišče ugotavlja, da so tožničini zahtevki uperjeni proti šestim tožencem, ki v tej pravdi niso enotni sosporniki. Odločitev o tožbenih zahtevkih je odvisna tudi od vprašanja (ne)dobrovernosti vsakega od njih (tretji odstavek 244. člena Zakona o zemljiški knjigi), zato bi lahko bila odločitev proti vsakemu tožencu različna (prim. sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 372/2011 z dne 17. 11. 2011). Ker toženci niso enotni sosporniki, navedba ene vrednosti spornega predmeta ne zadošča za sklep o dovoljenosti revizije. Tudi če bi označeno vrednost spornega predmeta 2.000.000 SIT razdelili po deležih tožencev, nobena od dobljenih vrednosti ne bi presegala revizijskega praga 1.000.000 SIT.
ZDavP-2 člen 88, 88/2. ZUP člen 274, 275, 276, 277. ZDoh-2 člen 120. ZUS-1 člen 83, 83/2-2.
davki – dovoljena revizija – neenotna sodna praksa – odprava in razveljavitev oziroma sprememba odločbe po nadzorstveni pravici - izredno pravno sredstvo – zahteva stranke – kasneje zavzeta drugačna razlaga določbe
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je ponovna presoja drugostopenjskega davčnega organa, ki je hkrati nadzorstveni organ (glej 276. člen ZUP), o zakonitosti konkretne prvostopenjske odločbe izključena, če je sam o pritožbi oziroma o drugem pravnem sredstvu zoper isto odločbo že odločal ter tako odločbo presodil za zakonito (enako tudi sodba Vrhovnega sodišča U I 552/59 z dne 24. 10. 1959).
V primeru, če je drugostopenjski organ že odločal o zakonitosti konkretnega upravnega akta v določeni zadevi v zvezi s pritožbo (ali drugim pravnim sredstvom) in v svoji odločbi sprejel pravno stališče, za katerega pritožnik meni, da je napačno, pritožnik pa zoper ta dokončen upravni akt ni sprožil upravnega spora, tak „pritožnik“ (niti drug predlagatelj) ne more uspešno uveljavljati zahteve za uporabo nadzorstvene pravice (v smislu 274. člena ZUP oziroma 88. člena ZDavP-2) niti tega pravnega sredstva ne more po uradni dolžnosti uporabiti drugostopenjski (nadzorstveni) organ.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VS0015680
ZPP člen 190, 339, 339/2-14, 379, 379/1. ZZZDR člen 51, 51/2, 52. SPZ člen 10. ZZK-1 člen 80, 80/2. OZ člen 564. ZIZ člen 238.
skupno premoženje zakoncev po razvezi zakonske zveze - upravljanje skupnega premoženja po razvezi zakonske zveze - razpolaganje enega od razvezanih zakoncev s skupnim premoženjem - razpolaganje s skupnim premoženjem brez soglasja zakonca - načelo zaupanja v zemljiško knjigo - sodna poravnava - učinki sodne poravnave - odtujitev stvari med pravdo - pravnomočnost - razširjene subjektivne meje pravnomočnosti - pravni interes za tožbo - zaznamba spora - stvarnopravni spor - nasprotje med izrekom in obrazložitvijo - preužitkarska pogodba - predmet pogodbe - solastniški delež na nepremičnini
190. člen ZPP je mogoče uporabiti tudi v tistih stvarnopravnih sporih, ki se končajo s sklenitvijo sodne poravnave. V primeru, ko sodba oziroma sodna poravnava, ki sicer zavezuje toženca, na podlagi 190. člena ZPP pa učinkuje tudi proti tretjemu pridobitelju, kateremu je toženec med pravdo odsvojil sporno nepremičnino, tožnik nima pravnega interesa, da v posebni pravdi izpodbija tudi pravni posel, na podlagi katerega je toženec odsvojil sporno nepremičnino tretjemu, če bi lahko neposredno na podlagi sodbe ali sodne poravnave dosegel vknjižbo bremen proste (so)lastninske pravice v zemljiško knjigo.
Prikrajšani zakonec lahko izpodbija pogodbo, na podlagi katere je prišlo do samovoljne prodaje skupne stvari po razvezi. Posledice kršitve režima upravljanja in razpolaganja s skupnim premoženjem namreč ne morejo biti odvisne od tega, ali pride do kršitve med zakonsko zvezo ali po razvezi.
Predmet preužitkarske pogodbe je lahko tudi solastniški delež na nepremičnini.
ZUS-1 člen 83, 83/2-2, 83/2-3. ZIntPK člen 47, 47/2.
izdelava načrta integritete – dovoljenost revizije – pomembno pravno vprašanje – standard natančne in konkretne opredelitve – zelo hude posledice
Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije je na revidentu.
