Ureditev zdravstvenega zavarovanja v Sloveniji temelji na neposrednem plačilu zdravstvenih storitev izvajalcu s strani Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (Zavod), to je zagotavljanju zdravstvenih storitev v naravi, in ne pozna primarnega povračila stroškov zavarovancem za uveljavljene zdravstvene storitve.
Tožeča stranka se je odločila za uveljavljanje zdravstvenih storitev v zasebnem zavodu v Sloveniji, ki za zdravstvene storitve, ki so bile opravljene, nima koncesije in sklenjene pogodbe z Zavodom. Ker storitev ni uveljavljala v javni mreži izvajalcev, ki se financirajo iz javnih sredstev, ni upravičena do povračila stroškov za zdravstvene storitve, opravljene pri zasebniku, ki nima koncesije za opravljanje javne zdravstvene službe.
Pri konkretizaciji posameznega znaka kaznivega dejanja zadošča, če znak kaznivega dejanja izhaja iz opisa delavčevega ravnanja. V opisu tožnikovega ravnanja je dovolj jasno konkretiziran očitek, da je tožnik ravnal z namenom povzročitve premoženjske škode, pa tudi očitek, da je ravnal z namenom pridobitve (ne)premoženjske koristi sebi ali komu drugemu.
Iz sodbe sodišča prve stopnje ni razvidno, da bi sodišče ugovor toženca zoper zapisnik glavne obravnave sploh zaznalo, saj nanj z ničemer ni odgovorilo, s čimer je tožencu odvzelo možnost dialoga s sodiščem.
Dokazni predlog se lahko zavrne kot nepotreben, če je dejstvo, ki naj bi se ugotavljalo s tem dokazom, že ugotovljeno z drugimi izvedenimi dokazi ali pa če zatrjevano dejstvo sploh ni relevantno za odločitev v konkretnem sporu.
Sodišče je zmotno uporabilo tretji odstavek 226. člena ZPP, ko je dokazni predlog za pridobitev spisov, ki se pri ZPIZ in FURS vodita glede ugotavljanja tožnikove invalidnosti in glede njegovega dela na črno, zavrnilo izključno z argumentom, da toženec pri tem ni navedel, da sam ni mogel doseči pridobitve teh listin.
Zamujanje na delo predstavlja kršenje ene od osnovnih delavčevih obveznosti, to je, da opravlja delo v času in na kraju, ki sta določena za izvajanje dela, kar vključuje tudi dolžnost, da na delo prihaja pravočasno. Zoper delavca, ki krši to dolžnost, ima delodajalec pravico ukrepati. Status sindikalnega zaupnika tožniku ob ugotovljenih kršitvah ne omogoča varstva pred odpovedjo zaradi kršitev delovnih obveznosti.
V konkretnem primeru je sodišče ocenilo, da so dokazi, ki govorijo v prid dejstvu, da je toženka za novo delovno mesto ponudila tarifni količnik 10,921 in osnovno plačo v višini 5.743,07 EUR, bolj prepričljivi od nasprotnih dokazov. Dejstvo, da tožnica pogodbe o zaposlitvi ni predložila v izvirniku, temveč v notarsko overjenem prepisu, samo po sebi še ne vzbuja dvoma v pristnost listine, kot to skuša prikazati toženka. Trditve slednje, da izvod sporne pogodbe, ki ga je tožnica predložila notarki, ni pristen oziroma naj bi bil celo ponarejen, so ostale nedokazane. Glede teh trditev je bilo dokazno breme na toženki in posledično tudi dokazni riziko (prvi odstavek 7. člena in 212. člen ZPP). Predlagala je sicer postavitev izvedenca ustrezne stroke, vendar pri predlaganem dokazu ni vztrajala.
Neutemeljen je očitek o kršitvi, ker sodišče glede notarsko overjenega prepisa pogodbe o zaposlitvi št. 3 in ostalih odločilnih dejstev ni odločilo na podlagi določbe 215. člena ZPP. Ker sodišče v obravnavanem primeru ni bilo v dokazni oziroma spoznavni krizi, ni šlo za situacijo, ki jo ureja 215. člen ZPP.
Sorodstvena vez med dvema sodnikoma prvostopenjskega sodišča in pričo, ki naj bi bila zaslišana v tem sporu, ni razlog, ki bi lahko vzbudil dvom v objektivno nepristranskost vseh ostalih sodnikov tega sodišča.
Na podlagi 4. točke izreka odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-239/14 in Up-1169/12 z dne 26. 3. 2015 je ponovna odmera omogočena tudi v primerih, v katerih v času njenega sprejema niso bile več izpolnjene procesne predpostavke za uveljavitev izrednih pravnih sredstev. Prav to za tožnika predstavlja pozitiven odstop od zakonsko določenih možnosti posega v pravnomočno odločbo, ki jih v času, ko bi jih lahko, ni izkoristil. Trenutek upravičenosti do višje pokojnine je Ustavno sodišče vezalo na to, ali je nova odločba izdana po uradni dolžnosti ali na zahtevo stranke; odločilo je, da v obeh primerih velja od prvega dne naslednjega meseca.
Denarna socialna pomoč je namenjena tistim posameznikom, ki si materialne varnosti ne morejo zagotoviti zaradi okoliščin, na katere sami ne morejo vplivati. Za odločitev o upravičenosti do pravic iz javnih sredstev se zahteva lastna aktivnost pri reševanju svoje socialne problematike, država pa zagotavlja sredstva iz sistema socialnega varstva šele potem, ko posameznik izčrpa vse možnosti za zagotovitev preživetja z lastnimi močmi.