Določba prvega odstavka 59. člena ZSZ/84 se pri odmeri NUSZ za leto 2023 ne uporablja več, saj je bila po načelu lex posterior derogat legi priori razveljavljena že z začetkom veljave ZGO-1 (s 1. 1. 2003), ki je v drugem odstavku 218. člena kot kasnejši predpis drugače opredelil izjeme od odmere NUSZ. Določba drugega odstavka 218. člena ZGO-1, čeprav je bila s 1. 1. 2014 (to je z uveljavitvijo ZDavNepr) razveljavljena, pa se na podlagi odločitve Ustavnega sodišča RS v odločbi št. U-I-313/13-86 z dne 21. 3. 2014 uporablja še naprej - vse dokler ne bo uveljavljena drugačna zakonska ureditev obdavčitve nepremičnin.
Druga alineja prvega odstavka 218.b člena ZGO-1 določa, da so s tretjim odstavkom 218. člena tega zakona kot nezazidana stavbna zemljišča določene tiste zemljiške parcele, za katere je z izvedbenim prostorskim aktom določeno, da je na njih dopustna gradnja določene vrste objekta iz tretjega odstavka 218. člena tega zakona, če je za njih zagotovljena oskrba s pitno vodo in energijo, odvajanje odplak in odstranjevanje odpadkov ter dostop na javno cesto in če ležijo znotraj območja, za katerega je občina z odlokom o nadomestilu določila, da se plačuje nadomestilo za uporabo nezazidanega stavbnega zemljišča. Skladno s četrtim odstavkom 218.b člena ZGO-1 se šteje, da je za zemljiške parcele iz druge alinee prvega odstavka tega člena zagotovljena oskrba s pitno vodo in energijo, odvajanje odplak in odstranjevanje odpadkov ter dostop na javno cesto, če je za območje, na katerem ležijo, sprejet državni ali občinski lokacijski načrt.
Glede pogoja komunalne opremljenosti nezazidanega stavbnega zemljišča je sodna praksa tukajšnjega sodišča ustaljena in je ta pogoj po določbi četrtega odstavka 218.b člena ZGO-1 izpolnjen že, če obstaja zgolj možnost priklopa na javno komunalno omrežje (primeroma v sodbah, št. II U 65/2012, III U 376/2014, I U 1616/2015, II U 224/2017, II U 166/2018-16, I U 1540/2021-20 in drugih).
Glede pogoja dostopa do javne ceste je tukajšnje sodišče v sodbi I U 781/2014 z dne 25. 9. 2014 razsodilo, da pravna ureditev uporabe povezovalne poti na vprašanje možnosti dejanskega dostopa ne vpliva.
Razumljiva je politika občine, da skuša lastnike nezazidanih stavbnih zemljišč v conah, kjer naj bi bila opremljenost zemljišč zagotovljena in je v teh conah tudi možno pridobiti gradbeno dovoljenje, tudi skozi zviševanje NUSZ za zemljišča, ki ostajajo nezazidana, usmerjati k pozidavi takšnega zemljišča. Na ta način se doseže funkcija stavbnega zemljišča, ki je razumljiva še zlasti za cone, ki jih občine ustvarijo z določenim namenom, ki se na zemljiščih, ki ostajajo nepozidana, ne doseže.
Že možnost izvedbe priključkov na omenjena javna omrežja pomeni dejansko možnost njihove izvedbe. Morebitno dejstvo, da bi morali priključki potekati preko zemljišč, ki niso v lasti zavezanca za plačilo NUSZ, še ne pomeni, da te možnosti ni.
Ali je razlika sorazmerna glede na različne pravne položaje stavbnih zemljišč, ki se po namenu uvrščajo pod B. in C., za razliko od stavbnih zemljišč, ki se uvrščajo pod ostale namene, sodišče ne more preizkusiti, saj se toženka do tega ugovora ni opredelila. Po 214. členu ZUP mora obrazložitev odločbe med drugim vsebovati razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, in razloge zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank. Ker preizkus tega ugovora torej ni mogoč, je s tem podana absolutna bistvena kršitev določb postopka.
Sodišče pritrjuje tožniku, da tudi odstranitev objekta pomeni gradnjo in posledično, da se je gradnja po gradbenem dovoljenju začela izvrševati z odstranitvijo obstoječega objekta. Ni namreč sporno, da je bil ta odstranjen. Za postopek odmere NUSZ pa ni pomembno, ali je gradnja izvedena po gradbenih predpisih, ki kot gradnjo štejejo tako odstranitev objekta kot novogradnjo, temveč ali se je (na podlagi dokončnega gradbenega dovoljenja) z gradnjo stavbe začelo. V smislu opredelitve stavbnega zemljišča kot zazidanega zemljišča lahko besedna zveza "začetek gradnje stavbe" po mnenju sodišča pomeni le novogradnjo oziroma gradnjo novega objekta, na kar pravilno opozarja tožena stranka. Razlikovanje med zazidanim in nezazidanim zemljiščem namreč temelji prav na tem, ali se na stavbnem zemljišču nahaja stavba ali ne. Če se na zemljišču stavba nahaja, gre za zazidano stavbno zemljišče, sicer pa je nezazidano. Izjema je zemljišče, na katerem se je gradnja stavbe šele začela; tudi to zemljišče se uvršča med zazidana stavbna zemljišča. Zato začetek gradnje stavbe v smislu drugega in tretjega odstavka 218. člena ZGO-1 in 3. ter 4. člena Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča Mestne občine Velenje lahko pomeni le začetek novogradnje, ne pa (že) odstranitev objekta (kar se po gradbenih predpisih sicer šteje za gradnjo). Ob upoštevanju predpisov, ki urejajo NUSZ, ima odstranitev objekta za posledico, da tega na zemljišču ni več in gre zato (ob odmeri NUSZ) za nezazidano stavbno zemljišče. Odstranitev prej obstoječega objekta je zato pravno pomembno dejstvo le v toliko, da z njegovo odstranitvijo postane nepremičnina nezazidano stavbno zemljišče. Ali je nepremičnina po odstranitvi objekta (znova) postala zazidano stavbno zemljišče, pa je odvisno od tega, ali so bila izvedena tudi nadaljnja dejanja, usmerjena v gradnjo nove stavbe, torej izvrševanje tistega dela gradbenega dovoljenja, v katerem je tožniku (in A. A.) na zemljišču s parc. št. 000 in 111, obe k.o. Velenje, dovoljena novogradnja enostanovanjske stavbe.