Revizija ni dovoljena, če revident pravnega vprašanja, glede katerega pričakuje odločitev Vrhovnega sodišča, ne izpostavi jasno in konkretno in tudi ne navede, katero pravno pravilo je bilo prekršeno.
Za dovoljenost revizije iz razloga po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 morajo biti zelo hude posledice konkretizirane in izkazane.
dovoljenost revizije – denacionalizacija – trditveno in dokazno breme – punctum – pravica do vračila premoženja v naravi ni pravica, izražena v denarni vrednosti – pomembno pravno vprašanje – odstop od sodne prakse
Trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost sta na revidentu.
Ker je v tej zadevi predmet spora oblika vračila podržavljenega premoženja, revident ga zahteva v naravi, višine v denarju priznane odškodnine pa ne izpodbija, to pa po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča ni pravica, izražena v denarni vrednosti, navedba punctuma v uvodu revizije ni razlog, da bi bila revizija dovoljena po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1.
Ker ni opredelil pomembnega pravnega vprašanja po vsebini zadeve, revident ni izkazal dovoljenosti revizije po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Brez opredelitve pomembnega pravnega vprašanja po vsebini zadeve pa tudi ni mogoče preizkusiti zatrjevanega odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča, saj tako ni mogoča presoja primerljivosti med obravnavano zadevo in sodno prakso, od katere naj bi po revidentovih trditvah izpodbijana odločitev odstopala.
Sodišče prve stopnje je s sklicevanjem na določbo prvega odstavka 238. člena ZIZ pravilno utemeljilo, da zapis pogodb, ki je vseboval dolžnost podati zemljiškoknjižno dovolilo, v sodbi, ki je izvršilni naslov, nadomešča razpolagalni pravni posel. Določba 112. člena OZ pogodbeniku priznava izpodbojno upravičenje, to pa se po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča uveljavlja z oblikovalno tožbo oziroma s konstitutivnim zahtevkom. Toženec bi moral, če bi želel, da se pogodbi razvežeta na podlagi omenjene določbe, vložiti tožbo ter z njo zahtevati, naj se pogodbi razveljavita oziroma razvežeta, saj uveljavljanje razveze pogodbe z ugovorom ne zadošča.
MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VS4002086
ZOR člen 176, 177, 178, 178/4, 939, 939/1. ZMZPP člen 20, 30, 30/1. ASVG paragraf 23, 23/1, 332, 332/1. EFZG paragraf 10, 10/1. KHVG paragraf 26.
zavarovanje avtomobilske odgovornosti - nesreča, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila - regres zavarovalnice - povrnitev stroškov zdravljenja - zdravstveno zavarovanje - subrogacija - solidarna objektivna odgovornost obratovalcev - direktna tožba - spor z mednarodnim elementom - avtrijsko pravo
Pravnega položaja zavarovalnice, ki je izplačala odškodnino, do tistega, ki je za škodo odgovoren, ne urejajo določbe o nepogodbeni odškodninski odgovornosti pač pa (splošne, za posamezne vrste zavarovanja pa lahko tudi specialne) določbe o zavarovalni pogodbi, ki dajejo zavarovalnici pravico, da po izplačilu škode na podlagi premoženjskega zavarovanja vstopi v pravni položaj oškodovanca (svojega zavarovanca) na podlagi subrogacije (zakonite cesije). Subrogacijo zavarovalnice za povrnitev stroškov zdravstvenih in z njimi povezanih storitev, stroškov oskrbe z zdravili in medicinsko-tehničnimi pripomočki v primeru poškodbe, pa posebej ureja ZZVZZ. Zdravstvena zavarovalnica, ki je poškodovancem krila izdatke v zvezi z zdravljenjem, lahko glede teh izdatkov proti drugi zavarovalnici uveljavlja pravice, ki bi jih proti njej oziroma njenemu zavarovancu (imetniku oziroma vozniku drugega vozila) imeli poškodovanci. Četrti odstavek 178. člena ZOR določa, da za škodo, ki jo (pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila) pretrpijo drugi, odgovarjata imetnika motornih vozil solidarno. „Drugi“ v smislu navedene zakonske določbe so vsi, razen imetnikov (upravljalcev) v nesreči udeleženih premikajočih se motornih vozil, četudi so krivi samo nekateri.
pogodba v korist tretjega – nastanek obveznostnega razmerja
Naročilo družbe S. toženi stranki, da da sporno pošiljko kave na razpolago tožeči stranki, in sprejem tega naročila s strani tožene stranke, pomeni, da je bila med družbo S. in toženo stranko sklenjena pogodba v korist tretjega (149. člen ZOR). S to pogodbo se je tožena stranka kot promitent družbi S. kot promisarju zavezala, da bo izpolnila tožeči stranki kot beneficiarju. Zato ne drži revizijski očitek, da med pravdnima strankama ni moglo nastati nikakršno obveznostno razmerje, ker naj med njima ne bi bilo pogodbenega razmerja. S sklenitvijo pogodbe v korist tretjega se je namreč tožena stranka zavezala izpolniti tožeči stranki, slednja pa je pridobila lastno in neposredno pravico, da od tožene stranke terja izpolnitev prevzete obveznosti, to je izročitev sporne pošiljke kave.
spor o pristojnosti – sporazum o krajevni pristojnosti
S sporazumom o krajevni pristojnosti stranki ne utemeljita izključne krajevne pristojnosti. Sodišče pa se lahko po uradni dolžnosti izreče za krajevno nepristojno le, kadar je kakšno drugo sodišče izključno krajevno pristojno (drugi odstavek 22. člena ZPP).
Možnost sporazumevanja o krajevni pristojnosti je prepuščena strankam, prav tako pa je v njihovi dispoziciji tudi procesno uveljavljanje sporazuma o pristojnosti. Če je Okrožno sodišče v Mariboru ob odločanju o ugovoru tožene stranke res spregledalo, da se je bila tožeča stranka v tožbi sklicevala na sporazum o krajevni pristojnosti, je ta mogla morebitni spregled uveljaviti s pritožbo zoper sklep o odstopu zadeve Okrožnemu sodišču v Celju.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz razlogov smotrnosti – sedež pooblaščenca – stroški postopka
Navedbe predlagateljice, da sta obe pravdni stranki v stečaju ter da imata njuni pooblaščenki svoj sedež v Ljubljani, držijo. Vendar pa predlagateljica spregleda, da je v postopku med listinskimi dokazi med drugim predlagan vpogled v stečajni spis tožene stranke, ki se nahaja pri Okrožnem sodišču v Mariboru in zaslišanje prič, ki jih je treba vabiti na naslov v Mariboru. Poleg tega imajo pravdne stranke možnost pooblastiti za zastopanje odvetnika, ki ima svojo pisarno v kraju, kjer je sedež pristojnega sodišča, ter tako vplivati na višino stroškov postopka.
bistvena kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje - opustitev odgovora na relevantne pritožbene navedbe – pravica do obravnavanja pred sodiščem
Pritožbeno sodišče se ni opredelilo do navedb pritožnice, ki opozarjajo na vidike dejanske in pravne narave, ki bi utegnili vplivati na pravilnost in zakonitost prvostopenjske sodbe. Tako ni odgovorilo na številne relevantne pritožbene navedbe. S takšnim postopanjem pritožbenega sodišča stranki ni bila dana možnost vsebinskega obravnavanja njene pritožbe pred sodiščem.
ZIL-1 člen 44, 44/1, 44/1b. ZUS-1 člen 83, 83/2, 83/2-3.
znamka – relativni razlog za zavrnitev znamke – podobnost znakov - celovita presoja podobnosti znamk – ugovor zoper zavrnitev registraciji znamke – dovoljenost revizije – obstoj zelo hudih posledic
Revizijske navedbe (izguba oziroma preprečitev povečanja ugleda, nezmožnost pridobitve novih potrošnikov in nemožnost prodaje znamke) predstavljajo zgolj abstraktno videnje revidentke, kakšne škodne posledice naj bi nastale zaradi zavrnitve registracije znaka. Le-te pa za utemeljitev zelo hudih posledic ne zadoščajo.
ugovor zoper sklep o izvršbi – opozorilo o neobstoju terjatve – rubež terjatve
Dolžnikovo opozorilo, da zarubljena terjatev ne obstaja, ni ugovor v smislu ZIZ, ker ne preprečuje izvršbe: zarubiti je mogoče tudi sporno in tudi neobstoječo terjatev. Ali takšna terjatev obstaja ali ne, se bo razčistilo šele v morebitnem postopku po 111. členu ZIZ ali v poznejši pravdi, v kateri bo skušal upnik zarubljeno terjatev izterjati od (domnevnega) dolžnikovega dolžnika.
Prvi odstavek 2. člena ZM določa, da se listina, v kateri ne bi bilo katerekoli izmed sestavin, naštetih v 1. členu, ne šteje za trasirano menico. Člen 1 ZM med obveznimi sestavinami zahteva, da menica obsega nepogojno nakazilo, naj se plača določena vsota denarja. Vsota denarja mora biti izrecno določena. Zgolj določljivost ali izračunljivost iz drugih navedb ne zadošča. Menica je zato neveljavna tudi takrat, kadar manjka navedba valute. Tudi v tem primeru menična vsota zaradi večpomenskosti ni jasno/nedvoumno določena.